Če ste kot jaz, se vam zdi žvečenje sila sproščujoče. Žvečenje, polariziranje, kroženje, premetavanje sem ter tja – vse to učinkovito pomirja naš živčni sistem, pomembno je le, da ne hitimo in si zagotovimo dovolj širok časovni okvir.

Vzemši v obzir vse od naslednjega je torej edina stvar, ki sem jo do pred kratkim sama delala narobe, ta, da nisem žvečila hrane, marveč misli. Med hranjenjem sem tako obrok na avtopilota ekspresno skoraj mimo čeljusti zmetala v grlo, medtem ko je imel moj um »prosti ples«; lahko je zavandral kamorkoli je želel. Tu seveda ni izpustil priložnosti, da pogreje pretekle dogodke, ki mi ne služijo več (saj so me že bili pripeljali v sedanji trenutek), ali vizualizira prihodnje dogodke, ki me mečejo iz centra in prinašajo zgolj zavedanje, da sedaj še nisem tam (kjer bi se želela biti). Med hranjenjem, ko bi morala čeljust delati in um počivati, je bilo pri meni obratno.

Rezultat te inverzije? Hmnja.

Zakaj? Na splošno gledano je takole – če se podim po preteklosti in prihodnosti, nikoli zares ne živim. Nikoli nisem zares tu, zaradi česar ne morem a) izkušati in izživljati posledic svojih preteklih odločitev b) sprejemati vsega, kar je moj magnet privlekel v ta trenutek sedanjosti in c) v tem trenutku zavestno kreirati svoje prihodnosti. Kakšna škoda.

Če zveni znano, je čas dozorel za spremembo

Um naj med obrokom zgolj po liniji najmanjšega odpora zaznava občutke, ki jih možgani beležijo, čeljust pa naj dela. Ko se usedemo za mizo k obroku, si nanudimo senzualnosti. To pomeni, da iz hranjenja ustvarimo celostno telesno izkušnjo s čutno predigro in velikim finalejem. Za mizo povabimo vsa čutila in dele telesa:

̴ Pred uživanjem izklopimo um iz stalnega raketnega pogona. Osredotočimo ga. Lahko mu šepetaje povemo, da je čas za veselje, saj se nam obeta uživanje čudovite hrane in ga pri lastnem napihovanju dobrih občutkov le še motiviramo s kakšnim »juhej, fantastično se nam godi«. Toplo priporočam tudi blagoslavljanje hrane v dikciji ali pesmi; izražanje hvaležnosti za hrano pred nami nas bo osredotočilo in umirilo.

̴ Bodimo pozorni na to, kako se držimo. Če se zalotimo v svoji zvesti »računalniški drži«, jo izklopimo. Z rameni zarišemo krog nazaj, in jih spustimo navzdol. Mene je šele joga zares naučila sprostiti ramena, saj so ravno držo hrbta ramena kompenzirala s siljenjem navzgor. Hrbtenica je vzravnana, obe nogi sta trdno na tleh, v prsih pa tisti občutek, da odpiramo srce.

̴ Hrano si najprej dobro oglejmo, saj igrajo oči pomembno vlogo pri hranjenju. Ko nam je naš krožnik všeč, se pospešeno izločanje sline, bistveno za prebavo, začne. Če smo si vzeli čas za estetiko na krožniku, bodimo zdaj za to hvaležni – sicer naj nam bo pomanjkanje estetike motivacija za več kreativnosti pri polaganju hrane na krožnik prihodnjič.

̴ Sedaj odpremo nosnice in zajamemo esenco hrane pred nami. Če smo telesu prisluhnili in imamo na krožniku tisto, za kar nas je prosilo – srečni mi! Nič ne pospeši izločanja sline tako kot tista hrana, ki jo telo v tem trenutku rabi … no, tudi naši najljubši hrani gre pri tem dobro od rok. Vonj hrane naj preplavi celotno naše bitje, in slina celotno ustno votlino.

̴ Čas, da ošvrknemo pribor. Jejmo iz in s stvarmi, ki imajo dušo, saj le ta prida k pozitivni vibraciji celotnega doživetja. Sama imam rada lesene ali lončene krožnike in skledice, sploh če jih lahko kupim naravnost od izdelovalca, ali pa dobim v dar od Svarunove babice s prefinjenim okusom za rustikalno. Pri srcu mi je tudi cvetlični porcelanast komplet prastarih krožnikov kot del zapuščine od mame in none.  Lesen pribor je super, ker v nasprotju s kovinskim ne spušča ionov v hrano in spreminja kemijske strukture. Je pa res, da se močni okusi včasih kar zažrejo vanj in potem včasih, hm, žlica polarizirana s paradižnikovim golažem ne paše ravno v jutranjo sladko kašico.

Umetnost Žvečenja

Zakaj? Žvečimo zato, da hrano polariziramo s svojo energijo in si s tem olajšamo prebavo. Horace Fletcher, Viktorijanski navdušenec nad zdravo prehrano, ki je zaradi svojega učenja dobil naziv “Veliki prežvekovalec”, je trdil, da nam pravilno žvečenje hrane daje več telesne moči. Sledjo tezo je tudi dokaj zgovorno dokazal, ko se je oseminpetdesetletni v seriji eksperimentov, ki so testirali moč in vzdržljivost, pri vseh bolje odrezal od mladostnih študentov univerze Yale v ZDA.

Prebava ogljikovih hidratov (OH), ki pri zdravem načinu prehranjevanja sestavljajo večidel vnešene hrane, se prične v ustih. Tu encim amilaza iz sline razgradi kompleksne ogljikove hidrate (žitarice in zelenjavo) v enostavne sladkorje (glukozo, fruktozo in saharozo), ki za naše telo predstavljajo osnovno gorivo, zaradi česar gredo iz ust naravnost v krvni obtok. Tako postanejo ostali gradniki naše hrane – olja, proteini in minerali – na voljo za lažjo absorpcijo. Da bi iz nje dobili resnično celoten hranilni potencial, je potrebno polnovredno hrano žvečiti do tekočega agregatnega stanja. Če tega ne storimo, bo prebava otežena, mi pa podhranjeni in zelo verjetno tudi utrujeni in napihnjeni. Mastna hrana, sladkarije, meso ter močno predelana hrana zadovoljijo le trenutek poželenja, takoj zatem pa omrtvičijo naše čutilne brbončice na jeziku. Poleg tega je njih okus v ustih bolj kot jih žvečimo, vedno slabši. Pri kompleksnih ogljikovih hidratih je ravno nasprotno okus vse slajši, tem bolj jih žvečimo.   

In sedaj – v akcijo. Da se vpeljemo v navado, za začetek žvečimo vsak grižljaj trideset sekund. Pomaga tudi, če vmes odložimo pribor. In to, da si predstavljamo, da tale čudovita hrana pred nami, s katero ostajamo zdravi in srečni, ocenjuje naše prežvekovalne sposobnosti. 

Dober tek vsem.