Intuitivno prisluhniti zdravilnim informacijam iz vsega stvarstva ter jih združiti z modrostjo v nas samih, ki zaobjema domene telesa, uma in duše

Že dolgo sem si želela (spočita) vstati okrog treh; vse odkar sem slišala, da se v tistih urah tančica med svetovi dvigne in s tem omogoča lažje povezovanje z vesoljem, Materjo Zemljo, višjo zavestjo, ali kakorkoli ji že pravite. Odkar je Svarun tu, sem že res veliko vstajala takrat. Pa ne zato, da bi bila kreativna – z izjemo tistega pisanega prsluka(2), ki sem mu ga nakvačkala – ampak zaradi klicev lakote nepremagljive, njegove ali moje lastne; vse doječe matere, bivše ali obstoječe, sedaj kimate, čutim vas. Tisto obdobje je minilo, nihče od naju ni več lačen hrane sredi noči. Sedaj se zavestno predajam možnosti, da me v teh ranih urah ponovno budi klic lakote nepremagljive, ampak tokrat bo na drugi strani linije lakota po kreativnosti, ki preti pisati, povezovati in osmišljati. Saj veste, da se zbudi duša, ki jo hrani inspiracija.

Ameriški mislec in pisec Wayne W. Dyer je razčlenil besedo »inspiracija« in sprevidel, da je v resnici sestavljena iz besed: »in spirit«. Tako imeti inspiracijo pravzaprav pomeni »biti v duhu«. Uglašen z lastno dušo, ki je uglašena z vsem stvarstvom. Sedaj vem, da ni bila srž težave pri meni nikoli pomanjkanje inspiracije. Za tem je stalo globlje neravnovesje v pretočnosti tretje čakre, ki je zavzelo podobo nasilne samokritičnosti in perfekcionizma. Nisem si dovolila začeti nič, dokler ne bi s predvsem levo možgansko polovico identificirala eno in edino stvar, s katero bi se naj ukvarjala celo življenje, in ta bi kajpada morala biti od vsega začetka popolna. Poleg tega se je v meni odvijal hud notranji boj kot posledica zmedenosti, ker nisem vedela čemu naj posvetim tisto peščico mojega časa in energije, medtem ko so me moje številne strasti gnale v vse smeri. Zaradi vsega tega sem se počutila nemočno, dvomljivo, frustrirano. Predvsem pa jezno, ker sem se počutila brez energije za udejanjiti moje vizije. Dolgo sem se tako počutila – nič dihala, se ničemur predala in bedela nekje na obrobju življenja. Dokler se ni zgodil določen pogovor z drago sestrico, ki z marsikaterega vidika pluje v podobnih vodah.

Veste, preden se je napisala današnja zgodba, sem mislila, da se moram v življenju odločiti za en klic duše – pri čemer bi bilo najbolj zaželeno in romantično, v kolikor bi se zanj odločila že petletna deklica – in počakati dokler ne bom gotova, da bo moja pot od vsega začetka popolna. Takrat sem samo mislila, sedaj vem. Ker smo družabna bitja, je včasih pač potrebna božajoča prijateljska prisotnost sočloveka, da instinktivno izpljunemo nekaj, kar je bilo naše telo preko občutkov strahu, frustracije in jeze morda žvečilo že celo večnost, pa si um nikakor ni dal dopovedati. S prijateljico sva takrat in tam zaključili, da se nam mnogostrastnim ljudem ni potrebno odločiti za eno stvar. Zakaj neki bi se? To zveni tako omejevalno, in vse izkušnje restriktivnosti znotraj mojih datotek goreče potrjujejo, da slednja ni nikoli pot do višje zavesti, kamor smo pravzaprav vsi v vsakem trenutku namenjeni. Odločiti ne, začeti – karkoli – in se temu iz srca predati. Po tem pogovoru, in dalje ob branju knjige The Eight Human Talents brezčasne učiteljice joge Gurmukh, sem v procesu spuščanja manipulativnih vzorcev odkrila lastno predanost; tem besedam iz stvarstva, katere mi je zaupano odeti v plašč liričnosti zavoljo krepitve telesa, zdravljenja uma in božanja duše, za vse nas.

Hm, kaj pa naša zgodba iz tretje čakre? Ostali smo pri večeru. Pri razgibanem večeru zalivanja melonic in bučk, natančneje, po katerem sem se s trojko v mislih, na vseh ravneh utrujena, prepustila možnosti, da zaspim s Svarunom takoj po deveti. Popolnoma brez obžalovanja za časom, mojim izmuzljivim prijateljem. Večinoma mi gre zavestno prepuščanje spancu relativno slabo od rok, saj je akcija zame vedno bolj mikavna od počitka (o tem kdaj drugič), ampak današnji dan je bil petkrat navit okoli palca, zato blagovolim postaviti piko in se mirno poslovim od njega … nakar me nekaj ne zbudi ob – kar se mi takrat zdi – sredi noči. Kakopak, ura kaže 3:07, ko mi zažarijo oči, zasrbijo prsti in se velik kamen težnje po inspiraciji odvali. Hvala, vesolje! In hvala tebi, ki to bereš. Pri koncu prvega dopisa smo, s strani boginj omogočenega in blagoslovljenega ter s strani bogov izročenega semkaj, pod svobodno sonce vseh nas, ki si želimo drugačnih zgodb. Zdravilnih, okusnih, hvaležnih, hudomušnih, iščočih, zavednih in spoštljivih do mnogoplastnosti človeškega bivanja in povezanosti med nami in našo drago Naravo, katere del smo.

V enem od prihodnjih dopisov boste deležni zaokroženega čarobničinega al-Iksirja, učinkovitega recepta, za samozdravljenje solarnega pleteža, kjer lahko pričakujete nabor detajlov, pojasnil in praktičnih napotkov. Do tedaj pa se zazrimo vase:

– Ali mislim, da bi s tem, kar imam deliti (naša življenjska poklicanost, razlog zakaj smo tu, naša pot), pripomogla k spreminjanju sveta na bolje?
– Koliko smo močen/a, da se ne istovetim z nečim, kar smo ustvaril/a, četudi sem v to vložil/a vso svojo predanost? Četudi bi lahko po domače temu rekli, da sem na to ponosen?
– Ali mislim, da bi me vesolje ujelo če padem? Tudi če na enem izmed razpotij namesto »ja« izberemo »ne«?

Objem vsem.

Glosar

(1) Prsluk ni nič drugega kot slovenski brezrokavnik, ampak odkar sem prvič slišala zanj v čudoviti pesmi Devojka sa čardaš nogama izpod peresa in glasu zame največjega poeta (amen) Đorđe Balaševića, mi ne gre več uporabljati razpotegnjenega in skopega slovenskega izraza; priznajte, prsluk vsebuje domeno skrivnostnosti, ki jo tako cenim.