Nedolgo nazaj sem se pred sestro, ki mi je potožila, da se med menstruacijo ne more nasititi sladkega, hvalisala, kako mene osebno sladkarije sploh več ne ganejo. »Kot da jih … ne rabim več,« sem nadaljevala in nekoliko svetohlinsko zaključila, »očitno se je obdobje sladkega v mojem življenju zaključilo!« Vse dokler … nisva slab teden kasneje s Svarunom v manj kot eni uri pokončala večji del temne čokolade s hruškami in mandlji, ki sem jo kar tako dobila v dar od očeta; ta je najbrž nakup tablic zame in za moji sestri gotovo uporabil kot izgovor, da lahko – registriran nezdravljen čokoholik – tudi sebi eno privošči.  Kaj, ko bi zatorej željo po sladkem kar takoj pripišemo genom, in se tako izognili nadaljnji debati?

Ko sva s Svarunom – najprej malce pogoltno, od četrtine naprej pa zelo preudarno – uživala v hrani bogov, nič grizla in se kot Francoza samo predajala trenutkom čistega užitka, medtem ko sva dovoljevala, da se tablica sama topi in bogati to človeško izkušnjo, sem ravno menstruirala. Zato sem seveda pomislila, da je za nenavadno izrazito željo po sladkem poleg dedne zasnove (na kateri aktivno delam) stala zgolj menstruacija. Med menstruacijo včasih čutimo izrazito željo po sladkem, ker se v naših telesih kopiči stresni hormon kortizol, katerega raven uravnavamo s proizvodnjo več hormona sreče, serotonina. Za to ravnovesje v telesih poskrbijo udobni, zdravi ogljikovi hidrati: testenine (najbolje iz stročnic), suho sadje (D za datlje, M za Medjool datlje) in kruh (koruzni, pravi Suzana, da je fajn med menstruacijo, moja zimzelena izbira pa je rženi iz kislega testa).

Menstruacija je prišla in odšla, jaz pa sem še vedno po vsakem kosilu potrebovala sladico. »Mi paše nekaj sladkega,« včasih prijavi Svarun in dobi tri datlje, morda celo tretjino naše sinergijske ploščice, po navadi lešnikove. Tokrat pa smo se vrteli okrog mojega: »Jaz potrebujem neki sladkega!«, medtem ko mi je mladi mož s prihuljenim nasmehom sočutno, odobravajoče in navdušeno prikimaval v pričakovanju kaj novega bo mami spet zvarila.

Iz potrebe po definiranju potreb po sladkem sem celo pomislila, da me Vesolje malce kaznuje, ker do sestrice nisem bila sočutna in ji, raje kot da sem se bahala, pripravila eno zdravo skodelico vroče čokolade po spodnjem receptu. Ah, ne, Vesolje ne tako obratuje. Ali pač?

Ko je učenec pripravljen (tudi sprejeti, na primer, da sočutje pač še ni ena njenih največjih vrlin), se pojavi učitelj. Naslednjega dne sem se pogovarjala s Špelo, čigar znanje iz Tradicionalne kitajske medicine občudujem in ob vsaki priložnosti vzhičena vsrkavam.  Ta mi je razodela, da smo glede na kitajske modrosti v vmesnem obdobju vranice … in ta ima rada sladko. Bingo! V tem grmu torej tiči zajec? To pojasni moje sanje o piškotih in nakupovanje neponovljivo velikih količin banan, ki že spominja na priprave na nuklearno vojno. Malce si preberem o vranici, ki je od vseh organov najbolj zadolžena za imunski sistem, in pristanem, da bom do vključno 3. februarja pač potrebovala več škrobnate hrane. In datljev, ki so moji zavezniki. Moje ime, Tamara, prihaja iz hebrejske besede tamar, kar pomeni »datljeva palma«. In kako v praksi izgleda ta zaveza? Včeraj sem, na primer, med čakanjem na prevoz, ki je zamujal, izkoristila priložnost, da se zahvalim Vesolju za ti dve podarjeni minutki, ko sem lahko izpred bloka na raketni pogon švignila v stanovanje po konkretno pest datljev. Saj veste, za doooolgo pot iz Kozine do Izole.

Sočutje je še vedno nekaj, kar srčno in zavestno izpopolnjujem. Dedni zapis prav tako. In medtem ko vse to počnem, srkam tole utekočinjeno srečo, Theobroma cacao.

Kakv in Tapioka, magnezijeva poroka

Mnogi izmed vas že veste, da kakav povsem upravičeno uvrščamo med superhrano. Vsebuje namreč več antioksidantov kot goji jagode, suhe slive, borovnice, rdeče vino in rozine, poleg tega pa antioksidanti iz kakava učinkoviteje vežejo nase proste radikale v telesu, ki bi se sicer zadovoljno množili in zakuhali kakšno obolenje. Kakav se z vrtoglavo vsebnostjo magnezija postavlja ob bok algam, kar je naravnost presunljivo. Zakaj? No, začnimo na začetku. Vsi vemo, da rabimo kalcij za močne kosti, kajne? Ampak užiti dovolj kalcija ni nikakršen problem, četudi nam velikokrat skušajo to vbiti v glavo. Dejstvo je, da večina ljudi zaužije dovolj kalcija, da bi bile njihove kosti močne. Težava je v prenizki količini magnezija, ki spodbuja nastajanje hormona kalcitonina; ta poveča količino kalcija v kosteh in preprečuje, da bi se nalagal v mehkih tkivih. Namreč, brez dovolj magnezija, se začne naš kalcij nalagati v mehkih tkivih, na primer žilah: to stanje prepoznamo kot artritis. In četudi kakav vsebuje precej oksalne kisline, ki je v večjih količinah zelo škodljiva, in teobromina, ki deluje kot poživilo, je kakav naravno pomirjevalo, saj magnezij v njem sprošča mišice. Resda ga ni priporočljivo uživati prepogosto, ampak – saj tudi obdobje vranice ni tako pogosto, kajne? Samo vsakič, ko se menjujejo letni časi. In takrat si xocolātl, kot so ga kuhali že Srednjeameriški domorodci, s čilijem, kardamomom in cimetom, prav po uživaško privoščimo. Seveda uporabimo čimboljši kakav, nerazmaščem, nesladkan in po možnosti fair-trade.

Tapioka je v resnici škrob, pridobljen iz cassave, gomoljnice, ki jo gojijo v Južni Ameriki, Afriki in ponekod v Aziji. Brez izrazitega okusa s podtonom sladkega predstavlja z veliko vsebnostjo ogljikovih hidratov, nizko vsebnostjo maščob in zajetnim naborom vitaminov in mineralov osnovno hrano milijonov ljudi. Vsebuje kalcij za močne kosti, magnezij za uravnavanje krčenja mišic, fosfor za boljšo sintezo beljakovin in vitamin A za sijočo kožo. Ker ne vsebuje glutena ali kateregakoli drugega alergena, se je v zadnjih letih uporaba tapioke razmahnila, posebej med ljudmi s posebnimi dietetičnimi potrebami. Tapiokin škrob lahko v naših trgovinah dobimo v obliki bele moke brez vonja, ali kroglic, ki se raztopijo med segrevanjem v tekočini; za ta recept bomo uporabili tapiokino moko, ki jo dobimo v vseh bolje založenih zdravih trgovinah. Ker obstaja pri nepravilni predelavi cassave miniaturna možnost zastrupitve, oblasti in jaz ne priporočamo, da se tapiokine moke ne spravite delati sami doma. No, razen če ste se učili pri, denimo, pripadnikih indijanskega plemena Ye’quana iz Venezuele, ki je tako ljubeče opisano v knjigi The Continuum Concept avtorice Jean Liedloff. V njej sem sama poleg prve omembe rastline cassava, ki so jo plemenske ženske večno ribale, dobila zelo cenjene napotke glede starševstva.

Vroča Čokolada 
za 2 osebi

3 dl vode
20g tapiokine moke
20g kakava
15g lucume
1 žlica kokosovega sladkorja ali sladila po želji
1/2 žlice melase
1 žlička cimeta
1/4 - 1/2 žličke mletega kardamoma ali 3 stroki
ščep soli
ščep čilija v prahu

V posodico odmerimo tapiokino moko, ji dodamo žličko vode in z metlico umešamo v 
gosto, pudingasto zmes. Zavremo vodo z vsemi sestavinami razen kakava; kakav bomo 
dodali na koncu, da ostane čimbolj hranljiv. V vrelo vodo dodamo tapiokino zmes ter 
pustimo, da nekaj minut vre in se nekoliko zgosti. Nato dodamo še kakav in pokuhamo še
za kaki dve minuti. Vročo čokolado natočimo v lične skodelice ter počakamo, da se 
malce ohladi - tako se bo še bolj zgostila. Če nimate lucume, jo lahko nadomestite z 
rožičevim prahom, ali kar s kakavom. Melaso priporočam, da si kupite, sploh če si 
boste tole vročo čokolado nudile med menstruacijo: je namreč zakladnica železa, ki ga 
s krvjo izgubljamo. Mešanico začimb za ta recept mi je priporočala Suzana (Grau), saj 
cimet, kardamom in čili najbolj optimalno podprejo delovanje kakava v telesu - in ko 
gre za kakav, Suzani popolnoma zaupam. Vi začimbe lahko seveda izpustite, čeprav vam 
tega ne priporočam - res je nekaj posebnega tale čokolada! Bognedaj pa izpustiti sol.
Ta okuse lepo poveže v uravnovešeno celoto, sicer se vam bo vekomaj zdelo, da "nekaj
manjka". Dober tek.