O Kushpu, ki pomeni “srečna”

Svečano prisegam, da ne pozabim več vsakodnevno preštevati svojih blagoslovov. Sploh danes, ko me je facebook opomnil, da mi je točno sedem let tega oči odprla zgodba o Kushpu, ki jo danes delim z vami (in sama s sabo, ponovno). Zgodbe ne delim z namenom, da bi se vam (mi) Kushpu smilila, ampak zato, da bi se sami nehali smiliti sebi (tebe gledam, draga Tamara v ogledalu), ker smo tako močni in mogočni s toooliko čarovnije pod našimi prsti. 
OLYMPUS DIGITAL CAMERA
“Tole je sličica mene z devetmesečno deklico po imenu Kushpu, ali ljubkovalno Kushie, kar v Hindi pomeni »srečen«. Za tole malo srečico pa tiči veliko tistega, kar bi mnogi imenovali “nasprotno od sreče” in je Kushijino življenje zaznamovalo dolgo preden se je sploh začelo. Dekličino mamo – moram sploh dodati, da je govora o zelo mladi mamici? – ki je psihična bolnica, je lastna družina z namenom, da ji poseže po življenju, zaprla v hišo … in hišo zažgala. Dekletu se je nekako uspelo rešiti ter peš pobegniti iz svoje vasi nekje v ruralni Indiji proti New Delhiju. Več tednov je hodila in spala pod zvezdami, ko je bila nekega dne posiljena. Tako je bila spočeta mala Kushie. Mamica je v Delhi prispela visoko noseča in tu jo je našel gospod Ravi, predsednik naše NGO, nevladne organizacije, ter ji ponudil zatočišče na ranču. Kushie je bila rojena na ranču v Delhiju in preden jo je mati zapustila, jo je dvakrat skušala umoriti. Vsak namen gospoda Ravija, da bi mati združil s svojim otrokom, je bil zaman, saj je dekle vsakič do sedaj zagrozilo, da bo punčko poskusila ubiti … dokler ji ne uspe.”
Tako se Kushijina zgodba prične. Ali bi si upali na kaj tako šokantnega pomisliti, ko ste prvič zagledali otročička z velikimi učkami na spodnji sliki? Najbrž ne. In prav je tako! Kushie je namreč predvsem bitje; bitje kot jaz in vi. Bitje, ki ima za seboj zgodbo, tako kot jaz in vi. Kushijina zgodba, kakršnakoli že je, pa ni Kushie. Tako kot tudi jaz in vi nismo naše zgodbe. Ja, včasih bi nam prav prijalo, če bi bilo temu tako; tedaj, ko se skušamo skriti za svojo zgodbo in ji dopustili, da posega v sedanjost ter govori namesto nas. Spet drugič bi svojo zgodbo najraje izbrisali, pozabili, zažgali, sploh tedaj, ko nam vzbuja občutke sramu in krivde in ostalih čustev, ki jih je manj prijetno čutiti. Ampak zgodba je samo zgodba; potovanje od tedaj in tam do tukaj in zdaj. Štorija.
In namen štorije je, da jo povemo; da jo ljudje slišijo; da se jih dotakne; da se prepoznajo v delčkih nje; in da z njeno pomočjo najdejo tisto, kar so iskali. Ja, zgodbe nam pomagajo, da znotraj nas samih najdemo tisto, kar smo morda že dolgo bolj ali manj neuspešno iskali drugje. 
Ja, tako je Kushijina zgodba prične. Ampak to ne pove nič o tem, kako se bo nadaljevala, kaj šele, kako se bo končala.
Kushpu bi morala biti sedaj stara skoraj osem let.
Bog ve, kako ji gre?
Bog ve, kako ji gre. Bog ve, ker je boginja z njo.
mi že slediš na instagramu
Advertisements

Moški, ki tečejo z zdravilkami

couple1

Obožujem Instagram. Ker rada gledam lepe fotke. Ker rada prebiram o življenju, kakršno je. Ker se lahko povezujem z ljudmi, ki imajo podobne zvezde v očeh. Ker tamkaj najdem vedno polne košare navdiha. In tik preden sem danes začela z delom, sem na Instagramu našla tale zapis Mokshe Devi Sunshine, ki me je povsem začaral. Zelo, zelo, zelo redko se mi zgodi, da ob nekem teksu začutim: “U, to pa moram prevesti v Slovenščino!”. Ne maram prevajati, ne gre mi dobro in na faksu sem navkljub zelo skuliranim profesorjem vedno trpela pri prevajanju. Ampak določeni zapisi pa čutim, da morajo biti na voljo tudi v našem ljubem maternem jeziku; taka je pesem Lise Citore Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, ki sem jo prevedla maja; in tak je tale zapis, ki ga lahko v originalu najdete tukaj

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu klicu, svojemu poslanstvu, lahko povezavo med njima neguje samo tako, da ji sledi … predvsem pa, da ustvarja in drži prostor, v katerem se ona počuti varno, da nadaljuje svojo pot.

Včasih se zgodi, da mora moški zaradi tega spustiti svoj egoizem, spet drugič pa lahko na tej poti, po kateri stopa ob njej, najde tudi lastno zdravljenje – in to ne vedno na najbolj nežen način.

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu klicu, tako da deluje v smeri zdravljenja ran iz kolektivne ženskosti, je njegov DA njej hkrati tudi DA višjemu namenu v življenju, ne samo gradnji hiše in vzgoji otrok. Njuna zaveza je tukaj še za mnogo več kot zgolj za izpolnjevanje klasičnih stereotipnih spolnih vlog.

Tak moški sprejme delo nekoga, ki bo svoji ženski stal ob strani in jo ulovil, ko ta ne bo več zmogla transformirati bolečine sveta. Tak moški bo sčasoma sprejel tudi drugačno obliko spolnosti – glede na to, da je zdravljenje na področju spolnosti ena izmed najpomembnejših poslanstev ženske, ki je globoko v sebi zdravilka. To zanj pomeni, da se bo učil zaobjemati počasnost, mehkobo, zdravljenje, učil se bo držati prostor nekomu in/ali preusmerjati svoj lastni ogenj; učil se bo biti prisoten ne samo zavoljo sebe, marveč celote.

Kajti ko moški izbere žensko, ki si želi svobode, lahko to svobodo dosežeta samo skupaj … še prej pa mora za seboj pustiti svojo narcisoidno naravo in pot svoje ženske prepoznati kot svojo lastno pot do svobode.

Ko moški izbere žensko, ki je mogočna, niti on ne zmore več bivati v svoji majhnosti ali potlačenosti. S tem, ko izbere, da se bo resnično podal na življenjsko pustolovščino z njo, hkrati sprejme odgovornost služenja dobrobiti vseh moških tega planeta, čeprav morda res deluje zgolj v ozadju. Ampak. V tem ozadju ji postilja z varnostjo – v tem ozadju jo čuva pred zahrbtnimi napadi njegovih lastnih ran, ki bi jo hotele prisiliti v podrejenost, submisijo njemu.

Ko moški izbere žensko na podlagi občudovanja njenega sijanja in modrosti, naj bo temu moškemu jasno, da se ne bo več dolgo mogel oklepati svoje manjvrednosti, zaradi katere bi si morda sčasoma zaželel zmanjšati njen sijaj … in vse to iz strahu, da bi jo moral deliti še z ostalimi.

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu poslanstvu, se ne boji več naslednjih besed: spoštovanje, ponižnosti, predaja. Ne. Raje kot strah si bo hvaležno in polnega srca izbral to božansko pot, ki jo bo prehodil s svojo žensko, zdravilko.

Ta ženska bo – v kolikor bo nekoč res primorana izbirati – vedno izbirala v imenu dobrobiti vseh žensk … in tako bo raje izbrala, da svojo pot prehodi sama, kot da bi se ji odpovedala zaradi njega. Kajti zaveda se neskončno močne podpore, ki jo lahko dobi ob moškem in od moškega … ki jo obožuje.

~ Moksha Devi Sunshine

mi že slediš na instagramu.png

Ko zasledujem svoje udobje, me dan nagradi

 

DSC_2488

Res! Včeraj zjutraj sem se počutila nergavo, že nekaj dni pred pa sem bila nekoliko zadirčna in napeta. In s kupom stvari, ki bi jih morala narediti, bi se takšna prav z lahkoto ujela v tisti akcijski pogon, brez da bi pred tem napolnila svojo kupico. Ampak potem … potem sem se odločila najprej poskrbeti za svoje udobje. Svaruna sem za nekaj uric peljala k moji noni in ko sem se vrnila sem izklopila telefon in internet. Prižgala sem čudovito pesem, ki nam jo za vsako dobro jutro posebej namiksa naša draga Metka – in plesala in skakala in se zvijala in se potila dobrih petnajst minut. Potem sem dobrih štirideset minut delala jogo. In potem sem petnajst minut meditirala. In potem, dragi moji, potem se JE DAN ODVIL PO MOJE! Tako …

Morda se vam bo zdelo smešno, ampak šele ko sem nedolgo tega v nekem astrološkem članku prebrala, da moji luni v raku ogromno pomeni udobje, sem začela premlevati, ali je temu res tako.

Udobje?

Nikoli nisem zares razmišljala o njem.

Udobje?

To, da mi nič ne manjka. To, da se lahko sproščeno zleknem in skozi svojo membrano ženske esence prepuščam vse užitke k sebi. To, da se imam v tem trenutku tako fino, da ne razmišljam ne o prejšnjem in ne o sledečem, ampak preprosto srkam to, kar je.

Udobje.

Začela sem se zavedati, da se v svojem dosedanjem življenju nisem kaj prida posvečala svojemu udobju. Začela sem se zavedati, da sem očitno prav zgledno posvojila mantro naših sloven(celj)skih prednikov, da je treba v življenju pač malo potrpeti, stisniti zobe, zamižati na eno oko. In začela sem se zavedati, da sem mnogokrat kljub temu, da sem opazila, ko mi nekaj ni bilo udobno in vedela, kako bi lahko to popravila, raje preprosto zamahnila z roko in si zamrmrala: »Ah, saj ni važno.«

No, važno ni bilo do pred dvema tednoma.

Tistega dne je na obisk prišla prijateljica Špela. Skuhali smo kosilo in se vsi trije posedli za mizico v naši ljubki majceni kuhinjici. Jaz sem usedla na svoje ustaljeno mesto – na stol, s katerega vedno visi vsaj kakšna vrečka plastičnih smeti. Tistega dne so na stolu kraljevale kar tri nabito polne vreče, ker se mi v preteklih dneh očitno ni preveč ljubilo do ekološkega otoka, in ko sem se usedla, je v moj hrbet prav predrzno rinila svojo bulo ena izmed plastičnih vreč. To sem seveda nemudoma zaznala, a prav tako nemudoma sem nato v svojih mislih najbrž pritisnila gumb za avtomatiziran odziv in po tekočem traku zamahnila z roko in si malodušno zamrmrala: »Ah, saj ni važno, bom že potrpela. Saj bom tukaj samo kakih deset minut.«

Tedaj pa se je moja ženska duša, moja attha, ki se polni z užitkom, uprla in zaprepadeno zaklicala: »Ja?! In kakšnih deset minut bo to, če te ta vreča tako nesramno tišči v hrbet, da se počutiš popolnoma neudobno?!«

Postala sem.

»Uh, tole je pa skrajno neudobno,« sem, princeska na zrnu graha, suvereno pripomnila, vstala in odnesla smeti pred vrata stanovanja. In bila ob tem sila ponosna nase. Ker sem se odločila zase in za svoje udobje. Ker mi ni treba trpeti prav ničesar. In ker je vsak trenutek portal do brezčasnosti užitka. Mhm!

Veste, v trenutku, ko se je moja attha odločno uprla neudobju in mi pomolila tisto retorično vprašanje v zvezi z naslednjimi desetimi minutami, mi je postalo kristalno jasno, da si nedvomno želim, da bi bilo nadaljnjih deset minut udobnih. In ne samo, da si želim udobnih nadaljnjih deset minut – želim si udobja na vsakem svojem koraku. In upam si trditi, da sem precej prepričana, da sem se tedaj, v tistem trenutku, odločila, da bom vedno in povsod skrbela za svoje udobje.

No, in potem.

Danes zvečer sva se vozila mimo Lipice domov po poti, ki je potihem tudi razlog, da se naključnega obiska Sežane vedno tako razveselim, ko naju je zametlo. Sredi novembra. Saj, nona me je že popoldan svarila (eno njenih najljubših opravil – in mojih alergenov), da pada golomraznica. Saj, dva dni že diši po snegu. In sedaj je res prišel, prvi sneg. Sredi novembra.

Medtem ko je Svarun z zadnjega sedeža navijal in lovil snežinke na jezik, so mene preplavljali mešani občutki. Seveda se mi je zdel prizor skozi okno naravnost čudovit in radostno sem podoživela tisto slastno nebeško tišino in spokojnost, ki na Zemljo naseli skupaj z zapadlim snegom; hkrati pa mi ob misli na zimo stisne pri srcu, ker me sneg spominja na tisti moker mraz, ki se ti zažre do kosti in prav pošteno popljuva vse moje predstave o zimski idili. Zime nisem nikdar prav zares marala, ampak odkar sem mama temu vilinčku, ki je k meni najbrž smuknil naravnost iz Narnije – tako obožuje zimo in sneg in mraz – se jo učim tolerirati in na trenutke tudi že ljubiti. To izgleda tako, da se ob misli na zimo zimo belo ne spomnim več na mokre noge in ledene prste, ampak na Svarunovo radost in navihanost na snegu.

Svarun je zaspal medtem ko sva se vozila domov in potlej sem ga kot običajno skušala nesti do najinega stanovanja v četrtem nadstropju, ampak danes me je desno koleno zares glasno opomnilo, da deček postaja pretežak zame. Zato sem ga nekje v drugem nadstropju spustila na tla, da se je predramil, in vodila do najinih vrat. Tam se je mirno, ampak povsem neprisotno sezul in usmerila sem ga v spalnico, da se je ob svetlobi solne lučke zabubil pod debelo zimsko pregrinjalo. Kadar je tako, da se predrami iz spanca, mu vedno zapojem kakšno iz našega nabora uspavanko, ki mu pomagajo ponovno potopiti se v globok spanec. Danes je iz mene sama začela vreti He yama yo, čudovita tradicionalna mantra severnoameriških Indijancev iz plemena Lakota, ki se pomirjujoče ponavlja in s tem ustvarja nek pristen občutek varnosti.

He yama yo wanna henne yo

He yama yo wanna henne yo

Wahi hi yayhana he he he yo

Wahi he he he yo wahi

Pojem. In opazim, da vmes razmišljam o tem, ali se mi bo, ko Svarun ponovno trdno zaspi, res še vedno ljubilo enkrat v avto po vse vreče, ki sem jih prej pustila doli; zdaj bi se mi morda še ljubilo, toda če bo to trajalo v nedogled, mislim da v prid moji angažiranosti ne upam dati roke v ogenj.  Pojem. In opazim, da je v meni tendenca po pospešku; najraje bi prevrtela ta trenutek naprej in izkoristila voljo, da grem v tem snegu in mrazu še enkrat v avto in privlečem vse torbe domov. Pojem. In opazim, da nisem v tem trenutku. Tedaj pa mi šine.

»Tamara, poješ!« se oglasi znotraj mene, »počneš tisto, kar počneš najraje na svetu. Počneš tisto, o čemer podnevi in ponoči sanjaš že kakih osemindvajset let. Se spomniš male Tamarice, ki je najraje vandrala naokrog z mikrofonom in kasetnikom in se snemala, medtem ko je pela Tajčino Hajde, da ludujemo ove noči

Seveda se spomnim. Na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje male Tamarice, ki si je želela samo in preprosto – peti. In na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje odrasle Tamare, ki je iz Indije prišla neomajno odločena, da se nauči igrati kitaro, uglasbi vse pesmi, ki so tedaj vrele iz nje, in se zares v polnosti končno preda glasbi. Kitaro sem si nemudoma po prihodu iz Indije za zadnjih 330 evrov tudi zares kupila in sprva sem bila zelo vztrajna pri učenju, toda vesolje je imelo zame druge načrte; čez nekaj mesecev sem zanosila in dala moje petje povsem nonšalantno na stranski tir.

Vesolje je imelo zame druge načrte in sedaj vem, zakaj. Šest let nazaj nisem bila niti slučajno pripravljena ustvarjati glasbo, ki si jo od nekdaj želim predati svetu; pomislite, živela sem z samimi glasbeniki, pa si pred njimi nisem upala niti ust odpreti v strahu, da bi se mojemu petju posmehovali, ga skritizirali, ali celo huje – popolnoma ignorirali. Ja, šest let nazaj sem bila še popolnoma ujeta v manjvrednostnem kompleksu, svetlobna leta stran od svoje avtentičnosti in preprosto prezaposlena s tem, kar si drugi utegnejo misliti o meni. Živela sem navzven, za tisto, kar se vidi/ sliši/ voha odzunaj in pojma nisem imela o medici, tej blaženi zadovoljnosti s seboj in svetom, ki prihaja odznotraj.

Ja, šest let tega je bilo pač drugače. Danes pa je tako, da v plašču ležim na postelji poleg Svaruna in mu pojem uspavanko, medtem ko moja desna roka zaščitniško počiva na njegovem ramenu. Pojem in sem z mislimi nekje drugje. Vem, da me čaka še pohod v mraz in sneg, zaradi katerega se že zdaj tresem, in vem, da bi se temu najraje izognila, toda ker ne vem kako, mi je neudobno že sedaj, v razmišljanju o tem podvigu. Tedaj pa mi ponovno šine.

»Hej, kaj ko bi preprosto uživala v tem trenutku? Kaj, ko bi našla udobje v tem trenutku in ne razmišljala o tem, kako bo čez pet ali deset ali petnajst minut tam doli na mrazu? Nenazadnje počneš tisto, kar najraje počneš.«

»Da bi našla udobje v tem trenutku, kaj?« me premami misel, »navsezadnje res pojem ves dan in pravkar mi je ponujena še ena priložnost, ko lahko z glasom dobro denem … no, prav, pa poskusimo.«

Izdihnila sem pričakovanja; o tem, kdaj bo Svarun zaspal, o tem, koliko volje bom imela skakljati po snegu in mrazu. Izdihnila sem vse, kar me držalo izven tega trenutka. In nato sem zapela. Iz srca. Žametno. Sočno. Doživeto. Zapela sem in začutila, kako udobna je v resnici ta sproščenost, ta razbremenjenost, ki me je preplavila. Zapela sem in začutila, kako me pesem mehča; fizično sem postajala mehka in voljna in zadovoljna. Zapela sem in dovolila, da me užitek preproste radosti napolni od glave do peta.

In sedaj sem ponosna nase. Naredila sem korak v smeri svojega udobja. In udobje … udobje je tisto, ki me zmehča, da lahko sploh začutim užitek ob tem in onem in vsem, kar počnem.

Ker sem zasledovala svoje udobje, se je dan odvil po moje. Lahkotno sem pristopila k vsemu, kar me je čakalo, potrpežljivo pristopila k vsem, s katerimi sem preživljala čas, in se v svoji koži počutila optimalno udobno. V zadnjih izdihljajih, po tem, ko je Svarun končno spet zaspal ob moji uspavanki, pa me je dan bogato nagradil, saj mi je nanudil navdiha za tale zapis, ki ste ga pravkar prebrali. Hvala vam.

Just a reminder_ (1)

Ritualčki, moji cukrčki

20181111_151115_8179

Kava; ja, prava kava.

Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove – in boginje.

In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva.

Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek – blagoslovljen, sproščen in srečen trenutek.

Že leta nazaj sem govorila, da bi rada v svojem življenju čutila več svetosti, kot sem jo imenovala. Saj veste, pomenskih, prisotnih, zadovoljnih, čarobnih, svetih trenutkov, ki ustavijo čas in nas v vsem tem vrvežu življenja spomnijo na brezčasje našega pravega jaza. Ampak dokler sem bila prostovoljno ujeta v prepričanju, da moram to storiti, da moram ono narediti, da moram vse opraviti preden si vzamem čas, ki ga je na svetu itak vedno premalo, mi ni uspelo najti tiste svetosti. Čudno? Niti ne.

Tudi če sem se že davno odločila v prid svoji ustvarjalni svobodi, tudi če sem že davno suvereno zavila na svojo pot, sem po njej še vedno stopala na edini tedaj meni znani način: tako, da sem se grebla za denarjem in uspehom in priznanjem. Pehala sem se za nekimi posvojenimi predstavami o tem, kako in kdaj in kje bi nekaj moralo biti. Pa sem mislila, da sem svetlobna leta stran od materialistke. Ampak je že tako, da nas navidezna nedosežnost tistih posvojenih iluzij o tem, kako (in koliko) bi nekaj moralo biti, pahne v obsedeno razmišljanje o pomanjkanju, kaj?

Povejte mi, kaj mi bo svoboda, če so moje misli še vedno ujete? Ujete v majhno škatlico, kjer se biznis dela samo in izključno tako, kot nam patriarhalna družba od nekdaj narekuje, zapoveduje? Takšna svoboda je vredna pol fige v žepu, pa prav nič več.

Vsa ta leta, odkar sem začela ustvarjati al-Iksirjeve dobrote, sem preživela v izključno moški energiji – v energiji delovanja, kjer ni časa za počitek in užitek. To pretirano gledanje na svet skozi oči moškega v meni me je izsušilo, izpilo, opustošilo, medtem ko je ženska v meni ves čas potihem, šepetaje vedela, da je življenje še kaj več kot delovanje.

Ženske znotraj vseh nas vedo, da je življenje še kaj več kot delovanje. 

Si mar vzamemo čas, da jim kdaj pa kdaj prisluhnemo? Mar zaslišimo njihovo šepetanje vsakič, ko se zalotimo, da hitimo – ne hitimo, šprintamo s tisto štafeto v roki od enega opravka do drugega?

Jaz sem svojo dušo, svojo attho, zares zaslišala šele, ko sem se popolnoma izmozgana zgrudila, dvignila belo zastavico in zasopla od nemoči in frustracije; frustracije, ker sem globoko v sebi vedelane samo, da se da živeti bolj lahkotno – od mene kot ženske je pričakovano in meni kot ženski je namenjeno živeti bolj počasi, bolj sproščeno, bolj uživaško. 

Ko sem se na tleh, z belo zastavico v roki, odločila prisluhniti ženski znotraj mene,  mi je zatrdila, da se mi ni potrebno boriti, saj me bo ona krila, in da mi ni treba več brzeti, saj imam bojda na voljo “ves čas na svetu”. In res. Nenadoma sem imela dovolj časa za vse in še za RITUALČKE. Ritualčki, ki bi jih nekoč opisala kot “brezplodni trenutki uživanja”, so moje trenutke posipali ravno s tistimi pisanimi cukrčki, po katerih sem hrepenela zato, da bi se počutila bolj živo, bolj žensko, bolj žlahtno, bolj žmohtno: s pomenskostjo, prisotnostjo, zadovoljnostjo, čarobnostjo.

Včasih je za to potrebno, da samo prižgem svečico medtem ko delam. Spet drugič moja ženska duša, moja attha, želi posebno glasbo in določen ambient, točno tisto, po navdihu izbrano eterično olje in še češnjico na vrhu tega trenutka.

In zakaj sem se sploh odločila obremenjevati se s svečico in glasbo in eteričnimi olji in češnjico na vrhu torte?

Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj. Natančneje, spraševala sem se vsa tista leta, ko sem hitela in drvela in si medtem želela več svetosti, več preproste in pristne ČAROVNIJE v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker mojo žensko dušo napaja užitek. Užitek je lahko  seveda marsikaj. Je v miru in tišini gledati sončni vzhod in zaplesati na glasbo, ob kateri nam vztrepeta srce. Je na ves glas pripevati melodiji, ki odzvanja iz zvočnikov in negovalen pogovor s prijateljico. Je obešanje perila, ki nam prijetno diši in obredno sežiganje tistega kosa oblačila, ki nas venomer tišči. Je smuk v kup jesenskega listja in horuk na vrh hriba, kjer se nam odpira bajni razgled. Je zavestno samozadovoljevanje na posebej zaspano jutro in je tista tortica iz bližnjega kafiča, ki nas malodane pahne v nezavest. Je meni to, tebi ono. In tu je zato, da ga izkusiva.

Užitek. Ritual. In povezava med njima?

Užitek postane ritual, ko mu namenimo čas. Ko si zavestno izklesamo tiste trenutke zase in za svojo prisotnost, zadovoljstvo, užitek, čarovnijo, pomenskost; ko vlagamo vase, ker se zavedamo, da je vlagati vase dolgoročna, modra in najbolj trajnostna naložba, kar jih lahko naredimo. Me, ki se zavedamo, da smo same odgovorne za vse svoje: svoje življenje, svoje počutje, svoje odnose, svoje sreče in nesreče.

In zato me, ki nam v srcu tli ogenj odgovornosti zase, tudi vemo, da nameniti nekaj trenutkov sebi in svojemu užitku ni luksuz. Ni luksuz, se ob njem lahko precej luksuzno počutimo. Kar dajmo se. Ker ta luksuz je naša pravica. In je naša dolžnost, do same sebe in do sveta, v katerem živimo. Dalaj Lama je nekoč dejal, da bodo svet rešile zahodne ženske. Tega pa ne moremo storiti prazne, izmozgane, bledikave, jetične. To bomo storile polne, prikipevajoče in s tisto s tisto zdravo rdečico, ki nam jo vsaka izkušnja užitka pahne na naša lička.

In ker mojo žensko dušo, mojo attho, napaja užitek, si bom užitek vsakodnevno večkrat pričarala, ne glede na to, kje se nahajam in kakšno življenje živim.

P.S. Morebiti še ena opomba za vse, ki se lotevamo ritualčkov, torej posvečanja časa sebi in svojemu užitku?

Užitek je tak, da se ne konča. Nima točno določenega začetka in konca, veste, on se kar nadaljuje. Užitek ni daljica, je premica, ki se je od nekdaj bila in za vedno bo. Užitek se je začel že zdavnaj in sega v neskončnost, in večkrat, ko si bomo same odredile čas za nas, za našo užitkarsko premico, lažje bomo užitek čutile tudi v vseh trenutkih vmes. Ha! In tako postane vse naše življenje ritual in tako postane vse, kar počnemo, pomensko, pristno, zadovoljivo in čarovno. Sveto, po domače povedano.

You're beautiful!(2)

Več o mojih ritualčkih in užitku lahko zaenkrat izveste v sklopu izobraževanja 44 korakov do izvira fontane obilja, kjer vse udeleženke prejmejo moj enotedenski program Rituali iz ženske esence, juhej! Prijave so še možne.

DARILO: Rituali iz Ženske Esence

45782422_1968430673234457_4235952632876761088_n

»Draga, vse, kar rabiš je 5 stavkov,« mi reče, da bi moji furiji postavila ogledalo, »kdo si, čemu je namenjen tvoj program in kaj bo vseboval.«

»Ampak, ampak,« začnem, »Sara, jaz ne znam stvari povedati na kratko. 5 stavkov, halo? A si kdaj prebrala kak moj dopis? Poleg tega pa sem nekdo, ki piše (»pisateljica« mi, kot vidite, še ne gre z jezika) in kot taka besed preprosto ne morem kar tako stresati iz rokava in svetu ponuditi kar … karkoli. A razumeš? Moj perfekcionizem bi totalno pošizil, no.«

Kaj slišite v mojem odgovoru?

Jaz slišim Ne morem. In slišim Ne znam.

Hja, kaj naj rečem: po vseh teh letih samoprepoznavanja (ker v samospoznavanje zaradi naše ciklične, spremenljive narave, ne verjamem več) me v grlu še vedno pričaka cmok vsakič, ko moram napisati nekaj stavkov o sebi.

Kdo sem?

Temu vprašanju v svoji prihajajoči knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco namenjam cel razdelek, skupek mnogih poglavij, ampak ko je treba nanj odgovoriti, se mi še vedno zatakne, ker pridejo trenutki in dnevi in tedni in meseci, ko ne verjamem več, da sem vse to, kar čutim, da bi lahko bila. In ko ti trenutki pridejo, z njimi obsedim in jim prisluhnem, potem pa – smuk! – skočim spet v tisto svojo sočno, mehko bujnost, ki prebiva v mojem bistvu in ki, ko se zavedam svoje organske ženskosti, brezsramno pronica skozi vse moje pore na plano, v svet. Kako pa lahko tako močno skočim? Zato, ker mi odrivno moč daje moj ritual, čas med tem in naslednjim trenutkom, ki je namenjen samo in izključno – meni.

Nemudoma po zgornjem pogovoru s Saro sem obstala s trenutkom, v katerem nisem več verjela vase. Nisem več verjela, da zaradi vsega, kar me še čaka ta vikend, zmorem v pet stavkov stisniti cel razdelek svoje knjige; nisem več verjela, da znam o sebi napisati nekaj smiselnih stavkov brez, da bi se počutila … narobe. Ne. Verjela nisem – sem se pa v tistem trenutku odločila. Odločila sem se, da mi Ne morem in Ne znam tokrat ne bosta nadela uzde. Seveda, s svojim strahom, ki mi te stvari šepeče v uho, da bi me obvaroval, sem malce posedela. Prisluhnila sem mu in ga slišala, nato pa sem vstala in mu rekla: »Dragi moj strah, hvala ti, ker me čuvaš pred neznanim. Ampak odločila sem se, da bom vseeno zaplesala. Zaplesala bom in preprosto zaupala, da to življenje, ki me vabi na ples, ni nek Povodni mož, ki me bo zapeljal v pogubo. Zaupam mu. Ti se pa zase sam odloči. Seveda greš lahko z mano na ples, toda v tem primeru od mene nikar ne pričakuj, da bom posedala pri mizi kot kup nesreče in dovolila, da me pete samo srbijo. Vedi, da ko bo glasba zaigrala, bom jaz vstala in nabrusila svoje pete.«

To je bil pa en tak smuk!, kaj?

Smuk v vero vase, kaj?

Ja. In odrivno moč zanj mi je dal RITUAL, ki sem si ga pričarala takoj po zgornjem pogovoru s Saro. Za petnajst minut sem se namreč potopila v čudovito meditacijo in se iz nje prebudila popolnoma navdahnjena, da pričnem s tem dopisom, za katerega prej nisem verjela, da ga bom sposobna spraviti skupaj.

Torej, kdo sem?

Sem Tamara Mihalič (ja, še vedno me ščemi pri srcu, na enak način kot vedno, ko počnem nekaj novega). Sem avtorica knjige v prihajanju Attha: Prebujanje v žensko esenco in pričujočega bloga al-Iksir, kjer pišem o izkušanju življenja iz slastne, divje, čarobne ženskosti. Sem ženska, mama, ljubimka in še marsikaj: sestra; pevka; raziskovalka življenja; učiteljica in učenka, vedno in povsod. Sem mnogo vsega in ravno zaradi izobilja vlog v svojem življenju sem pred leti, ko sem ob še čisto majhnem Svarunu, ki se je kobacal okrog mene, skušala na noge postaviti svoj prvi biznis, nekaj sveto spoznala: najprej se moram naučiti poskrbeti zase, da bom lahko potlej poskrbela za kogarkoli in karkoli drugega. Sedaj vem – to so bili prvi zametki ritualov, ki jih je v moje zavedanje posejala moja ženska esenca. Temu danes pravim, da »polnim svojo kupico«, da jo potlej lahko prelijem naprej do vseh ostalih. Svojo kupico polnim z RITUALI, trenutki zame, ki me pripeljejo v izkušnjo same sebe v tem trenutku, tem prostoru, tem življenju – in me zavoljo te izkušnje napolnijo z ljubeznijo, z mirom, s hvaležnostjo, s sočutjem in z željo, da bi te občutke delila naprej … in te občutke tudi BOM delila naprej – in tudi s teboj, če se odločiš, da se pridružiš Sarini 44-dnevni delavnici 44 KORAKOV DO IZVIRA FONTANE OBILJA.

Svojo naklonjenost RITUALOM, ki v naša življenja prinašajo tisto včasih pozabljeno svetost, sem zaokrožila v tedenski program Rituali iz ženske esence, ki bo DARILO vsem udeleženkam zgoraj omenjene 44-dnevne delavnice. (Darilo tukaj stoji z velikimi črkami, ker se vam moram opravičiti za napako, ki sem jo naredila v prejšnjem e-mailu: napisala sem, da s kodo TAMARA44 prejmete popust na ceno delavnice, temu pa ni tako. Hm, če prav pomislim, me je najbrž zmedel tisti popust, o katerem sem govorila v začetku tega tedna s Svarunom, hihi. Ne prejmete popusta, prejmete pa DVE DARILI, dva bonus enotedenska programa – enega od Jerice in enega od mene.) V tednu med 10. in 15. decembrom 2018 se vam bom tak vsak dan v živo javila in vam predstavila en ritualček, ki je v moje življenje prisijal kot dolgo pričakovano sonce – in za katerega sem prepričana, da lahko prav tako dvigne tudi tebe! To je 5 dni, 5 FB live srečanj, v katerih bomo:

  • zaobjele pomen rituala in ritualnosti za našo žensko dušo, za našo attho
  • spoznale pet ritualov, ki jih lahko v svoje življenje vključiš takoj
  • se naučile prepoznavanja potreb naše trojne narave: telesa, uma in duše
  • govorile o skrbi zase in se jo kot kraljice svojega življenja dokončno odločile prioritizirati

To je moje DARILO vsem vam, čudovitim ženskam, ki ste pripravljene počastiti in zaobjeti svojo ženskost v vseh njenih izraznih oblikah.

Kako do darila? V svojo prijavo vpiši kodo TAMARA44, pa bo.

Just a reminder_

Kar si zaslužimo in kar si zaslužimo

soy

Tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. A mi sledite?

Zadnje čase mi ni težko ljudem povedati, kako sem, saj postajam vedno bolj (ja, še bolj) odkrita. Ni, da se že vidi skozme. Ne. Čutim pa, da sem razgaljena. Ker dovolim, da moje srce počiva na moji dlani. Popolnoma ranljivo. In doživlja obilje vsega kar je, tako sopran, kot bas, tako polet, kot padec.

Tako dobro, kot se počutim sedaj v svojem življenju, se nisem še počutila. Tako pomirjena, kot sem sama s seboj in vsem, kar je, nisem bila še nikoli. In to me dela srečno. To me dela živo. To me dela navdušeno nad vsem, kar se dogaja – pardon, nad vsem, kar dogajam. In to me dela polno, da lahko dajem in dajem.

Ljudem okrog sebe z lahkoto povem, da sem srečna. Počasi tudi tistim, v katerih očeh vidim, da me iz svojega oklepa prepričanj ali pač svojega lastnega pomanjkanja pomilujejo v gotovosti, da mi nekaj manjka. Ljudem povem, da sem zadovoljna s svojim življenjem, kakršno je. Da si ne želim, da bi bilo moje življenje v tem trenutku karkoli drugačno; niti na področju denarnice ali odnosov, ki sta moja živo rdeča gumbka.

»Draga moja, jaz sem ugotovila, da ne potrebujem nikogar,« sem izdavila zadnjič v pogovoru z eno dušno sestro in ob tem čutila tisto pristno vznesenost v prsih. Stavek sem v resnici komajda izdavila, saj je zadnji del zadnje besede požrlo moje naglo navdušenje, da sem pri priči kriknila in se zarežala. Svobodno. Ker se po vseh teh letih, ko je bilo moje nezavedno na misiji, da najde očeta mojemu sinu, sedaj svobodno zavedam, da tega ne rabim početi. Ne zato, ker bom jaz mama in oče svojemu sinu: tega ne zmorem – predvsem pa si tega ne želim; niti se mi ne zdi naravno ali zdravo ali koristno. Ne, ne zato. Zato, ker se imava po petih letih končno tako super, da se morava oba napiti takšnega podpornega odnosa, h kateremu sem stremela leta, pa ga nisem znala vzpostaviti. Zato, ker sem končno takšna mama, kakršna sem si vedno želela biti. Takšna, ki se s tem, kar ima, trudi biti točno takšna, kakršno moj otrok rabi – ne več takšna, kakršno bi si jaz kot otrok želela.

Ampak tale zapis se je pravzaprav začel nekje drugje, veste. Začel se je s spoznanjem, ki me je prešinilo, ko sem dva dni tega pred hišo mojih staršev zagledala dobrih petdeset kilogramov surovin za moje ustvarjanje; to se pravi, petdeset kilogramov surovin, ki jih mora nekdo nekako prenesti v četrto nadstropje, kjer živiva. Ahem. Spoznanje je bilo: konstantno nošenje težkih stvari v četrto nadstropje je moj oklep prepričanj, iz katerega sama sebe pomilujem v gotovosti, da mi manjka nekdo, ki bi to počel zame.

Ja, to je moj trn v peti. To je ta tobogan, ki me je včasih vedno premamil, da sem se spustila, z vrha ljubezni do dna strahu, in potem pod mostom beračila za malce ljubezni. Kajti če bi imela ob sebi moškega, bi mi on nosil težka bremena v četrto nadstropje, kajne? In ko bi mu bilo dovolj in se mu ne bi več ljubilo nositi težkih bremen v četrto nadstropje, bi se odločil in nam sezidal hiško, v kateri bi živeli na tleh, kajne? No. Ne. Kajti tudi ko sem nazadnje imela partnerja, ga v resnici nisem imela. Partnerja ne – imela sem očeta za svojega sina in seks zase. To je vse. Nisem imela celote, nisem imela življenja. Predvsem pa še vedno nisem imela nikogar, ki bi mi nosil težke stvari v četrto nadstropje. To pa zato, ker sem mislila, da ga rabim. Ne mislila, prepričana sem bila. Prepričana in ujeta v oklepu mladenke, ki od vseh arhetipov ženskosti najbolj prekipeva z moško energijo akcije. Kajti ko mladenka nekaj hoče, bo mladenka naredila vse za to, da to dobi. Tudi manipulirala. O, ja. Ubirala bo noto svoje nemoči, ki jo od znotraj krepi prepričanje, da potrebuje odrešenika. Da potrebuje pomoč, ker sama ne zmore. To niti ni čudno za vse vas, ki ste odraščale ob istih pravljicah kot jaz. Vse Pepelke in Sneguljčice in Trnjulčice so bile uboge, uboge, dokler jih ni njihov princ rešil. In čeprav je bila od venomer moja najljubša risanka Lepotica in zver, ker v resnici Belle s svojo ljubeznijo reši svoje princa njegove pošastne podobe, sem od nje vseeno pobrala idejo, da bom šele v odnosu s tistim, ki ga ljubim, popolna. Da bo šele to čas, ko mi nič več ne bo manjkalo. In tako sem vse svoje življenje potrebovala moškega, da je vse, kar jaz nisem; da dopolni vse, kar meni manjka.

No, ja. Vlogo Sneguljčice sem sedaj naposled zavrnila. Mislim, da kar doživljenjsko. Raje bom živela svoje življenje; življenje ženske, ki si svojo pot izbira vsak dan sprot’.

»Draga moja, jaz te tako občudujem,« mi reče moja dušna sestra, »sama si s Svarunom in vso to tvoje ustvarjanje … ti si totalna faca

Nič »hvala«, samo »hm« sem sposobna izustiti.

»Svaka čast. To mora biti res težko, da si za vse sama,« pristavi njena mama.

Obe sta mi tako pri srcu. Obe imam rada. Ampak kljub temu jima ne verjamem. In ne dovolim, da besede pridejo do mene, da se me dotaknejo. Kljub temu, da sem podobne besede slišala že mnogokrat.

Do včeraj. Včeraj sem na polno luno v biku, na kakršno se je pet let tega rodil moj Svarun, zaslišala njune besede. In se razjokala. Večkrat. Ker vem, da se nisem dovoljkrat pohvalila; kaj to, še drugim nisem dovolila, da bi me pohvalila. Jočem, ker vem, da se nisem dovolj praznovala.

Vedno, ko me kdo pohvali, se v meni zgodi ena od dveh reakcij. Ali pomislim: »Ja zakaj pa ne bi bila super? Kje pa piše, da moram biti, zato ker sem mama samohranilka, uboga?« Ali pa pomislim: »Saj sem si sama vse zaslužila, veš. To, da ni lahko. Saj sem si sama vse izbrala …« Če bi vedeli, da sem sama tako hotela – da sem imela mnogo možnosti, kot jih v življenju vedno imamo, da bi lahko ostala, pa sem se odločila oditi – bi me še vedno občudovali? Bi me še vedno hvalili? Jaz se ne bi. Ker pokorno stojim v oklepu prepričanja, da sem dobila, kar mi pripada.

In tudi sem.

O, ja. Ko sem se začela zavedati, da sem jaz edina, ki dogaja, mi je bilo sprva težko. Odgovornost je navsezadnje velika. Odgovornost zavezati se življenju, kakršnega si zares želim, je velikanska. Ampak ravno tolikšna je tudi nagrada. Velikanska. Ko si upam živeti tako, kot si zaslužim, tako kot danes jaz izberem, da si zaslužim, je nagrada velikanska. In te nagrade sama doslej še nisem odvila. Zamahnila sem proti njej. Ali ji ne verjela. Ali se spraševala, kje piše, da moram ravno jaz dobiti nagrado za to kar počnem, ker je itak vse, kar počnem, samoumevno.

Hja, tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. Mislila sem, da sem si prislužila samo to, da mi je velikokrat težko. Izkazalo se je, da je teža vsakič prišla z darilom, ki ga še nisem odprla. In darilo niso pohvale drugih, ni njihovo občudovanje. Darilo je čas in pozornost, ki si ju vzamemo, da praznujemo sebe. Darilo je zavedanje, da sem vse, kar si zaslužim. In … da si zaslužim vse.

Just a reminder_

Štirinadstropna čokoladna torta

DSC_2718

Moj sine je že dobre pol leta pred rojstnim dnem govoril, da si letos želi ne dva, ne tri, ampak štirinadstropno čokoladno torto. In jaz sem mu odgovarjala, da se mi to zdi krasna ideja, pri čemer do pred kratkim nisem nič kaj veliko razmišljala o receptu.

Vedela sem, da moram njegovemu pogoju (čokolada!) dodati svoj pristop, ki je sploh v teh hladnejših, temnejših dneh, vedno citrusni. Citruse obožujem do te mere, da sem se danes zjutraj, ko sem za zajtrk pospravljala že drugi košček te torte in poslušala spodnjo glasbo, spet zasačila, kako sanjarim o tem, da bi – začenši z naslednjim letom – svoje zime preživljala na Siciliji, ki me je očarala že zdavnaj, pred kratkim pa me je nekdo spet ljubeče opomnil nanjo. Živela bi v majhni kamniti hiški ob morju, podobni tisti, v kateri je živel Pablo Neruda v filmu Il postino in za hišo bi imela nekaj limonovcev, mandarin, pomaranč, bergamotk, grenivk. Nučila bi se po italijansko zavijati kot Don Corleone in na  kraški sneg in mraz bi prišla izključno, ko bi si Svarun tega res, res zaželel … morda.

Vedela sem tudi, da mora biti torta veganska – ne, še zdaleč ne samo zato, ker moji sestri ne jesta živil živalskega porekla, ampak tudi zato, ker sama sveto verjamem v kuhinjsko raziskovanje … in ker me od vedno »drajva« želja po tem, da bi brez jajc naredila enako dober, mehak, puhast biskvit kot z njimi. (S Svarunom sicer jeva jajca – domača, od kokoši, ki jim vedno pomahava, preden v Mihelah zagrizeva v kolena, da bi prišla do cerkvice Sv. Trojice vrh hriba v Nasircu – ampak ker se z življenjem učim enostavnosti, so ta jajca navadno kuhana, pečena, ali v tradicionalni španski krompirjevi omleti, tortilla de patatas.) Vsi veganski biskviti, ki sem jih doslej preizkusila, so me razočarali, toda tale je krasen: sočen, mehak in dober. Sploh pomarančna različica, ki ji dodam eno izmed mojih (trenutno) najljubših eteričnih olj, divjo pomarančo, je za prste si oblizniti. Sarah Britton, avtorica slavnega kuharskega bloga My new roots, je pač mojstrica in tale recept prihaja iz njene istoimenske prve kuharske knjige.DSC_2742

ČOKOLADNI BISKVIT

240g pirine moke

50g kakava

2 čajni žlički pecilnega praška

1 čajna žlička sode bikarbone

½ čajne žličke soli

240ml (1 šalica) javorjevega sirupa

310ml (1,25 šalice) mleka (rastlinskega ali živalskega)

90ml (6 jedilnih žlic) kokosovega olja

2 čajni žlički vanilijevega ekstrakta

1 čajna žlička jabolčnega kisa

 

POMARANČNI BISKVIT

280g pirine moke

2 čajni žlički pecilnega praška

1 čajna žlička sode bikarbone

½ čajne žličke soli

240ml (1 šalica) javorjevega sirupa

280ml (1,25 šalice) sveže stisnjenega pomarančnega soka (približno 4 pomaranče)

nekaj kapljic eteričnega olja divje pomaranče (jaz sem dala 6)

90ml (6 jedilnih žlic) kokosovega olja

2 čajni žlički vanilijevega ekstrakta

1 čajna žlička jabolčnega kisa

 

ČOKOLADNA KREMA

550g razkoščičenih datljev

60g kakava v prahu

½ čajne žličke soli

Nekaj kapljic eteričnega olja divje pomaranče

250ml (1 šalica) mleka po izbiri

DSC_2757

DSC_2755

Pečico segrejemo na 180⁰C. Tortni model s premerom 22 cm obložimo s peki papirjem.

Pripravimo čokoladni biskvit: v veliko skledo presejemo moko, kakav v prahu, pecilni prašek, sodo in sol; če nimate sita, uporabite za presejanje tako kot jaz kar kuhinjsko cedilko – za uspešen rezultat pri biskvitu je namreč nujno. V drugi skledi z metlico umešamo javorjev sirup, mleko, stopljeno kokosovo olje in ekstrakt vanilije. Mokre sestavine prelijemo v skledo s suhimi sestavinami in dobro pomešamo z metlico. Dodamo še žličko kisa in na hitro pomešamo. Zlijemo v tortni model in pečemo, dokler zobotrebec, ki ga zapičimo v sredino testa, ne pride ven čist (približno 50 minut). Torto ohladimo; najprej 20 minut ohlajamo v modelu, potem model odstranimo. Med ohlajanjem prvega biskvita pripravimo pomarančni biskvit – razen, če premoremo dva  enaka tortna modela; v tem primeru seveda pečemo oba naenkrat.

Pripravimo pomarančni biskvit: : v veliko skledo presejemo moko, kakav v prahu, pecilni prašek, sodo in sol; če nimate sita, uporabite za presejanje tako kot jaz kar kuhinjsko cedilko – za uspešen rezultat pri biskvitu je namreč nujno. V drugi skledi z metlico umešamo javorjev sirup, pomarančni sok, eterično olje, stopljeno kokosovo olje in ekstrakt vanilije. Mokre sestavine prelijemo v skledo s suhimi sestavinami in dobro pomešamo z metlico. Dodamo še žličko kisa in na hitro pomešamo. Zlijemo v tortni model in pečemo, dokler zobotrebec, ki ga zapičimo v sredino testa, ne pride ven čist (približno 50 minut). Torto ohladimo; najprej 20 minut ohlajamo v modelu, potem model odstranimo. Jaz sem biskvita spekla že v sredo zvečer, da sem dan pred rojstnim dnem, torej v četrtek, torto lahko dokončala; torte so namreč vedno boljše naslednji dan, ko se arome in sokovi sinergistično prepojijo.

Pripravimo kremo: Datlje v vroči vodi namočimo kake tri ure preden se lotimo priprave kreme (če so res suhi, priporočam čez noč; če imamo Medjool datlje, jih sploh ne namakamo – samo razkoščičimo). Nato jih odcedimo ter s kakavom v prahu, soljo, eteričnim oljem in mlekom (ki ga dodajamo malo po malo) mešamo v multipraktiku ali blenderju, dokler ne dobimo svilnate, čudovite kreme.

Ko sta biskvita popolnoma ohlajena, ju z nožem horizontalno prerežemo na pol, da dobimo dve svetli in dve temni plasti biskvita. Položimo debelejšo (meni ju ni še nikoli uspelo enakomerno prerezati) temno plast na servirni krožnik ter premažemo s približno četrtino nadeva. Ponovimo z vsemi ostalimi plastmi tako, da uporabljamo izmenično temen in svetel biskvit. Preostalo kremo premažemo po straneh in po vrhu torte ter po želji, za ekstra »panetonast« priokus, okrasimo z kandirano pomarančno lupinico (arancini).

* Namesto javorjevega sirupa sem sama uporabila ječmenov sirup, ki se sicer obnese, ampak torto malce zagreni in potemni. Naslednjič nedvomno poskusim z javorjevim sirupom in tudi vam ga najbolj priporočam. Resda je nekoliko dražji, ampak – saj takšne, štirinadstropne torte ne pečemo vsak dan, kaj?

* Poleg tega naj bo vaš pecilni prašek vedno ekološki in brez aluminija (jaz uporabljam tistega znamke Werz).

DSC_2735

DSC_2765

DSC_2759

Veselo peko in prekrasno, preslastno jesen vsem skupaj!

Tamara

Just a reminder_