ČUK SEDI NA PALICI, RAVNO JE PRI MALICI

Svarun deklamira pesem, ki jo mora znati na pamet za izpit pri slovenščini, jaz pa ga pozorno poslušam.

»Čuk sedi na palici,

ravno je pri malici,

kaj ima za malico, nikomur ne pove,

grize, liže in cmoka,

najbrž bo kaj slastnega – …«

In se ustavi.

Zavije z očmi, iščoč pozabljeno zadnjo vrstico prve kitice nekje na stropu naše kuhinje.

Potem pogleda mene, ponovi zadnjo vrstico, ki jo še zna … jaz pa, nagnjena naprej in torej v pripravljenosti vskočiti, rešiti, pomagati, urediti, ustreliti – ustrelim: »Prosim …«

»Prosim, naj nihče ne moti čuka, kadar je,« zaključi prvo kitico.

Takoj ko sem bleknila besedo, s katero se pesem nadaljuje, sem se vprašala, ali sem prehitro pomagala; ali sem prehitro skočila.

In ne, nisem se spraševala, ali sem naredila prav ali narobe, ker ta kontrast pri meni ne špila več. Ko sprašujemo, ali je nekaj prav ali narobe, običajno sprašujemo: »Ali sem to storil/a v skladu s seboj?«

In moj odgovor je bil danes »ne«, zato ker čutim potrebo po tem, da svojemu sinu (in na splošno življenju) bolj prepustim vajeti in zaupam.  

Popravca sem imela čez nekaj sekund. V začetku druge kitice je bil spet premor in tisti dolg, razvlečen »aaaaammmmm« in oči, ki iščejo izgubljene besede naokrog.

Spet sem čutila impulz, da se nagnem naprej, da skočim in »nekaj naredim«.

Toda tokrat sem se namesto tega – ustavila.

Upočasnila sem trenutek in sebe v njem.

In nato sem izdihnila, utihnila, se zleknila nazaj v telo, se naslonila na svoj prestol iz hrbtenice – in zaupala in verjela.

In seveda se je fant spomnil, kaj sledi, in uspešno prišel do konca pesmi.

Brez moje pomoči.

Kaj takega. 😊

Potreba po tem, da skočimo, odreagiramo, pomagamo, nekaj naredimo, je posledica patriarhalnega programiranja, ki nas drži v glavi, ki pravi, da moramo vedno še nekaj narediti, urediti, spremeniti. Da je vedno čas še za NEKAJ, da bomo že počivali, ko bomo umrli.

Modrost boginje, ki izhaja iz telesa, pa nas uči, kako pomembno je pogosteje ustvarjati čas za NIČ.

NIČ je v bistvu njeno povabilo, da »samo smo« –

da izdihnemo,

počakamo,

se naslonimo nazaj na prestol iz hrbtenice

in tudi fizično nazaj na svoj stol

in zaupamo …

in sprejemamo.

Sprejemamo ta trenutek in sebe v njem.

Sprejemamo življenje, kakršno je točno v tem trenutku.

Ne dobro, ne slabo, marveč takšno, kakršno je. Resnično.

Si želiš pogosteje ustaviti, pa nekako kar pozabiš na to, ker je tooooliko vsega, kar moraš še storiti, urediti, se dogovoriti, vzgojiti, presaditi, pregovoriti, utemeljiti?

Potem je bilo Potovanje v Polnost: POLNOKRVNA ustvarjeno zate. (In zame.) To bo namreč oaza, ustvarjena IZKLJUČNO zato, da nas spomni ustaviti se in zaslišati žensko modrost, ki se nam pretaka po žilah. Tukaj se prijaviš.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s