Ne čaka – pričakuje me!

67825693_564521383952034_1738720774237192192_n

Včasih sem tako rada tekla.

No, v bistvu ne vem, koliko je resnice v tem, da sem uživala, ko so moja stopala v belo-zelenih Mizunkah topo udarjala ob beton, ampak rada sem imela vsaj eno stvar v zvezi s tekom: razdaljo.

Ja, včasih sem rada tekla. Kajti ko sem tekla, sem bežala.

Bežala sem pred tistimi kilogrami in maščobnimi blazinicami na trebuhu in stegnih, ki so mi od sedemnajstega leta jemali vso pozornost. Bežala sem pred čustvi in dogodki, ki jih nisem želela žvečiti. Predvsem pa sem bežala pred svojimi sanjami.

To morda zveni čudno, saj sem vendarle vselej sanjala, ampak to je bilo tudi vse, kar sem počela: sanjala. Na mehkem puhastem oblačku sem se brezglavo podila sem ter tja in nikoli zares pomislila, da bi v smeri svojih sanj karkoli naredila.

Mlada sem bila. Mlada in prepričana, da mi bo sanje nekdo prinesel na pladnju. Nekdo na belem konju. Nekdo, ki zmore vse, česar jaz ne. In jaz bi lahko (p)ostala nemočna princeska na vrhu stolpa.

Hja, mlada sem bila. Mlada in prepričana, da imam ves čas na svetu … in bržkone sem ga tudi imela. Ampak danes ga nimam več.

Danes vem, da ne bom večno živela in zato:

Praviš, da si želiš napisati knjigo?

No, pa daj.

Praviš, da si želiš peti?

Alo, poj!

Praviš, da se želiš preseliti v malo hiško ob robu gozda?

Kdaj, če ne zdaj?

 

Prej sem čakala.

Zdaj pa vem, da vse, kar me kliče, vse, kar moram početi na tem svetu, čaka mene. In ne samo, da me čaka – nestrpno me pričakuje!

Advertisements

Mama

universe

Mama.

Ženska, ki spočne, nosi, gradi, rodi in živi drugo bitje. Ali: ženska, čigar telo ne pomaga drugemu živemu bitju na svet, ampak ga vzljubi, vzame pod perut, in hrani z ljubeznijo, ki je je polno njeno srce in jo napaja vizija o dobrem, mehkem, ljubečem svetu. Ampak kakorkoli: ženska, ki skrbi; ki ji je mar; ki neguje. Ki pobere ob robu ceste tisto, kar umira, hira, trohni, in mu vdahne novo življenje, ali še bolje – ljubeče opomni na življenje, ki je še ostalo v njem.

Mama. Negovalka. Ki lahko ljubi in neguje enega človeka ali pet, morda deset, ali pa cel svet. Kajti beseda mama nima le bioloških konotacij, ampak tudi psihološke, arhetipske. Da bi bila mama, ženski ni potrebno roditi živega bitja v svet. Lahko rodi idejo, izdelek, projekt, koncept, ali v mojem primeru – knjigo. In to se vselej dogaja. Vselej nekaj rojevamo in nekaj drugega pokopavamo. Tako v nas kot okrog nas vedno nekaj umira, da bi se lahko rodilo nekaj novega.

Mama je varuhinja vsega, kar prihaja in odhaja, tako na simbolni kot na fizični ravni. Je oseba, ki prevzema svojo odgovornost. Ta odgovornost pride z močjo, ki se je mama globoko v sebi dobro zaveda; ja, tudi na dneve, ki bi jih najraje izbrisala iz človeške zgodovine, ker je zaradi vsega, kar se dnevno dogaja v njej in okrog nje, skorajda pozabila iz česa je narejena. Če je pred porodom še podvomila v lastno moč in morebiti tik pred iztisom (tako kot jaz) iz dna pljuč zarjovela: »Jaz tega ne bom zmogla!«, sedaj ne dvomi več. Ne dvomi, ker v njej ni več prostora za dvom. Vsaj ne za dvom v lastno moč. In prostor, ki je pred tem – v obdobju dekleta, ki se mora vedno dokazovati, izkazovati, razkazovati, primerjati, postavljati, popravljati – pripadal dvomu v lastno moč sedaj pripada veri v boljši jutri in zavedanju, da smo zanj odgovorni vsi.

Ja, vloga mame – tako biološke kot arhetipske – vedno pride z odgovornostjo. Ker v svet pošilja svoj zaklad, je njeno srčno hrepenenje, da bi ta zaklad imel varno, ljubeče, podporno okolje tudi zunaj njenega toplega objema. Ampak mama ne ostane pri hrepenenju. O, ne. Mama ve, do kod sega njena moč, kajti mama se pozna. Ja, včasih se preceni, kar je tudi dobro, saj se s tem nauči eno več o sebi, ampak načeloma ve, kdo je. Ve, kaj zmore in ve, česa ne zmore. Ve, do kod sega njen glas. In ne boji se ga uporabiti. Ne zato, da kriči. Ampak da vztrajno ponavlja tisto, za čemer stoji.

Veš, moja prva knjiga, ki je včeraj izšla, mi odpira nove razsežnosti materinstva. Biološka mama sem že skoraj šest let, ampak šele v pisanju te knjige, ki je bilo praktično zaobjemanje svojih izkušenj, modrosti in učenj preteklih osmih let, sem se zares prebudila v mamo. Kako? Tako, da sem začela pometati pred svojim pragom. No, to v bistvu ni dobra prispodoba, kajti pometala nisem pred pragom, marveč za zaprtimi vrati. V sebi. Na metli sem poletela globoko vase, navznoter in navzdol. Učila sem se (in še vedno se in mislim, da se vselej tudi bom) biti mama sebi. Skrbeti zase: za svoje telesne, čustvene in duševne potrebe. Sprejeti vse, kar sem in kar se želi dnevno izraziti iz mene. In šele ko sem začela sebe sprejemati in ljubiti takšno, kot sem – točno takšno, kot sem – sem lahko začela biti mama svojemu sinu. Zaresna mama in nič več nemočna deklica, ta meni včasih tako priljubljena vloga drame queen, ki otopelo čaka, da pride princ na belem konju in jo reši pred samo seboj. Ja, šele ko sem poskrbela, da sem polna jaz, sem lahko začela svoj nektar prelivati. Najprej na mojega dragega Svaruna, ki je najboljši, najzabavnejši, najbolj ognjen katalizator za vse, kar sem postajala in vse, kar še postajam. Pa na mojo knjigo, ki se že pripravlja na veličasten skok v vesoljno Slovenijo. In sedaj še na vse, kar pogojno živo leži ob robu zapuščene, prašne ceste in me čaka, da ga poberem in negujem: moje sanje o svetu, ki ga že od nekdaj soustvarjam dan na dan – tedaj, ko se tega zavedam in tedaj, ko sem ujeta v lastnih frustracijah in se ne zmenim za nič ostalega.

Odkar sem se odločila prevzeti lastno odgovornost in razširiti roke v objem, je v mojih očeh nova iskrica, nov ogenj. V mojih pljučih je svež vetrc. V mojem srcu pa je prostora za vse in še svet. To pa zato, ker vem, da delam vse, kar je v moji moči, da zagotavljam varno, ljubeče, podporno okolje tudi zunaj mojega toplega objema. Vsak dan se levim v mamo najprej sebi, potem svojemu sinu, pa svoji knjigi in nazadnje še svetu, ki mu pravim dom. Kako? Tako da se vselej obračam navznoter in navzven. Navznoter najdem stik s seboj, s svojo resnico kot tudi resničnostjo, s svojo žensko esenco. Obračanje navznoter je temelj, ki mi omogoča obračanje navzven – v odnose s soljudmi in s svetom. Navzven se obračam tako, da berem, kaj se dogaja pri nas in po svetu in dovolim, da se me stvari dotaknejo, me ranijo, in dovolim si biti žalostna in jezna in hkrati sočutna in močna, in dovolim si izkoristiti privilegij, ki mi omogoča, da iz svojega lepega, varnega življenja, kolikor je v moji moči skrbim tudi za tiste, ki tega nimajo. Tako, da o tem razmišljam, se o tem pogovarjam, o tem delim, o tem učim in za to molim.

Tako, da sem mama. Ki ji je mar. In ki hvaležno neguje svoje sanje, verjame vanje in se zaveda, da je sama odgovorna zanje. 

*

Draga mama, biološka in arhetipska. Vem, da je tvoj čas dragocen, zato hvala, da si si ga vzela in prebrala ta zapis. Če se te je to, kar si tukaj prebrala, dotaknilo in odprlo kakšno okno ali vrata v tebi, potem sem prepričana, da ti bo všeč tudi moja čisto nova knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri lahko več izveš tukaj. Vabim te tudi, da se pridružiš moji fb skupini Attha sestrstvo, tukaj.

Hvala in čudovit dan ti želim,

Tamara

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

#ritualček ob MLAJU

Allors. Prazna luna se je oglasila danes ob 5:12 zjutraj, moj sine je na morju in ta dva dejavnika mi dajeta prostor in čas, da vam predam ritualček, ki sem ga pravkar zaključila. Oh, kako se je v tem nabitem obdobju prilegel!

To so koraki:

  1. Najprej se grem stuširat, da se telesno in energetsko očistim. Voda pomaga pri spuščanju, tudi pri spuščanju pričakovanj, zato jo je fajn uporabiti pred kakršnimkoli delom z energijami (kar lunarna čarovnija v resnici je).
  2. Potem vzamem list papirja in izrazim hvaležnost. HVALEŽNOST za to, kar je, nas pripravi, da sprejmemo vse, kar prihaja. Na list zapišimo 10 stvari in ljudi, ki nas osrečujejo ali ki so nas v zadnjem mesecu osrečile. Vsem tem stvarem in ljudem nato pošljemo svojo brezpogojno ljubezen.
  3. Pripravimo ambient. Sedaj ko je naše srce na mestu, pripravimo varno in podporno okolje: prižgemo svečke, dišeče paličice, izparilnike, solne lučke, čistimo z dimom palo santa ali žajblja ali pelina, uporabimo tibetanske sklede, zvončke, si prižgemo glasbo, če nam paše: ustvarimo si udobje.
  4. Vzamemo list papirja ali dnevnik in vanj zapišemo svoje želje. Nekateri pravijo, da naj bi izbrali 10 glavnih, ampak jaz se raje kot s kvantiteto ukvarjam s kvaliteto. Če ne veš, česa si želiš, si poglej video, ki sem ga danes dopoldan objavila tu v skupini; morda v njem najdeš navdih.
  5. Ko imaš svoje želje, se nanje osredotoči. Vizualiziraj jih in jih začuti. Zelo pomembno je, da tvoje želje izvirajo iz srca – in tam jih tudi oživi. “Feel the feeling of the wish fulfilled,” je nekoč rekel Wayne Dyer; začuti, kako je, če je tvoja želja že izpolnjena; zavohaj, zaglej, zasliši … v telesu. Senzualnost je tvoje orodje, draga moja.
  6. Iz svojih želja sedaj naredi afirmacije … in jih uporavljaj izključno takrat, ko svojim željam VERJAMEŠ IN ZAUPAŠ. Ko jih začutiš v telesu in čutiš, kako te od vznesenosti razganja, je dobro izgovarjati afirmacije. Če si recimo želiš najti službo, je tvoja afirmacija lahko: “Kako lepo je čutiti varnost, ki mi jo prinaša zaposlitev.” ali “Kako varno se počutim, vedoč, da sem finančno neodvisna.” Mimogrede: ta korak je po mojem mnenju najtežji, zato ga, če se ne počutiš pripravljeno, mirne duše izpusti. Raje to, kot da greš vanj z dvomi.
  7. Poglej svoje želje in oceni, kolikšna je po tvojem verjetnost, da se v tem lunine ciklu izpolni. Resno se pogovori s seboj in bodi iskrena. Številka od ena do sto, ki jo napišeš poleg želje, se običajno izkaže za resnično.
  8. Sedaj pomisli: čemu se zavežeš? Kje boš vložila energijo, da se tvoja želja uresniči? Priporočam, da se zavežeš vsak dan minutko ali dve posvetiti izključno svojim željam; v roke vzameš seznam, ga prebereš in začutiš, kako je, ko je vse to, kar si želiš, že tukaj. Ker v resnici je, veš? Kot mi je Sara nekoč rekla: “Če si upaš to zamisliti, potem si sposobna to imeti.” Vmes moraš še dovoliti in verjeti in vložiti svoj fokus/energijo v to. To je vse.
  9. Meditiraj. Po svoje. Kolikor ti znese. Jaz si običajno nastavim štoparico na 15 minut in v teh petnajstih minutah diham in poslušam svoje dihanje in potem prisluhnem zvokom znotraj mene, pa potihnem, pa prisluhnem zvokom zunaj mene, pa potihnem in se venomer vračam k dihanju. Bodi v telesu. To je najpomembnejše. Daleč najpomembnejše.
  10. Ko zaključiš meditacijo, spusti pričakovanja. To je zelo pomembno in o tem veliko govorim v moji knjigi. Spustiš lahko tako, da rečeš “Om namo narayani”, kar v sanskrtu pomeni “klanjam se inteligenci vesoljne matere”, zapoješ mojo najljubšo mantro I release control (oziroma Spuščam nadzor po slovensko – video najdete na mojem page-u Attha, tukaj), ali pa rečeš: “Naj se zgodi, če nikomur ne škodi.”
  11. Vdihni, izdihni, nadaljuj s svojim življenjem in se lepo, nežno spominjaj svojih želja vsak dan. Z nasmehom na obrazu. Iskrico v očeh. Ognjem v srcu. Vedenjem pa v vseeem telesu
Tko, to je ritualček, ki ga jaz naredim ob mlaju. Najpomembnejša stvari pri luninih čarovnijah je ta, da poslušaš sebe in svoja čustva – luna jim vendarle vlada. Če ti katerikoli korak ne diši, ga izpusti. Če ti nič ne diši, naredi po svoje. V bistvu – v vsakem primeru naredi po svoje. Tako, da se boš ti dobro počutila. Tvoje dobro počutje je ključ do lunine čarovnije.
Lepo čaraj, draga moja.
67660212_2309193165987540_8147945722386317312_n

Ravno prav!

4:53

Tako sem vznemirjena, da se vsa tresem in na ustnicah, presušenih od dihanja skozi usta (bronhitis pač), se mi riše nasmeh.

Moja glava je pokonci od dveh in pol (pol treh za tiste, ki jim je primorščina tuja) in ker nič ne kaže, da bom kaj kmalu spet zaspala, se odplazim v dnevno sobo po računalnik z namenom, da izpišem to gnečo. To, da sem se prebudila okrog treh ponoči, ni nič nenavadnega, toda v manj turbulentnih časih se običajno obrnem na drugo stran in odločno zaspim nazaj, navkljub vsem »skrivnostim, ki mi jih ima povedati jutranja sapica«. Ne vem, če ste že slišali, ampak moj dragi Jalāl ad-Dīn Muhammad Rūmi, kot tudi mnogi pred in za njim, je mnogokrat izpostavil, da je okrog treh ponoči tančica med svetovi najtanjša, zaradi česar ljudje lažje dojamemo, razumemo, poštekamo stvari, ki jih sicer ne bi. In če je ta tančica med svetovi, o kateri govorim, zate čisto preveč abstraktna – hej, nisi sam/a! – v osnovi govorim o vsem, kar nam v luči dneva preprečuje, da ne jemljemo vsega tako presneto osebno.

Pipipip – pipipip – pipipip – pipipip.

Termometer pravi, da imam 37.9⁰C vročine. Ravno prav torej.

Ravno prav?

Da se prepustim in zaupam. Storila sem vse, kar mi je bilo storiti, in zato je sedaj edino, kar je še od mene pričakovano, to, da zaupam. Zaupam, da bo moja prva knjiga lahko moje roke podaljšala in povečala do te mere, da bodo lahko objele vse kotičke naše ljube dežele – vse ženske in moške, lačne objema.

Mejdun, izdaja knjige …

me v resnici zelo spominja na porod skoraj šest let tega, na katerega sem bila – tako se mi vsaj zdi – mnogo bolje pripravljena. Nanj sem »se pripravljala« dobro leto, četudi gre za izkušnjo, na katero se po mojem ne moremo zares pripraviti; kar lahko storimo, je, da se obrnemo navznoter in navzdol, zapremo oči in dihamo … in to je, mimogrede, skoraj vedno moj odgovor na vprašanje: »Kaj lahko še storim?«

Na tisto oktobrsko polno luno sem se torej pripravljala tako rekoč leto dni – na ta »porod« pa se pripravljam že vse življenje, a se mi kljub temu zdi, da se nikamor ne premaknem. Popadki so. O, ja. Nedvomno jih čutim zelo jasno. Ampak jaz se ne odpiram. Neki figurativni medenični vrat, ki drži tole mojo knjigo pred očmi sveta, se je stisnil in če bi me videl kak Anglež, bi gotovo rekel: »Blimey, you’re holding on for dear life!« Ja, na vse kriplje se oklepam, da ne bi padla. Padla? V predajo, jasno. V razumevanje, da sem svoj del naloge opravila in mi sedaj preostane samo še eno.

Zaupati.

Samo tako, med mano in tabo: roditi Svaruna je bilo mnogo, mnogo lažje kot rojevati … sebe, v bistvu. Svojo ranljivost. Kajti zaupanje je ranljivo. Ko pa zaupanje preraste v vero, nas samo še krepi.

Ko tole pišem, se potim kot nilski konj na tekočem traku. (Ne sprašuj, od kod ta prispodoba. Ampak vseeno ti lahko povem, da prihaja naravnost iz surovosti tega telesa, ki se celi.) Moj pot me umiva in me začini s spomini na vse, kar mi je doslej preprečevalo, da se povsem predam in zaupam. In ta začimba mi daje karakter in moč in neomajnost, ki priča o poti, ki sem jo prehodila in pretekla in preplazila, mnogokrat klecnila in vsakič znova vstala, zato, da lahko sedaj, v tem trenutku …

Pipipip – pipipip – pipipip – pipipip.

Termometer pravi, da imam 37.5⁰C vročine: »Huh, tale zapis pa je naredil malce reda, kaj?«

Kje sem že bila?

Aha, vročina je padla.

Ravno prav torej.

Da spustim nadzor in VERJAMEM, da me bo življenje ujelo.

Še ena lekcija iz verovanja, pač …

5:39

67624988_632065437316037_336960151674159104_n.jpg

Ovira na cesti?

67106045_391280044862618_7793088519299137536_n

Ženska esenca nas uči tega, česar je mene naučila že večkrat omenjena prijateljica Sara: vse, kar se nam v življenju zgodi, je neskončna ljubeča podpora na naši poti, in ne ovira, ki nas skuša iztiriti. Čisto vse. Vključno z izredno živahnim otrokom, ki energično skače po postelji, ko bi moral že preštevati ovčice. Vključno z gnečo na cesti tedaj, ko že krepko zamujamo. Vključno s polno steklenico soka rdeče pese – no, ali pač črnega vina, s katerim smo želele proslaviti čisto stanovanje – ki nam zdrsne s pulta, se razbije in prelije do vseh kotov in kotičkov naše bele kuhinje samo nekaj trenutkov za tem, ko so se bila pomita tla posušila. V takšnih primerih se seveda lahko odločimo iztiriti – izbira je navsezadnje venomer naša. Lahko se osredotočimo na to, kako bi nekaj moralo biti in predvsem, kako ne bi smelo biti. Lahko se odločimo vdano in pohlevno kot žrtveno jagnje spraševati, zakaj se mora vse to ravno nam dogajati. Ja, prav zares se lahko odločimo obupano spraševati, zakaj se karkoli dogaja – ob tem pa popolnoma spregledati, da se nam pravzaprav nikoli nič ne dogaja. Ker v resnici me vse ustvarjamo.

Lahko se torej odločimo, da bomo žrtev svojih okoliščin – vso pravico imamo do tega. Lahko se pa odločimo za drugačen pristop. Tak, kjer najprej za trenutek zamižimo, saj vemo, da na ta način najlažje, najhitreje in najuspešneje odvržemo breme zunanjih okoliščin ter vzpostavimo stik s seboj. Ko se obrnemo navznoter in ugotovimo, da je polje ženske esence, ki stremi k radosti in užitku, še vedno tu, se povežemo še z danim trenutkom. Zato prisotno, preudarno in globoko vdihnemo, zatem pa ravno tako prisotno, preudarno in globoko izdihnemo. Z zavestnim vdihom si dovolimo zares začutiti vsa čustva, ki nas v tem trenutku prevevajo. Z zavestnim izdihom pa vsa ta čustva izpustimo in začutimo, kako se sproščamo, umirjamo. In tako bomo morda že ob prvem, morda pa ob drugem, ali tretjem, ali osmem, ali sedemnajstem krogotoku našega dihanja pripravljene, da sprejmemo in zaslišimo nežno šepetanje naše ženske duše, naše atthe, kako nam iz globin šepeče, naj se na svoji poti ne damo motiti. Pravi, da imamo ves ljubi čas na svetu. In da je vse tako, kot mora biti. Kajti ženska esenca pozna samo plavanje s tokom.

Kaj pa tisto neskončno morje črepinj in rdečila na naših sveže pomitih tleh? Nebodigatreba?

Mogoče res. Ampak kaj pa, če so črepinje in rdečilo danes tukaj samo zato, da jih sprejmemo, resnično sprejmemo? Sprejmemo, ne da bi ponovno zašle v tisto zloglasno ulico samoobsojanja?

»Spet nisem bila dovolj prisotna!« sem si skrušeno pridigala in se popolnoma nezavedno grajala po neki podobni nezgodi, v kateri sem nemudoma po čiščenju na tla spustila polno (kupljena je bila namreč istega dne) steklenico dragocenega konopljinega olja. Med nerganjem sem iz omare izvlekla papirnato vrečko in vanjo nejevoljno metala zelene črepinje, za katerimi sem brskala po rumeni oljni luži na tleh, medtem pa pazila, da ne stopim vanjo. Kuhinja, ki se je tik pred tem bleščala v svoji brezhibni belini, je sedaj sijala zavoljo mastnega rumenila enega najdražjih olj. In jaz sem sredi nje samopomilovalno in hkrati jezno čepela in se oštevala in karala in grdila, ker sem to dovolila. Ko pa sem naenkrat zaslišala lastno dikcijo, sem postala; ko sem opazila, kako neljubeče se pogovarjam s seboj, sem se zamislila. In se sebi nemudoma iz srca opravičila. In se odločila, da to, kar se je pravkar zgodilo, nima moči ali pristojnosti, da bi definiralo kakovost mojega bivanja. Zato sem sklenila, da bom ponovno počistila kuhinjo. Ne zato, ker sem čutila, da moram, in ne zato, ker nisem želela, da kdo od nas treh, lastnikov s skupno osmimi tačkami, stopi na črepinjo in si poreže podplat. Seveda si tega nisem želela, toda to ni bil razlog, da sem ponovno vzela v roke metlo. Razlog je bil, da mi je imeti čisto kuhinjo preprosto v prevelik užitek, da bi si želela gledati obstoječi nered.

Ko sem vse to sklenila, mi je od nekod šinilo: »Kaj pa, če sem to dovolila samo zato, da bi lahko to nemudoma spustila? Spustila razlage in očitanje in nerganje – spustila vse, kar ne služi in sprejela, kar je? Navsezadnje imam kot ženska pomembnejše stvari za početi, kot je zatikanje ob preteklost. Recimo to, da v sedanjost in prihodnost tega sveta izdihnem čim več ženske esence, ki jo lahko krepim in gojim prav tukaj in zdaj.«

To spoznanje je priplavalo naravnost iz moje ženske duše, moje atthe, ki se je raje kot na to, da bi olja ne smela spustiti, osredotočila na tisto, kar jo napaja – užitek ob misli na čisto kuhinjo. Moja attha se namreč napaja iz ženske esence in ta se pri izkušanju užitka res ne da motiti. Najde ga lahko vedno in povsod. Če ji le dovolimo. Ko ji le dovolimo.

In me ji bomo dovolile, kaj?

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide avgusta letos)

Več o meni in o knjigi lahko izveš tukaj  ali tukaj. Prednaročiš pa jo lahko tukaj. (Če slučajno ne deluje, pa me pocukaj za rokav na tamaraattha@gmail.com.)

Attha sestrstvo (6)

 

 

Prosim in hvala

Dragi moji,

rada bi vas prosila za uslugo.

Moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco je v grafiki in vsakič, ko mi jo Ana pošlje v pogled, se bolj zaljubim vanjo. In bolj kot knjiga postaja snovna, bolj navdušena sem nad dejstvom, da: ja, uspelo je! Ta veeeeelik, dolgotraaaajen, izžemajooooč projekt sem pripeljala do konca. Vsak čas se bo rodil. Popadki navdušenja se krepijo. In jaz samo diham.

Ampak.

Eno je knjigo napisat. Nekaj čisto drugega pa jo je prodat – in od nje zaslužit.

“Ja, ampak knjigo pišeš zase. Ne sanjaj, v Sloveniji od knjige ne moreš živet, pupka zlata,” slišim večkrat, ko se pogovarjam z ljudmi o svojih vizijah. In te ljudi lahko razumem. Ampak razumem pa tudi, da “je možno čisto vse, kar si lahko predstavljam”. (In naš kontrast me prav zares spominja na to pesem od Bajage, pri čemer jaz trdim, da “Verujem!”, oni pa: “Ne verujem!”.)

In ne. Knjige nisem napisala zase. Vsaj ne zgolj zase. Seveda, pisanje knjige s takšno vsebino, ima neizpodbitno terapevtske učinke in večno bom hvaležna, da sem dobila tako glasen poziv in priložnost, da se lotim tega dela … ki je bilo napisano za vse. “Ta knjiga je za ljudi”, pišem v uvodu. Natančneje, ta knjiga je namenjena ženski esenci v ženskah in ženski esenci v moških. Opisuje prebujanje v žensko energijo, ki jo najdemo tako v ženskah kot moških, zaradi česar verjamem, da lahko v njej čisto vsak najde nekaj zase. Ravno včeraj mi je (zgoraj omenjena grafičarka) Ana, ki jo bere med urejanjem, povedala, da je rekla svojemu možu, da je Attha: Prebujanje v žensko esenco knjiga, ki jo mora tudi on prebrati. Ja! Ta knjiga je za ljudi … ki bi se radi podali na potovanje zase … in se ob tem dobro zabavali.

In zato …

Zato je ta dopis namenjen promociji. In prošnji:

Če začutiš, če zaslišiš “ja” odznotraj, te prosim, da ta nagovor podeliš med “svoje ljudi”; med svoje ženske in moške, ki cenijo dobro čtivo in ki bi jih ta knjiga zanimala. 

Povezava, na kateri lahko izveš več o knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco in o meni, Tamari, je tukaj: https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki.

Na tej povezavi pa lahko knjigo prednaročišhttps://mailchi.mp/f9d5b2ff97a1/atthaprebujanjevzenskoesenco?fbclid=IwAR2DIunTrF3XGNLHBmq7uGiKm8UV6OCxLGjFctCVasjzUFnAw9_hUKfH8mgČe obrazec ne deluje, lahko knjigo prednaročiš tudi direkt meni na email tamaraattha@gmail.com ali na telefon 040523757.

POMEMBNO: Prednaročila in predplačila sprejemam do konca julija, torej do 31.7.2019! Po prednaročilu je knjiga cenejša, pa še dišeče darilce, ki – preverjeno! – budi žensko esenco, dobiš zraven po pošti, takoj ko priveka na svet v prvi polovici avgusta. 😉 

Tukaj pa si lahko prebereš nekaj odlomkov iz knjige, da vidiš, da je to nekaj zate:

Presneti presežniki,

Prvi del prvega poglavja,

Kraljice, tako ali drugače,

Materinska ljubezen,

Pogodba s seboj.

*

Tako. To je nekako to.

In pa: wooohoo, whoopee, ole!

Ja, to so tisti popadki tik pred iztisom. In ja, še vedno plešem z njimi. 😉

Dragi, draga, ki si se prebil do konca tega mejla: HVALA. Za tvoj čas; vem, da je dragocen. HVALA. Za tvojo podporo; čutim jo kot dragoceno. HVALA. Tvoj doprinos cenim bolj, kot lahko z besedami sporočim, zato bom kar nehala besedičiti … in te pustila, da v miru oddaš prednaročilo. 😉

Imej čudovit dan!

Tamara Mihalič

12980964_10153837391849270_2073195876_o

Presneti presežniki

Natanko se spominjam trenutka, ko sem prvič v življenju pomislila kaj takšnega: »Če ne pojem nobenega piškota, s kakršnimi se zalagajo vse sošolke, bom v nečem boljša od njih.«

Skupina gimnazijk se je drenjala v beli hotelski sobici na neki peščeni sicilski plaži, od koder je lahko videla nasad pomarančevcev, in se pogovarjala. Na beli toaletni mizi z velikim ovalnim ogledalom je stal paket piškotov, polnjenih s čokolado, ki je vztrajno izginjal. Sobica je bila polna lahkotnosti, sproščenosti in radosti, ki pritičejo maturantskemu izletu radoživih sedemnajstletnic. Jaz sem bila seveda ena izmed teh hihitavih sedemnajstletnic. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da se izkažem in dokažem. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da sem v nečem najboljša.

Od nekdaj sem bila dobra učenka, toda uspeh v šoli je ob koncu osnovne šole, ko sem prejela Zoisovo štipendijo, prenehal biti kategorija, v kateri bi si želela tekmovati. Ja, moje ocene so bile v srednji šoli glede na količino časa, ki sem ga bila pripravljena vložiti vanje, dobre, toda nikoli niso bile najboljše – in, roko na srce, k temu si nisem niti nikoli prizadevala, saj vsi vemo, da je šolski uspeh v srednji šoli mnogokrat obratno sorazmeren s priljubljenostjo med sovrstniki. Jaz pa sem hotela slednjo. Status v družbi se mi je tedaj zdel malodane najpomembnejša stvar v življenju, da bi pa ta status pridobila, sem vedela, da se moram v nečem posebej odlikovati. In dejstvo, da sem izbrala hujšanje, ni nikakršno presenečenje. Želela sem, da mi ravno kilogrami, moja šibka točka, zavoljo katere sem bila v otroštvu mnogokrat izobčena, sedaj pomagajo pod žaromet.

Veste, mala Tamarica je bila debelušna deklica. In ne upam si dati roke v ogenj, da temu ni bilo zato, ker je bila preveč občutljiva (kot so njeno senzibilnost označevali drugi), pa si je zatorej svoje intenzivno čutenje želela zaščititi tako, da si je debelejšo kožo vilico za vilico prigrizla – navsezadnje sem na slikah do nekje četrtega leta popolnoma povprečne dekliške postave. Je pa res, da sem od nekdaj rada tudi jedla, nona Nada, ki je bila rojena med drugo svetovno vojno in je torej lakoto spoznala na lastno pest, pa je svoji prvi vnukinji najraje polnila krožnik s svojo ljubeznijo in naklonjenostjo. To je nekaj, zaradi česar sem bila na nono dolga leta zatem jezna, toda sedaj razumem, da bi mi krožnik lahko napolnil kdorkoli – žvečiti in požirati pa ne more namesto mene prav nihče.

Ja, kot deklica sem bila okrogla in zaradi tega sem se velikokrat počutila zapuščeno, zasmehovano, nesprejeto; bodisi me je zapustila najboljša prijateljica, bodisi me je tisti fant, ki mi je bil v mali šoli tako všeč, na očeh vseh boksnil v trebuh, bodisi sem preslišala, kako baka, ki nima dlake na jeziku, mami meče v obraz, da sem takšna, ker mi dovolijo toliko jesti. Ja, bila sem takšna. Izobčena. In zasmehovana. In prizadeta. In prav vedno sem bila malo manj kot dovolj. Vse dokler se nisem tistega poznoaprilskega popoldneva s skupino sošolk znašla v sobici nekega hotela in domislila načina, kako lahko postanem drugačna. Nič več izobčena, nič več zasmehovana, nič več prizadeta, marveč vredna in povsem dovolj.

Tistega popoldneva torej nisem pojedla niti enega piškota, polnjenega s čokolado; hja, želja po tem, da bi izstopala, da bi bila končno v nečem najboljša, je bila močnejša od želje po dozi inzulina. Naslednjega popoldneva nisem pojedla kosila in zvečer ne večerje. In kmalu sem začela s konstantnim postenjem, preštevanjem kalorij in vsakodnevnim tekom na skoraj 10 kilometrov.

S tem, ko nisem jedla, sem verjela, da postajam najboljša verzija sebe. In bolj suha kot sem postajala, bolj suha sem si želela biti. In bolj, kot sem mislila, da imam kontrolo nad svojim življenjem, bolj sem se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o meni.

Bolj, kot sem mislila, da nadziram svoje življenje, bolj so me v resnici nadzirale številke na tehtnici in mnenja soljudi. Bolj, kot sem mislila, da postajam nekdo, manj sem vedela, kdo naj bi postala.

Moj prvi fant, ki je nemočno gledal, kako mu izginjam izpred oči, mi je, ko je nekoč zatipal moje kosti, dejal: »Tamara, tako si suhcena. Ti moj kostko. Ti moja drobtinica.«

In to je bila glasba za moja ušesa. In okrogla mala Tamarica je bila v sedmih nebesih. In okrogla mala Tamarica je bila končno v nečem najboljša.

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide poleti, prednaročiš pa jo lahko na tej povezavi)

483750_10150644625697819_728019189_n