Ključna beseda: ženska energija

Presneti presežniki

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence1 komentar

Natanko se spominjam trenutka, ko sem prvič v življenju pomislila kaj takšnega: »Če ne pojem nobenega piškota, s kakršnimi se zalagajo vse sošolke, bom v nečem boljša od njih.«

Skupina gimnazijk se je drenjala v beli hotelski sobici na neki peščeni sicilski plaži, od koder je lahko videla nasad pomarančevcev, in se pogovarjala. Na beli toaletni mizi z velikim ovalnim ogledalom je stal paket piškotov, polnjenih s čokolado, ki je vztrajno izginjal. Sobica je bila polna lahkotnosti, sproščenosti in radosti, ki pritičejo maturantskemu izletu radoživih sedemnajstletnic. Jaz sem bila seveda ena izmed teh hihitavih sedemnajstletnic. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da se izkažem in dokažem. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da sem v nečem najboljša.

Od nekdaj sem bila dobra učenka, toda uspeh v šoli je ob koncu osnovne šole, ko sem prejela Zoisovo štipendijo, prenehal biti kategorija, v kateri bi si želela tekmovati. Ja, moje ocene so bile v srednji šoli glede na količino časa, ki sem ga bila pripravljena vložiti vanje, dobre, toda nikoli niso bile najboljše – in, roko na srce, k temu si nisem niti nikoli prizadevala, saj vsi vemo, da je šolski uspeh v srednji šoli mnogokrat obratno sorazmeren s priljubljenostjo med sovrstniki. Jaz pa sem hotela slednjo. Status v družbi se mi je tedaj zdel malodane najpomembnejša stvar v življenju, da bi pa ta status pridobila, sem vedela, da se moram v nečem posebej odlikovati. In dejstvo, da sem izbrala hujšanje, ni nikakršno presenečenje. Želela sem, da mi ravno kilogrami, moja šibka točka, zavoljo katere sem bila v otroštvu mnogokrat izobčena, sedaj pomagajo pod žaromet.

Veste, mala Tamarica je bila debelušna deklica. In ne upam si dati roke v ogenj, da temu ni bilo zato, ker je bila preveč občutljiva (kot so njeno senzibilnost označevali drugi), pa si je zatorej svoje intenzivno čutenje želela zaščititi tako, da si je debelejšo kožo vilico za vilico prigrizla – navsezadnje sem na slikah do nekje četrtega leta popolnoma povprečne dekliške postave. Je pa res, da sem od nekdaj rada tudi jedla, nona Nada, ki je bila rojena med drugo svetovno vojno in je torej lakoto spoznala na lastno pest, pa je svoji prvi vnukinji najraje polnila krožnik s svojo ljubeznijo in naklonjenostjo. To je nekaj, zaradi česar sem bila na nono dolga leta zatem jezna, toda sedaj razumem, da bi mi krožnik lahko napolnil kdorkoli – žvečiti in požirati pa ne more namesto mene prav nihče.

Ja, kot deklica sem bila okrogla in zaradi tega sem se velikokrat počutila zapuščeno, zasmehovano, nesprejeto; bodisi me je zapustila najboljša prijateljica, bodisi me je tisti fant, ki mi je bil v mali šoli tako všeč, na očeh vseh boksnil v trebuh, bodisi sem preslišala, kako baka, ki nima dlake na jeziku, mami meče v obraz, da sem takšna, ker mi dovolijo toliko jesti. Ja, bila sem takšna. Izobčena. In zasmehovana. In prizadeta. In prav vedno sem bila malo manj kot dovolj. Vse dokler se nisem tistega poznoaprilskega popoldneva s skupino sošolk znašla v sobici nekega hotela in domislila načina, kako lahko postanem drugačna. Nič več izobčena, nič več zasmehovana, nič več prizadeta, marveč vredna in povsem dovolj.

Tistega popoldneva torej nisem pojedla niti enega piškota, polnjenega s čokolado; hja, želja po tem, da bi izstopala, da bi bila končno v nečem najboljša, je bila močnejša od želje po dozi inzulina. Naslednjega popoldneva nisem pojedla kosila in zvečer ne večerje. In kmalu sem začela s konstantnim postenjem, preštevanjem kalorij in vsakodnevnim tekom na skoraj 10 kilometrov.

S tem, ko nisem jedla, sem verjela, da postajam najboljša verzija sebe. In bolj suha kot sem postajala, bolj suha sem si želela biti. In bolj, kot sem mislila, da imam kontrolo nad svojim življenjem, bolj sem se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o meni.

Bolj, kot sem mislila, da nadziram svoje življenje, bolj so me v resnici nadzirale številke na tehtnici in mnenja soljudi. Bolj, kot sem mislila, da postajam nekdo, manj sem vedela, kdo naj bi postala.

Moj prvi fant, ki je nemočno gledal, kako mu izginjam izpred oči, mi je, ko je nekoč zatipal moje kosti, dejal: »Tamara, tako si suhcena. Ti moj kostko. Ti moja drobtinica.«

In to je bila glasba za moja ušesa. In okrogla mala Tamarica je bila v sedmih nebesih. In okrogla mala Tamarica je bila končno v nečem najboljša.

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide poleti, prednaročiš pa jo lahko na tej povezavi)

483750_10150644625697819_728019189_n

 

Advertisements

Največji TURN-ON

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

Kaj je zate največji TURN-ON? Kaj je tisto, ob čemer začutiš tisto radost, za katero se zdi, da je ne more čisto nič skaliti?

Zame je to iskanje, predvsem pa najdenje užitka v vsakdanjem življenju, v preprostem, resničnem življenju, za kakršnega sem bila nekoč prepričana, da bi me dolgočasilo. Pa sem pred njim vdano bežala in iskala raje blišč, nekaj posebnega, nekaj ekstra – karkoli, kar bi mi dajalo občutek, da sem živa. Karkoli, samo, da bi začutila, da sem živa.

Približno tako:

“Nekoč sem v nekem predavanju, katerega naslova se ne spominjam več, slišala, da smo zaradi modernega načina življenja ljudje od vsega stresa, aktivnosti in obveznosti že tako fizično in mentalno utrujeni, da smo postali naravnost apatični. Neodzivni. Za življenje. In duševno mrtvi. In takšni, neodzivni za vse pritajene dražljaje iz našega notranjega in zunanjega sveta, hodimo po svetu in iščemo vznemirjenje, kjerkoli ga lahko dobimo. V pornografiji. V igrah na srečo. V alkoholu. V drogah. V nogometnih tekmah. V destruktivnih patoloških odnosih. V adrenalinskih športih. V vsem, kar nam dvigne tisti adrenalin v krvi, ki nam daje občutek, da smo sploh še živi. Storili bi karkoli, samo da bi za nekaj trenutkov ponovno čutili – pa čeprav je tisto, kar čutimo, zgolj napetost vznemirjenja, ki nam, biološko gledano, z veliko žlico odjema življenjsko energijo. Storili bi karkoli, samo da bi ponovno čutili, kajti človeška potreba po tem, da bi čutili, se je v večini izmed nas spremenila v neiztrohnjeno hrepenenje.

No. Ne morem sicer trditi, da sem glede te generične teorije o človeštvu, ki odvisniško tava po svetu iščoč naslednji fiks, zares opredeljena, se pa povsem strinjam s trditvijo, da globoko v sebi vsi hrepenimo po tem, da bi lahko čutili. Ljudje bi radi čutili.”

Tudi zavoljo zgornjega odstavka iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco sedaj vem, da se v resnici nisem bala tega, da bi me vsakdanje življenje dolgočasilo. Ne. Bala sem se tega, da svojega življenja ne bom čutila. Da ga ne bom znala čutiti, če ne bo glasno in dramatično in polno kontrastov in razgibano in nasičeno. Da se ne bom znala počutiti živo, če me ne bo ravno premetavalo. In da ne bom znala živeti.

Da mi ne bo srce vztrepetalo vsakič, ko se zazrem v oči mojih najljubših ljudi.

Da ne bom znala uživati v kuhanju tudi, ko se mi ne da, in se nasmehniti, ko mi sine reče, da sem mu lepa v tistem predpasniku drobnih rožnatih rožic.

Da ne bom znala zapreti oči vsakič, ko si pod nos podržim stekleničko najljubšega eteričnega olja.

Da ne bom znala uživati v kozarcu dobrega rdečega vina, ker mi bo moto iz preteklih življenj preveč glasno odmeval: “Kamor je šel bik, naj gre še štrik.” Ali pa se bom tresla, kako grozno bo alkohol vplival na mojo stopnjo vibracije.

Da ne bom znala ceniti tega, kar imam, in se veseliti vsega, kar prihaja.

In čeprav včasih še vedno ne znam, pa vedno, vedno, vedno poznam orodja, s katerimi lahko ZAČUTIM. Ta orodja so RITUALČKI in ta orodja bi rada sedaj delila tudi s teboj. Ker vem, da te zanima, kako se lahko počutiš živo in polno in radostno čisto vsak ljubi dan. In ker vem, kako prijazen je lahko svet, če se ženske sveta počutijo dobro – v njem, predvsem pa v sebi.

*

Ta orodja bom s teboj delila v programu, ki bo potekal naslednji mesec, avgusta. Da bi o programu izvedela več, mi pa še naprej sledi. Kaj kmalu ti razkrijem podrobnosti. 🙂

Zgornji odlomek je iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri boš našla mnooooogo drobtinic za svojo žensko dušo. O knjigi lahko izveš več na tej povezavi, kjer s teboj delim tudi nekaj svojih najljubših ritualčkov – popolna predjed za prihajajoči avgustovski program, prisežem.

Knjigo lahko prednaročiš (in iz srca ti svetujem, da jo! 😉 ) tukaj.

66349195_2394230904186335_9156631668163870720_n

Mimogrede, to je tisti predpasnik, v katerem sem Svarunu tako lepa, da mi tega nikoli ne pozabi omeniti. 

Zgodba iz Rajskega vrta

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

adameve1.jpg

Danes se teboj delim zgodbo iz rajskega vrta, na katero sem naletela v knjigi Tisti dnevi, ki jo imam doma že leta, ampak ker nič kaj vabljivo ne izgleda, sem jo šele včeraj prvič vzela v roke … in zazijala od presenečenja. Knjiga namreč predstavlja manifest ženske moči, ki ga sama venomer hvaležno sprejemam.

Ah, zgodbe.

Zgodbe so čudovita stvar, kajne? V zgodbah se prepoznavamo: prepoznavamo delčke sebe, ki smo jih že pozabili ali jih še nismo niti spoznali. Na tak način nas zgodbe povezujejo: s samimi seboj in tudi z ljudmi, ki so jih živeli in pripovedovali pred nami in tistimi, ki bodo morda to še počeli. Zaradi zgodb se počutimo manj same: ko spoznamo, da naša izkušnja ni tako zelo ločena od izkušenj vseh ostalih. Predvsem pa nas zgodbe učijo, da ni nič narobe in nič prav, ampak vse samo je.

To zame počne pričujoča zgodba, ki je na nek način zrcalna verzija zgodbe o stvarjenju, kot jo je začela pripovedovati in zapisovati skupina moških dolgo, dolgo let tega. Kar se mene tiče, je lahko ravno tako resnična kot tista, ki jo preberemo v Mojzesovi knjigi iz Biblije, saj pri zgodbah ne gre toliko za to, kar se je v resnici zgodilo ~ marveč za to, kdo jih pripoveduje.

Hm. Ampak če je verodostojnost zgodb tisto, kar morda zbudi skeptika v nas, pa je ena stvar, na katero se lahko pri vsaki zgodbi zanesemo, njeno povabilo. Čisto vsaka zgodba, vključno s to, nas namreč k branju povabi natanko tako: Vzemi, kar rabiš in pusti ostalo. Odločitev je vedno tvoja. 

“Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Nato še svetlobo, morja, živali in rastline. Ker mu je manjkalo še nekaj posebno lepega in modrega, nekaj mogočnega in nadrejenega, je iz rodovitne zemlje in krvi ustvaril žensko in jo poimenoval Eva. Predstavljala je simbol rodovitnosti celotne narave, ki jo je bil do takrat ustvaril. Živali in rastline so postale njene najboljše prijateljice. Da pa bi ji ne bilo treba životariti med njimi in ji sami večno opravljati vsa dela, ji je Bog dodelil še moškega. Ustvaril ga je iz krvi, ki je preostala po stvaritvi Eve in dejal: “Na svetu si zato, da boš Evi v veselje in ji boš odslej podložen. Glej, da ji boš pomagal, kjer boš le mogel!” 

Eva se je svojega tovariša razveselila in mu obljubila, da bo z njim lepo ravnala in nanj dobro pazila. In je res. Imenovala ga je Adam, ženskovnjak, ker je bil ustvarjen iz ostankov nje same. 

Bog jima je podaril čudoviti vrt, ki jima je nudil hrano in osvežitev. V vrtu sta rasli dve posebni drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in slabega. Obe drevesi sta bili po božji bolji za človeka tabu. Nekaj časa sta živela srečna in zadovolja. Eva je določala, kaj je treba storiti in pazila, da ženskovnjaka ni preobremenjevala, ker je bil videti telesno sicer nadvse krepak, psihično in duševno pa bolj ubožen. 

Zgodilo pa se je, da je ženskovnjak nekoč postal objesten in predrzen in je menil, da lahko svet obvladuje enako dobro kot Eva. Hotela je splezati na prepovedani drevesi in ukazovati živalim. Planil je kar brez razmisleka. Nič več ni hotel upoštevati prepovedi, ki je veljala za prepovedani drevesi. “Prava reč, če Eva misli, da morava upoštevati božje zakone,” si je govoril. “Zadosti dedca sem, da si lahko postavim svoje lastne. Tako ali tako mi gre to bolje od rok kot Evi in Bogi skupaj. In tudi večno hočem živeti.” Tako ravnanje ga je pripeljalo na pot pogubljenja.

Medtem se je Eva v mesečini pretegovala pod velikim drevesom spoznanja in imela dvogovore z luno. Njena prijateljica, modra kača, ji je zašepetala v uho: “Čuj, Eva, ženskovnjak se hoče sladkati na prepovedanih drevesih in si prigrabiti ženskost. Našo čudovito naravo, lastno samo ženskemu spolu, želi spraviti iz ravnotežja in oskruniti Boga.” In Eva je nenadoma spoznala razliko med dobrim in zlim, ne da bi ji bilo treba okušati sadežev z drevesa spoznanja. Drevo je bilo namreč njen prijatelj in ji je samo razodelo svoje skrivnosti. Rekla je: “Kar počne ženskovnjak, ni dobro. Moram ga rešiti, ker mi je bil zaupan v varstvo.” 

A bilo je že prepozno: Adam je že okusil prepovedane sadeže. Na drevesu spoznanja se je zgodila sprememba: čez in čez so ga prekrila ogledala, tako da je ženskovnjak videl le še sebe. Zdaj je hotel zapeljati še Evo, da bi tudi ona storila tako. Toda branila se je in vse živali so ji pri tem pomagale: “Ni dobro, če vidiš le sebe in če živiš v nasprotju z naravo. Morava živeti drug za drugega in za najine otroke,” mu je rekla. Vendar Adam ni želel ničesar slišati. 

Bog je z gromom pokazal svojo jezo. Želel je Adama pozvati k redu. Njemu pa ni bilo do tega, kajti odslej se je imel za največjega in zlagal se je Bogu: “Ženska je kriva. Ona me je nagovorila, naj jem z drevesa! in nesrečna kača jo je k temu še spodbujala! Sam pri vsem nisem nič kriv!” Bog je poklical Evo na zagovor. Ta pa ni zmogla Adama spraviti v prekletstvo in ga zatožiti, čeprav je bil zloben. “Ženskovnjak po naravi ni slab, samo zaslepljen je,” je poskušala razložiti Bogu. Ta pa je nejevoljno odvrnil: “Za kazen, ker imaš tako mehko srce, boš morala do konca svojih dni osvobajati tega moškega, porojenega iz kapelj tvoje krvi, njegove zaslepljenosti.” Eva je bridko zajokla, kajti spoznala je bila dobro in slabo, vedela je za brezizhodnost tega početja. Pa je imel Bog s svojo človekinjo sočutje in je govoril: “Ker pa tvoje srce ni le mehko, temveč tudi odgovorno, ti bom podaril še nekaj: odslej boš vsake štiri tedne med nogami zakrvavela. In iz tvoje krvi bodo nastajali novi ljudje. Tvoja kri bo svet ščitila in ga hranila. Naj bo ves tvoj ponos, saj te spominja na tvojo lastno moč, tvojo lepoto in tvojo modrost! Spoštuj jo! Kajti ta kri je kri dobrih dni. Kri ženskovnjaka pa bodi slaba in nerodovitna. Zavist zaradi tvoje krvi naj ga razžira do konca njegovih dni!” 

~ Zgodba o stvarjenju, kot jo vidi ženska (Sylvia Schneider: Tisti dnevi)

Tako, to je ta zgodba, ob kateri sem se včeraj … namuznila in nasmehnila in goreče pritrjevala … sem ji pa tudi ugovarjala in nasprotovala in na koncu prišla do tega, da sploh ni važno, kaj je in kaj ne ~ marveč kaj to sproža v meni. 😉

Kako si jo pa ti doživela?

Ljuba ženska, povabim te tudi, da si pogledaš program SAJ CVETIŠ!, v katerem se bomo urile v skrbi zase, zaradi katere bomo lahko cvetele skozi vse letne čase, okronale pa ga bomo s praznovanjem majske polne lune v ženskem krogu. O programu lahko več izveš na tej povezavi: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis. Medtem pa toplo vabljena v  naš krog Attha sestrstvo na fb.

Attha sestrstvo (6)

Zakaj ne cvetimo (in kje naj začnemo)

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

ef7209c90bff3005157f357d11d2236d

*Zakaj si ne dovolimo zacveteti?

*Zakaj si ne dovolimo zavzeti prostora in časa, ki ju potrebujemo, da se odpremo svetu kot čudoviti rožni popek prvemu majskemu soncu?

*Zakaj si ne dovolimo biti vse, kar si želimo, če je že golo dejstvo, da smo sedaj tukaj, dovoljšen razlog, da nam to pripada?

Mislim, da sem v današnjih sanjah dobila odgovor na vprašanje, zakaj ta vprašanja ponovno terjajo mojo pozornost ravno sedaj, tik pred začetkom svojega prvega programa za resnične ženske (iz mesa in krvi in še mnogih drugih čarobnih snovi), ki si želijo in ki vedo, da lahko ~ cvetijo. Mislim pa tudi, da ta izkušnja ni samo moja in da lahko v njej prepozna sebe še marsikatera ženska – in najbrž tudi moški.

*

Danes ponoči sem imela mnogo razburljivih sanj, ampak tiste, ki so me potegnile iz spanca, so bile sanje o mojem življenju. Natančneje, o mojem življenju iz srednješolskih let, ko sem si najbolj od vsega želela biti všečna in sem bila v tej smeri pripravljena storiti marsikaj. Ampak ne glede na to, kako sem se trudila ugajati in biti »kul« in zaželena, nisem nikoli zares verjela, da bom vse to kdaj postala. Kajti če sem se ozrla okrog sebe, je bilo naokrog toliko boljših in lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših punc, da je bil vsak moj poskus že v štartu obsojen na propad.

Zbudila sem se torej s priokusom teh sanj v ustih in prva misel, ki mi je šinila, ko sem se še zaprtih oči  usedla, je bila: »No, saj vse to je še vedno res.«

Ja. V teh petnajstih letih se na tem področju ni veliko spremenilo. Toliko let kasneje se še vedno – večinoma povsem nezavedno – trudim ugajati. Danes mi sicer ni kaj dosti mar zato, da bi bila »kul« in zaželena, si pa po drugi strani želim biti … brana in slišana. Ja, želim si, da bi to, kar (tako neskončno rada) dajem v svet, padlo na plodna tla, ampak zapuščina srednješolskih dni mi veleva, da moram vedno stremeti k višjemu saldu, saj je kvaliteta pomembnejša od kvantitete in koliko pomembnejši od kako.

»Oprosti, ampak nisem po župi priplavala, da bi v to verjela!« jo zaslišim, mojo žensko dušo, mojo attho. In se strinjam z njo. Toda ne glede na to, da se strinjam, se še vedno primerjam. In ne glede na to, da se strinjam, je vsak moj poskus biti vse, kar si želim, že v štartu obsojen na propad, kajti okrog sebe lahko še vedno opazim veliko lepših in pametnejših in bolj nadarjenih in bolj seksi in bolj suhih in zabavnejših Žensk.

No. To, kar opažam, je na mnogo načinov lahko zelo resnično. Itak. Vedno bodo okoli mene takšni in drugačni ljudje, ampak nihče izmed njih ne more biti jaz … in ravno to je tisto, na kar se moramo osredotočati, če si želimo cveteti, torej biti vse, kar si želimo.

Vem, da smo bile ženske tekom zgodovine primorane ugajati (in ne pričakujem, da se bo to samo od sebe čez noč spremenilo). Vem, da smo bile primorane tekmovati med seboj, kajti v svetu, iz katerega poganjamo, je bilo vedno prostora samo za eno – za najboljšo in najlepšo in najbolj suho izmed nas (in ne me vprašat, kaj ima suhost s tem, ampak ta se na nek nepojasnjen način vedno prikrade na seznam stvari, ki nam preprečujejo, da bi, kajne?). Vem, da se je zgodovina, ki še zdaleč ni bila pisana na žensko dušo, globoko usedla v kolektivno ženskost, zaradi česar še vedno čutimo vzgib k tekmovalnosti in primerjanju in izključevanju.

Ampak dajmo se raje začeti pogovarjati o drugih stvareh.

Na primer o navdihu, ki nas zakuri, ko katera izmed nas zares zacveti.

Pa o hvaležnosti, s katero smo blagoslovljene, ko nam je dano opaziti razlike in podobnosti med nami.

In nenazadnje o blagodejnosti, ki jo čutimo, ko se nekam vključimo in nas zatorej nekdo sprejme.

Če bodo to stvari, ki oblikujejo in odslikujejo naše dneve, imamo mnogo večjo možnost, da zacvetimo. In kljub temu, da nam cvetenje pripada, nam ga nihče ne bo metal v hrbet. Kako ti tudi ga? Za cvetenje sta namreč potrebna čas in prostor, ki si ju lahko vzameš samo ti … zase … ker veš, da je tako prav. 

Da bi skupaj zacvetele v vsem, kar si želimo biti, sem za vse nas ustvarila program SAJ CVETIŠ!, ki ponuja 22 dni ženske esence za izkušnjo pomladi v sebi, h kateremu te toplo vabim. Več o programu lahko izveš na tej strani: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis, kjer se lahko tudi prijaviš in zagotoviš svoje mesto v ženskem krogu.

Hvala!

mi že slediš na instagramu

ROJSTVO OGNJA

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,poezijaKomentiraj

bridget.jpg

Ko sem nekaj dni tega na FB začela zaznavati objave o svečnici, sem najprej zaledenela v koraku: “Madre mia, kako sem pa na to lahko pozabila?!” Jah, svečnica je bila koledarsko mimo, in preostalo mi je le še, da bodisi na hitro, v naglici malo popraznujem, bodisi popolnoma ignoriram prvi praznik luči. Res, že res, da mi je v ustvarjalni temi z mojo knjigo letos neizmerno prijetno, ampak vidim, da življenje še kar teče dalje. Res, že res, da je moj glavni odnos trenutno z računalnikom, kjer zaključujem svoj prvenec, toda slišim, čutim, vidim, vodam, da me življenje počasi vabi na ples. Tapka me po rami. In mi seka polena, da počasi, počasi podkurim pod kotlom življenja, ljubezni, navdiha. “No, prav,” pristanem, “ampak pod pogojem, da se letos lotiva stvari drugače.” Izkaže se, da Svečnice naposled le nisem zamudila; ulovila me je, ko sem bila pripravljena. In sedaj sem pripravljena: da počasi, preudarno, korak za korakom, stopam v nov dan.

Prve iskrice novega leta so se vnele,

Svečnica mi že počiva na desni rami.

Boginja Brigid mi stoji ob strani,

in jaz se učim počasi nalagat na ogenj.

 

Potrebno je razumeti,

da sem doslej še v vsako živeto izkušnjo skočila na glavo.

Se hitro vžgala, zagorela, pogorela

in potem neumorno vstajala iz pepela; sajasta, a živa.

 

Tokrat preskočim ta feniksov redosled.

Tokrat me zanima, kako je lahko drugače.

Zanima me, kako je skrbeti poleno za poleno,

preudarno, postopno, pohlevno.

In če naposled ugotovim, da »počasi« pač ni zame,

imam v rokavu še vedno zvesti ogenj strasti,

ki vedno, neumorno – za življenje, za ljubezen,

za navdih – v meni tli.

Vem. Vem, kako pravi staro učenje:

kdor se z ognjem igra, se lahko tudi speče.

Ampak raje izberem opekline, ki pričajo, da sem živela –

kot življenje izpraševanja o vsem, česar nisem imela.

Ja, ogenj je mogočna sila narave.

Z naivnostjo se mu lahko uklonim in pred njim pokleknem.

Toda srčna želja spoznati, kaj je tisto, kar me zakuri,

me vodi k njemu suvereno – da zaplešem med poleni.

Ops, nenadoma imam v rokah plamenečo pošast.

In ko se ji čisto mirno zazrem v oči ,

Me v njih čaka morje možnosti vsega, kar bi lahko bila.

Ob letu osorej – jaz, ti in midva.

mi že slediš na instagramu (2)

 

  • Zadnje čase lahko VSAK TOREK in PETEK ob 13:45 na mojem fb page-u Attha spremljati ATTHA TV, videe, v katerih govorim o izkušnji življenja iz ženske esence. Če omenjeni page všečkate, boste vsakič, ko grem “live”, opomnjeni. 
  • Knjižico RITUALČKI, MOJI CUKRČKI si lahko prenesete na tej povezavi, mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki prihaja letos spomladi, pa lahko že zdaj prednaročite na tej povezavi.

Nov odlomek iz moje knjige

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence1 komentar

vagina

Ja, materinska ljubezen je najvišja sila v vesolju. In ne, materinska ljubezen ni samo ljubezen matere do svojega otroka.

Ja, materinska ljubezen se v nas, ženskah tega sveta, če ne prej, aktivira vsakič, ko zanosimo. In ne, nosečnost seveda ne pomeni zgolj spočeti in nositi razvijajoče se človeško bitje v zavetju naše maternice. Naša maternica je tempelj kreativnosti, ki ustvarja tako fizične, kot tudi nefizične otroke, zaradi česar smo lahko ženske noseče s projektom, z idejo, s podvigom in na splošno s čimerkoli in vsem, kar si želimo.

Sama se natančno spominjam dneva, oziroma noči, ko sem prvič zanosila. Zgodilo se je nekaj dni za  tem, ko sem popolnoma prazna in željna pustolovščin pristala v New Delhiju, Indiji. Tiste noči so me pokonci držali komarji in moj lastni nemir, da sem dolgo v noč sedela pred računalnikom in brala. Brala o ženskosti. Natančneje, o maternici. O organu, ki je začel moj spol definirati nekje okrog dvanajstega tedna mojega bivanja v maminem trebuhu. O organu, o katerem sem se pred tem morda pogovarjala kakih petkrat v življenju, upoštevajoč tisto ustno izpraševanje pri biologiji, v katerem sem ime omenjenega organa, prav tako kot v ostalih štirih primerih, seveda izrekla napol šepetaje: »Maternica. Pssst!«

Pri svojih štiriindvajsetih nisem razen tehnikalij, ki sem se jih naučila v srednji šoli, o maternici vedela ničesar. Ničesar, če upoštevam, da vedenje prihaja iz izkustva, znanje pa iz knjig. In ker do tedaj nisem v življenju nabrala še nobene izkušnje s svojo lastno maternico, me je ta ženski organ, o katerem se mi je dotlej zdelo spodobno zgolj šepetati in ne govoriti, začel sila zanimati. Najprej sem žejno srkala in izpila podatke. Tistega večera, ko sem pa prebrala, da lahko ženske zanosimo dobesedno z vsem, kar si želimo poroditi v svet, sem se odločila svoja vrata odpreti izkušnji. Odprla sem vrata zavedanju nepopisne veličine kreativnega potenciala, ki ga ženske nosimo v svojih zemeljskih templjih. In odprla sem vrata želji po lastni izkušnji te žuboreče kreativnosti. Samo pomisli, kako so se mali Tamarici v meni, ki se je od nekdaj navduševala nad čarovnicami in njihovimi kotli, zasvetile oči, ko je neke noči, ko so ji spanec odjemali sestradani insekti, prebrala, da ima pravi pravcati čarovniški kotel v svojem lastnem telesu. Vau! Kaj takega.

Odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide maja 2019 in jo lahko prednaročite na tej povezavi: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige. Tistim, ki pa ste za predujem, priporočam, da zavijete na to povezavo: https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki, kjer si lahko BREZPLAČNO snamete mojo e-knjigo z naslovom Ritualčki, moji cukrčki, v kateri z vami delim 5 svojih najljubših ritualov. 

mi že slediš na instagramu (2)

Eva in kača v živem blatu seksizma

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

eve.jpg

Včeraj sva obiskala mojo drago prijateljico in kumo Željko v Medžimurju, pri kateri sem bila v varstvu že kot triletna deklica, ko sem jo menda močno ugriznila; ja, nedvomno sem bila otrok, ki se je s svojimi močnimi čustvi najprej soočal z zobmi. Ko sva se s Svarunom začela počasi odpravljati, je v jedilnico, kjer sva se pomenkovali, prišel Željkin mož s prijateljem. Tomo, Željkin mož, je prijatelja (ki je dejansko nekdo, ki me je gledal odraščati) pobaral, ali me prepozna in ko je ta odvrnil, da ga silno spominjam na Sonjo (kot je ime moji mami), me je z zanimanjem povprašal o mojem življenju, o tem in onem. Prej ali slej sva seveda prišla do mojega dela in z veseljem sem mu povedala o ženski esenci in knjigi, ki jo pišem o njej.

»Prebujanje v žensko esenco,« povem dvema iskreno zainteresiranima moškima o naslovu moje knjige ter dodam, »zato ker resnično čutim, da rabimo vsi mi in še svet čutiti malce več ženske esence.«

»Si skušam prevesti v hrvaščino, ampak mi ne gre,« me eden od njiju proseče pogleda in ko mu prevedem naslov, se vprašanja šele začnejo.

»Veš, jaz mislim, da bi se morala pogovoriti z ženskami, ki so imele žensko za šefico in bi videla, kaj bi ti povedale. Ženske so hujše šefice kot moški!«

»Ja. Vem, o čem govoriš. To pa zato, ker že tisočletja poznamo samo moški način vodenja in ženskam, ki gredo v vodilne položaje, morajo hočeš-nočeš izrasti jajca, po domače povedano, če hočejo v takšnem okolju sploh vzdržati. Zato ženske skušajo na sebi dokazati vse vrline, ki jih pač pripisujemo dobremu (moškemu) voditelju, kot so trdnost in odločnost in tekmovalnost med moškimi in ženskami se lahko prične. In vse to samo zaradi predsodka, da ženska ne more biti lepa in pametna.«

»Ampak kaj pa vsa ta zavist in tekmovalnost in hudobija med ženskami? Moja žena ti lahko pove, da je zavisti in neiskrenosti v skupnostih žensk grozljiva …«

»Oh, verjamem. Jaz mislim, da je to zato, ker nas družba od malega uči, da ženske nismo vredne zaupanja. Kdo je bil že tisti, ki je Adamu podal jabolko greha? Eva, kajne? Eva je bila tista, ki je prisluhnila izprijeni kači in ženska je še vedno tista, ki je enačena z izprijeno, nepošteno, manipulativno kačo iz rajskega vrta. Družbeno izročilo nas ženske še vedno svari, da v trenutku, ko se bomo ozrle stran, nam bo že druga ženska nepošteno prevzela moškega, delovno mesto ali pač karkoli, kar je pod vprašanjem.«

Ne pravim, da se vse zgoraj našteto ne dogaja. Vem, da se. Marsikje. In s to mojo Evo in z rajskim vrtom ne iščem izgovorov in ne dajem potuhe in ne kažem s prstom na nikogar. Ker počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da moje razumevanje sploh ne izhaja iz uma – marveč iz telesa. Kar počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da prisluhnem praspominom kolektivne ženskosti, ki še vedno odmevajo v meni, in jih takorekoč prevedem v besede, ki jih lahko nato um razume. Kar počnem, je da skušam razumeti, skušam razumeti, ker izbiram ljubezen; in samo tisto, kar razumemo, lahko zares ljubimo.

 »Mi se pa počutimo, da nam ve vladate,« me predramita iz razmišljanja ta dva poročena moška in moža in očeta. In me s svojimi besedami utišata. Ker vem, da nismo me edine, ki smo trpele in trpimo.

»Ja. Razumem,« ju sočutno pogledam.

Vem. Vem, o čem govorita. Vem, da se moški ob ženskah (ahem, če smem dodati: sploh ob medžimurskih ženskah, s katerimi iz mojih izkušenj res nema trte mrte) velikokrat počutijo nadvladani, premagani, izdani.

Ampak moški se lahko ob ženskah tako počutijo samo, če se me, ženske, z njimi še vedno borimo za oblast. Če čutimo, da se moramo z njimi boriti. Če podlegamo patriarhalnim mitom, ki pravijo, da je vodja lahko samo en. Če tekmujemo z njimi, namesto, da bi z njimi sodelovale. ZATO pravim, da svet potrebuje več ženske esence, ker slednja ne podpira povzdigovanja enega in tlačenja vseh ostalih. Ženska esenca nas spodbuja k temu, da začutimo in prepoznamo svoje mesto … v sebi, v odnosu, v družbi, v svetu … in sledimo tistemu, kar je naše in se ne vtikamo v vse ostalo.

»Ampak ko govorim o ženski esenci ne govorim o tem, da moramo vsi postati malo bolj poženščeni, vesta. Ko govorim o ženski esenci, se nanašam na svoje prepričanje, da bi malce več ženske esence koristilo vsem in vsemu. Govorim ravno o tem, da se nihče ne rabi z nikomer bojevati za premoč, če si vsak da priložnost, da gre globoko vase in tam začuti svoje mesto, svoje poslanstvo, svoj prostor za manevriranje.«

Ljube moje ženske, drage kraljice. Moramo se začeti zavedati, da smo močna in mogočna bitja. Moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti če se veličine svoje moči ne zavedamo, se lahko mimogrede zgodi, da po poti iskanja le-te marsikoga prizadenemo, ko si iz tistega podrejenega položaja, ki nam ga pripisuje patriarhat, skušale izpraskati svojo pot navzgor. Moč, ženska moč … sploh ni nujno tisto, kar za moč smatra patriarhalna kultura, katere posledice so še zelo otipljive v naši resničnosti. Ženska moč ni nujno imeti zadnjo besedo. Ženska moč je sposobnost spoznati, kaj zares čutimo in izraziti, kar je za nas resnično … in s tem svojim početjem tudi ostalim pokazati, kako  so lahko bolj avtentični in iskreni do sebe in drugih.

Ljube moje ženske, moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti ko se je ne zavedamo, je ne moremo aktivirati in uporabiti zavestno.

Po zgornjem pogovoru sem se počutila hkrati dobro in slabo. Dobro, ker diskutirana tema v meni premeša mnogo strasti. Slabo, ker nočem biti pokrov vsakemu loncu s tem, ko suvereno, kar od nekod, jemljem odgovore na njuna vprašanja. Vem, da so odgovori pravi, torej v skladu s tem, kar sem in živim v tem trenutku, ampak vsakič, ko tako odločno nastopim, me prestrašijo sarkastične besede iz globin mojih ran: »Pametnjakovička! Ja, Tamara je itak vedno bila in vedno bo najbolj pametna, saj to vemo vsi.«

Nočem, da si vsi mislijo, da sem pametnjakovička. To me boli. In dejstvo, da me je bolelo, je bil tudi razlog, da sem se dolga, dolga, dolga leta odločala, da bom raje kot »pametnjakovička« pač tista, ki je tiho. Postala sem tiha. Potuhnila sem se. In sčasoma pozabila na vse, kar je od nekoč vrelo in še vedno vre v meni. Saj nič ne rečem, poslušanje me je marsičesa naučilo – drugih ljudeh. In namesto, da bi se učila prisluhniti tistemu, kar je odmevalo v meni, sem dobila priložnost, da se izmojstrim v politiki: prišla sem namreč do točke, ko sem točno vedela, kaj si nekdo v pogovoru z menoj, želi slišati. In ko sem to svojo veščino uporabila … no, tedaj nisem počela nič drugega kot manipulirala.

Veščino manipulacije sem najraje uporabljala v odnosu z moškimi. In mislim, da pri tem še zdaleč nisem edina. Še več, mislim, da smo vse že kdaj svojo moč uporabile zato, da bi manipulirale – bodisi zato, ker se svoje moči nismo v polnosti zavedale, ali pač v imenu popravljanja kakšne storjene krivice. Ne glede na to, kakšen je bil naš povod, vam lahko zagotovim, da njegove korenine najbrž segajo globoko v žensko esenco.

Naj pojasnim.

Ko govorim o ženski esenci, govorim o skupnem polju ženskosti na tem planetu. To je mogočna, neskončna zaloga ženskosti, iz katere vse črpamo in kateri vse pridajamo že na tisoče in tisoče in tisoče let. In ko se začnemo prebujati v to žensko esenco, ko se začnemo prepuščati temu energijskemu polju in mu dovoljevati, da hrani našo ženskost, bomo prej ali slej v sebi začutile jezo in strah in maščevalnost, ki so običajno uperjeni k moškemu spolu – ali k svetu nasploh.

Ni potrebno, da nas ta naš prvotni odziv prestraši. To je zelo naraven in zelo perspektiven začetek na poti odkrivanja lastne ženskosti. Kajti tudi če mislimo, da same ne gojimo zamer do nasprotnega spola ali do sveta, v katerem živimo, so jeza in strah in maščevalnost čustva, ki so zelo prisotna znotraj ženske esence. To niti ni čudno. Ni, če se spomnimo, da so neskončno dolga leta naše prednice trpele tlačenje, omadeževanje, ponižanje in nemalokrat fizično obračunavanje s strani ljudi, ki so bolj zaupali strahu kot ljubezni. Ni, če vemo, da njihovi kriki še vedno odmevajo v nas – in bodo še naprej odmevali vse do trenutka, ko se bomo odločile, da jih izrazimo, da jih izpustimo na prostost in končno, končno zadihamo s polnimi pljuči kot sočne, sijajne ženske, ki nam je namenjeno biti – tukaj in zdaj.

Ženska esenca ni polje negativne energije, čeprav ne zamerim tistim, ki bi jo sedaj morebiti utegnili označiti kot takšno. Ženska esenca je samo polna spominov, tudi spominov na nepravičnosti. In to, če vprašate mene, sploh ni slabo. To, če vprašate mene, je samo – sidro. Ja, sidro. Sidro, ki nam omogoča, da se zakoreninimo v našem tukaj in zdaj. Sidro, ki nam omogoča, da se dodobra zavedamo tistega za nazaj. Pa ne zato, da bi nas še naprej ščuvalo k žvečenju te naše svete jeze, ki se jo bodisi zavedamo ali pač ne. Ne, ne zato.

Spomini na nepravičnosti so lahko za žensko esenco, ki nas napaja, samo tiste vrste sidro, ki nas bo vselej opominjalo, da to vsaj pettisočletno tičanje v živem blatu seksizma pač ni nekaj, kar bi si človeška vrsta želela ponoviti.

mi že slediš na instagramu (2)

Hvala, ker ste, hvala, ker berete.

Tamara Mihalič