Ribollita

(for Enligsh version swipe down)

RIBOLLITA

Toskanska enolončnica iz daljnega spomina

DSC_2062

V Toskano sem se kakih deset let tega odpravila z dvema prijateljicama. Mateja, ki je študirala arhitekturo, je morala za določen predmet nabrati kar nekaj skic zanimivih stavb, in v iskanju le-teh sva se ji z Niko pridružili na poti v Firence. Zares smo se imele lepo, uživale smo italijanski gellato, pile Chianti in raziskovale starodavno mesto. Kaj je bilo moje največje odkritje? Ribollita, nedvomno. Nekega dne smo se usedle v oštarijo, kjer za vegetarijance niso imeli popolnoma ničesar na meniju, razen te goste enolončnice s kruhom, fižolom, paradižnikom in sirom. Prva žlica me je dobesedno popeljala v nebesa. V nebesa, o katerih sem sanjala zadnjih deset let in vse dokler se nisem odločila, da naredim svojo verzijo ribolitte. Nekaj dni tega sem namreč gledala Corellijevo mandolino, in ob gledanju tistih prepevajočih, zabavnih, sproščenih italijanskih vojakih sem vedela, da je prišel čas za malo Italije na krožniku. Ker, saj veste, če ne gre Tamara v Toskano, pride Toskana na Kozino.

5 žlic oljčnega olja

7 lovorovih listov

velik ščep timijana

1 velika čebula

4 stroki česna

¼ srednje velike gomoljne zelene (ali ½ stebelne)

3 večji korenčki

3 krompirji

1 srednje velika bučka

5 listov ohrovta (ali špinača ali blitva)

3 šalice belega fižola (tradicionalno uporabljajo sorto Canellini)

1 namočen datelj

1 konzerva (400g) paradižnikove mezge ali pelatov

sol in poper po okusu

1 rezina suhega kruha ali prepečenca

Ko postrežemo:

pinjole

sir/ kvasni kosmiči

kruh, na kocke narezan in popečen

limona

Fižol namočimo večer poprej in skuhamo do mehkega preden se lotimo ribollite. Lahko seveda uporabite samo beli fižol, kot to storijo v Toskani, jaz pa sem poleg njega zavoljo barvitosti uporabila še adzuki fižol in čičeriko.

Na srednjem ognju segrejemo oljčno olje in na njem popražimo začimbe. Dodamo narezano čebulo in čez kako minuto ali dve še česen. Zeleno, korenček, krompir in bučko narežemo na drobne kocke in dodamo v kozico. Nato na drobne trakce narežemo ohrovt, datelj pa na drobno nasekljamo, ter oba dodamo zelenjavi. Dušimo med konstantnim mešanjem. Če namesto ohrovta uporabimo špinačo ali blitvo, ju dodamo čisto na koncu preden postrežemo. Ko je zelenjava dodobra podušena, zalijemo z jušno osnovo ali vodo ter kuhamo do mehkega. Šele nato juhi dodamo paradižnikovo mezgo ali pelate (poleti lahko uporabimo tudi svež paradižnik, ki ga pa dodamo šele potem, ko je krompir kuhan) in približno tretjino mase zmešamo z ročnim mešalnikom. Enolončnici dodamo odcejen fižol po izbiri in v drobtine mleti suh kruh, ter pustimo, da se kruh napije. Po potrebi dodamo še jušne osnove ali vode, sicer pa je ribollita izvorno precej gosta.

Popražimo pinjole, naribamo sir, če ga bomo uporabili (jaz sem uporabila veganskega) in nakockamo ter popečemo kruh. Vse troje potresemo po ribolliti, ki smo jo naložili v skledice. Nato stisnemo še malce limoninega soka, polijemo z nekaj oljčnega olja, ter uživamo v tej slastni iznajdbi srednjeveških kmetov, ko so svojim mineštram od prejšnjega dne za malo drugačno jed dodajali kruh.

***

Pazljivo, ker se zavedam, da Svarun ne mara packastih, kašastih, predvsem pa »zblojenih« jedi, ga vprašam, ko predano pospravlja s svojega krožnika: »Svarun, a ti je všeč ta juha?«

»Ja, ful mi je dobra,« pove in me niti ne pogleda, tako je zaposlen z zajemanjem nove kruhove kocke.

Tudi vam bo, boste videli. Ker je zelo žlahtna – in hkrati tako preprosta.

DSC_2044.JPG

DSC_2054.JPG

RIBOLLITA

Tuscan stew from a distant memory

About ten years ago me and my two best friends went to Tuscany. Mateja, who was a student of architecture, needed to come up with quite some schetches of interesting building, while Nika and I always needed a break from the hardships of a student life, so the three of us packed our bags and took the train to Florence. We had a really nice time. We ate gellato, drank Chianti and found ourselves lost all the time in the tiny streets of the old town. My biggest find, though? Ribollita, without a doubt. I was literally forced to order this bread, beans, potato and cheese stew one day at a restaurant that didn’t serve any other vegetarian dish. The first spoonfool then paved my way to heaven, a heaven I would be dreaming about for the next decade, but never really taking the fuss to recreate it. But then a few days ago, as I watched the opera-singing italian soldiers in Capitain Corelli’s mandolin, I felt the urge to have some Italy on my plate – and in my belly.  

5 Tbsp olive oil

7 bay leaves

1 tsp thyme

1 big onion

4 cloves of garlic

¼ big celery root (or ½ stalk)

3 big carrots

3 potatoes

1 zucchini

5 leaves kale (or spinach or chard)

3 cups white beans (Canellini beans are used traditionally)

1 soaked date

1 can (400g) tomato sauce

salt and pepper to taste

1 slice of dry bread, crumbled

To serve:

pine nuts

cheese or nutritional yeast

Bread, cubed and toasted

lemon

Soak beans overnight, rinse in the morning and cook until done. You can only use white beans, as they do in Tuscany, or you could replace part of the beans with pulse of your choice. The sky is the limit. I, for example, replaced one cup of white beans with half cup chickpeas and half cup adzuki beans.

Heat olive oil on low temperature and fry the spices. Add chopped oninos, and in a minute’s time, chopped garlic. Cube celery, carrots, potatoes and zucchini and add to pot. Add salt and pepper. Cut the kale leaves into thin slices and chop the date, and add them to pot. If you use spinach or chard instead of kale, don’t add now, but rather just before serving. Simmer over medium heat while stirring. When the vegetables are soft, add broth or water and cook until done. Add tomatoes (in the summer you can use fresh tomatoes insted, but don’t forget to add them when the potatoes are done) and blend about a third of the soup. Add beans and crumbled bread and let it soak. If you need to, add more broth or water, but ribollita is supposed to be quite thick.

Roast pine nuts, grate the cheese, if you’re using (I used vegan cheese), cube and toast bread. Place the soup in pots, sprinkle all of the toppings upon, and add a squeeze of lemon juice and a dash of olive oil. Oh, and enjoy in this delicious invention of the peasants from the middle ages, who decided to put some bread into their day-old minestrone soup, you know, for a twist.

***

Carefully, because I am aware of the fact the he detests sloppy and all mix-everything-together dishes, I ask: »Svarun, do you like this soup?«

»Yes, I love it,« he says without looking at me, so consumed is he into positioning the next bread cube onto his spoon.

You will like it too, you’ll see. Because its easiness goes along well with its richness.

DSC_2042

DSC_2072.JPG

DSC_2076.JPG

(Svarun took this last photo + I like the shades)

Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh

Najino prvo potovanje po silovitih Kanarskih otokih, je bil enotedenski izlet v Luxembourg (s katerega sva se včeraj vrnila), kamor naju je povabila – in mi za rojstni dan podarila letalski karti zame in za Svaruna – moja draga prijateljica, ki gori živi in dela. Nekega dne sva se odpravila na izlet v srednjeveško mestece Vianden, kjer sem hotela Svaruna peljati na grad in se pomenkovati o dobrem starem srednjem veku. No, življenje je imelo druge načrte.

Najin izlet ni uspel. To se pravi, ni uspel, če vzamem v obzir le moja pričakovanja po celodnevnem raziskovanju sladkega srednjeveškega mesteca severno od Luxembourga; uspel je, če sprejmem darilo, ki ga nama je razplet dogodkov, prav tako kot vsak razplet dogodkov, podaril. (In sploh, kaj je uspeh in kdo ga meri? Ampak o tem raje kdaj drugič, da ne zaidem pregloboko v tale labirint.)

Svarun se je že na poti počutil zelo na tleh, ko sva po enournem potovanju prispela na najin cilj, pa je začel tožiti, da mu je mraz. »Ne moreš si predstavljati, kako me zebe,« mi je ponavljal med vztrajnim drgetanjem in dohitevanjem mojega prilagojeno počasnejšega koraka. Ob tem alarmu sem ga peljala na topel čaj brez medu in limone (ker sem bila pač izbrala najbrž edini lokal v Luxembourgu, ki  ju ni imel) in takoj zatem posedla na prvi avtobus proti domu.

Zjutraj pred odhodom na izlet sem ga sumničavo gledala v oči. V motne oči, v solzne oči, ki so zgovorno pričale o nekem neravnovesju. Lahko bi bila že tedaj odločila, da ne greva nikamor, pa sem vendarle zašepetala v nebo: »Morda pa ne bo nič.« Spraševala sem ga, kako se počuti, pa je beseda »izlet« tudi njemu preveč dišala, da bi si resnično prisluhnil. Po njegovem zatrjevanju, da se počuti v redu, sem ostala prepričana, da so motne sinove očke rezultat slabo prespane noči, ki jo je razdelila nočna mora. »Veš kaj sem sanjal? Da sem umrl!« me je jokaje zbudil kaj po štirih, da sem ga stisnila k sebi in božala in šepetala, dokler ni nazaj zaspal. Zatem se je še enkrat zbudil v joku, zaspal za kratek čas in beli dan začel z izrazito vijoličnimi podočnjaki. Tekom najinega menjevanja prevoznih sredstev sva spregovorila o tem, kako je umrl. »Zakuril sem ogenj in padel notri,« mi pove. Moj ljubi, dragi slovanski bog ognja, je torej zgorel. Pičlih nekaj ur po nočni mori je zares zagorel. Vročina, kajpada.

Ko ima Svarun vročino, zagori naglo in z vso močjo – prav tako kot jaz, ko sem bila deklica, mi pove mama. To je menda znak, da je njegov imunski sistem zelo močan, kar me uspešno pomirja v trenutkih, ko že malce panično spremljam njegova škrlatna lička in podivjan utrip srca. Vratolomno srce hladi razgreto telo, tako kot pri človekovem najboljšem prijatelju. To lahko sprejmem, četudi me opazovanje tega drgetajočega hitenja srca, prestraši. Česar pa ne morem sprejeti, je dejstvo, da mi otrok venomer zboli na ali nemudoma po počitnicah. In ja, tudi to zbolevanje bi lahko sprejela. Če bi verjela, da je moj otrok šibkega zdravja, če bi bila sama dlakocepski hipohonder, ki se boji bacilov kot vampirji križa, če bi me potovanja pehala v stres. Ali pa bi sprejela tako, da bi dvignila roke v zrak in zamrmrala: »Ah, otroci. Kaj č’mo. Saj se morajo prekužiti.« In skušala samo sebe prepričati, da tako pač je, da sama tu na nič ne vplivam, da je bolje sprejeti, kot se boriti proti temu, pika, amen. Resnično, z veseljem bi sprejela. Tako kot sem sprejela, da so potovanja pač potovanja in zatorej posebne priložnosti, ki posledično dopuščajo več prostora za improvizacijo na področju prehrane, časovnega okvira, aktivnosti. In to je vse super. Prilagodljivost je bistvena sestavina srečnega, brezskrbnega življenja ženske. Ampak samo, če poznamo tanko linijo med prilagodljivostjo, ki nas reši, in prilagodljivostjo, ki nas ruši.

S Svarunom so nama na vsakih dosedanjih počitnicah padla vsa pravila v vodo. Kar sama od sebe se je zamaknila ura odhoda v posteljo, najin večerni ritual, dnevne aktivnosti in kajpada, režim prehrane, ne glede na to, koliko se trudim vzdrževati neko strukturo. In to je življenje. In življenje sprejemam takšno, kakršno je. Življenje je reka, na kateri se učimo predmeta Lahkotnost. Kako lahko karseda lahkotno plujem po tej reki življenja? Tako, da sem jezna, ker morava namesto prijetnega vandranja sedaj ležati v malem mestnem stanovanju? Ah, kje. To bi bilo plavanje proti toku. In to mi še nikdar ni prineslo ničesar drugega razen vedenja, da se plavanje proti toku preprosto ne izplača. Kako pa, potem? Tako, da sprejmem vse, kar mi pride naproti, kot podporo. Tako, da sprejmem ta dva dneva, ko naju je vročina priklenila v posteljo, kot podporo. Podporo pri umirjanju in podporo pri uvidu. In ko to storim … mi je že vse jasno. In zaznam ponavljajoči se vzorec, ki me žuli iz notranjosti.

Namreč, vsakič, ko s Svarunom potujeva, jeva veliko mlečnih izdelkov. Zato, da gostiteljem, ki bi za naju radi kraljevsko poskrbeli, ne beliva glave z vegansko prehrano. Pa tudi zato, ker se moje brbončice še niso uspele ločiti od prijetno polnega sirastega okusa, od katerega sem živela (in uživala), odkar sem pri osemnajstih prenehala z uživanjem mesa. O, ja. Mene, kraljico zdrave prehrane, na potovanjih vedno zasužnjijo lokalni siri in masla. In ni, da bi se ob tem dejstvu počutila slabo, kje pa; moje brbončice se pač še niso uspele odpovedati temu dobro poznanemu, zadovoljujočemu okusu. Vse ob svojem času, kaj? Ampak kaj pa, če je ta čas sedaj? Navsezadnje že nekaj mesecev na mojo grozo opazujem, da čutim po vsakem grižljaju sira v želodcu in po požiralniku vse do grla neprijetno kislo oblogo. Ob tem se počutim neprijetno, tišči me v grlu. In navsezadnje je ta negativna reakcija mojega telesa samo odgovor na resnico globoko v meni. Resnico, da meni osebno mlečni izdelki pač ne »štimajo« več. Ta resnica ni replika na splošno sprejeto dejstvo, da kravje mleko vsebuje rakotvorno snov kazein. Ta resnica je odmev nelagodja v mojem telesu, ki ga povzroča uživanje mlečnih izdelkov.

Morala sem se pogovoriti s seboj. Pravzaprav sem morala samo prisluhniti temu, kar mi telo in duša šepetata. In onadva šepetata, da mlečne industrije, ki je v resnici mesna industrija v (še kar izraziti) preobleki, ne zmoreta več podpirati. Ni nekaj, za čemer lahko pokončno stojim. In življenje me je pripeljalo do tega, da počnem samo tisto, za čemer lahko stojim z dvema trdnima nogama. Ne, nisem več pripravljena podpirati industrije, ki po mojem mnenju ruši svet. To je zgolj opomnik sebi, naj si sledim vedno in povsod. Naj živim samo tisto, kar je v skladu z mojo resnico. In sedaj? Sedaj končno zaupam temu ljubemu telesu, ki mi pravi, da je bilo mlečnih izdelkov dovolj. In tu ne gre za prepoved ali režim. Ne gre za disciplino, ker sem najbrž zadnja, ki bi favorizirala kakršenkoli kalup. Ne gre za vnovičen poskus kontrole nad seboj. Ne. Gre za jasno, ljubeče zavedanje, ki se je rodilo iz izkušnje, kaj se navzven in navznoter dogaja ob uživanju meni tako okusnih sirčkov. Gre za izbiro, izbiro sočutja. Sočutja do sebe, do Svaruna, do vseh prebivalcev Zemlje in jasno tudi vseh živali, ki so bile izpostavljene nasilju mesne industrije, novodobnega suženjstva. Gre za izbiro prihodnosti, ki jo želim z ostalimi sozemljani tkati za nas, naše zanamce in naš ljubi planet. Gre za ljubezen, navsezadnje. Ljubezen, ki sem jo uspela začutiti sedaj, ko sem lahko v svoji ranljivosti močna. Zavedam se, da ima moja izbira pomen. In če lahko s svojo izbiro pozitivno vplivam na veliko življenj, potem bom. Vem, da tu leži moč; moč zame in za ves svet. Pssst. Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh.

Hm. Kako sta zadnja dva odstavka kakorkoli povezana s Svarunovo vročino, se morda sprašujete? Preprosto. Da neka hrana za telo ni prava, nam telo samo sporoči. Sporoča, neumorno. Ko vidi, da ga ne poslušamo, nam pokaže. Ko telesu dajemo hrano, za katero čutimo, da ni prava, telo zboli. Ne zato, da bi se maščevalo naši neposlušnosti, ampak ker naša dejanja znižujejo njegov obrambni zid. Prevelik vnos pesticidov povzroča padec imunskega sistema, in to se lahko kaže na povišani telesni temperaturi, prehladu, gripi, nemoči pri tistem, ki to počne. Je pa tudi tako, da otroci do kakega šestega leta živijo v energijskem telesu svoje mame in njeno življenje na vseh ravneh se odslikava v otrokovem dobrem ali slabem počutju. Vem, da je Svarunova vročina posledica moje neposlušnosti; neposlušanja svoje najvišje resnice.

In sedaj? Bom še ena tistih veganov, ki v strahu pred napadalnimi, krvoločnimi, oči-zavijajočimi vsejedi, z repom med nogami in za hrbtom prekrižanima kazalcem in sredincem, sveto zanikajo, da je njihova odločitev kakorkoli povezana z živalmi. Da ni? Kako, da ne? Gre za živali, seveda gre. Gre tudi za živali. Za živali, za nas in za ves ta ekosistem, ki ga pohlep pustoši in uničuje. In sedaj? Bom še ena tistih, ki se bojuje za boljši svet. Se mar sploh slišim? Bojevala bi se za boljši svet? Kako smešno. Kako smešno, če vem, da mi boj ničesar ne izbojuje – povzroči pa mnogo napetosti, agresivnosti, jeze. Kako torej spremeniti svet na bolje? Tako, da sem jaz sprememba. Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj? Kako, če ne samo tako, kot znam? Čas je. Slišite tudi vi? Čas je, da začnem izbirati lepšo prihodnost za svojega otroka in za vse naše otroke. Ker na koncu vedno pridemo do enega in istega vprašanja: v kakšnem svetu si želim živeti in vzgajati svojega otroka?   

V teh dveh dneh Svarunovega ognja sva gledala animiran film Ledena doba 3: Zora dinozavrov. Svarunu namreč dinozavri trenutno na polno dogajajo, in ker mu je bil v Luxembourgu neverjetno všeč muzej naravne zgodovine sveta, se mi je zdela dobra ideja, da si ga še v risanki malo pogledava. Tako kot vsaka risanka je tudi ta imela prijatelje in sovražnike, protagoniste in antagoniste. In vsakič, ko si je z odejo pokril oči, ker je najstrašnejši mesojedi dinozaver Rudi samo zaprhal, sem mu nežno zašepetala: »Ja, v tistih časih je bilo tako, da so pač vsi bežali pred najmočnejšim in najstrašnejšim.« Nedolgo zatem, ko mi je malček spet zaspal v vročini, pa sem se med spogledovanjem z mlečno čokolado vprašala: »A je sedaj kaj drugače ali še vedno vet visi na potrebah najmočnejših in najstrašnejših?« Smo mar samo strašni Rudiji, ki si vzamejo, karkoli si poželijo, pri čemer nam še na lov ali molsti ni treba? Vem, od kod pride mleko v mlečno čokolado in vem, da ga ta mama ni proizvedla iz ljubezni do mene. Mleko je utekočinjena ljubezen mame krave do svojega mladiča, in vedenje, da je bil ta mladič odtrgan od svoje mame, me neskončno prizadene. Sem se zmožna spet obrniti stran in uživati v pregrešnosti okusa? Ali sem se zmožna obrniti navznoter in začutiti ljubezen in zaslišati, da to ni prava pot. Vem, da je Darwin s preživetjem najmočnejšega utemeljil razvoj vrst in evolucijo, toda nova dognanja kažejo drugače. Obstaja vse več znanstvenikov, ki prihajajo do istih zaključkov: da evolucija ni posledica tekmovanja, marveč sodelovanja in harmonije med različnimi vrstami. In sedaj se samo še vprašam: ali mlečna čokolada, ki vzame mladiča od matere, povzroča harmonijo, ali jo ruši? In sedaj … sedaj že vem, kaj.

lux12

PRESNO POLETJE: Preprostost + Raznolikost

Srečen prvi dan poletja!

Čez natanko en teden (28.6.) pričenjamo s Presnim poletjem. Kdo je z nami?

Presno poletje je koncept zdravega prehranjevanja, ki zasleduje cikličnost narave. Nič ne prepoveduje, zaobjema pa najboljša, najsočnejša in najbolj živa hranila, ki nam jih ima tale vroča sezona ponuditi. In nas pri tem uri v sprejemanju.

To preprosto pomeni jesti povečini tisto, kar je na voljo tedaj in tam, kjer se nahajamo. In pri tem ne mislim na zimzelene predpakirane stvari (ki jim rečemo tudi hrana) s prodajnih polic supermarketov. Mislim na vse darove naše ljube zemlje, ki so zrasli na vrtovih in poljih bližnjih kmetov, ki vso svojo energijo usmerjajo v pridelavo naše hrane. Uau, hvala.

IMG_20170620_152551

Iti vštric z naravo in se prehranjevati v skladu z letnimi časi je bistveno za naše blagostanje. Pravkar se nam je najavilo poletje in z njim izobilje barv, okusov in arom, ki bi jih bilo škoda zamenjati za večno enake trgovinske zmazke. Resnično! Pisanost poletja je tu, da nas navduši nad življenjem! Samo opazujmo, kako nas navdihujoč vonj ravno prav zrelih marelic zvabi v kuhinjo. Raziskovat in eksperimentirat? Mogoče nastane kakšna marelična poslastica. Biti preudaren in misliti na zimsko mrtvilo? Mogoče se jih odločimo nekaj posušiti ali zamrzniti. Zunaj je huda vročina, zato bomo skoraj zagotovo čutili odpor do prižiganja plina in kuhanja do neprepoznavnosti. Preprostost. Faire simple, bi rekli Francozi. Poenostavimo si pripravo hrane, poenostavimo si življenje. Breskve kar tako? Najboljše. Da preprostost sploh ni dolgočasna, sem se sama šele pred kratkim pričela zavedati. Do tedaj sem si pa v strahu pred dolgčasom vztrajno z vsem možnim začinjala kosilo in življenje. Ha! In še nekaj vam povem: preprostost odraža našo pripravljenost sprejemanja življenja – takšnega, kakršno je. Marelice kar tako, kot nam jih ponuja narava? Jih sprejmemo, ali pa so za nas premalo to, preveč ono? Ja, to je en izziv Presnega poletja. Naučiti se – ne samo uživati hrano, ampak tudi – uživati v hrani tako, kot nam jo narava ponuja. In pri tem uriti se v sprejemanju preprostosti.

Drugi izziv našega podviga zagotovo predstavlja sprejemanje raznolikosti, ki jo Presno poletje vnaša v življenje. Večina izmed nas bi kot presna živila na svojem jedilniku navedla jabolko na dan, da prežene zdravnika stran in solatko kot prilogo h kuhani glavni jedi. Pa mogoče kakšno suho slivo ali jabolčne krhlje, ki smo jih kot otroci radi zobali. Mar ne? Tako smo bili vzgojeni. In naši starši pred nami, in naši stari starši pred njimi. Morda nam tako paše. Če nam, je s tem popolnoma vse v redu. Aleluja! Če pa se čutimo utrujeni, smo brez energije, razdražljivi, če imamo težave s kožo, z vnetji, s kroničnimi zdravstvenimi tegobami, ali smo hudo bolni, je najbrž prišel čas za ponovno srečanje s presno prehrano, ki je do zdravja in vitalnosti pomagala že mnogim. Naj bodo naše privzgojene prehranjevalne navade samo oklep, ki smo ga prerasli, in poglejmo onkraj meja poznanega, ja?

Kot sem že omenila pri Presnem poletju ne gre za zlonamerno odpovedovanje najljubši hrani in samopomilovalno grizljanje listov solate in kolobarčkov korenčka. Gre za zagotovljeno kuhinjsko pustolovščino, dan na dan, ki nam bo odprla širna obzorja. Prisežem. Česar se sama najbolj veselim, je raziskovanje: nepoznanega sadja, zelenjave in oreščkov, kot tudi različnih načinov priprave žive hrane. Ovsene kosmiče menda vsi poznamo, toda koliko izmed nas je že poskusilo narediti jogurt iz njih? Tako je. Rastlinski jogurt, do katerega nam pomaga proces naravne fermentacije. Navdihujoče, kajne? O takšnih in drugačnih rastlinskih jogurtih boste tu gori še veliko poslušali, ker je fermentacija moja velika strast. Pa še mnogo stvari so tu v igri …

IMG_20170620_153807

Kako se vam pa sliši kisla smetana iz indijskih oreščkov? Fermentacija.

Špageti iz poletnih bučk? Posebna tehnika rezanja bučk na tanke trakove.

Presni krekerji? Dehidracija.

Sušenje tistega platoja popolnoma zrelih marelic iz Vipavske doline? Dehidracija.

Mandljevo mleko? Namakanje in blendanje.

Mediteranska presna pica? Mariniranje.

Zeleni »shot«? Sočenje.

Presni pesto? Nabiranje, namakanje in blendanje.

Zveni zanimivo, kajne? V resnici je še sočnejše, kot se sliši. Tale avantura, ki jo pričenjamo, dragi moji, je bolj sočna kot najbolj zrela Vipavska breskvica v juliju, veste. Dajmo, ugriznimo vanjo skupaj. Za nas in za svet!

Za več informacij me lahko pobarate na Facebooku (Tamara Mihalic), ali pa se kar pridružite fb skupini Presno poletje. Vabljeni, vabljeni.

IMG_20170620_152828

DSC_0976.JPG

PRESNO POLETJE: Vštric z Naravo

Ali te mika avantura? Imaš rad/a vonj po novem, sočnem, svežem, pisanem, razburljivem? Potem se tudi ti pridruži navdihu PRESNEGA POLETJA!

IMG_20170607_093318

Presno poletje je korak bližje k našemu naravnemu zdravju; zdravju, ki izvira iz našega sodelovanja z naravo. Kako prosim? To pomeni, da v skladu z letnim časom jemo hrano, ki raste tukaj in zdaj, in ki nas podpira.

Šla bom celo tako daleč in trdila, da pomeni Presno poletje iti vštric z naravo. Zakaj? V Tradicionalni kitajski medicini govorimo o termalni naravi živil, kar v bistvu govori o tem, ali določeno živilo greje, ali hladi naše telo. Tako denimo kuhana hrana telo greje (kar nam pride zelo prav, ko ob krajših dneh in daljših nočeh ne užijemo dovolj sončne svetlobe in toplote), medtem ko nas presna prehrana hladi (česar si želimo v toplejšem delu leta, ko sonce pripeka, mi pa vztrajno iščemo ohladitev v morju, reki, ali – če ste kot moja starša – v kleti, kamor ste si ravno zavoljo poletja postavili odslužen kavč). To se pravi, da poleti povečini jemo hrano, ki je lokalna (tista, ki ne potrebuje čezoceanske ladijske vozovnice, da bi prišla do nas), sezonska (paradižnik jemo poleti, jeseni, pozimi in spomladi pa paradižnikovo mezgo, ki smo jo poleti vkuhali) in čim manj toplotno obdelana. Zato, da se zlijemo s poletjem in tako od tega sončnega, slanega letnega časa – kot tudi od nas samih – pred jesenjo kar največ poželi.

Za kaj v bistvu gre pri presnem poletju?

Priznam, mene je koncept presne hrane najbolj navdušil zato, ker mi vsi, ki so že izkusili kontrast v počutju ob uživanju kuhane in surove prehrane, pričajo o dvigu življenjske energije na presni prehrani; in chi je tisto nekaj, česar mi bodisi primanjkuje, bodisi po nepotrebnem uhaja. Zagrabila sem za trnek. Koncept presne oziroma žive hrane navaja, da s katerokoli obliko termične obdelave hrane nad 42°C uničimo pomembne encime – proteine, ki katalizirajo vse reakcije v naših telesih. Tako nekuhana, živa hrana prekipeva z encimi in fitohranili, ki jih naša telesa potrebujejo za rast in vzdrževanje zdravja, mi pa posledično prekipevamo od življenjske energije, kar nam ob utrujajoči poletni vročini dobro dene. Presno poletje je zato tukaj, da nas navdihne k izbiranju več termično neobdelane hrane v vročih mesecih pred nami: več sadja in zelenjave, več sadnih in zelenjavnih sokov in smutijev, več solat in – da ne bo pomote – tudi več presnih tort in sladoledov! Presno poletje prihaja, da naše kuhinjske avanture v najtoplejšem delu leta tem bolj zaobidejo štedilnik, in pokukajo na drugo stran, k čarobnim tehnikam, ki jih doslej morda nismo uspeli zaobjeti: sočenje, mariniranje, kaljenje, fermentiranje, vlaganje, dehidriranje (več o samih tehnikah preberite tukaj).

Za kaj pa definitivno ne gre?

Presno poletje ni neka zadrgnjena, zategnjena diktatura odpovedovanja naši najljubši hrani in pomilujočega zobanja listov solate in kolobarčkov korenčka. Ne, trdno stojim v podporo vsem čutnicam in čutilom, ki jih hrana preprosto mora vzburiti. Hrana brez užitka je čisti dolgčas, ki ga svoj živi dan ne bi nikomur predpisala za kazen – kaj šele tako navdušeno širila, kot širim nagrado, ki jo vidim v konceptu Presnega poletja! Brez skrbi, ne bomo se ukvarjali s štetjem kalorij, porcij ali grozdov – zato se bomo pa toliko bolj ukvarjali s tem, česar si naše telo želi. In ko bomo zares slišali, kaj nam pravi, se bomo odločili ustreči in šli po tisto solatko, ki nas vabi z vrta. Ne bomo se ukvarjali s tem, ali jemo 100% presno ali ne, ker v tem ni poanta. Gre samo zato, da se začnemo to poletje zavestno več smukati okrog sveže zelenjave in sadja, saj narava sedaj nudi in podarja vso svežino in barve, ki jih premore, in bilo bi neumno od nas, če ne bi izkoristili tega izobilja.

IMG_20170607_093405

Tako. V tem prvem dopisu sem odgovorila na vprašanje, zakaj je tako nagrajujoče pridružiti se Presnemu poletju. V naslednji objavi lahko preberete še KAKO in KDAJ. Puščam vas z nekoliko navdiha in resnično, resnično upam, da vam presni koncept klikne in se nam boste pridružli pri hoji vštric z naravo in naravnost, naravnost k vašemu naravnemu, optimalnemu zdravju. Ole!

https://nouveauraw.com/

http://golubkakitchen.com/

https://govori.se/zanimivosti/zdrava-hrana-kaj-jesti-manj-in-cesa-jesti-vec-za-popolno-zdravje/

Lep pozdrav in topel (a toplotno neobdelan) objem,

Tamara

IMG_20170523_164650