ROJSTVO OGNJA

bridget.jpg

Ko sem nekaj dni tega na FB začela zaznavati objave o svečnici, sem najprej zaledenela v koraku: “Madre mia, kako sem pa na to lahko pozabila?!” Jah, svečnica je bila koledarsko mimo, in preostalo mi je le še, da bodisi na hitro, v naglici malo popraznujem, bodisi popolnoma ignoriram prvi praznik luči. Res, že res, da mi je v ustvarjalni temi z mojo knjigo letos neizmerno prijetno, ampak vidim, da življenje še kar teče dalje. Res, že res, da je moj glavni odnos trenutno z računalnikom, kjer zaključujem svoj prvenec, toda slišim, čutim, vidim, vodam, da me življenje počasi vabi na ples. Tapka me po rami. In mi seka polena, da počasi, počasi podkurim pod kotlom življenja, ljubezni, navdiha. “No, prav,” pristanem, “ampak pod pogojem, da se letos lotiva stvari drugače.” Izkaže se, da Svečnice naposled le nisem zamudila; ulovila me je, ko sem bila pripravljena. In sedaj sem pripravljena: da počasi, preudarno, korak za korakom, stopam v nov dan.

Prve iskrice novega leta so se vnele,

Svečnica mi že počiva na desni rami.

Boginja Brigid mi stoji ob strani,

in jaz se učim počasi nalagat na ogenj.

 

Potrebno je razumeti,

da sem doslej še v vsako živeto izkušnjo skočila na glavo.

Se hitro vžgala, zagorela, pogorela

in potem neumorno vstajala iz pepela; sajasta, a živa.

 

Tokrat preskočim ta feniksov redosled.

Tokrat me zanima, kako je lahko drugače.

Zanima me, kako je skrbeti poleno za poleno,

preudarno, postopno, pohlevno.

In če naposled ugotovim, da »počasi« pač ni zame,

imam v rokavu še vedno zvesti ogenj strasti,

ki vedno, neumorno – za življenje, za ljubezen,

za navdih – v meni tli.

Vem. Vem, kako pravi staro učenje:

kdor se z ognjem igra, se lahko tudi speče.

Ampak raje izberem opekline, ki pričajo, da sem živela –

kot življenje izpraševanja o vsem, česar nisem imela.

Ja, ogenj je mogočna sila narave.

Z naivnostjo se mu lahko uklonim in pred njim pokleknem.

Toda srčna želja spoznati, kaj je tisto, kar me zakuri,

me vodi k njemu suvereno – da zaplešem med poleni.

Ops, nenadoma imam v rokah plamenečo pošast.

In ko se ji čisto mirno zazrem v oči ,

Me v njih čaka morje možnosti vsega, kar bi lahko bila.

Ob letu osorej – jaz, ti in midva.

mi že slediš na instagramu (2)

 

  • Zadnje čase lahko VSAK TOREK in PETEK ob 13:45 na mojem fb page-u Attha spremljati ATTHA TV, videe, v katerih govorim o izkušnji življenja iz ženske esence. Če omenjeni page všečkate, boste vsakič, ko grem “live”, opomnjeni. 
  • Knjižico RITUALČKI, MOJI CUKRČKI si lahko prenesete na tej povezavi, mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki prihaja letos spomladi, pa lahko že zdaj prednaročite na tej povezavi.

Advertisements

Nov odlomek iz moje knjige

vagina

Ja, materinska ljubezen je najvišja sila v vesolju. In ne, materinska ljubezen ni samo ljubezen matere do svojega otroka.

Ja, materinska ljubezen se v nas, ženskah tega sveta, če ne prej, aktivira vsakič, ko zanosimo. In ne, nosečnost seveda ne pomeni zgolj spočeti in nositi razvijajoče se človeško bitje v zavetju naše maternice. Naša maternica je tempelj kreativnosti, ki ustvarja tako fizične, kot tudi nefizične otroke, zaradi česar smo lahko ženske noseče s projektom, z idejo, s podvigom in na splošno s čimerkoli in vsem, kar si želimo.

Sama se natančno spominjam dneva, oziroma noči, ko sem prvič zanosila. Zgodilo se je nekaj dni za  tem, ko sem popolnoma prazna in željna pustolovščin pristala v New Delhiju, Indiji. Tiste noči so me pokonci držali komarji in moj lastni nemir, da sem dolgo v noč sedela pred računalnikom in brala. Brala o ženskosti. Natančneje, o maternici. O organu, ki je začel moj spol definirati nekje okrog dvanajstega tedna mojega bivanja v maminem trebuhu. O organu, o katerem sem se pred tem morda pogovarjala kakih petkrat v življenju, upoštevajoč tisto ustno izpraševanje pri biologiji, v katerem sem ime omenjenega organa, prav tako kot v ostalih štirih primerih, seveda izrekla napol šepetaje: »Maternica. Pssst!«

Pri svojih štiriindvajsetih nisem razen tehnikalij, ki sem se jih naučila v srednji šoli, o maternici vedela ničesar. Ničesar, če upoštevam, da vedenje prihaja iz izkustva, znanje pa iz knjig. In ker do tedaj nisem v življenju nabrala še nobene izkušnje s svojo lastno maternico, me je ta ženski organ, o katerem se mi je dotlej zdelo spodobno zgolj šepetati in ne govoriti, začel sila zanimati. Najprej sem žejno srkala in izpila podatke. Tistega večera, ko sem pa prebrala, da lahko ženske zanosimo dobesedno z vsem, kar si želimo poroditi v svet, sem se odločila svoja vrata odpreti izkušnji. Odprla sem vrata zavedanju nepopisne veličine kreativnega potenciala, ki ga ženske nosimo v svojih zemeljskih templjih. In odprla sem vrata želji po lastni izkušnji te žuboreče kreativnosti. Samo pomisli, kako so se mali Tamarici v meni, ki se je od nekdaj navduševala nad čarovnicami in njihovimi kotli, zasvetile oči, ko je neke noči, ko so ji spanec odjemali sestradani insekti, prebrala, da ima pravi pravcati čarovniški kotel v svojem lastnem telesu. Vau! Kaj takega.

Odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide maja 2019 in jo lahko prednaročite na tej povezavi: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige. Tistim, ki pa ste za predujem, priporočam, da zavijete na to povezavo: https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki, kjer si lahko BREZPLAČNO snamete mojo e-knjigo z naslovom Ritualčki, moji cukrčki, v kateri z vami delim 5 svojih najljubših ritualov. 

mi že slediš na instagramu (2)

Eva in kača v živem blatu seksizma

eve.jpg

Včeraj sva obiskala mojo drago prijateljico in kumo Željko v Medžimurju, pri kateri sem bila v varstvu že kot triletna deklica, ko sem jo menda močno ugriznila; ja, nedvomno sem bila otrok, ki se je s svojimi močnimi čustvi najprej soočal z zobmi. Ko sva se s Svarunom začela počasi odpravljati, je v jedilnico, kjer sva se pomenkovali, prišel Željkin mož s prijateljem. Tomo, Željkin mož, je prijatelja (ki je dejansko nekdo, ki me je gledal odraščati) pobaral, ali me prepozna in ko je ta odvrnil, da ga silno spominjam na Sonjo (kot je ime moji mami), me je z zanimanjem povprašal o mojem življenju, o tem in onem. Prej ali slej sva seveda prišla do mojega dela in z veseljem sem mu povedala o ženski esenci in knjigi, ki jo pišem o njej.

»Prebujanje v žensko esenco,« povem dvema iskreno zainteresiranima moškima o naslovu moje knjige ter dodam, »zato ker resnično čutim, da rabimo vsi mi in še svet čutiti malce več ženske esence.«

»Si skušam prevesti v hrvaščino, ampak mi ne gre,« me eden od njiju proseče pogleda in ko mu prevedem naslov, se vprašanja šele začnejo.

»Veš, jaz mislim, da bi se morala pogovoriti z ženskami, ki so imele žensko za šefico in bi videla, kaj bi ti povedale. Ženske so hujše šefice kot moški!«

»Ja. Vem, o čem govoriš. To pa zato, ker že tisočletja poznamo samo moški način vodenja in ženskam, ki gredo v vodilne položaje, morajo hočeš-nočeš izrasti jajca, po domače povedano, če hočejo v takšnem okolju sploh vzdržati. Zato ženske skušajo na sebi dokazati vse vrline, ki jih pač pripisujemo dobremu (moškemu) voditelju, kot so trdnost in odločnost in tekmovalnost med moškimi in ženskami se lahko prične. In vse to samo zaradi predsodka, da ženska ne more biti lepa in pametna.«

»Ampak kaj pa vsa ta zavist in tekmovalnost in hudobija med ženskami? Moja žena ti lahko pove, da je zavisti in neiskrenosti v skupnostih žensk grozljiva …«

»Oh, verjamem. Jaz mislim, da je to zato, ker nas družba od malega uči, da ženske nismo vredne zaupanja. Kdo je bil že tisti, ki je Adamu podal jabolko greha? Eva, kajne? Eva je bila tista, ki je prisluhnila izprijeni kači in ženska je še vedno tista, ki je enačena z izprijeno, nepošteno, manipulativno kačo iz rajskega vrta. Družbeno izročilo nas ženske še vedno svari, da v trenutku, ko se bomo ozrle stran, nam bo že druga ženska nepošteno prevzela moškega, delovno mesto ali pač karkoli, kar je pod vprašanjem.«

Ne pravim, da se vse zgoraj našteto ne dogaja. Vem, da se. Marsikje. In s to mojo Evo in z rajskim vrtom ne iščem izgovorov in ne dajem potuhe in ne kažem s prstom na nikogar. Ker počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da moje razumevanje sploh ne izhaja iz uma – marveč iz telesa. Kar počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da prisluhnem praspominom kolektivne ženskosti, ki še vedno odmevajo v meni, in jih takorekoč prevedem v besede, ki jih lahko nato um razume. Kar počnem, je da skušam razumeti, skušam razumeti, ker izbiram ljubezen; in samo tisto, kar razumemo, lahko zares ljubimo.

 »Mi se pa počutimo, da nam ve vladate,« me predramita iz razmišljanja ta dva poročena moška in moža in očeta. In me s svojimi besedami utišata. Ker vem, da nismo me edine, ki smo trpele in trpimo.

»Ja. Razumem,« ju sočutno pogledam.

Vem. Vem, o čem govorita. Vem, da se moški ob ženskah (ahem, če smem dodati: sploh ob medžimurskih ženskah, s katerimi iz mojih izkušenj res nema trte mrte) velikokrat počutijo nadvladani, premagani, izdani.

Ampak moški se lahko ob ženskah tako počutijo samo, če se me, ženske, z njimi še vedno borimo za oblast. Če čutimo, da se moramo z njimi boriti. Če podlegamo patriarhalnim mitom, ki pravijo, da je vodja lahko samo en. Če tekmujemo z njimi, namesto, da bi z njimi sodelovale. ZATO pravim, da svet potrebuje več ženske esence, ker slednja ne podpira povzdigovanja enega in tlačenja vseh ostalih. Ženska esenca nas spodbuja k temu, da začutimo in prepoznamo svoje mesto … v sebi, v odnosu, v družbi, v svetu … in sledimo tistemu, kar je naše in se ne vtikamo v vse ostalo.

»Ampak ko govorim o ženski esenci ne govorim o tem, da moramo vsi postati malo bolj poženščeni, vesta. Ko govorim o ženski esenci, se nanašam na svoje prepričanje, da bi malce več ženske esence koristilo vsem in vsemu. Govorim ravno o tem, da se nihče ne rabi z nikomer bojevati za premoč, če si vsak da priložnost, da gre globoko vase in tam začuti svoje mesto, svoje poslanstvo, svoj prostor za manevriranje.«

Ljube moje ženske, drage kraljice. Moramo se začeti zavedati, da smo močna in mogočna bitja. Moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti če se veličine svoje moči ne zavedamo, se lahko mimogrede zgodi, da po poti iskanja le-te marsikoga prizadenemo, ko si iz tistega podrejenega položaja, ki nam ga pripisuje patriarhat, skušale izpraskati svojo pot navzgor. Moč, ženska moč … sploh ni nujno tisto, kar za moč smatra patriarhalna kultura, katere posledice so še zelo otipljive v naši resničnosti. Ženska moč ni nujno imeti zadnjo besedo. Ženska moč je sposobnost spoznati, kaj zares čutimo in izraziti, kar je za nas resnično … in s tem svojim početjem tudi ostalim pokazati, kako  so lahko bolj avtentični in iskreni do sebe in drugih.

Ljube moje ženske, moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti ko se je ne zavedamo, je ne moremo aktivirati in uporabiti zavestno.

Po zgornjem pogovoru sem se počutila hkrati dobro in slabo. Dobro, ker diskutirana tema v meni premeša mnogo strasti. Slabo, ker nočem biti pokrov vsakemu loncu s tem, ko suvereno, kar od nekod, jemljem odgovore na njuna vprašanja. Vem, da so odgovori pravi, torej v skladu s tem, kar sem in živim v tem trenutku, ampak vsakič, ko tako odločno nastopim, me prestrašijo sarkastične besede iz globin mojih ran: »Pametnjakovička! Ja, Tamara je itak vedno bila in vedno bo najbolj pametna, saj to vemo vsi.«

Nočem, da si vsi mislijo, da sem pametnjakovička. To me boli. In dejstvo, da me je bolelo, je bil tudi razlog, da sem se dolga, dolga, dolga leta odločala, da bom raje kot »pametnjakovička« pač tista, ki je tiho. Postala sem tiha. Potuhnila sem se. In sčasoma pozabila na vse, kar je od nekoč vrelo in še vedno vre v meni. Saj nič ne rečem, poslušanje me je marsičesa naučilo – drugih ljudeh. In namesto, da bi se učila prisluhniti tistemu, kar je odmevalo v meni, sem dobila priložnost, da se izmojstrim v politiki: prišla sem namreč do točke, ko sem točno vedela, kaj si nekdo v pogovoru z menoj, želi slišati. In ko sem to svojo veščino uporabila … no, tedaj nisem počela nič drugega kot manipulirala.

Veščino manipulacije sem najraje uporabljala v odnosu z moškimi. In mislim, da pri tem še zdaleč nisem edina. Še več, mislim, da smo vse že kdaj svojo moč uporabile zato, da bi manipulirale – bodisi zato, ker se svoje moči nismo v polnosti zavedale, ali pač v imenu popravljanja kakšne storjene krivice. Ne glede na to, kakšen je bil naš povod, vam lahko zagotovim, da njegove korenine najbrž segajo globoko v žensko esenco.

Naj pojasnim.

Ko govorim o ženski esenci, govorim o skupnem polju ženskosti na tem planetu. To je mogočna, neskončna zaloga ženskosti, iz katere vse črpamo in kateri vse pridajamo že na tisoče in tisoče in tisoče let. In ko se začnemo prebujati v to žensko esenco, ko se začnemo prepuščati temu energijskemu polju in mu dovoljevati, da hrani našo ženskost, bomo prej ali slej v sebi začutile jezo in strah in maščevalnost, ki so običajno uperjeni k moškemu spolu – ali k svetu nasploh.

Ni potrebno, da nas ta naš prvotni odziv prestraši. To je zelo naraven in zelo perspektiven začetek na poti odkrivanja lastne ženskosti. Kajti tudi če mislimo, da same ne gojimo zamer do nasprotnega spola ali do sveta, v katerem živimo, so jeza in strah in maščevalnost čustva, ki so zelo prisotna znotraj ženske esence. To niti ni čudno. Ni, če se spomnimo, da so neskončno dolga leta naše prednice trpele tlačenje, omadeževanje, ponižanje in nemalokrat fizično obračunavanje s strani ljudi, ki so bolj zaupali strahu kot ljubezni. Ni, če vemo, da njihovi kriki še vedno odmevajo v nas – in bodo še naprej odmevali vse do trenutka, ko se bomo odločile, da jih izrazimo, da jih izpustimo na prostost in končno, končno zadihamo s polnimi pljuči kot sočne, sijajne ženske, ki nam je namenjeno biti – tukaj in zdaj.

Ženska esenca ni polje negativne energije, čeprav ne zamerim tistim, ki bi jo sedaj morebiti utegnili označiti kot takšno. Ženska esenca je samo polna spominov, tudi spominov na nepravičnosti. In to, če vprašate mene, sploh ni slabo. To, če vprašate mene, je samo – sidro. Ja, sidro. Sidro, ki nam omogoča, da se zakoreninimo v našem tukaj in zdaj. Sidro, ki nam omogoča, da se dodobra zavedamo tistega za nazaj. Pa ne zato, da bi nas še naprej ščuvalo k žvečenju te naše svete jeze, ki se jo bodisi zavedamo ali pač ne. Ne, ne zato.

Spomini na nepravičnosti so lahko za žensko esenco, ki nas napaja, samo tiste vrste sidro, ki nas bo vselej opominjalo, da to vsaj pettisočletno tičanje v živem blatu seksizma pač ni nekaj, kar bi si človeška vrsta želela ponoviti.

mi že slediš na instagramu (2)

Hvala, ker ste, hvala, ker berete.

Tamara Mihalič

Rana je kraj, kjer vate vstopi … no, kaj?

Tamara_web_size_68

Vedno sem predvidevala, da sem popolnoma drugačna od svoje mame. Ampak danes, ko je eden tistih dni, ki me urijo v uporabi orodij lastne vrednosti, vidim, da temu ni povsem tako.

Moja mama Sonja je čudovito topla oseba, katere največja nočna mora je vedno bila – izpostaviti se. Stopiti pred ljudi in spregovoriti tako, da drugi poslušajo; njo, ki meni, da nima nič poslušanja vrednega povedati. Vesolje se ni strinjalo z njo. Vesolje seveda razume, da nočemo biti vse njegove človeške manifestacije javni govorci in pevci – ker nam je na svetu še mnogo drugega početi, kaj? – toda v nos mu je šlo to njeno vztrajno, drgetajoče kljubovanje. Zato se je vesolje namuznilo in ji pri šestindvajsetih v naročje poslalo hčerko, za katero je vse odkar je prvič slišala tisti slavni istoimenski jugoslavanski hit iz leta 1986 vedela, da ji bo ime – Tamara.

Mala Tamarica je bila, tako kot vsakdo izmed nas, to in ono, predvsem pa je bila rada pevka. V nasprotju s svojo mamo je ona najraje na svetu nastopala. Stopila je pred ljudi, se izprsila in spregovorila in zapela tako, da so drugi poslušali; njo, ki je vedela, da ima svetu mnogo ponuditi. Ob tem je neskončno uživala in njen užitek je bil samo podkrepljen z zadovoljstvom tistih, ki so poslušali, prigovarjali, pripevali, ploskali.

»Zakaj se moraš ravno ti vedno izpostavljati?« je bila zmedena moja mama in s svojimi besedami svojo drago deklico, ki je najbolj od vsega na svetu – ja, tudi bolj od petja – želela njej ugoditi, nevede cukala za rokav in vlekla nazaj v vrsto.

»Ker rada pojem,« sem odgovorila. Ker sem vedela, da imam preko svojega glasu svetu veliko predati. A vedela sem tudi, da mame nočem razočarati. In to, da nisem mogla imeti obojega, me je bolelo.

Sedaj jo razumem. Ni razumela ali pa ni želela razumeti. Niti ni važno.

Sedaj jo razumem. In vidim, da je dobro, ker me je vlekla nazaj, kajti še nekaj let tega nisem imela orodja, ki bi mi pomagalo svetu dajati tisto, kar je moje za dati; še nekaj let nazaj bi manjvrednostnemu kompleksu, ki me od vedno pesti, kljubovala z izpostavljanjem javnosti in svoj ranjeni ego pitala s pohvalami drugih ljudi.

Sedaj jo razumem. In čeprav me še vedno kdaj zaskeli, sem vesela, da sem se kot deklica ohladila in oder prepustila drugim.

Toda klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. Ampak kje, ampak kako? Ne. Zamahnila z roko proti njemu kot proti roju sitnih muh in hotela pozabiti nanj; ker nisem hotela biti tista, ki se izpostavlja, tista, ki išče pozornost. In vsa ta leta, ko nisem hotela biti »tista glasna«, se je glas v meni krepil. Jaz sem bila posoda in glas je bil šefova specialiteta znotraj mene, ki je brbotala na zmernem ognju časa. Prišli so dogodki in prišli so ljudje, ki so ogenj pojačali, da je iz posode vrelo. In prišli so ljudje, ki so ogenj hoteli pogasiti, ker glas ni bil tisto, kar bi svet po njihovo rabil v tem trenutku.

In kljub vsemu, klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. In sedaj sem se odločila klicu odzvati. In sedaj, ko sem se odločila klicu odzvati, naletim na takšne dneve, kot je danes, za katere se mi zdi, da me hočejo pokončati, ker jih slišim, ko mi pravijo: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?«

Sedaj se odzivam. Sedaj že nekaj časa pišem, ker me je pisanje izbralo, in se hkrati opogumljam, da spregovorim in da zapojem. In tega ne počnem zato, da bi hranila svoj ego (četudi še vedno kdaj pa kdaj, tako kot danes, obtičim na tem tiru), ampak zato, ker sem sprejela, da je imela Tamarica prav, ko je vedela, da mora vsebino svoje izkušnje deliti z drugimi.

In veste, bolj kot se izpostavljam, bolj se odpiram življenju. In bolj kot se izpostavljam, bolj sem ranljiva.

 Kaj?

O, moj bog, a res?

A tako.

Haha.

Razumem, že razumem.

Vi ste pač mislili, da nima izpostavljanje nič skupnega z ranljivostjo.

Da imamo ljudje, ki se odločimo spregovoriti o vsebini svoje izkušnje, venomer visoko samopodobo in dobršno količino samozavesti v rokavu?

No.

Ne.

Temu ni vedno tako.

Javno spregovoriti o tistem, o čemer razpreda tvoje srce, je *zelo* ranljivo.  Kajti bolj kot se izpostavljamo, bolj se odpiramo življenju. In bolj kot se odpiramo življenju, bolj postajamo ranljivi. Ne zato, ker ne bi stali za tistim, kar sporočamo svetu, ampak ravno zato, ker stojimo. Ker ko stojimo, nas veter lažje podre kot če sedimo.  

Pa še ena zadeva, ko smo že pri ranljivosti. Javno spregovoriti o vsebini svojega srca je ranljivo tudi zato, ker je naše srce en tak resnicoljubi organ. Venomer nas nagovarja, naj kopljemo za resnico in kopati je treba, ker se ta navadno nahaja nekje na dnu starih ran. V mojem primeru je rana manjvrednostni kompleks, ampak bolj kot opazujem, bolj se mi zdi, da je ljudi, ki bi imeli popolnoma zdravo mnenje o sebi, zelo malo tod okoli. Nekaj okov je pridala družba, nekaj vzgoja in tu, v tem šmornu smo se ukrivljeni znašli vsi, ki smo bili tako ali drugače primorani ugajati.

A nič zato. Saj se spomnimo, da je že Rumi rekel: »Rana je kraj, skozi katerega vate vstopi svetloba.«

Svetloba! Tisto, kar omogoča življenje! In mi smo tu, da živimo. Zares živimo, kaj?

Seveda bodo prišli dnevi, ko se bo zdelo, da bi nas rad tale manjvrednostni kompleks utopil v žlici dvoma. Toda vse, kar se bo tedaj zares zgodilo, je to, da bomo ene parkrat globlje zajali sapo – in vdihnili svojo predanost lastni poti. Vse, kar se bo zares zgodilo, ko podvomimo vase in v lastno vrednost, je, da bomo potem, ko se poberemo na noge, vstali še višje in stali še trdneje. Vse, kar se bo zares zgodilo, je, da bomo še odločneje pribili: »Nikamor ne grem. Tu sem z razlogom.«

Leto in pol tega sem se zavezala, da bom preko svojih zapisov predajala vse barve življenja in danes se zavežem, da se pred barvo nevihtnega neba ne bom več v klopčič zvila, se z dekico pokrila in počakala, da name spet posije lunin sij.

In ko bom v svoji votlini, svoji tišini nekje iz nezavednega zaslišala svoj strah šepetati: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?« …

… se bom vzravnala in mu dejala: »Hecno, da me ravno o tem sprašuješ, ker veš, zadnji teden dni vsak dan zapisujem, kaj je tisto, kar dajem svetu, ko izpolnjujem svoje poslanstvo in vsak dan se spisek stvari veča; bi – bi rad slišal včerajšnji seznam?«

mi že slediš na instagramu

Lužice, jezica, obred prehoda

maidenmothercrone

Zadnjih nekaj dni sem se veliko jezila.

Znova sem namreč podoživljala tisti znani občutek, ki me je – preden sem se prejšnji mesec dokončno (in vendarle lahkotno) odločila, da ga spustim – spremljal zadnjih šest let mojega življenja. Ta občutek je eden tistih, ki se nadte priplazijo od zadaj, te zgrabijo za vrat in ti na uho šepečejo, da ne boš nikoli povsem finančno neodvisna, da ne boš nikoli splezala na zeleno vejo in tam ostala, in kratko malo – da ne boš nikoli imela ravno toliko denarja, da ti o njem ne bi bilo treba skrbeti štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Ga poznate tudi ve?

Odkar sem skorajda sedem let tega odrinila v Indijo in za potovanje zapravila vse svoje Zoisove prihranke, živim iz roke v usta. Dobesedno. Brez redne zaposlitve sem pred in po Svarunovem rojstvu »kelnarila«, dajala inštrukcije iz angleščine in se nato pred kakimi štirimi leti lotila ustvarjanja al-Iksirjevih dobrot: najprej sem se nekaj časa spogledovala z naravno kozmetiko, potem pa sem se popolnoma predala ustvarjanju zdravih, ekoloških, veganskih energijskih dobrot ter si tako nakapljala nekaj živeža v roke. Kar nekaj intervalov je bilo, ko sem sprejemala tudi socialno denarno pomoč, ki pa sem se ji že (večkrat vmes in nazadnje) lanskega oktobra dokončno odpovedala.

Moram reči, zadnja leta so bila kar pustolovščina. (Življenja nas, mam samohranilk, pač niso nikoli dolgočasna, kaj?) Pustolovščina, za katero sem sedaj neizmerno hvaležna, saj me je naučila umetnosti preživetja z bore malo denarja in umetnosti prioritiziranja stvari. Teh zadnjih nekaj let je pričaralo največ dragocenih trenutkov v mojem življenju – četudi sem jih preživela pod bolj ali manj konstantnim finančnim stresom. Ne, nikoli se nisem zares bala za najino preživetje; tudi če bi meni kje na poti spodrsnilo, sem se venomer zavedala brezpogojnega zaledja svojih staršev, ki ne bi niti v sanjah dovolila, da s Svarunom živiva v pomanjkanju. A četudi se nisem nikoli zares bala za preživetje, me je vseskozi dušil stres zavedanja, da si od življenja želim mnogo, mnogo več kot le preživetje; želim si potovati s svojim sinom, želim si, da ta izkuša in spoznava svet iz prve roke, želim si, da bi se skupaj učila preko najinih individualnih, svojevrstnih izkušenj življenja in želim si izobilja, za katerega mi ne bi bilo potrebno garati do onemoglosti in zamuditi večidel Svarunovega odraščanja. Želim si. In to sem si vedno tudi želela – a kaj, ko sem svojim sanjam v brk vse prepogosto zamahnila z levico, da pristanek na realna tla ne bi bil tako trden in boleč. Ja, želela sem si. To že. Nisem pa vedela, da mi vse, česar si želim, tudi pripada. Nisem vedela, ker svoje moči nisem držala v svojih rokah – ali pač v svoji denarnici. Nisem vedela, ker sem svojo moč nevede, nehote teptala, misleč, da sem pač obsojena na življenje nekoga, ki večno potrebuje pomoč ali (bog-ne-daj) miloščino drugih.

Včerajšnja anekdota z mačko pa mi je prinesla drugačno zavedanje.

Najina Rada je nadvse srčkana siva tigrasta muca, ki se iz mladička ravnokar medi v mladenko. In ravno ta muca, ki se iz mladička medi v mladenko, je meni pomagala, da se iz mladenke, iz deklice dokončno umedim v žensko, v mater.

Kako?

S svojimi lužicami povsod po najinem stanovanju.

Naj pojasnim.

Dober teden dni nazaj sem presenečena ugotovila, da najina Rada ne lula več samo v svoje elegantno, modro in belo kotno mačje stranišče, marveč povsod, kamor pač pristane. Jezna? Ah, kje. Nisem bila jezna. Bila sem besna! In nekajkrat mi je zaradi po mačjem urinu dišečega sicer sveže, od burje osušenega perila, ki je čakalo na zlaganje, počil film, da sem »spustila vse svoje kokoši« in na tempo vseh pikrih, sočnih kletvic, ki jih sicer običajno sploh ne uporabljam (se jih pa še spomnim iz ranih dni) razjarjeno norela po stanovanju. Seveda sem vedela, da je moja jeza nekonstruktivna, saj sem se po izbruhu venomer počutila izpito in krivo, a v tistih tektonskih trenutkih mi še mar ni bilo; spustila sem se v eno tistih žrtev, ki sem jih v otroštvu preko opazovanja odraslih dobro naštudirala in si v nedogled mantrala: »Kaj je meni treba te mačke, ki ščije vsepovsod! Nikjer nisem podpisala, da se bom vsakodnevno ukvarjala z mačjim scanjem! Kje pa imam čas še za to! Tega se ne grem, pa pika! Konec!«

Tako sem (zelo neuspešno) opravičevala svoja dejanja, nisem jih pa tudi oprala – prala sem pa vse tkanine, ki so jih krasili čudni krogci, ki niso bili vezenine. Vsak večer sem si skrušeno priznala, da mi smrad že kisa možgane in jemlje življenjsko energijo. Vsak večer sem bila pripravljena odnehati, toda vsako jutranje sonce mi je prineslo novo upanje, nove sanje o življenju brez rumenih, specifično (niti najmanj) dišečih madežev, ki bi (niti najmanj) krasili horizontalno ležeče tkanine povsod po našem domu.

Potem pa je prišlo včerajšnje jutro. To ni prineslo novega upanja, marveč piko na i. Po počasni, slastni, menstrualni jogi sem se namenila usesti na tisti dobri stari pleteni tabure na balkonu (do katerega gojim prav posebno naklonjenost) in malo obsedeti v tišini. Saj veste, se malo napiti vzhajajočega sonca. Ko sem stopila na balkon, me je tamkaj sicer resda pričakal moj tabure – na tabureju pa me je pričakala čisto nova, še sveža Radina lužica. Tedaj sem zagledala vse zvezde. Zvrtelo se mi je. Iz nosa sem kot najbolj razjarjen bik ob pogledu na strastno rdečo rutico zapihala, zaškrtala z zobmi in se zakadila proti našem strastno rdečem kavču v kotu dnevne sobe, za katerega je tik pred menoj skočila mačka.

Najraje bi bila zarjovela, globoko v sebi sem namreč besnela. A namesto tega sem se nazadnje sesedla vase. Nemočno. In postala. Nemočno. In se odločila, da je to – to. Nemočno. Ker niti slučajno ne nameravam svoje dobre volje investirati v scanje proti vetru (ali pač v kakršnokoli scanje, ko smo že pri tem). Šla sem torej na računalnik in si prebrala članek o določenih boleznih, ki jih mačke svojim lastnikom skušajo izpostaviti tako, da ščijejo vsevprek; in o tem, da mačke tega, kakopak, ne počnejo nalašč.

»Pa ja,« sem zavila z očmi. Seveda bi rada verjela, da Rada ne spušča lužic nalašč, ampak te prigode so tako dodelano pritiskale na tiste najbolj rdeče in najbolj zloglasne gumbke v meni, da tega enostavno nisem bila sposobna storiti. Namesto tega sem pričela mačko pakirati, misleč da jo bom preprosto odselila k mojim staršem. »Oni imajo hišo, okrog hiše pa veliko zelenih površin, kjer bo lahko markirala po mili volji, tudi cel ljubi dan, če se ji zahoče. Seveda ji bova hrano še vedno kupovala midva, a v mačjem urinu ne bova več živela. Howk, govorila sem!« sem si momljala in kovala svoje načrte. Seveda mi je bilo žal ob pomisli, da Radica ne bo več živela z nama – da o Svarunu niti ne govorim. Seveda mi je bilo žal – ampak bolj kot žalost, me je nazaj vlekla vest, ki mi je poočitala: »A kar tako boš dvignila roke? Ko postane preveč, pa naj drugi rešujejo tvoje zagate, kaj?«

Mačko sva vseeno spakirala in jo le s težavo spravila v škatlo za transport, pripravljena, da jo odpeljeva v novi dom. A zaradi kljuvajoče vesti, ki mi je govorila o nedoraslosti in nezrelosti, sva še pred Nasircem, kjer živijo moji starši, zavila k veterinarju; pod pretvezo, da naju zanima spol. Prejšnjega dne mi je namreč prišlo na ušesa, da je naša Rada menda v bistvu Rado, zato sva se odločila preveriti. Potem ko je postaven, čeden veterinar odločno ovrgel sum, da je naša muca v resnici muc, pa sem skrušeno bleknila: »Ta mačka ščije vsepovsod.« Nemočno.

In potem je poskrbel za vse. Jo uspaval, da se nama je do konca zasmilila, ko je skušala s svojimi prednjimi tačkami premakniti celotno telo dol z mrzle kovinske bolnišnične postelje. Ji vzel urin. Ga preučil. Ovo, ono. In ugotovil, da ima Rada v resnici kamne na mehurju. Menda so nekatere muce bolj občutljive na prehrano in lahko kaj kmalu zbolijo zaradi previsokega deleža rastlinskih sestavin briketov. Kakor se je izkazalo, je Rada prav zares ena teh muc, ki se morajo doživljenjsko držati stroge diete, ki bi naj uravnavala pH njenega urina in s tem preprečevala vnetje mehurja in boleče, pogosto uriniranje.

Bum! Hja. Sedaj, ko razumem, mi je lažje.

Nekaj dni tega sem v knjigi Pot odraščanja malega drevesca, ki jo priporočam vsem staršem, nonotom, nonam in skrbnikom, ki na tak ali drugačen način, posredno ali neposredno, pripomorejo k vzgoji kakega otroka, prebrala, da ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Tedaj sem se zgolj namuznila, saj sem bila glede trditve še neopredeljena, toda omenjena izkušnja je na čudovit način spregovorila v prid resničnosti omenjenih besed. Ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Razumemo pa ne samo umsko, razumsko. Razumemo tudi s srcem, in sicer tako, da sočustvujemo. Ko sem izvedela, da ima Rada kamne na mehurju, sem razumela; in šele sedaj, ko razumem, lahko dajem ljubezen v obliki sočutja in razumevanja.

In kaj se je zgodilo potem?

In kako lahko ta moja sveža, niti-najmanj dišeča anekdota sploh ovrže tezo, da sem nekdo, ki konstantno potrebuje pomoč drugih?

No. Mladenka Tamara je razjarjeno spakirala mačko in jo bila popolnoma pripravljena odpeljati stran. Dvigniti roke, si roke umiti, si jih v resnici dezinficirati z oljno mešanico On Guard, kljuvajoči vesti pokazati jezik in se naglo obrniti stran. Nemočno. Neka nova Tamara, ženska in mama, ki ni več nebogljeno pišče, potrebno pomoči, marveč nekdo, ki zna pognati korenine in se zanesti nase in na svojo moč, pa je postala in jo zavila k veterinarju. Si napasla oči … hočem reči, prevzela odgovornost za svojega hišnega ljubljenčka, sredi oktobra (ki je zaradi tehničnega pregleda in vseh teh avto kolobocij največji finančni zalogaj v letu) plačala pregled in poseg, kupila nove, prilagojene brikete in konzervo, ki bodo naši Bradi (kot jo ljubkovalno kličeva) pomagali ozdraveti in ponovno vzpostaviti zdrav pH urina – ter mačko odpeljala nazaj domov. V najin ljubi dom.

Morda se vam vse to zdi zelo samoumevno, toda meni se ni. Odraščala sem namreč v vedenju, da bo za vse poskrbljeno. To vedenje mi je tekom let nudilo varnosti in zavetja, hkrati pa mi je dajalo potuho na področjih, na katerih sem venomer mislila, da mi pač ne gredo; finance, birokracija. Ne vem še čisto zagotovo, od kod mi ideja, da mi ti dve področji ne gresta, in roko na srce se niti ne ukvarjam z izvorom teh zmotnih prepričanj. Tisto, na kar se osredotočam, je vzpostavljanje novega odnosa z denarjem in s papirji, kot ga v življenju še nisem imela. Tisto, na kar se osredotočam, je prevzemanje odgovornosti za svoje življenje na teh dveh področjih, na katerih sem bila doslej pogojno prirojeno hendikepirana. Prevzemanje odgovornosti za svoje življenje morda zveni malce rigidno in zastrašujoče, toda v resnici ne pomeni čisto nič drugega, kot ponovno vzeti svojo moč v svoje roke. To ne pomeni, da pomoči nikoli več ne potrebujemo. Ne. To pomeni, da znamo ločiti, kdaj pomoč zares potrebujemo (in tedaj zanjo brezsramno, iskreno poprosimo) in kdaj izigravamo svojo krhkost, svojo nemoč, svojo nebogljeno žrtev – tako kot arhetip mladenke počne vedno, ko se ji z nečim »ne da več ukvarjati«.

Ob včerajšnjem obisku veterinarja sem dovolila, da tista mladenka v meni, ki preko pomilovanja išče sočutje, ki preko tarnanja išče pomoč, ki preko vseh svojih zmožnosti išče manipulacijo – dokončno umre. Ker mi je dovolj nemoči.

In tako je bil včerajšnji obisk veterinarja z najino Rado moj obred prehoda, ob katerem sem še korak odločneje stopila proti ženski in materi v meni. Ker hočem še mehkobe in ker hočem več zavedanja, ki mi dajeta moč. In ker sem popolnoma pripravljena sprejeti odgovornost za svoje življenje; za vse svoje življenje; za čisto vse, kar se v njem dogaja.

“Hm, se dogaja?”

O, ne, ne, ne. Jaz sem tista, ki dogaja.

You're beautiful!(2)

 

Polarnost

(odlomek iz prihajajoče knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

polarity1

Moškost in ženskost.

Moška energija in ženska energija.

Moška esenca in ženska esenca.

Moška statičnost, ženska spremenljivost.

Moška trdnost, ženska mehkoba.

Moška odločnost, ženska kaotičnost.

Veste, včasih se mi zazdi, da me pisanje, predvsem pa razmišljane in premlevanje o tej knjigi, o mojem prvem pisnem otročičku, preveč peha v moško energijo. Da postajam preveč po moško izključujoča, ko pravim, da je neko početje ali lastnost izrazito moško, kakšno drugo pa izrazito žensko. Da postajam preveč obremenjena z ločevanjem črnega od belega in premalo zavestna svoje ženske esence, ki priča o zaobjemanju, o vključevanju, o združevanju.

No, glede tistega »preveč« nisem povsem prepričana, je pa vsekakor res, da sam proces udejanjanja te knjige, torej prevajanja mojih plavajočih misli, občutkov in čustev v neko smiselno zaporedje besed, aktivira moško esenco znotraj mene. Moška energija je namreč prisotna venomer, ko fizično nekaj počnemo – in tukaj vam zares priporočam vdih – medtem ko o načinu, na katerega to počnemo, odloča ženska energija.

Ja, tako je. V današnjem svetu seveda ne moremo mimo tega, da nekaj ne bi počele (in, roko na srce, katera bi si sploh želela življenja brez delovanja, kaj?), toda če ob vsem delovanju ne želimo pozabiti na našo ženskost, poskrbimo, da same o odločamo o načinu, na katerega karkoli počnemo. Namesto naglice si zato izberimo preudarnost. Namesto več opravkov, si danes na svoje pleča naložimo manj in bodimo ob njih bolj prisotne, bolj radostne. Namesto tistega zloglasnega seznama, ki nam sporoča vse, kar moramo storiti, si danes zraven njega pripišimo tistega, ki nas bo opominjal na to, kako to storiti. To je tisto zaobjemanje, vključevanje, združevanje, o katerem sem prej govorila. Kako lepo je vedeti, da ni nič ni ločeno od ničesar drugega, kajne? Da je vse samo – v začetku morda res žongliranje, kasneje pa – ples dualnosti, znotraj katere živimo. Da ni početja brez načina, kako to počnemo. In da ni moške esence brez ženske esence. Nikjer. Niti znotraj nas nasmih. Prav zares.

Tantra uči, da smo fizične ženske v resnici pol moškega, fizični moški pa so potemtakem pol ženske. V vsakomur izmed nas bivata ta dva nasprotna in enakovredna pola. Nasprotna, ker se njune kvalitete in vrline dopolnjujejo. Enakovredna, ker ene niso boljše ali slabše od drugih, ampak zgolj in predvsem – drugačne. Ko spoznamo in sprejmemo oba naša obraza, lahko zaživimo v ekstazi, ki nas preplavi, ko se ženska in moški znotraj nas zlijeta v en tok, v eno strugo, v eno reko. Ta ekstaza je sok našega bivanja, ta ekstaza pomeni biti najden. Biti osvobojen vsega, kar mislimo, da smo, ali vsega, kar mislimo, da moramo biti. Dovoliti si svobodno izražati, dovoliti si svobodno živeti ta ples dveh nasprotnih kvalitet, pa je tisto, k čemer stremimo.

Ja, v vseh nas se prepletata notranji moški in ženska. In to je zdravo in neskončno podporno. Kar pa ni zdravo ali podporno, pa je to, da vsi, tako moški, kot tudi ženske, večinoma živimo in delujemo iz svojega notranjega moškega. Ženske bi naj znotraj ženske esence preživele vsaj 70% svojega časa, pri čemer bi naj moški v moški energiji preživeli prav toliko časa. To seveda nikakor ne more biti univerzalna formula, saj smo si ženske med seboj zelo različne, pri čemer je darilo, da lahko vsaka zase ugotovi, koliko katere energije je zanjo najboljše. Dejstvo pa je, da kot družba rabimo več ženske energije, in za dvig le-te smo odgovorni prav vsi. Ko gremo v akcijo, ko gremo v svet, da realiziramo stvari in postavimo nove paradigme, se še naprej poslužujmo moške, navzven usmerjene energije delovanja, ker je ta njena strast čudovito ognjena. Za kompenzacijo in harmonizacijo tega moškega principa, pa prav tako redno kakor delujemo navzven, delujmo tudi navznoter: negujmo svojo notranjo žensko z lepoto, z mehkobo, s počitkom, s sproščanjem, z užitkom. S praznovanjem, ki okrona naše delovanje. S praznovanjem, ki nam omogoča, da si za svoj vložek čestitamo in s tem svojo notranjo kupico napolnimo radosti.

You're beautiful!(1)

Senzualnost, seksualnost. Tomejto, tomato.

dreamcatcher.jpg

Utrujena sem. Telesno utrujena. Bolijo me okončine in zapirajo se mi oči. Ne, to ni posledica tistega petnajstminutnega joga božanja, ki sem ga spet uvedla v svojo jutranjo rutino. Moja utrujenost je posledica nečesa drugega.

Veste, zadnje čase veliko sanjam. Zame je to kot za nekoga, ki si sanj pred tem nikdar ni zapomnil, velika stvar. In ja, sanjam sicer izrekam srčno dobrodošlico, a vendarle priznavam, da me vsakič znova tudi utrudijo. Sanjam namreč takšne sanje, ki so zelo dinamične, zelo doživete, polne premikov in sloves in iz katerih me navadno še dolgo pred jutrom potegne neka nevidna sila, ki me pusti tam – spet v telesu, spet na postelji, zasoplo, odprtih ust in širokih oči: negibno razmišljujoč, kaj vse se je pravkar zgodilo. Nimam nočnih mor. Samo vse, kar se v mojih sanjah dogaja, je zelo intenzivno. In kot tako na obalo mojega zavedanja naplavlja spomine iz preteklosti, ki še venomer znatno oblikujejo mojo sedanjost. Močno sanjam. Močno sanjam in te sanje, vem, krepijo mojega duha, ampak telo mu še ne zmore slediti. Zato je telo zmozgano in izžeto.

Ti spomini, naplavine na obalo mojega zavedanja, so polni moških, ki sem jih nekoč poznala. Tukaj so, da potegnem rdečo nit našim sočnim, skupnim trenutkom. In tukaj so, da se vsakič znova znajdem v tistem trenutku, ko me pri srcu stisne, da obraz namrščim v vedno več gub in si zmedeno zamomljam nekaj v stilu: »Ne, tega nočem več. Tako se več ne grem.«

Tako se več ne grem, ker me pusti prazno in izpraznjeno in še bolj hrepenečo po še. Sem se pa tako šla precej dolgo. Vse odkar sem nekje po poti pobrala informacijo, da je samo to – telesna intimnost z nekom – tisto, kar me bo napolnilo. Zdaj še vedno verjamem, da lahko zdrava intimnost dobrodušno prida k vsebini kupice, ki jo že same predano polnimo, ne more pa nam je popolnoma napolniti. Samo me smo tiste, ki jo lahko. To pa tako, da si v življenju redno zagotavljamo dovolj užitka; tako, da si v življenju redno pričaramo dovolj senzualnega užitka, ki ga izkušamo s pomočjo (vsaj) petih (toda če mene vprašate, še mnogo več) čutov. Kajti senzualnost je tista, ki neko izkušnjo zaokroži v življenje, medtem ko nas obkroža s prisotnostjo. 

Senzualnost seveda ni enako kot seksualnost. Jaz pa sem, tako vsaj kaže, nekje na svoji poti med njima nezavedno narisala enačaj. Zamenjala sem ju. In zato se je v mojih partnerskih odnosih doslej redno dogajalo, kar se je pač dogajalo. Tisto, ob čemer se zdaj v sanjah kisam  in mrščim; tisto, čemur odločno odkimavam.

Odkimavam temu, da moškim nisem nikoli dovolila stopiti v svojo moško esenco. Nisem jim dala časa, da ob meni postanejo lovci, ki se jim cedijo sline za svojim plenom, za mano. Ne. Ko sem uzrla nekoga, ki mi je bil všeč – ki je bil nujno tudi nekdo, za katerega sem naskrivaj verjela, da je malo predober zame: preveč čeden, preveč kul, preveč všečen – sem preprosto vzela Artemidin lok in vanj ustrelila odločno puščico. Šla sem se zapeljivko, femme fatale, saj jo poznate, in v določenem trenutku svojega življenja sem celo vodila evidenco fantov, ki so prečkali moje ustnice, in tistih, ki so prečkali moj tempelj. Ob tem sem mislila, da sem totalna faca. Vem, saj vem. Lahko me obsojate, imate vso pravico, ne zamerim vam. Ampak sama se več ne. Ne obsojam se, odkar vem, kaj je mojemu početju botrovalo.

»Meni se ne da dolgoveziti,« sem svoje početje utemeljevala svojim prijateljicam (predvsem pa sami sebi), ko sem naslednjega jutra prišla domov in tam neizogibno tudi na dan z novo staro zgodbo o prejšnjem večeru, ko sem nekoga spoznala in je ena stvar vodila k drugi.

»Če mi je nekdo všeč in če sem jaz njemu všeč in če je poleg tega to obema jasna – zakaj čakala bi na maj?« sem skomigala z rameni in v svoji nonšalantnosti pred samo seboj tajila bolečo, skelečo skrivnost, ki mi je medtem razžirala prsi. V mojih razpokah, ki so postajale globlje vsakič, ko sem podoživela tisto staro zgodbo zapeljevanja, je glasno odmevalo, da nisem nobena femme fatale – ampak zgolj švedski bife, čigar sadje je bilo popolnoma samopostrežno.

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Globoko v sebi nisem nikdar zares verjela, da bi bila lahko nekomu zares všeč, vsaj ne dolgoročno. Zato me je na bojne pohode venomer vodila tista tendenca, da naredim vse na hitro. Hitro zmutim, dokler je še vroče, ker – kdo bo pa jedel mlačno? Mnogokrat sem zato s fanti spala še istega večera, ko sem jih spoznala. »Tako bom vsaj kaj dobila«, sem bila prepričana, »če počakam do jutra, ko dnevna svetloba posveti na moje obličje, bi se vsak še tako pogumen primerek obrnil in zbežal, ne samo zaradi krute realnosti mojega nenaličenega obraza, marveč tudi zato, ker poleg zapeljivke nimam ničesar zares ponuditi. Kateri moški pa si želi poslušati o paleti mojih čustev? Ali o mojih sanjah? Lepo te prosim, Tamara. «

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Ti občutki so mi omogočali skok v moško energijo, kjer sem bila jaz lovec in je bil moški moj plen. In tam sem srečevala takšne, ki so si želeli biti povabljeni. Takšne, ki so želeli biti zapeljani in peljani s strani ženske. Ja, iz moške esence v meni sem lahko lovila samo tiste fizične moške z bolj izraženo žensko energijo, kajti na koncu se vsaka celota uravnovesi. Lovila sem jih, ker sem bila prepričana, da mi lahko samo intimnost napolni mojo izpraznjeno, izsušeno kupico da lahko samo telesna intimnost nahrani lačno, shirano mene. Izkazalo pa se je, da me spolna intimnost ne samo ne more napolniti, marveč me še bolj izprazni, saj sem se zavzeto postavljala v položaj, kjer je bilo moje zadovoljstvo odvisno od nekoga drugega. V meni je namreč še vedno obstajalo prepričanje, da potrebujem moškega, da bom srečna. V meni, ki se imam za feministko. V meni, emancipirani sodobni ženski. V meni in moji bolečini, da sama nisem dovolj.

Ob tem se sedaj mrščim. In odkimavam. Ker nočem več tega. In ne samo, da tega nočem, zavedam se tudi, da tega ne potrebujem več. Odkar sem odkrila, da senzualnost in seksualnost nista eno in isto, imam namreč druge stvari, ki me polnijo. Ki prižgejo vse moje čute, vse moje čutnice, in ki me od vrha temena do konic nožnih prstov preplavljajo in zibljejo na toplih, spokojnih, mehkih valovih zadovoljnosti.

Narava je ena izmed teh stvari. Glasba je še ena. Pa kreativnost, branje arturijanskih legend s Svarunom pred spanjem, masala chai, tišina vzhajajočega sonca, moj oltar, eterična olja …

Draga prijateljica, s katero sva se danes pogovarjali o eteričnih oljih, mi je rekla: »Nikoli si ne bi mislila, da me bo aromaterapija kdaj tako potegnila.«

Vem. Tudi jaz ne. Ampak po drugi strani je aromaterapija logičen naslednji korak na tej poti, po kateri stopamo v žensko esenco. Zaradi prebujanja v našo primarno ženskost si malo po malo dovoljujemo senzualnosti, vedno več senzualnosti. Zaradi prebujanja v žensko znotraj nas samih si življenje dovoljujemo izkušati z (vsaj) vsemi petimi čutili. To ni nekaj, v kar smo bile vzgojene. Vzgojene smo bile v delo in garanje, v užitek pa smo se primorane same izučiti. Nič hudega. Pot tega učenja je namreč tako zelo prijetna. Kajne?

»Užitek moramo najprej same poznati, da bi ga lahko predajale naprej,« pravi v filmu Beneška kurtizana mama, ki je bila svoj dan kurtizana, svoji hčeri, medtem ko jo uri v svojih veščinah.

Užitek moramo poznati! Pa ne samo zato, da bi ga lahko delile. Užitek moramo poznati, ker nas napolni. Senzualnost moramo poznati, ker nas osvobodi »tega kar bi morale« in katapultira v »tisto, kar si želimo«. In ko užitek zares spoznamo, se bomo na vsakem koraku zbegano spraševale, kako smo lahko sploh preživele življenje brez senzualnosti.

You're beautiful!(1)