Štirinadstropna čokoladna torta

DSC_2718

Moj sine je že dobre pol leta pred rojstnim dnem govoril, da si letos želi ne dva, ne tri, ampak štirinadstropno čokoladno torto. In jaz sem mu odgovarjala, da se mi to zdi krasna ideja, pri čemer do pred kratkim nisem nič kaj veliko razmišljala o receptu.

Vedela sem, da moram njegovemu pogoju (čokolada!) dodati svoj pristop, ki je sploh v teh hladnejših, temnejših dneh, vedno citrusni. Citruse obožujem do te mere, da sem se danes zjutraj, ko sem za zajtrk pospravljala že drugi košček te torte in poslušala spodnjo glasbo, spet zasačila, kako sanjarim o tem, da bi – začenši z naslednjim letom – svoje zime preživljala na Siciliji, ki me je očarala že zdavnaj, pred kratkim pa me je nekdo spet ljubeče opomnil nanjo. Živela bi v majhni kamniti hiški ob morju, podobni tisti, v kateri je živel Pablo Neruda v filmu Il postino in za hišo bi imela nekaj limonovcev, mandarin, pomaranč, bergamotk, grenivk. Nučila bi se po italijansko zavijati kot Don Corleone in na  kraški sneg in mraz bi prišla izključno, ko bi si Svarun tega res, res zaželel … morda.

Vedela sem tudi, da mora biti torta veganska – ne, še zdaleč ne samo zato, ker moji sestri ne jesta živil živalskega porekla, ampak tudi zato, ker sama sveto verjamem v kuhinjsko raziskovanje … in ker me od vedno »drajva« želja po tem, da bi brez jajc naredila enako dober, mehak, puhast biskvit kot z njimi. (S Svarunom sicer jeva jajca – domača, od kokoši, ki jim vedno pomahava, preden v Mihelah zagrizeva v kolena, da bi prišla do cerkvice Sv. Trojice vrh hriba v Nasircu – ampak ker se z življenjem učim enostavnosti, so ta jajca navadno kuhana, pečena, ali v tradicionalni španski krompirjevi omleti, tortilla de patatas.) Vsi veganski biskviti, ki sem jih doslej preizkusila, so me razočarali, toda tale je krasen: sočen, mehak in dober. Sploh pomarančna različica, ki ji dodam eno izmed mojih (trenutno) najljubših eteričnih olj, divjo pomarančo, je za prste si oblizniti. Sarah Britton, avtorica slavnega kuharskega bloga My new roots, je pač mojstrica in tale recept prihaja iz njene istoimenske prve kuharske knjige.DSC_2742

ČOKOLADNI BISKVIT

240g pirine moke

50g kakava

2 čajni žlički pecilnega praška

1 čajna žlička sode bikarbone

½ čajne žličke soli

240ml (1 šalica) javorjevega sirupa

310ml (1,25 šalice) mleka (rastlinskega ali živalskega)

90ml (6 jedilnih žlic) kokosovega olja

2 čajni žlički vanilijevega ekstrakta

1 čajna žlička jabolčnega kisa

 

POMARANČNI BISKVIT

280g pirine moke

2 čajni žlički pecilnega praška

1 čajna žlička sode bikarbone

½ čajne žličke soli

240ml (1 šalica) javorjevega sirupa

280ml (1,25 šalice) sveže stisnjenega pomarančnega soka (približno 4 pomaranče)

nekaj kapljic eteričnega olja divje pomaranče (jaz sem dala 6)

90ml (6 jedilnih žlic) kokosovega olja

2 čajni žlički vanilijevega ekstrakta

1 čajna žlička jabolčnega kisa

 

ČOKOLADNA KREMA

550g razkoščičenih datljev

60g kakava v prahu

½ čajne žličke soli

Nekaj kapljic eteričnega olja divje pomaranče

250ml (1 šalica) mleka po izbiri

DSC_2757

DSC_2755

Pečico segrejemo na 180⁰C. Tortni model s premerom 22 cm obložimo s peki papirjem.

Pripravimo čokoladni biskvit: v veliko skledo presejemo moko, kakav v prahu, pecilni prašek, sodo in sol; če nimate sita, uporabite za presejanje tako kot jaz kar kuhinjsko cedilko – za uspešen rezultat pri biskvitu je namreč nujno. V drugi skledi z metlico umešamo javorjev sirup, mleko, stopljeno kokosovo olje in ekstrakt vanilije. Mokre sestavine prelijemo v skledo s suhimi sestavinami in dobro pomešamo z metlico. Dodamo še žličko kisa in na hitro pomešamo. Zlijemo v tortni model in pečemo, dokler zobotrebec, ki ga zapičimo v sredino testa, ne pride ven čist (približno 50 minut). Torto ohladimo; najprej 20 minut ohlajamo v modelu, potem model odstranimo. Med ohlajanjem prvega biskvita pripravimo pomarančni biskvit – razen, če premoremo dva  enaka tortna modela; v tem primeru seveda pečemo oba naenkrat.

Pripravimo pomarančni biskvit: : v veliko skledo presejemo moko, kakav v prahu, pecilni prašek, sodo in sol; če nimate sita, uporabite za presejanje tako kot jaz kar kuhinjsko cedilko – za uspešen rezultat pri biskvitu je namreč nujno. V drugi skledi z metlico umešamo javorjev sirup, pomarančni sok, eterično olje, stopljeno kokosovo olje in ekstrakt vanilije. Mokre sestavine prelijemo v skledo s suhimi sestavinami in dobro pomešamo z metlico. Dodamo še žličko kisa in na hitro pomešamo. Zlijemo v tortni model in pečemo, dokler zobotrebec, ki ga zapičimo v sredino testa, ne pride ven čist (približno 50 minut). Torto ohladimo; najprej 20 minut ohlajamo v modelu, potem model odstranimo. Jaz sem biskvita spekla že v sredo zvečer, da sem dan pred rojstnim dnem, torej v četrtek, torto lahko dokončala; torte so namreč vedno boljše naslednji dan, ko se arome in sokovi sinergistično prepojijo.

Pripravimo kremo: Datlje v vroči vodi namočimo kake tri ure preden se lotimo priprave kreme (če so res suhi, priporočam čez noč; če imamo Medjool datlje, jih sploh ne namakamo – samo razkoščičimo). Nato jih odcedimo ter s kakavom v prahu, soljo, eteričnim oljem in mlekom (ki ga dodajamo malo po malo) mešamo v multipraktiku ali blenderju, dokler ne dobimo svilnate, čudovite kreme.

Ko sta biskvita popolnoma ohlajena, ju z nožem horizontalno prerežemo na pol, da dobimo dve svetli in dve temni plasti biskvita. Položimo debelejšo (meni ju ni še nikoli uspelo enakomerno prerezati) temno plast na servirni krožnik ter premažemo s približno četrtino nadeva. Ponovimo z vsemi ostalimi plastmi tako, da uporabljamo izmenično temen in svetel biskvit. Preostalo kremo premažemo po straneh in po vrhu torte ter po želji, za ekstra »panetonast« priokus, okrasimo z kandirano pomarančno lupinico (arancini).

* Namesto javorjevega sirupa sem sama uporabila ječmenov sirup, ki se sicer obnese, ampak torto malce zagreni in potemni. Naslednjič nedvomno poskusim z javorjevim sirupom in tudi vam ga najbolj priporočam. Resda je nekoliko dražji, ampak – saj takšne, štirinadstropne torte ne pečemo vsak dan, kaj?

* Poleg tega naj bo vaš pecilni prašek vedno ekološki in brez aluminija (jaz uporabljam tistega znamke Werz).

DSC_2735

DSC_2765

DSC_2759

Veselo peko in prekrasno, preslastno jesen vsem skupaj!

Tamara

Just a reminder_

Ribollita

(for Enligsh version swipe down)

RIBOLLITA

Toskanska enolončnica iz daljnega spomina

DSC_2062

V Toskano sem se kakih deset let tega odpravila z dvema prijateljicama. Mateja, ki je študirala arhitekturo, je morala za določen predmet nabrati kar nekaj skic zanimivih stavb, in v iskanju le-teh sva se ji z Niko pridružili na poti v Firence. Zares smo se imele lepo, uživale smo italijanski gellato, pile Chianti in raziskovale starodavno mesto. Kaj je bilo moje največje odkritje? Ribollita, nedvomno. Nekega dne smo se usedle v oštarijo, kjer za vegetarijance niso imeli popolnoma ničesar na meniju, razen te goste enolončnice s kruhom, fižolom, paradižnikom in sirom. Prva žlica me je dobesedno popeljala v nebesa. V nebesa, o katerih sem sanjala zadnjih deset let in vse dokler se nisem odločila, da naredim svojo verzijo ribolitte. Nekaj dni tega sem namreč gledala Corellijevo mandolino, in ob gledanju tistih prepevajočih, zabavnih, sproščenih italijanskih vojakih sem vedela, da je prišel čas za malo Italije na krožniku. Ker, saj veste, če ne gre Tamara v Toskano, pride Toskana na Kozino.

5 žlic oljčnega olja

7 lovorovih listov

velik ščep timijana

1 velika čebula

4 stroki česna

¼ srednje velike gomoljne zelene (ali ½ stebelne)

3 večji korenčki

3 krompirji

1 srednje velika bučka

5 listov ohrovta (ali špinača ali blitva)

3 šalice belega fižola (tradicionalno uporabljajo sorto Canellini)

1 namočen datelj

1 konzerva (400g) paradižnikove mezge ali pelatov

sol in poper po okusu

1 rezina suhega kruha ali prepečenca

Ko postrežemo:

pinjole

sir/ kvasni kosmiči

kruh, na kocke narezan in popečen

limona

Fižol namočimo večer poprej in skuhamo do mehkega preden se lotimo ribollite. Lahko seveda uporabite samo beli fižol, kot to storijo v Toskani, jaz pa sem poleg njega zavoljo barvitosti uporabila še adzuki fižol in čičeriko.

Na srednjem ognju segrejemo oljčno olje in na njem popražimo začimbe. Dodamo narezano čebulo in čez kako minuto ali dve še česen. Zeleno, korenček, krompir in bučko narežemo na drobne kocke in dodamo v kozico. Nato na drobne trakce narežemo ohrovt, datelj pa na drobno nasekljamo, ter oba dodamo zelenjavi. Dušimo med konstantnim mešanjem. Če namesto ohrovta uporabimo špinačo ali blitvo, ju dodamo čisto na koncu preden postrežemo. Ko je zelenjava dodobra podušena, zalijemo z jušno osnovo ali vodo ter kuhamo do mehkega. Šele nato juhi dodamo paradižnikovo mezgo ali pelate (poleti lahko uporabimo tudi svež paradižnik, ki ga pa dodamo šele potem, ko je krompir kuhan) in približno tretjino mase zmešamo z ročnim mešalnikom. Enolončnici dodamo odcejen fižol po izbiri in v drobtine mleti suh kruh, ter pustimo, da se kruh napije. Po potrebi dodamo še jušne osnove ali vode, sicer pa je ribollita izvorno precej gosta.

Popražimo pinjole, naribamo sir, če ga bomo uporabili (jaz sem uporabila veganskega) in nakockamo ter popečemo kruh. Vse troje potresemo po ribolliti, ki smo jo naložili v skledice. Nato stisnemo še malce limoninega soka, polijemo z nekaj oljčnega olja, ter uživamo v tej slastni iznajdbi srednjeveških kmetov, ko so svojim mineštram od prejšnjega dne za malo drugačno jed dodajali kruh.

***

Pazljivo, ker se zavedam, da Svarun ne mara packastih, kašastih, predvsem pa »zblojenih« jedi, ga vprašam, ko predano pospravlja s svojega krožnika: »Svarun, a ti je všeč ta juha?«

»Ja, ful mi je dobra,« pove in me niti ne pogleda, tako je zaposlen z zajemanjem nove kruhove kocke.

Tudi vam bo, boste videli. Ker je zelo žlahtna – in hkrati tako preprosta.

DSC_2044.JPG

DSC_2054.JPG

RIBOLLITA

Tuscan stew from a distant memory

About ten years ago me and my two best friends went to Tuscany. Mateja, who was a student of architecture, needed to come up with quite some schetches of interesting building, while Nika and I always needed a break from the hardships of a student life, so the three of us packed our bags and took the train to Florence. We had a really nice time. We ate gellato, drank Chianti and found ourselves lost all the time in the tiny streets of the old town. My biggest find, though? Ribollita, without a doubt. I was literally forced to order this bread, beans, potato and cheese stew one day at a restaurant that didn’t serve any other vegetarian dish. The first spoonfool then paved my way to heaven, a heaven I would be dreaming about for the next decade, but never really taking the fuss to recreate it. But then a few days ago, as I watched the opera-singing italian soldiers in Capitain Corelli’s mandolin, I felt the urge to have some Italy on my plate – and in my belly.  

5 Tbsp olive oil

7 bay leaves

1 tsp thyme

1 big onion

4 cloves of garlic

¼ big celery root (or ½ stalk)

3 big carrots

3 potatoes

1 zucchini

5 leaves kale (or spinach or chard)

3 cups white beans (Canellini beans are used traditionally)

1 soaked date

1 can (400g) tomato sauce

salt and pepper to taste

1 slice of dry bread, crumbled

To serve:

pine nuts

cheese or nutritional yeast

Bread, cubed and toasted

lemon

Soak beans overnight, rinse in the morning and cook until done. You can only use white beans, as they do in Tuscany, or you could replace part of the beans with pulse of your choice. The sky is the limit. I, for example, replaced one cup of white beans with half cup chickpeas and half cup adzuki beans.

Heat olive oil on low temperature and fry the spices. Add chopped oninos, and in a minute’s time, chopped garlic. Cube celery, carrots, potatoes and zucchini and add to pot. Add salt and pepper. Cut the kale leaves into thin slices and chop the date, and add them to pot. If you use spinach or chard instead of kale, don’t add now, but rather just before serving. Simmer over medium heat while stirring. When the vegetables are soft, add broth or water and cook until done. Add tomatoes (in the summer you can use fresh tomatoes insted, but don’t forget to add them when the potatoes are done) and blend about a third of the soup. Add beans and crumbled bread and let it soak. If you need to, add more broth or water, but ribollita is supposed to be quite thick.

Roast pine nuts, grate the cheese, if you’re using (I used vegan cheese), cube and toast bread. Place the soup in pots, sprinkle all of the toppings upon, and add a squeeze of lemon juice and a dash of olive oil. Oh, and enjoy in this delicious invention of the peasants from the middle ages, who decided to put some bread into their day-old minestrone soup, you know, for a twist.

***

Carefully, because I am aware of the fact the he detests sloppy and all mix-everything-together dishes, I ask: »Svarun, do you like this soup?«

»Yes, I love it,« he says without looking at me, so consumed is he into positioning the next bread cube onto his spoon.

You will like it too, you’ll see. Because its easiness goes along well with its richness.

DSC_2042

DSC_2072.JPG

DSC_2076.JPG

(Svarun took this last photo + I like the shades)

Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh

Najino prvo potovanje po silovitih Kanarskih otokih, je bil enotedenski izlet v Luxembourg (s katerega sva se včeraj vrnila), kamor naju je povabila – in mi za rojstni dan podarila letalski karti zame in za Svaruna – moja draga prijateljica, ki gori živi in dela. Nekega dne sva se odpravila na izlet v srednjeveško mestece Vianden, kjer sem hotela Svaruna peljati na grad in se pomenkovati o dobrem starem srednjem veku. No, življenje je imelo druge načrte.

Najin izlet ni uspel. To se pravi, ni uspel, če vzamem v obzir le moja pričakovanja po celodnevnem raziskovanju sladkega srednjeveškega mesteca severno od Luxembourga; uspel je, če sprejmem darilo, ki ga nama je razplet dogodkov, prav tako kot vsak razplet dogodkov, podaril. (In sploh, kaj je uspeh in kdo ga meri? Ampak o tem raje kdaj drugič, da ne zaidem pregloboko v tale labirint.)

Svarun se je že na poti počutil zelo na tleh, ko sva po enournem potovanju prispela na najin cilj, pa je začel tožiti, da mu je mraz. »Ne moreš si predstavljati, kako me zebe,« mi je ponavljal med vztrajnim drgetanjem in dohitevanjem mojega prilagojeno počasnejšega koraka. Ob tem alarmu sem ga peljala na topel čaj brez medu in limone (ker sem bila pač izbrala najbrž edini lokal v Luxembourgu, ki  ju ni imel) in takoj zatem posedla na prvi avtobus proti domu.

Zjutraj pred odhodom na izlet sem ga sumničavo gledala v oči. V motne oči, v solzne oči, ki so zgovorno pričale o nekem neravnovesju. Lahko bi bila že tedaj odločila, da ne greva nikamor, pa sem vendarle zašepetala v nebo: »Morda pa ne bo nič.« Spraševala sem ga, kako se počuti, pa je beseda »izlet« tudi njemu preveč dišala, da bi si resnično prisluhnil. Po njegovem zatrjevanju, da se počuti v redu, sem ostala prepričana, da so motne sinove očke rezultat slabo prespane noči, ki jo je razdelila nočna mora. »Veš kaj sem sanjal? Da sem umrl!« me je jokaje zbudil kaj po štirih, da sem ga stisnila k sebi in božala in šepetala, dokler ni nazaj zaspal. Zatem se je še enkrat zbudil v joku, zaspal za kratek čas in beli dan začel z izrazito vijoličnimi podočnjaki. Tekom najinega menjevanja prevoznih sredstev sva spregovorila o tem, kako je umrl. »Zakuril sem ogenj in padel notri,« mi pove. Moj ljubi, dragi slovanski bog ognja, je torej zgorel. Pičlih nekaj ur po nočni mori je zares zagorel. Vročina, kajpada.

Ko ima Svarun vročino, zagori naglo in z vso močjo – prav tako kot jaz, ko sem bila deklica, mi pove mama. To je menda znak, da je njegov imunski sistem zelo močan, kar me uspešno pomirja v trenutkih, ko že malce panično spremljam njegova škrlatna lička in podivjan utrip srca. Vratolomno srce hladi razgreto telo, tako kot pri človekovem najboljšem prijatelju. To lahko sprejmem, četudi me opazovanje tega drgetajočega hitenja srca, prestraši. Česar pa ne morem sprejeti, je dejstvo, da mi otrok venomer zboli na ali nemudoma po počitnicah. In ja, tudi to zbolevanje bi lahko sprejela. Če bi verjela, da je moj otrok šibkega zdravja, če bi bila sama dlakocepski hipohonder, ki se boji bacilov kot vampirji križa, če bi me potovanja pehala v stres. Ali pa bi sprejela tako, da bi dvignila roke v zrak in zamrmrala: »Ah, otroci. Kaj č’mo. Saj se morajo prekužiti.« In skušala samo sebe prepričati, da tako pač je, da sama tu na nič ne vplivam, da je bolje sprejeti, kot se boriti proti temu, pika, amen. Resnično, z veseljem bi sprejela. Tako kot sem sprejela, da so potovanja pač potovanja in zatorej posebne priložnosti, ki posledično dopuščajo več prostora za improvizacijo na področju prehrane, časovnega okvira, aktivnosti. In to je vse super. Prilagodljivost je bistvena sestavina srečnega, brezskrbnega življenja ženske. Ampak samo, če poznamo tanko linijo med prilagodljivostjo, ki nas reši, in prilagodljivostjo, ki nas ruši.

S Svarunom so nama na vsakih dosedanjih počitnicah padla vsa pravila v vodo. Kar sama od sebe se je zamaknila ura odhoda v posteljo, najin večerni ritual, dnevne aktivnosti in kajpada, režim prehrane, ne glede na to, koliko se trudim vzdrževati neko strukturo. In to je življenje. In življenje sprejemam takšno, kakršno je. Življenje je reka, na kateri se učimo predmeta Lahkotnost. Kako lahko karseda lahkotno plujem po tej reki življenja? Tako, da sem jezna, ker morava namesto prijetnega vandranja sedaj ležati v malem mestnem stanovanju? Ah, kje. To bi bilo plavanje proti toku. In to mi še nikdar ni prineslo ničesar drugega razen vedenja, da se plavanje proti toku preprosto ne izplača. Kako pa, potem? Tako, da sprejmem vse, kar mi pride naproti, kot podporo. Tako, da sprejmem ta dva dneva, ko naju je vročina priklenila v posteljo, kot podporo. Podporo pri umirjanju in podporo pri uvidu. In ko to storim … mi je že vse jasno. In zaznam ponavljajoči se vzorec, ki me žuli iz notranjosti.

Namreč, vsakič, ko s Svarunom potujeva, jeva veliko mlečnih izdelkov. Zato, da gostiteljem, ki bi za naju radi kraljevsko poskrbeli, ne beliva glave z vegansko prehrano. Pa tudi zato, ker se moje brbončice še niso uspele ločiti od prijetno polnega sirastega okusa, od katerega sem živela (in uživala), odkar sem pri osemnajstih prenehala z uživanjem mesa. O, ja. Mene, kraljico zdrave prehrane, na potovanjih vedno zasužnjijo lokalni siri in masla. In ni, da bi se ob tem dejstvu počutila slabo, kje pa; moje brbončice se pač še niso uspele odpovedati temu dobro poznanemu, zadovoljujočemu okusu. Vse ob svojem času, kaj? Ampak kaj pa, če je ta čas sedaj? Navsezadnje že nekaj mesecev na mojo grozo opazujem, da čutim po vsakem grižljaju sira v želodcu in po požiralniku vse do grla neprijetno kislo oblogo. Ob tem se počutim neprijetno, tišči me v grlu. In navsezadnje je ta negativna reakcija mojega telesa samo odgovor na resnico globoko v meni. Resnico, da meni osebno mlečni izdelki pač ne »štimajo« več. Ta resnica ni replika na splošno sprejeto dejstvo, da kravje mleko vsebuje rakotvorno snov kazein. Ta resnica je odmev nelagodja v mojem telesu, ki ga povzroča uživanje mlečnih izdelkov.

Morala sem se pogovoriti s seboj. Pravzaprav sem morala samo prisluhniti temu, kar mi telo in duša šepetata. In onadva šepetata, da mlečne industrije, ki je v resnici mesna industrija v (še kar izraziti) preobleki, ne zmoreta več podpirati. Ni nekaj, za čemer lahko pokončno stojim. In življenje me je pripeljalo do tega, da počnem samo tisto, za čemer lahko stojim z dvema trdnima nogama. Ne, nisem več pripravljena podpirati industrije, ki po mojem mnenju ruši svet. To je zgolj opomnik sebi, naj si sledim vedno in povsod. Naj živim samo tisto, kar je v skladu z mojo resnico. In sedaj? Sedaj končno zaupam temu ljubemu telesu, ki mi pravi, da je bilo mlečnih izdelkov dovolj. In tu ne gre za prepoved ali režim. Ne gre za disciplino, ker sem najbrž zadnja, ki bi favorizirala kakršenkoli kalup. Ne gre za vnovičen poskus kontrole nad seboj. Ne. Gre za jasno, ljubeče zavedanje, ki se je rodilo iz izkušnje, kaj se navzven in navznoter dogaja ob uživanju meni tako okusnih sirčkov. Gre za izbiro, izbiro sočutja. Sočutja do sebe, do Svaruna, do vseh prebivalcev Zemlje in jasno tudi vseh živali, ki so bile izpostavljene nasilju mesne industrije, novodobnega suženjstva. Gre za izbiro prihodnosti, ki jo želim z ostalimi sozemljani tkati za nas, naše zanamce in naš ljubi planet. Gre za ljubezen, navsezadnje. Ljubezen, ki sem jo uspela začutiti sedaj, ko sem lahko v svoji ranljivosti močna. Zavedam se, da ima moja izbira pomen. In če lahko s svojo izbiro pozitivno vplivam na veliko življenj, potem bom. Vem, da tu leži moč; moč zame in za ves svet. Pssst. Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh.

Hm. Kako sta zadnja dva odstavka kakorkoli povezana s Svarunovo vročino, se morda sprašujete? Preprosto. Da neka hrana za telo ni prava, nam telo samo sporoči. Sporoča, neumorno. Ko vidi, da ga ne poslušamo, nam pokaže. Ko telesu dajemo hrano, za katero čutimo, da ni prava, telo zboli. Ne zato, da bi se maščevalo naši neposlušnosti, ampak ker naša dejanja znižujejo njegov obrambni zid. Prevelik vnos pesticidov povzroča padec imunskega sistema, in to se lahko kaže na povišani telesni temperaturi, prehladu, gripi, nemoči pri tistem, ki to počne. Je pa tudi tako, da otroci do kakega šestega leta živijo v energijskem telesu svoje mame in njeno življenje na vseh ravneh se odslikava v otrokovem dobrem ali slabem počutju. Vem, da je Svarunova vročina posledica moje neposlušnosti; neposlušanja svoje najvišje resnice.

In sedaj? Bom še ena tistih veganov, ki v strahu pred napadalnimi, krvoločnimi, oči-zavijajočimi vsejedi, z repom med nogami in za hrbtom prekrižanima kazalcem in sredincem, sveto zanikajo, da je njihova odločitev kakorkoli povezana z živalmi. Da ni? Kako, da ne? Gre za živali, seveda gre. Gre tudi za živali. Za živali, za nas in za ves ta ekosistem, ki ga pohlep pustoši in uničuje. In sedaj? Bom še ena tistih, ki se bojuje za boljši svet. Se mar sploh slišim? Bojevala bi se za boljši svet? Kako smešno. Kako smešno, če vem, da mi boj ničesar ne izbojuje – povzroči pa mnogo napetosti, agresivnosti, jeze. Kako torej spremeniti svet na bolje? Tako, da sem jaz sprememba. Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj? Kako, če ne samo tako, kot znam? Čas je. Slišite tudi vi? Čas je, da začnem izbirati lepšo prihodnost za svojega otroka in za vse naše otroke. Ker na koncu vedno pridemo do enega in istega vprašanja: v kakšnem svetu si želim živeti in vzgajati svojega otroka?   

V teh dveh dneh Svarunovega ognja sva gledala animiran film Ledena doba 3: Zora dinozavrov. Svarunu namreč dinozavri trenutno na polno dogajajo, in ker mu je bil v Luxembourgu neverjetno všeč muzej naravne zgodovine sveta, se mi je zdela dobra ideja, da si ga še v risanki malo pogledava. Tako kot vsaka risanka je tudi ta imela prijatelje in sovražnike, protagoniste in antagoniste. In vsakič, ko si je z odejo pokril oči, ker je najstrašnejši mesojedi dinozaver Rudi samo zaprhal, sem mu nežno zašepetala: »Ja, v tistih časih je bilo tako, da so pač vsi bežali pred najmočnejšim in najstrašnejšim.« Nedolgo zatem, ko mi je malček spet zaspal v vročini, pa sem se med spogledovanjem z mlečno čokolado vprašala: »A je sedaj kaj drugače ali še vedno vet visi na potrebah najmočnejših in najstrašnejših?« Smo mar samo strašni Rudiji, ki si vzamejo, karkoli si poželijo, pri čemer nam še na lov ali molsti ni treba? Vem, od kod pride mleko v mlečno čokolado in vem, da ga ta mama ni proizvedla iz ljubezni do mene. Mleko je utekočinjena ljubezen mame krave do svojega mladiča, in vedenje, da je bil ta mladič odtrgan od svoje mame, me neskončno prizadene. Sem se zmožna spet obrniti stran in uživati v pregrešnosti okusa? Ali sem se zmožna obrniti navznoter in začutiti ljubezen in zaslišati, da to ni prava pot. Vem, da je Darwin s preživetjem najmočnejšega utemeljil razvoj vrst in evolucijo, toda nova dognanja kažejo drugače. Obstaja vse več znanstvenikov, ki prihajajo do istih zaključkov: da evolucija ni posledica tekmovanja, marveč sodelovanja in harmonije med različnimi vrstami. In sedaj se samo še vprašam: ali mlečna čokolada, ki vzame mladiča od matere, povzroča harmonijo, ali jo ruši? In sedaj … sedaj že vem, kaj.

lux12

Discipline

I have long decided to invite more discipline into my life. Correction: I have long decided to invite more discipline into my working life. Being a mother, that means those five to six hours in the morning and early afternoon while Svarun is in kindergarten. Being a mompreneur (a mother who is an entrepreneur), that has meant: all day every day.

It’s utopian to think that I’m going to be able to do all that I want/ should/ must/ desire in a mere few hours, especially because … well, I’m a woman. I don’t do things linear; I do a little bit of this here, and a little bit of that there, and then return to this, and then continue that bit over there. Just as I’m typing this, the granola is in the oven and washed clothes can’t wait to hang out in the balcony in this hot, orange, autumn sun. But being a woman, I also posses a lot of creativity that just wants to see the light of the day. However, being a woman alone does not make me highly chaotic; what makes me such is thinking that discipline would bore me to tears.

I’m willing to shift this now.

I’m willing to see things differently.

If we take a look at the word discipline, it shares the root with the word disciple. I’m not going to go into some religious lagacy, but just consider the meaning of the word disciple or bhakta, which is how the same person is called in Hare Krishna tradition. A disciple is someone who has surrendered his will to the coach.

For me, the coach is myself … or rather the part of myself I have yet not named, but it’s a she. She is the divine feminine that is waking up inside of me. She is my primal nature; she is Nature itself. Her gift is to find wisdom within her cycles; her gift is to descend and ascend, and give to the world all the love and beauty and softness she has gathered along the way. And what she needs in order to do all of that is … inspiration.

My idea of discipline? Surrendering to the inner guidance and feed it well with a lot of inspiration.

Again, my idea of discipline? Every day I take time for things that inspire me; I take time form y yoga and meditation, I take time form my barefoot walk, I take time to spend in Nature, and as of today … I take time for my kitchen playtime. That means I take time for the new app I’ve created, called Igralnica Kuhalnica in Slovene (but coming in English as well) and for sheer plain experimenting in the kitchen. When I’m throwing things together I fill like a kid again, wide eyed, barely managing to wait what’s going to … become.

That way, I’m becoming anew every second of every day. And that, my friends, is a gift.

22641703_10155521048482819_862774976_o.jpg

DIVJA Čistilna Juha + izi DeTox

Utrujeni? Še dobro, da je čas za detox.

divje6

Če ob prebujajoči naravi v sebi kontrastno čutite pomanjkanje tako energije, kot tudi tistega življenjskega soka, eliksirja veselja do življenja, je to najbrž zato, ker si pozimi niste nanudili dovolj počitka. Ne, nihče vam nič ne meri. Kako vam tudi bi, ko pa v naši zahodnjaški družbi družabno življenje kulminira decembra, ko bi morali vsi hoditi s kurami spat. Kitajska filozofija petih elementov in njim ustreznih letnih časov pravi, da je zima čas, ko hodimo spat rano in vstajamo kasno. Če ležemo v posteljo pred deseto, nas naš spanec blagoslovi z zdravilnimi učinkovinami melatonina in rastnih hormonov, ki se sproščajo v popolni temi (torej brez odseva ulične razsvetljave) vse tja do dveh ponoči. V kolikor ta čas zamudimo, bomo naslednjega dne pogrešali naš življenjski sok; v kolikor melatonin in rastne hormone zamujamo celo zimo, se nas, kakopak, plačujemo dolg spomladi.

Če se ozremo v naravo, bomo pozimi tam našli le malokaterega gozdnega. Večina živali namreč tedaj počiva, skladišči, se revitalizira prav tako, kot bi morali to mi početi. Zima je čas ledvic in te skrbijo za vitalnost, ki jo z začetkom pomladi  še kako potrebujemo. Tedaj se namreč prične obdobje jeter – in jetra so za akcijo! Monolog jeter bi zvenel nekako takole: »Vstani, pojdi, poglej, vohaj, pridi, posadi, teci, zalij, naredi, zapleši, zapoj … proslavljaj svoj obstoj!« Da lahko sledimo njihovemu navdihu, jih je treba najprej dodobra očistiti (več o jetrih in pomladi si lahko preberete v prejšnji objavi, tule) – in kdaj bolje, kot sedaj, ko v naravi kar mrgoli stvari, ki nam lahko pri čiščenju pomagajo.

divje11

Detox da ali ne?

Stanje naših jeter je odvisno od hrane, ki jo jemo, količine, ki jo pojemo, in še vseh toksinov, ki jih popijemo ali pokadimo. Toda če damo vse to na stran, nam še vedno v oči bolšči dejstvo, da se pozimi prav tako kot vse ostalo tudi funkcionalnost našega organizma upočasni, umiri. In ravno, ko se to zgodi, naletimo na Božič in nonine potice, bakine zdigane, mamine neskončne slaščice in vse božičkove čokoladice. Hmnja. In ker se naša jetra – telesni general, ki ima rad vse pod kontrolo – nemudoma angažirajo poskrbeti za vse viške, zamujajo z delom, se preobremenijo in stopijo v pomlad bolj ali manj utrujena. Zaradi tega menim, da je za vse dobro, če spomladi ozavestimo potrebo po svežini. V telesu, v umu, na krožniku, v domu, v omari.

To pa ne pomeni, da spomladi vsi potrebujemo »boot camp« in tale objava niti približno ni namenjena slednjemu. V kolikor menite, da vaše telo potrebuje intenzivno čiščenje, je spodnji al-Iksir (učinkoviti recept) naravnost popoln začetek temu čiščenju, saj vas ne pusti lačne, hkrati pa deluje čistilno in krepilno. Pomembno je, da se za način čiščenja organizma odločimo tako, da je v skladu z vsem našim bitjem. Vodni post se lahko pri človeku z nezdravim odnosom do hrane prej kot ne izpridi. Spet, govorim iz izkušenj. Sama sem se letos odločila, da prisluhnem sebi in vzamem nasvet narave, ter si pomagam z vsem, kar ponuja v tem času. Lahkotno. Zato od mojega al-Iksirja ne gre pričakovati nič radikalnega; o, ne. V mojem življenju je trenutno velika tema ravnovesje, in to mojega krožnika ne ropa in izropa, ampak blagoslavlja z obilico divje zelenine!

Gospod ČEMAŽ

Čemaž je pravo pravcato darilo narave, saj spisku njegovih zdravilnih učinkovin ni konca. Vsebuje, na primer, od 20 do 50mg vitamina C, ki nas ščiti pred nahodi, ki so v prehodnih obdobjih tako pogosti. Čemaž je učinkovit pri dihalnih težavah, prebavnih težavah, napihnjenosti, učinkovito pa tudi znižuje holesterol in krvni tlak. Jaz sem ga v Divji čistilni juhici uporabila predvsem zaradi njegovih razstrupljevalnih učinkovin na celotno telo. Učinkovito čisti prebavne poti, jetra, ledvice, mehur in žolčnik, iz celega telesa odpravlja škodljivce in medtem mimogrede očisti še našo kri. Poleg tega je učinkovito sredstvo za ohranjanje telesnih in duševnih sposobnosti, ter krepi imunski sistem. Fiu, kar zalogaj, kajne?

divje12

divje3

divje4

Divja čistilna juhica

Osnova za juho so krompir, rdeča leča in grah, ki so s svojim sladkastim okusom hrana za harmonijo v jetrih. Suho rdečo lečo in galgant namočimo, najbolje prejšnji večer. Ja, leča mora biti rdeča, saj samo ta razpade in zgosti juhico. Galgant pa je značilna začimba iz kuhinje Sv. Hildegarde iz Bingena, nekaka mešanica med ingverjem in poprom, ki je začimba življenja in nam daje posebno moč. Čemaž dodamo že kuhani juhi, tik preden jo zblendamo s paličnim mešalnikom.

1 pest stebel mlade čebule, nasekljane

2 mala krompirja ali 1 veliki, narezani na kockice

1 skodelica graha, zamrznjenega ali iz pločevinke

½ skodelice rdeče leče, namočene

2 pesti čemaža (ali več, če smo bolj divji)

žlica kokosovega olja

1 žlička koriandra

ščep galganta, namočenega v koščkih, ali prah (lahko izpustimo)

sol in poper po okusu

limonin sok po okusu

Čebulico nasekljamo in popražimo na kokosovem olju. Ko postekleni, ji dodamo krompir, grah (zamrznjen) in lečo, ter strt koriander, galgant, sol in poper. Med mešanjem prežimo še 5 minut. Ko dodobra zadiši po začimbah, zalijemo z vodo ali jušno osnovo, malo po malo. Za te količine zelenjave bomo porabili med 8dl in 1L vode. Kuhamo nekje pol ure: toliko, da je krompir mehak in rdeča leča skoraj neprepoznavna. Če uporabljamo grah iz pločevinke, ga dodamo sedaj. V kuhano juho vmešamo nasekljan čemaž in zmiksamo s paličnim mešalniko. Ko je juhica že v krožniku, stisnemo na vrh malce limoninega soka; saj veste, za kislost. Uživajmo divjo juho, ki naj posveti na divje v nas.

3 stebri za lahkoten, a učinkovit detox

  1. Vzemite si en spomladanski vikend, ko za kosili in večerji uživate samo tole juho, za zajtrka in malice (če bo potrebno) pa zeleni smuti, sveže iztisnjen zeleni sok, ali sveže sadje.
  2. Juhe pojejte toliko, da boste siti, nikar pa se ne prenajedajte. Smuti si raje kot z banano pripravite z avokadom, ki s svojo vsebnostjo maščob spodbudi jetra k delovanju.
  3. S tem, ko za dva dni omejimo količino živil, našemu telesu olajšamo delo: zaradi tega svoje delo hitro opravi, da ima še čas za počitek in obnovo. To pa je bil nekako namen našega detoxa, mar ne?

divje9

divje1

divje4.jpg

Če boste začutili, bom vesela vašega feedbacka. Kako se vam je zdel tale lahkoten detox? A je uspel malce vreči fokus na zeleno? Ste se ob pomanjkanju potrebe po kuhanju lahko obrnili navzven in srkali, srkali cvetočo naravo?

Lepe dneve vam želim,

Tamara