Ne čaka – pričakuje me!

Včasih sem tako rada tekla. No, v bistvu ne vem, koliko je resnice v tem, da sem uživala, ko so moja stopala v belo-zelenih Mizunkah topo udarjala ob beton, ampak rada sem imela vsaj eno stvar v zvezi s tekom: razdaljo. Ja, včasih sem rada tekla. Kajti ko sem tekla, sem bežala. Bežala sem pred …

Nadaljuj z branjem Ne čaka – pričakuje me!

Mama

Mama. Ženska, ki spočne, nosi, gradi, rodi in živi drugo bitje. Ali: ženska, čigar telo ne pomaga drugemu živemu bitju na svet, ampak ga vzljubi, vzame pod perut, in hrani z ljubeznijo, ki je je polno njeno srce in jo napaja vizija o dobrem, mehkem, ljubečem svetu. Ampak kakorkoli: ženska, ki skrbi; ki ji je …

Nadaljuj z branjem Mama

Presneti presežniki

Natanko se spominjam trenutka, ko sem prvič v življenju pomislila kaj takšnega: »Če ne pojem nobenega piškota, s kakršnimi se zalagajo vse sošolke, bom v nečem boljša od njih.« Skupina gimnazijk se je drenjala v beli hotelski sobici na neki peščeni sicilski plaži, od koder je lahko videla nasad pomarančevcev, in se pogovarjala. Na beli …

Nadaljuj z branjem Presneti presežniki

Največji TURN-ON

Kaj je zate največji TURN-ON? Kaj je tisto, ob čemer začutiš tisto radost, za katero se zdi, da je ne more čisto nič skaliti? Zame je to iskanje, predvsem pa najdenje užitka v vsakdanjem življenju, v preprostem, resničnem življenju, za kakršnega sem bila nekoč prepričana, da bi me dolgočasilo. Pa sem pred njim vdano bežala in iskala …

Nadaljuj z branjem Največji TURN-ON

Zgodba iz Rajskega vrta

Danes se teboj delim zgodbo iz rajskega vrta, na katero sem naletela v knjigi Tisti dnevi, ki jo imam doma že leta, ampak ker nič kaj vabljivo ne izgleda, sem jo šele včeraj prvič vzela v roke ... in zazijala od presenečenja. Knjiga namreč predstavlja manifest ženske moči, ki ga sama venomer hvaležno sprejemam. Ah, …

Nadaljuj z branjem Zgodba iz Rajskega vrta

Lužice, jezica, obred prehoda

Zadnjih nekaj dni sem se veliko jezila. Znova sem namreč podoživljala tisti znani občutek, ki me je – preden sem se prejšnji mesec dokončno (in vendarle lahkotno) odločila, da ga spustim – spremljal zadnjih šest let mojega življenja. Ta občutek je eden tistih, ki se nadte priplazijo od zadaj, te zgrabijo za vrat in ti …

Nadaljuj z branjem Lužice, jezica, obred prehoda