Ritualčki, moji cukrčki

20181111_151115_8179

Kava; ja, prava kava.

Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove – in boginje.

In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva.

Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek – blagoslovljen, sproščen in srečen trenutek.

Že leta nazaj sem govorila, da bi rada v svojem življenju čutila več svetosti, kot sem jo imenovala. Saj veste, pomenskih, prisotnih, zadovoljnih, čarobnih, svetih trenutkov, ki ustavijo čas in nas v vsem tem vrvežu življenja spomnijo na brezčasje našega pravega jaza. Ampak dokler sem bila prostovoljno ujeta v prepričanju, da moram to storiti, da moram ono narediti, da moram vse opraviti preden si vzamem čas, ki ga je na svetu itak vedno premalo, mi ni uspelo najti tiste svetosti. Čudno? Niti ne.

Tudi če sem se že davno odločila v prid svoji ustvarjalni svobodi, tudi če sem že davno suvereno zavila na svojo pot, sem po njej še vedno stopala na edini tedaj meni znani način: tako, da sem se grebla za denarjem in uspehom in priznanjem. Pehala sem se za nekimi posvojenimi predstavami o tem, kako in kdaj in kje bi nekaj moralo biti. Pa sem mislila, da sem svetlobna leta stran od materialistke. Ampak je že tako, da nas navidezna nedosežnost tistih posvojenih iluzij o tem, kako (in koliko) bi nekaj moralo biti, pahne v obsedeno razmišljanje o pomanjkanju, kaj?

Povejte mi, kaj mi bo svoboda, če so moje misli še vedno ujete? Ujete v majhno škatlico, kjer se biznis dela samo in izključno tako, kot nam patriarhalna družba od nekdaj narekuje, zapoveduje? Takšna svoboda je vredna pol fige v žepu, pa prav nič več.

Vsa ta leta, odkar sem začela ustvarjati al-Iksirjeve dobrote, sem preživela v izključno moški energiji – v energiji delovanja, kjer ni časa za počitek in užitek. To pretirano gledanje na svet skozi oči moškega v meni me je izsušilo, izpilo, opustošilo, medtem ko je ženska v meni ves čas potihem, šepetaje vedela, da je življenje še kaj več kot delovanje.

Ženske znotraj vseh nas vedo, da je življenje še kaj več kot delovanje. 

Si mar vzamemo čas, da jim kdaj pa kdaj prisluhnemo? Mar zaslišimo njihovo šepetanje vsakič, ko se zalotimo, da hitimo – ne hitimo, šprintamo s tisto štafeto v roki od enega opravka do drugega?

Jaz sem svojo dušo, svojo attho, zares zaslišala šele, ko sem se popolnoma izmozgana zgrudila, dvignila belo zastavico in zasopla od nemoči in frustracije; frustracije, ker sem globoko v sebi vedelane samo, da se da živeti bolj lahkotno – od mene kot ženske je pričakovano in meni kot ženski je namenjeno živeti bolj počasi, bolj sproščeno, bolj uživaško. 

Ko sem se na tleh, z belo zastavico v roki, odločila prisluhniti ženski znotraj mene,  mi je zatrdila, da se mi ni potrebno boriti, saj me bo ona krila, in da mi ni treba več brzeti, saj imam bojda na voljo “ves čas na svetu”. In res. Nenadoma sem imela dovolj časa za vse in še za RITUALČKE. Ritualčki, ki bi jih nekoč opisala kot “brezplodni trenutki uživanja”, so moje trenutke posipali ravno s tistimi pisanimi cukrčki, po katerih sem hrepenela zato, da bi se počutila bolj živo, bolj žensko, bolj žlahtno, bolj žmohtno: s pomenskostjo, prisotnostjo, zadovoljnostjo, čarobnostjo.

Včasih je za to potrebno, da samo prižgem svečico medtem ko delam. Spet drugič moja ženska duša, moja attha, želi posebno glasbo in določen ambient, točno tisto, po navdihu izbrano eterično olje in še češnjico na vrhu tega trenutka.

In zakaj sem se sploh odločila obremenjevati se s svečico in glasbo in eteričnimi olji in češnjico na vrhu torte?

Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj. Natančneje, spraševala sem se vsa tista leta, ko sem hitela in drvela in si medtem želela več svetosti, več preproste in pristne ČAROVNIJE v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker mojo žensko dušo napaja užitek. Užitek je lahko  seveda marsikaj. Je v miru in tišini gledati sončni vzhod in zaplesati na glasbo, ob kateri nam vztrepeta srce. Je na ves glas pripevati melodiji, ki odzvanja iz zvočnikov in negovalen pogovor s prijateljico. Je obešanje perila, ki nam prijetno diši in obredno sežiganje tistega kosa oblačila, ki nas venomer tišči. Je smuk v kup jesenskega listja in horuk na vrh hriba, kjer se nam odpira bajni razgled. Je zavestno samozadovoljevanje na posebej zaspano jutro in je tista tortica iz bližnjega kafiča, ki nas malodane pahne v nezavest. Je meni to, tebi ono. In tu je zato, da ga izkusiva.

Užitek. Ritual. In povezava med njima?

Užitek postane ritual, ko mu namenimo čas. Ko si zavestno izklesamo tiste trenutke zase in za svojo prisotnost, zadovoljstvo, užitek, čarovnijo, pomenskost; ko vlagamo vase, ker se zavedamo, da je vlagati vase dolgoročna, modra in najbolj trajnostna naložba, kar jih lahko naredimo. Me, ki se zavedamo, da smo same odgovorne za vse svoje: svoje življenje, svoje počutje, svoje odnose, svoje sreče in nesreče.

In zato me, ki nam v srcu tli ogenj odgovornosti zase, tudi vemo, da nameniti nekaj trenutkov sebi in svojemu užitku ni luksuz. Ni luksuz, se ob njem lahko precej luksuzno počutimo. Kar dajmo se. Ker ta luksuz je naša pravica. In je naša dolžnost, do same sebe in do sveta, v katerem živimo. Dalaj Lama je nekoč dejal, da bodo svet rešile zahodne ženske. Tega pa ne moremo storiti prazne, izmozgane, bledikave, jetične. To bomo storile polne, prikipevajoče in s tisto s tisto zdravo rdečico, ki nam jo vsaka izkušnja užitka pahne na naša lička.

In ker mojo žensko dušo, mojo attho, napaja užitek, si bom užitek vsakodnevno večkrat pričarala, ne glede na to, kje se nahajam in kakšno življenje živim.

P.S. Morebiti še ena opomba za vse, ki se lotevamo ritualčkov, torej posvečanja časa sebi in svojemu užitku?

Užitek je tak, da se ne konča. Nima točno določenega začetka in konca, veste, on se kar nadaljuje. Užitek ni daljica, je premica, ki se je od nekdaj bila in za vedno bo. Užitek se je začel že zdavnaj in sega v neskončnost, in večkrat, ko si bomo same odredile čas za nas, za našo užitkarsko premico, lažje bomo užitek čutile tudi v vseh trenutkih vmes. Ha! In tako postane vse naše življenje ritual in tako postane vse, kar počnemo, pomensko, pristno, zadovoljivo in čarovno. Sveto, po domače povedano.

You're beautiful!(2)

Več o mojih ritualčkih in užitku lahko zaenkrat izveste v sklopu izobraževanja 44 korakov do izvira fontane obilja, kjer vse udeleženke prejmejo moj enotedenski program Rituali iz ženske esence, juhej! Prijave so še možne.

Advertisements

Včasih pač paše …

Ko sem med pripravo večerje brskala po hladilniku, sem na vratih nenadoma zagledala odprto steklenico terana, ki sva jo s S. odprla v soboto.

“Kot nalašč!” sem se nasmehnila; potrebovala sem namreč nekaj, kar bi moji omaki za pašto dodalo širino ali pač globino, zato sem dober deciliter rdečega vina zlila čez pražene korenčke in čebulo ter nasekljane črne olive.

Potem sem postala. In se namuznila. Bilo je, kot bi se rdeča vsebina steklenice z vinom spogledala z rdečo vsebino (tik) predmenstrualne mene. Bilo je, kot bi se obe nasmehnili, igrivo, nagajivo odmaknili pogled, se čez hipec znova soočili, naravnost v oči – in mislili isto. Pokimali sta. In ob tem odobravanju sem nemudoma odhopsala v mojo čudežno sobico, kjer najde vsak, kar išče, po velik pecljat kozarec za vino, si natočila dober deciliter terana in se z izdihom sesedla na stol.

V duhu letim že ves dan, toda hkrati pričakujem menstruacijo, kar pomeni, da so moje noge težke in moja glava težka. Tako zelo težka sta, da bi se lahko v kratkem potencialno pretvorila v nestrpno in sitno in zadirčno breme sami sebi. Pa sem si rekla: »Zakaj si ne bi naredila tega dne sila zabavnega?« Odvihrala sem v kopalnico in iz nje prišla – zabavna. S cvetličnim venčkom na glavi in rdečimi sončnimi očali v obliki srčkov na nosu.

»Tako, sedaj pa že bo,« zadovoljno zapredem in pričnem srebati kapljice rujnega z roba kozarca. V tem v kuhinjo priteče Svarun.

»Boš nazdravil z mano?« ga vprašam. Mu grem po pecljati kozarec, mu natočim riževega mleka, mu posadim na nos očala, ga vzamem v naročje in nazdraviva. Oba hihitajoča. Oba zabavna. In oba zabavana s strani kontrasta, ki ta ga žvenket kozarcev za vino in srčkasta očala nudila najinemu vsakdanu. Preden bi začela izpraševati lastne odločitve, preden bi se zaradi njih začela obsojati, preden bi si podarila kakršnokoli napetost zaradi rdeče vsebine mojega kozarca, pomislim na besede Valentina izpred dobrih sedmih let. Valentino je bil Francoz, ki sem ga spoznala in se vanj zaljubila v Goi, nato pa sva mesec dni z vmesnimi postanki potovala iz Goe v Varanasi. Imela sva se čudovito, saj je bil vas najin skupen čas posvečen sproščenemu uživanju, katerega mojster je bil Valentino. To je bil čudovit čas čudovitih vodil: Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Še danes vidim največje darilo najinega odnosa ravno v tem, da sem lahko to slovensko zapuščino garaštva in nemira zamenjala z romanskim pridihom sproščenosti predajanja trenutku užitka. Mmmm.

Bila sva bila nastanjena v mali vasici blizu Ajante, slavnih indijskih budističnih jam iz 2. stoletja pred našim štetjem, ko sva zleknjena v pogovor prebavljala večerjo. Nenadoma me poprosi, ali bi ga lahko fotografirala z njegovim profesionalnim fotoaparatom. Nisem oklevala, nisem spraševala, pa mi je vseeno odgovoril na vprašanje, ki se je porajalo v meni. Našel je moje oči, se mi nasmehnil ter rekel: »Sometimes it’s nice.«

Včasih pač paše.

Ja, včasih prav zares paše kak drugi izvoz, ovinek, bližnjica. Včasih paše življenje voditi malo drugače. Tako kot je temu profesionalnemu fotografu, ki je cele dneve najinega skupnega potovanja v lečo lovil estetiko in ki je bil moj prvi življenjski učitelj fotografije, po tisti indijski večerji pasalo biti pred objektivom – tako tudi meni, ki sem v zadnjih nekaj letih postala prava pravcata puristka, paše kdaj pa kdaj spiti kozarec rdečega vina. Brez pompa in hudih razlogov in odrasle družbe. Včasih pač paše, tako preprosto je.

Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali o tem, s kakšno lahkoto lahko pričnemo ljudi, ki jih zgolj virtualno poznamo, predalčkati. In kako lahko, potemtakem, nekomu, ki piše o duhovnosti in osebnostni rasti, nemudoma pripišemo svetniški sij, pozabimo pa na to, da je duša, ki prav tako kot vse ostale, živi človeško življenje v človeškem telesu.

Predstavljajte si, da obstaja nekdo, čigar zapise redno radi berete, čigar pesmi vedno znova poslušate, čigar filme spet in spet predvajate. Predstavljajte si, da vam plod kreativnosti določene osebe resnično spregovori: da se najdete v njem, da ga srkate in se stvarstvu nenehno zahvaljujete za obstoj nekoga, ki lahko s takšno preciznostjo opiše, zajame, posrka, poboža, poujčka vaša čustva. Nato si pa, lepo prosim, predstavljajte, da je avtor teh mojstrovin – človek, prav tako, kakor vi. Človek, ki se prehranjuje in crklja s svojimi otroki in razmišlja in se pogovarja in si prepeva pod tušem in lula in kaka in masturbira in seksa in se ljubi – prav tako, kakor vi. Človek, ki ima bolj ali manj uspešne osebne odnose – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj leti, drugič tone, tretjič pa preprosto vztraja, korak za korakom – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj pokadi kak cigaret, kdaj mastno zakolne, kdaj spije kozarec vina (ali se ga pač popolnoma napije) in kdaj poje nekaj, kar ve, da zanj ni najbolj podporno – prav tako, kakor vi. Predstavljajte si, da je človek, ki ustvarja nekaj, kar vas dviguje, samo to – človek, kakor vi. Človek, ki živi, ali bolje, človek, ki se tako kot vi, uči kar najbolje zacveteti.

Jaz sem tudi nekdo, ki deli svojo zgodbo. To zgodbo ustvarjam in soustvarjam znotraj človeškega telesa in znotraj človeškega življenja, ki se v mnogih, premnogih, najbrž celo večini aspektov sploh ne kaj dosti razlikuje od vašega. Tudi jaz se prehranjujem in crkljam s svojim sinom in razmišljam in se pogovarjam in si prepevam pod tušem in lulam in kakam in masturbiram in seksam in se še raje ljubim – prav tako, kakor vi. Tudi jaz bolj ali manj uspešno vzgajam sebe in svojega sina. Tudi jaz gradim odnose, takšne, ki obstanejo in tiste, ki ne. Kar hočem s tem povedati, pa je, da smo tudi ljudje, ki brezkompromisno dajemo sebe v svet, tudi samo ljudje – prav tako, kakor vi. Niti približno si ne laskam, da sodim med ustvarjalce, ki brenkajo na strune neštetih src daleč naokrog. Daleč od tega. Ampak vseeno pišem. In danes pač pišem medtem ko praznim kozarec vina. Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Ker včasih pač paše stres pustiti pred vrati in si narediti življenje malce drugačno.

Pa ne me narobe razumeti. Ne pravim, da je vzgoja otroka s kozarcem vina v roki optimalna. Daleč ob tega. Pravim samo, da je tudi kozarec vina v roki del življenja. Saj veste, ker včasih paše. In ta včasih je rezerviran za tiste dni, ko se ne, tako kot običajno, sprašujemo »zakaj le?«, marveč »zakaj pa ne?«.

36693007_10156196021122819_7009154943651151872_n.jpg