Rakov čas žgečka mojo luno

Dolgih nekaj let tega mi je prijatelj astrolog rekel, da bom med drugim zato, ker imam luno v raku v drugi hiši, najbrž vse življenje finančno preskrbljena s strani nekoga drugega. Da ne bom nikoli v popolnosti finančno neodvisna. Te besede so me zaskelele, prizadele, ampak zaznamovale, saj jim še danes vestno sledim. Pravzaprav jim še posebej danes in te dni sledim, saj letošnji rakov čas dodobra žgečka mojo luno v raku, veste.

Ne bi rekla, da sem finančno odvisna, toda brez dobre volje mojega očeta, ki mi v stiski na dolgi rok posodi ali pač krije stroške avtomehanika, ne bi bila zdaj tukaj, pred tem računalnikom, ampak v neki službi, ki bi mi omogočala, da se vedem kot sprejeta definicija odgovornega odraslega starša štiriletnika. Ne, ne bi rekla, da sem odvisna, a hkrati si ne drznem trditi, da sem povsem neodvisna. Res je, da ves čas migam, da ves čas dajem in kreiram in ob tem se nemalokrat počutim kot žabica iz zgodbice o maslu. Jo poznate?

Poznate zgodbo o dveh žabicah, ki sta skočili v velik lonec z mlekom? Prva je nekaj časa brcala, sčasoma pa obupala in se utopila. Druga pa se ni vdala. Brcala je in krilila, se kobacala in se na vse kriplje skušala rešiti iz kozice. To je počela vso noč in vse dokler se zaradi njenega brcanja ob zori mleko ni spremenilo v maslo, iz katerega je žabica lahko enostavno skočila. Tudi jaz, prav tako kot druga žabica, brcam in brcam in brcam – ampak po maslu še kar ni ne vonja ne okusa. In tile kraki me, vam povem, tu pa tam, vsaj enkrat mesečno, že pošteno bolijo. Danes, na primer.

Danes je tisti dan v mesecu, ko so me bolečine polegle v refleksijo. Rdeča luna sveti nad mano in v njenem siju že vse od začetka pisanja moje knjige, že od začetka tega najbolj katarzičnega potovanja, predihavam občutke lastne vrednosti. Lastna vrednost je tisti aspekt sebstva, ki je bil v meni najbolj oskrunjen, je zato najbolj občutljiv in zato terja največ časa in sočutja in ljubeče pozornosti, da se zaceli. Ja, ponovno sem tu, kjer spuščam majhnost in sprejemam obilje. Počasi. Preudarno. Po korakih – ali bolje rečeno, po korakcih – ki jih iz mene izvablja življenje s svojim neumornim, razikgranim plesom. Saj veste, ča-ča-ča, naprej, nazaj.

V odnosu do sveta in soljudi svojo vrednost še vedno nemalokrat determiniram na podlagi tega, koliko imam – ali pač koliko manj imam: koliko manj fizičnih dokazov za svoje izobilje sem uspela do tega trenutka v življenju nakopičiti. In ja, še vedno se včasih ujamem v obsojanje same sebe, v inkvizicijsko izpraševanje dejstva, kako lahko v meni sploh še raste prepričanje, da sem toliko, kolikor imam. A namesto, da grem spet po dobri stari poti retoričnih vprašanj, ki omenjeno prepričanje v meni le še zalivajo, se danes odločam za sprejemanje; vedoč, da je ta zalivalnik, ta žlafadur – kot v našem kotičku Primorske rečemo zalivalniku – najbrž rodilo moje večje vključevanje v družbeno shemo kot kdajkoli poprej (otrok v instituciji to nedvomno prinese za seboj); vedoč, da so moj žlafadur najbrž rodila tudi vsa čudovita, srčna, iskrena sporočila podpore s strani bralk mojih zapisov, ki mislijo, kako pravljično je moje življenje.

Ja, moje življenje je pravljično – vse dokler se ne osredotočim na pomanjkanje, ki še vedno kdaj oblikuje moje dojemanje resničnosti.

Ja, moje življenje je pravljično že sedaj. »A kaj bo šele potem, ko mi bo vendarle uspelo zaobiti to navidezno pomankanje?« se navdušeno sprašujem na dneve, kot je danes.

Tega ne vem. Lahko zavoham in si zamislim in začutim. Vem pa še ne. In razlog, da tega ne vem, leži v tem, da se svojega čudovitega in izjemnega in žvrgolečega in pisanega in plešočega in neskončno izpolnjujočega in predvsem dobro znanega, domačega življenja na nek način oklepam. Naj pojasnim.

V zadnjem mesecu sem veliko časa preživela v pogovorih z nekim mladeničem. Ta mi je iskreno in nerodno in ljubko podal zares čudovit kompliment, ki sem se ga morala naučiti sprejeti in iz srca sem mu hvaležna za to lekcijo. Čeprav zelo odločen in predan podjetnik, se je ta moški izkazal za večjega hipija1, kot velik del tistih, ki jim persono krojijo aladinke2, špinel3, dolgi lasje in brezbrižno poležavanje na odročni plaži. Svobodomiselnost pri meni vedno vžge. In tudi tokrat je vžgalo, zaradi česar sem v najinih neskončnih pogovorih resnično uživala … vse dokler nisem izvedela, da je ta moški navkljub svoji preprostosti bogat, najbrž celo mastno bogat. V trenutku, ko sem se pričela zavedati njegovega premoženja, torej fizičnih dokazov za njegovo blagostanje, sem se zdrznila, zakrčila, zaprla. Sprva sem se poskušala potolažiti in sprejeti njegovo, mojo, najino situacijo, vendar je tisti del mene, ki se je zbal za življenje, kakršnega sedaj živim, postajal vse glasnejši, vse močnejši, vse dominantnejši. Vse dokler nisem popolnoma prekinila stika z omenjenim moškim. Tisto noč, preden sem to storila, nisem mogla spati. Božala sem spečega Svaruna ob meni, se osredotočala na to, da ostaja pipica za Fluidlight (tehniko neskončne vesoljne podpore, ki me je je naučila Sara) odprta in srepo bolščala v temo za dokazi, ki bi upravičevali moj strah. Strah, ki mi je lezel do kosti. Strah, ki me je zasliševal, kako se bom v svojih raztrganih pajkicah počutila ob tem čednem moškem v obleki. Strah, ki me je prepričeval, da bom morala za to, da bi bila ob njem, izdati del sebe, ali vsaj tiste črne luknjaste pajkice. Strah, ki je sam odgovarjal na svoja vprašanja, rekoč, da bo, v kolikor nadaljujem te pogovore (v katerih je bil potencial za razvoj prav vsega) mojega življenja konec. Mojega čudovitega in pravljičnega življenja, ki ga imam tako rada … in nad katerim se tako rada pritožujem, ko se mi zdi, da mi ne nudi dovolj sredstev za vse, kar bi rada.

Veste, odkar sem se preselila v stanovanje, kjer trenutno živiva s Svarunom, sanjam o hiški ob gozdu, v zelenju, v samem objemu Matere Narave. Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo živeti tukaj, kjer živim – nasprotno, najino pisano stanovanje mi (še posebej, ko je čisto in pospravljeno) nudi neskončno ugodje. Hiška s pogledom na zeleno je zgolj naslednja stopnička, na katero lezem, tako kot v življenju vedno skačemo na nove in nove stopničke, ki nas navdihujejo in krepijo naše sposobnosti kreiranja. Ampak hiške v gozdu še ni, ali bolje rečeno, mene še ni v hiški ob gozdu, saj hiške ob gozdu nisem zmožna sprejeti. Nisem je zmožna sprejeti brezpogojno, ne glede na to, kako mi pride naproti. Neskončno si je želim, to že, ampak nisem je pripravljena sprejeti, ker globoko v sebi vztrajam v prepričanju, da si jo moram najprej zaslužiti. Da moram več, da moram bolj, da moram disciplinirano, da moram, moram, moram vložiti nepojmljive količine energije, da bi nekaj nepojmljivega (kar se mi hiška ob gozdu še vedno zdi) lahko dobila. Da moram sama zanjo zaslužiti. Da si jo moram preprosto zaslužiti.

Ampak kaj sploh pomeni to, da si nekaj zaslužimo?

Ob vsem, kar sem se že naučila o ženskem magnetizmu, se konceptualno popolnoma zavedam, da mi za hiško ni potrebno garati in krvavi pot potiti. Ne, usmerjanje enormnih količin energije ven, iz sebe, v svet, ni bil nikoli ženski način pridobivanja stvari. To seveda še ne pomeni, da ženske ne delujemo v smeri tistega, česar si želimo. Nasprotno, živeti v ženski esenci pomeni, da vedno iščemo užitek, da smo vedno obrnjene proti ugodju, predvsem pa, da vedno sprejemamo, z rokami široko razprtimi v objem, blagostanje, ki je že na poti k nam. Ker blagostanje je vedno na poti k nam, če smo to pripravljene videti, ali ne; če smo to pripravljene sprejeti, ali pač ne.

Včeraj sem to izkušnjo z moškim in spoznanjem o hiški podelila z eno izmed mojih dveh najljubših Nik na svetu, pa mi je rekla: »Tega moškega bi lahko sprejela kot pot do tiste hiške, o kateri tako sanjaš.« Res je. Jaz pa sem namesto tega izbrala strah, da se bo moja nesigurnost ob nekom visoko letečem povsem razpasla in bom spet s celim svojim bitjem začela verjeti, da sem manjvredna.

Kdo je tisti, ki mu moram dokazovati, da sem okej?

Komu moram polagati račune, da je življenje, ki ga živim, pravo?

Koga moram na vse možne načine prepričevati, da sem dovolj vredna?

Ko sem omenjenemu moškemu položila v vedenje, da se počutim neudobno, ker prihajava iz tako različnih svetov – on iz tistega s hišnimi pomočnicami in zasebnimi čistilkami, jaz pa iz tega, kjer vsak mesec žongliram z zaslužkom in upam, da bo v mojih rokah pristala vsaj polovica žogic, ki sem jih vrgla v zrak – mi je rekel: »Ob meni se ti ni treba počutiti neugodno. Vem, da si na svoji poti, na kateri te podpiram in vem, da moraš na njej ostati. Želim si le, da bi mi dovolila, da sem ob tebi na tej poti. Koga sploh briga, če ne enako zasluživa?!«

»Mene,« sem si zašepetala v brado in uprla pogled h tlom, »mene briga«

Ob tem zapisu se počutim bolj ranljivo, kot sem se počutila kdajkoli v življenju. Počutim se nago, ker nimam odgovorov. Ja, konceptualno mi je jasno vse, ampak hkrati čutim, da me tisti ranjen del mene, vztrajno cuka za rokav, ker rabi mojo ljubečo pozornost in rabi moje sprejemanje.

Zato zdaj zaključujem ta zapis in grem. Tja dol, v ranljivost, dihat.

Ta zapis še čaka svoj odmev, čaka svoj mir, čaka svoj epilog.

In jaz čakam z njim – a medtem živim. Ker sprejemam.

__________________________________________________________________________

Hipi1 je po moji definiciji svobodomiseln človek odprtega duha in radovedne narave, ki je manj vpleten v splošno družbeno tendenco po kopičenju materialnih stvari in bolj vpleten v lastno definicijo uživanja in predanega ustvarjanja življenja, kakršnega si zares želi živeti.

Aladinke2 so udobne hlače širokega kroja s korakom daleč pod koleni.

Špinel3  je na Primorskem, kot v pesmi Marjo Špinel Iztoka Mlakarja, džoint, džola.

home

Lastna vrednost je življenjski sok

V torek zvečer, potem ko je Svarun v objemu polnolunske energije le s težavo zaspal, sem si naredila majhen obred; da se povežem s svojo attho, žensko esenco, in da se povežem z luno, ki s takšno lahkoto podpira vse naše osredotočene namere. Usedla sem na mojem zvestem balkončku pod luno in začela pisati v svoj zvežčič. Pisala sem, da sem spustila stoičnost, ki sem jo pred tem kar nekaj dni čutila, in pisala sem, da bi korak naprej stopila. Pisala sem, da bi odvrgla svoja stara oblačila majhnosti in se odela v svoj polni izraz, ki ga vodi ugodje. V preteklem mesecu se je v meni nabralo precej napetosti in izliti jih na papir ob soju svečke je še vedno najboljša terapija za človeka besed, kot sem jaz. Pisala sem, da bi sprostila majhnost in stopila v vrednost.

Ko sem zaključila, sem se še stuširala, da bi še fizično začutila, kako tekoča vodo spira vse, kar me ne podpira več, in šla spat z mislimi o vrednosti. Ulegla sem se in položila eno roko na srce, drugo pa na maternico. Zaprla sem oči in se popolnoma predala občutku, kako zelo sem utrujena. Izčrpana, v resnici, saj že nekaj dni hodim precej pozno spat. Izčrpana, ja, a hkrati neskončno hvaležna za to mehko blazino, na katero se lahko zleknem, kadarkoli se spomnim, kadarkoli si zaželim.

Ampak včasih se zgodi, da ne glede na to, kako sem utrujena, ne morem zaspati, ker v glavi še vedno vrši, roji. Ja, velikokrat se zgodi, da mi odstavek prileti šele ko se telo popolnoma umiri in zastale energije sprosti. Sicer sem odločno, nepopustljivo pripirala oči, toda um je hotel še nekaj doreči. Bila sem že zabetonirana v postelji in že misel na to, da bi se morala dvigniti, prižgati solno lučko, ter v eni izmed torb, ki sem jih naokrog nosila pretekle dni izribariti svoj zvesti dnevnik in pisalo, se mi je zdela groteskna. Zato sem najprej poskusila s taktiko, ki včasih, ko zelo samozavestno pristopim, vžge: mirno sem se obrnila k umu in mu začela nežno, ljubeče, materinsko šepetati, da si bom vse, kar mi ima pomenskega povedati, ne samo zapomnila in jutri navsezgodaj zjutraj pri polnih močeh izpisala na papir, marveč tudi nadgradila. Včasih ta pristop resnično deluje – ko popolnoma stojim za svojo utrujenostjo in odločnostjo, da ne bom pozabila. Toda tokrat se um ni dal zmesti, jaz sem bila pa preveč utrujena, da bi mu prigovarjala in ga zlepa ali zgrda poskusila utišati, zato sem nonšalantno vstala in pobrskala za orodjem. Ker ko se inspiracija rodi in mi tako neomajno stoji v brk, grem z njo tudi na konec sveta – ali pač do konca noči, če je treba – saj mi venomer nepopisno služi.

Ko sem se spet zleknila, je pisalo začelo švigati in me buditi in me drezati pod rebra, češ: »Uuu, tole je dobro. Všeč mi je, kam greva. Še je tukaj, še.« Bila sem le orodje svoji inspiraciji in ta razmeroma pasivna vloga mi je bila tedaj in tam povsem pisana na dušo. Dobesedno.

Ko se je naliv ustavil, sem začutila spremembo v sebi. Zgodil sem je še en »aha trenutek« in nemudoma sem ga nadela na ogrlico zavedanja, ki jo zadnje tedne zelo predano vozlam na temo lastne vrednosti. In ker se ta kamenček tako sveti, sem se ga odločila podeliti še z vami; če smo vse v tem skupaj, kot neizpodbitno vedno bolj verjamem, sem pomislila, morda zasveti še kateri.

Doslej sem izbirala partnerje na podlagi tega, kakšni so, ali še huje – na podlagi tega, kakšen je njihov potencial. Moja mala deklica, nesigurna Tamarica, ki se tako rada tako pogosto počuti manjvredno, je predvidevala, da bo ob ljudeh z lastnostmi, ki jih želi zase, tudi sama že na pol poti do tja. Toda običajno se je zgodilo ravno nasprotno in mala Tamarica je morala ob vsej njihovi impozantnosti stopiti nekaj korakov nazaj, da uteče opeklinam njihovega sonca. Res, vsi moški, ki sem jih spoznavala zadnjih sedem let so na tak ali drugačen način sijali samozavest in ponos, ki je dodobra namigoval, kako visoko sami sebe cenijo. In Tamarici je bilo to všeč, ker sama občutka za lastno vrednost ni imela – si ga je pa močno, močno želela. Ali je njihova lastna vrednost stala na trdnih temeljih, ki bi bili plod iskrenega in poglobljenega samoraziskovanja, Tamarice niti ni zanimalo. Ne. Ona si je želela notranjega sonca, tukaj in zdaj. A kot se običajno zgodi, ko smo trmasto uperjene k svojemu cilju namesto k svojim potrebam in ritmom, se je v odnosu s takšnimi moškimi prej ali slej začela utapljati v lastni majhnosti in v njihovi senci šteti korake do njihove stopničke, do katere sama tako ali tako ne bi zmogla na noben način skočiti, si je prigovarjala. Tamarica se je zaljubila v lastnost, v prezenco, ki jo je želela zase – a zaradi nesprejemanja same sebe v danem trenutku, je bilo vse, na kar se je lahko osredotočila, le pomanjkanje tistega, kar si zares tako zelo želi.

Zadnja izkušnja z mojim prvim fantom pa me je naučila, da pravzaprav sploh ni pomembno, kakšen je človek, ki mu razširim roke v objem. Ni pomembno, ker se ljudje vseskozi spreminjamo in je torej moški, s katerim grem zvečer spat, znatno drugačen od tistega, ob katerem se zjutraj prebudim. Ni pomembno, ker si ne prizadevam zrcaliti in poosebiti vsega, kar na njem cenim. Sicer je povsem res, da se lastnosti, ki nas na ljudeh pritegnejo, sčasoma, samodejno, brez naše pomoči, potihem priplazijo tudi v naše zavedanje. In to je super in to je krasno. Ampak vse te lastnosti, ne glede na to, kako plemenite in čudovite, so po mojem mnenju zelo slab razlog, da z nekom vstopimo v odnos.

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kako se jaz ob njem počutim. Ali tako pritiska na moje gumbke, da sem lahko ob njem samo zelo skopa verzija same sebe? Ali me odene s plaščem sprejemanja, da se lahko vzravnam in zasijem?

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kakšna sem jaz ob njem. Kateri svoj obraz ob nekom razkrijemo, je odvisno le od tega, kako se ob nekom počutimo. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Ker četudi živimo v svetu, ki predpisuje in od nas pričakuje razumsko delovanje, ima ženska esenca – naša prava, prvobitna, prvinska narava – manj zveze z razumom kot je ima s čustvi. Čustva, drage ženske, so naša domena; so domena ženske esence. Rupi Kaur, mlada kanadska poetinja indijskih korenin, ki jo zaradi mehkobe in drznosti nadvse rada prebiram, pravi: »Seveda sem čustvena, če sem pa narejena iz vode.« Tako. Ko živimo iz ženske esence, naša čustva botrujejo našim dejanjem.

Čustva so preprosto smerokazi, ki pričajo o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar želimo … tudi ko stojimo v dejanskem odnosu. In čustva, ki so priplavala na površje v tej zadnji izkušnji odnosa, so me podprla pri tem, da zares začutim lastno vrednost.

V obdobju sprejemanja same sebe in reklamiranja svoje vrednosti mi je dal moj prvi fant največji blagoslov z držanjem prostora brez trohice obsojanja. (In to njegovo sprejemanje brez obsojanja pri priči pošiljam tja v zvezde, da se nekoč, sčasoma, samodejno, brez moje pomoči, potihem priplazi tudi v mojo izkušnjo.) Ob njem sem se lahko izrazila brez pomislekov in strahu, da se mu bom zdela preveč ali premalo… prizemljena, sanjava, naivna, jezična, učena, ozkogledna, tradicionalna, svobodnjaška, impulzivna? Ah, kje. Ob njem sem lahko bila vse – vse, kar sem bila v tistih trenutkih. In ravno ta prostor, da je lahko nekdo ob nas vse, kar je … ta prostor … je največ, kar lahko podarimo človeku, mar ne?  

V izrazu najdemo svojo vrednost. Ta vrednost je kot življenjski sok. Po njem lahko steče vse; najprej k nam in potem od nas, naprej. Če čutimo lastno vrednost in se vlažimo z njo, se nam nikogaršnje besede ali dejanja ne zataknejo v grlu ali v mislih. Ni mogoče, da bi se, saj tekočina odplavi sčasoma vse in kar ostane … je neomajna zavest. Je samozavest. Je močno zakoreninjeno zavedanje sebe. Življenjske situacije in ljudje okrog nas, ki v naše zaznave preslikujejo svoje subjektivno zavedanje, so eno, nekaj povsem drugega pa je naše zavedanje sebe. Zavedanje je tista mehka, voljna, zvesta blazina, ena in edina, ki me pričaka vsakič, ko se mi zazdi, da življenja ne morem prebaviti. Ko se zleknem nanjo, vanjo je nemudoma vse v redu. Ker sem s sabo in tukaj vem, da sem varna in da je zame poskrbljeno.

Tukaj, v zavedanju, sem doma.

In moj dom je občutek lastne vrednosti.

33923747_10156116910577819_7390237637954502656_n(1)