#vimenuboginje

Ali veš, zakaj tako rada preučujem in pripovedujem prastare mitološke zgodbe?

Zato, ker mi nudijo doživeto izkušnjo pustolovščine po reki – sebe.

Na primer:

Potem ko sem se zadnjih nekaj dni potapljala v zgodbo o havajski boginji vulkana, Pele (ki sem jo včeraj s teboj delila v Polnokrvnem prebujanju na mojem profilu) – sem nato v ponedeljek zvečer še postala Pele; izbruhnila sem namreč tako, da bi bila še ona ponosna name.

Tako je bilo …

Svarun si je v posteljo prinesel skodelico mleka in ko ga je odlagal, je celotno vsebino skodelice polil po postelji, za posteljo in pod posteljo, da sva morala nadaljnjih petinštirideset minut odmikati, brisati, sesati, pomiti celo sobo in čakati, da se tla posušijo, preden jogije postaviva spet na svoje mesto in greva spat … celo uro kasneje kot sicer.

Bila je pikica na i.

Saj veš, tista ena kapljica, ki je dovolj, da prelije ocean na kakšen takšen »šit dan«?

In sem počila. Bum!

In rekla nekaj, za kar sem bila prepričana, da svoj živi dan ne bom rekla svojemu otroku že zato, ker sem kot mala to sama poslušala in me je vsakič znova neznansko prizadelo.

Se pravi, bleknem: »Bum!«

In potem, sram: »Kako sem lahko? Kako grozen človek sem! Sočutno starševstvo, pajade. Fuj, sovražim ta svoj jezik, ki je včasih tako oster in škodoželjen in naravnost zloben.«

… ali ni sram eno najtežjih čustev?

Tisto, ko bi rada zavrtela čas nazaj in popravila in izbrisala in prilagodila in naredila tako, kot veš, da si zmožna narediti in predrugačila … samo, da se ti ne bi bilo treba soočiti s tem, kar je, ker to, kar je – je neznosno.

Sram nas avtomatsko katapultira drugam: stran od tega občutka v tem trenutku, kajti sram je nezmožnost biti s tem, kar smo, v tem, kar je, zato ker to, kar smo, čutimo kot slabo, grozno, ogabno, neprebavljivo. In ker se nam to, kar smo (bili ali storili), zdi tako grozno, »nas je sram« o tem govoriti – in to je točno to, kar sramu omogoča, da preživi.

»Sram lahko preživi samo v tišini,« pravi moja ljuba prijateljica Nina Rifelj, psihoterapevtka z ljubeznijo do vsega, kar »smrdi« in boli, ki je lastna tudi meni.

To vem, da je res, ker sem probala. Nekaj let tega sem spontano začela svojim najboljšim prijateljem zaupati najbolj grozne stvari o sebi – in vse te stvari so postale mnogo lažje prebavljive. Pa ne zato, ker bi zavrtela čas nazaj in jih popravila, izbrisala, predrugačila. Zato, ker sem spremenila svoj pogled nanje; in si rekla: »Oh, šele sedaj vidim, kako grozljivo sem se tedaj počutila, nič čudnega, da nisem zmogla ravnati tako, kot si želim, da bi.«

To je tisto, česar me je naučila Pele: z druge perspektive pogledati na stvari.

To je tisto, česar me je naučila Pele: dovolj je bilo implodiranja – sedaj raje eksplodiraj … po potrebi.

Ko implodiram, sem kot Medeja, ki je jezo ob izdajstvu svojega dragega obrnila navznoter in ubila del sebe. Ko implodiram, svoj sram tiščim zase in mu dovolim, da me počasi ubija.

Ko eksplodiram, sem kot Pele, ki jeze ob izdajstvu svojega dragega ni obrnila navznoter, marveč se je soočila z njo in jo izrazila. Ko eksplodiram, o svojem sramu spregovorim in se tako osvobodim.

In kar se tiče Pele… ni, da sem ponosna na to, da sem ozmerjala človeka, ki ga imam tako rada, kot sem dolgo mislila, da ni mogoče imeti nekoga rad.

Sem pa posedela s krivdo in z obžalovanjem in s hrepenenjem po tem, da drugič to izpeljem drugače. Zaključila sem, da zaradi tega še nisem grozen človek, niti mama, niti ne sovražim nobenega dela sebe, sploh pa ne jezika. In to mi je omogočilo, da sem polnokrvno sprejela, da sem to storila … kar mi je posledično omogočilo, da sem polnokrvno sprejela tudi sebe.

Že zdaj.

Ne šele v neki mitski prihodnosti, ko se bom na lužico mleka odzvala drugače.

S sabo sem okej že zdaj.

Ljuba, ljubi. 31.1. zvečer sem zaslišala zelo jasno povabilo, naj začnem vsak dan ustvarjati čas in prostor za tisto, česar si v življenju želim več & želim vsak dan: pisati. Pisati… ker v tem uživam & me torej dela živo. Povabilo je prišlo s strani boginje: povabilo, naj se vsak dan prikažem & naredim svoj delež pri najinem soustvarjanju ~ sklopu zapisov s skupnim naslovom V IMENU BOGINJE. Ful bova veseli, če se nama z branjem /& komentiranjem /& deljenjem teh zapisov na potovanju pridružiš. Dobrodošla, dobrodošel.

Bi še?

Če ti ti zapisi zapojejo, potem imam zate še eno poslastico – POLNOKRVNA: 7-tedensko mitopoetsko potovanje v polnost. Polnokrvna je spletno potovanje, ki ženske vodi k povezovanju z lastno človeškostjo – to je Z VSEM, KAR SMO. Na potovanje se lahko prijaviš tukaj: https://fb.me/e/1qycpYHH8, z branjem mojih zapisov pa lahko nadaljuješ tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki jo naročiš preko povezave v komentarju … ali pa počakaš na jutrišnji zapis.