Ko zasledujem svoje udobje, me dan nagradi

 

DSC_2488

Res! Včeraj zjutraj sem se počutila nergavo, že nekaj dni pred pa sem bila nekoliko zadirčna in napeta. In s kupom stvari, ki bi jih morala narediti, bi se takšna prav z lahkoto ujela v tisti akcijski pogon, brez da bi pred tem napolnila svojo kupico. Ampak potem … potem sem se odločila najprej poskrbeti za svoje udobje. Svaruna sem za nekaj uric peljala k moji noni in ko sem se vrnila sem izklopila telefon in internet. Prižgala sem čudovito pesem, ki nam jo za vsako dobro jutro posebej namiksa naša draga Metka – in plesala in skakala in se zvijala in se potila dobrih petnajst minut. Potem sem dobrih štirideset minut delala jogo. In potem sem petnajst minut meditirala. In potem, dragi moji, potem se JE DAN ODVIL PO MOJE! Tako …

Morda se vam bo zdelo smešno, ampak šele ko sem nedolgo tega v nekem astrološkem članku prebrala, da moji luni v raku ogromno pomeni udobje, sem začela premlevati, ali je temu res tako.

Udobje?

Nikoli nisem zares razmišljala o njem.

Udobje?

To, da mi nič ne manjka. To, da se lahko sproščeno zleknem in skozi svojo membrano ženske esence prepuščam vse užitke k sebi. To, da se imam v tem trenutku tako fino, da ne razmišljam ne o prejšnjem in ne o sledečem, ampak preprosto srkam to, kar je.

Udobje.

Začela sem se zavedati, da se v svojem dosedanjem življenju nisem kaj prida posvečala svojemu udobju. Začela sem se zavedati, da sem očitno prav zgledno posvojila mantro naših sloven(celj)skih prednikov, da je treba v življenju pač malo potrpeti, stisniti zobe, zamižati na eno oko. In začela sem se zavedati, da sem mnogokrat kljub temu, da sem opazila, ko mi nekaj ni bilo udobno in vedela, kako bi lahko to popravila, raje preprosto zamahnila z roko in si zamrmrala: »Ah, saj ni važno.«

No, važno ni bilo do pred dvema tednoma.

Tistega dne je na obisk prišla prijateljica Špela. Skuhali smo kosilo in se vsi trije posedli za mizico v naši ljubki majceni kuhinjici. Jaz sem usedla na svoje ustaljeno mesto – na stol, s katerega vedno visi vsaj kakšna vrečka plastičnih smeti. Tistega dne so na stolu kraljevale kar tri nabito polne vreče, ker se mi v preteklih dneh očitno ni preveč ljubilo do ekološkega otoka, in ko sem se usedla, je v moj hrbet prav predrzno rinila svojo bulo ena izmed plastičnih vreč. To sem seveda nemudoma zaznala, a prav tako nemudoma sem nato v svojih mislih najbrž pritisnila gumb za avtomatiziran odziv in po tekočem traku zamahnila z roko in si malodušno zamrmrala: »Ah, saj ni važno, bom že potrpela. Saj bom tukaj samo kakih deset minut.«

Tedaj pa se je moja ženska duša, moja attha, ki se polni z užitkom, uprla in zaprepadeno zaklicala: »Ja?! In kakšnih deset minut bo to, če te ta vreča tako nesramno tišči v hrbet, da se počutiš popolnoma neudobno?!«

Postala sem.

»Uh, tole je pa skrajno neudobno,« sem, princeska na zrnu graha, suvereno pripomnila, vstala in odnesla smeti pred vrata stanovanja. In bila ob tem sila ponosna nase. Ker sem se odločila zase in za svoje udobje. Ker mi ni treba trpeti prav ničesar. In ker je vsak trenutek portal do brezčasnosti užitka. Mhm!

Veste, v trenutku, ko se je moja attha odločno uprla neudobju in mi pomolila tisto retorično vprašanje v zvezi z naslednjimi desetimi minutami, mi je postalo kristalno jasno, da si nedvomno želim, da bi bilo nadaljnjih deset minut udobnih. In ne samo, da si želim udobnih nadaljnjih deset minut – želim si udobja na vsakem svojem koraku. In upam si trditi, da sem precej prepričana, da sem se tedaj, v tistem trenutku, odločila, da bom vedno in povsod skrbela za svoje udobje.

No, in potem.

Danes zvečer sva se vozila mimo Lipice domov po poti, ki je potihem tudi razlog, da se naključnega obiska Sežane vedno tako razveselim, ko naju je zametlo. Sredi novembra. Saj, nona me je že popoldan svarila (eno njenih najljubših opravil – in mojih alergenov), da pada golomraznica. Saj, dva dni že diši po snegu. In sedaj je res prišel, prvi sneg. Sredi novembra.

Medtem ko je Svarun z zadnjega sedeža navijal in lovil snežinke na jezik, so mene preplavljali mešani občutki. Seveda se mi je zdel prizor skozi okno naravnost čudovit in radostno sem podoživela tisto slastno nebeško tišino in spokojnost, ki na Zemljo naseli skupaj z zapadlim snegom; hkrati pa mi ob misli na zimo stisne pri srcu, ker me sneg spominja na tisti moker mraz, ki se ti zažre do kosti in prav pošteno popljuva vse moje predstave o zimski idili. Zime nisem nikdar prav zares marala, ampak odkar sem mama temu vilinčku, ki je k meni najbrž smuknil naravnost iz Narnije – tako obožuje zimo in sneg in mraz – se jo učim tolerirati in na trenutke tudi že ljubiti. To izgleda tako, da se ob misli na zimo zimo belo ne spomnim več na mokre noge in ledene prste, ampak na Svarunovo radost in navihanost na snegu.

Svarun je zaspal medtem ko sva se vozila domov in potlej sem ga kot običajno skušala nesti do najinega stanovanja v četrtem nadstropju, ampak danes me je desno koleno zares glasno opomnilo, da deček postaja pretežak zame. Zato sem ga nekje v drugem nadstropju spustila na tla, da se je predramil, in vodila do najinih vrat. Tam se je mirno, ampak povsem neprisotno sezul in usmerila sem ga v spalnico, da se je ob svetlobi solne lučke zabubil pod debelo zimsko pregrinjalo. Kadar je tako, da se predrami iz spanca, mu vedno zapojem kakšno iz našega nabora uspavanko, ki mu pomagajo ponovno potopiti se v globok spanec. Danes je iz mene sama začela vreti He yama yo, čudovita tradicionalna mantra severnoameriških Indijancev iz plemena Lakota, ki se pomirjujoče ponavlja in s tem ustvarja nek pristen občutek varnosti.

He yama yo wanna henne yo

He yama yo wanna henne yo

Wahi hi yayhana he he he yo

Wahi he he he yo wahi

Pojem. In opazim, da vmes razmišljam o tem, ali se mi bo, ko Svarun ponovno trdno zaspi, res še vedno ljubilo enkrat v avto po vse vreče, ki sem jih prej pustila doli; zdaj bi se mi morda še ljubilo, toda če bo to trajalo v nedogled, mislim da v prid moji angažiranosti ne upam dati roke v ogenj.  Pojem. In opazim, da je v meni tendenca po pospešku; najraje bi prevrtela ta trenutek naprej in izkoristila voljo, da grem v tem snegu in mrazu še enkrat v avto in privlečem vse torbe domov. Pojem. In opazim, da nisem v tem trenutku. Tedaj pa mi šine.

»Tamara, poješ!« se oglasi znotraj mene, »počneš tisto, kar počneš najraje na svetu. Počneš tisto, o čemer podnevi in ponoči sanjaš že kakih osemindvajset let. Se spomniš male Tamarice, ki je najraje vandrala naokrog z mikrofonom in kasetnikom in se snemala, medtem ko je pela Tajčino Hajde, da ludujemo ove noči

Seveda se spomnim. Na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje male Tamarice, ki si je želela samo in preprosto – peti. In na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje odrasle Tamare, ki je iz Indije prišla neomajno odločena, da se nauči igrati kitaro, uglasbi vse pesmi, ki so tedaj vrele iz nje, in se zares v polnosti končno preda glasbi. Kitaro sem si nemudoma po prihodu iz Indije za zadnjih 330 evrov tudi zares kupila in sprva sem bila zelo vztrajna pri učenju, toda vesolje je imelo zame druge načrte; čez nekaj mesecev sem zanosila in dala moje petje povsem nonšalantno na stranski tir.

Vesolje je imelo zame druge načrte in sedaj vem, zakaj. Šest let nazaj nisem bila niti slučajno pripravljena ustvarjati glasbo, ki si jo od nekdaj želim predati svetu; pomislite, živela sem z samimi glasbeniki, pa si pred njimi nisem upala niti ust odpreti v strahu, da bi se mojemu petju posmehovali, ga skritizirali, ali celo huje – popolnoma ignorirali. Ja, šest let nazaj sem bila še popolnoma ujeta v manjvrednostnem kompleksu, svetlobna leta stran od svoje avtentičnosti in preprosto prezaposlena s tem, kar si drugi utegnejo misliti o meni. Živela sem navzven, za tisto, kar se vidi/ sliši/ voha odzunaj in pojma nisem imela o medici, tej blaženi zadovoljnosti s seboj in svetom, ki prihaja odznotraj.

Ja, šest let tega je bilo pač drugače. Danes pa je tako, da v plašču ležim na postelji poleg Svaruna in mu pojem uspavanko, medtem ko moja desna roka zaščitniško počiva na njegovem ramenu. Pojem in sem z mislimi nekje drugje. Vem, da me čaka še pohod v mraz in sneg, zaradi katerega se že zdaj tresem, in vem, da bi se temu najraje izognila, toda ker ne vem kako, mi je neudobno že sedaj, v razmišljanju o tem podvigu. Tedaj pa mi ponovno šine.

»Hej, kaj ko bi preprosto uživala v tem trenutku? Kaj, ko bi našla udobje v tem trenutku in ne razmišljala o tem, kako bo čez pet ali deset ali petnajst minut tam doli na mrazu? Nenazadnje počneš tisto, kar najraje počneš.«

»Da bi našla udobje v tem trenutku, kaj?« me premami misel, »navsezadnje res pojem ves dan in pravkar mi je ponujena še ena priložnost, ko lahko z glasom dobro denem … no, prav, pa poskusimo.«

Izdihnila sem pričakovanja; o tem, kdaj bo Svarun zaspal, o tem, koliko volje bom imela skakljati po snegu in mrazu. Izdihnila sem vse, kar me držalo izven tega trenutka. In nato sem zapela. Iz srca. Žametno. Sočno. Doživeto. Zapela sem in začutila, kako udobna je v resnici ta sproščenost, ta razbremenjenost, ki me je preplavila. Zapela sem in začutila, kako me pesem mehča; fizično sem postajala mehka in voljna in zadovoljna. Zapela sem in dovolila, da me užitek preproste radosti napolni od glave do peta.

In sedaj sem ponosna nase. Naredila sem korak v smeri svojega udobja. In udobje … udobje je tisto, ki me zmehča, da lahko sploh začutim užitek ob tem in onem in vsem, kar počnem.

Ker sem zasledovala svoje udobje, se je dan odvil po moje. Lahkotno sem pristopila k vsemu, kar me je čakalo, potrpežljivo pristopila k vsem, s katerimi sem preživljala čas, in se v svoji koži počutila optimalno udobno. V zadnjih izdihljajih, po tem, ko je Svarun končno spet zaspal ob moji uspavanki, pa me je dan bogato nagradil, saj mi je nanudil navdiha za tale zapis, ki ste ga pravkar prebrali. Hvala vam.

Just a reminder_ (1)

Advertisements

Ritualčki, moji cukrčki

20181111_151115_8179

Kava; ja, prava kava.

Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove – in boginje.

In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva.

Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek – blagoslovljen, sproščen in srečen trenutek.

Že leta nazaj sem govorila, da bi rada v svojem življenju čutila več svetosti, kot sem jo imenovala. Saj veste, pomenskih, prisotnih, zadovoljnih, čarobnih, svetih trenutkov, ki ustavijo čas in nas v vsem tem vrvežu življenja spomnijo na brezčasje našega pravega jaza. Ampak dokler sem bila prostovoljno ujeta v prepričanju, da moram to storiti, da moram ono narediti, da moram vse opraviti preden si vzamem čas, ki ga je na svetu itak vedno premalo, mi ni uspelo najti tiste svetosti. Čudno? Niti ne.

Tudi če sem se že davno odločila v prid svoji ustvarjalni svobodi, tudi če sem že davno suvereno zavila na svojo pot, sem po njej še vedno stopala na edini tedaj meni znani način: tako, da sem se grebla za denarjem in uspehom in priznanjem. Pehala sem se za nekimi posvojenimi predstavami o tem, kako in kdaj in kje bi nekaj moralo biti. Pa sem mislila, da sem svetlobna leta stran od materialistke. Ampak je že tako, da nas navidezna nedosežnost tistih posvojenih iluzij o tem, kako (in koliko) bi nekaj moralo biti, pahne v obsedeno razmišljanje o pomanjkanju, kaj?

Povejte mi, kaj mi bo svoboda, če so moje misli še vedno ujete? Ujete v majhno škatlico, kjer se biznis dela samo in izključno tako, kot nam patriarhalna družba od nekdaj narekuje, zapoveduje? Takšna svoboda je vredna pol fige v žepu, pa prav nič več.

Vsa ta leta, odkar sem začela ustvarjati al-Iksirjeve dobrote, sem preživela v izključno moški energiji – v energiji delovanja, kjer ni časa za počitek in užitek. To pretirano gledanje na svet skozi oči moškega v meni me je izsušilo, izpilo, opustošilo, medtem ko je ženska v meni ves čas potihem, šepetaje vedela, da je življenje še kaj več kot delovanje.

Ženske znotraj vseh nas vedo, da je življenje še kaj več kot delovanje. 

Si mar vzamemo čas, da jim kdaj pa kdaj prisluhnemo? Mar zaslišimo njihovo šepetanje vsakič, ko se zalotimo, da hitimo – ne hitimo, šprintamo s tisto štafeto v roki od enega opravka do drugega?

Jaz sem svojo dušo, svojo attho, zares zaslišala šele, ko sem se popolnoma izmozgana zgrudila, dvignila belo zastavico in zasopla od nemoči in frustracije; frustracije, ker sem globoko v sebi vedelane samo, da se da živeti bolj lahkotno – od mene kot ženske je pričakovano in meni kot ženski je namenjeno živeti bolj počasi, bolj sproščeno, bolj uživaško. 

Ko sem se na tleh, z belo zastavico v roki, odločila prisluhniti ženski znotraj mene,  mi je zatrdila, da se mi ni potrebno boriti, saj me bo ona krila, in da mi ni treba več brzeti, saj imam bojda na voljo “ves čas na svetu”. In res. Nenadoma sem imela dovolj časa za vse in še za RITUALČKE. Ritualčki, ki bi jih nekoč opisala kot “brezplodni trenutki uživanja”, so moje trenutke posipali ravno s tistimi pisanimi cukrčki, po katerih sem hrepenela zato, da bi se počutila bolj živo, bolj žensko, bolj žlahtno, bolj žmohtno: s pomenskostjo, prisotnostjo, zadovoljnostjo, čarobnostjo.

Včasih je za to potrebno, da samo prižgem svečico medtem ko delam. Spet drugič moja ženska duša, moja attha, želi posebno glasbo in določen ambient, točno tisto, po navdihu izbrano eterično olje in še češnjico na vrhu tega trenutka.

In zakaj sem se sploh odločila obremenjevati se s svečico in glasbo in eteričnimi olji in češnjico na vrhu torte?

Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj. Natančneje, spraševala sem se vsa tista leta, ko sem hitela in drvela in si medtem želela več svetosti, več preproste in pristne ČAROVNIJE v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker mojo žensko dušo napaja užitek. Užitek je lahko  seveda marsikaj. Je v miru in tišini gledati sončni vzhod in zaplesati na glasbo, ob kateri nam vztrepeta srce. Je na ves glas pripevati melodiji, ki odzvanja iz zvočnikov in negovalen pogovor s prijateljico. Je obešanje perila, ki nam prijetno diši in obredno sežiganje tistega kosa oblačila, ki nas venomer tišči. Je smuk v kup jesenskega listja in horuk na vrh hriba, kjer se nam odpira bajni razgled. Je zavestno samozadovoljevanje na posebej zaspano jutro in je tista tortica iz bližnjega kafiča, ki nas malodane pahne v nezavest. Je meni to, tebi ono. In tu je zato, da ga izkusiva.

Užitek. Ritual. In povezava med njima?

Užitek postane ritual, ko mu namenimo čas. Ko si zavestno izklesamo tiste trenutke zase in za svojo prisotnost, zadovoljstvo, užitek, čarovnijo, pomenskost; ko vlagamo vase, ker se zavedamo, da je vlagati vase dolgoročna, modra in najbolj trajnostna naložba, kar jih lahko naredimo. Me, ki se zavedamo, da smo same odgovorne za vse svoje: svoje življenje, svoje počutje, svoje odnose, svoje sreče in nesreče.

In zato me, ki nam v srcu tli ogenj odgovornosti zase, tudi vemo, da nameniti nekaj trenutkov sebi in svojemu užitku ni luksuz. Ni luksuz, se ob njem lahko precej luksuzno počutimo. Kar dajmo se. Ker ta luksuz je naša pravica. In je naša dolžnost, do same sebe in do sveta, v katerem živimo. Dalaj Lama je nekoč dejal, da bodo svet rešile zahodne ženske. Tega pa ne moremo storiti prazne, izmozgane, bledikave, jetične. To bomo storile polne, prikipevajoče in s tisto s tisto zdravo rdečico, ki nam jo vsaka izkušnja užitka pahne na naša lička.

In ker mojo žensko dušo, mojo attho, napaja užitek, si bom užitek vsakodnevno večkrat pričarala, ne glede na to, kje se nahajam in kakšno življenje živim.

P.S. Morebiti še ena opomba za vse, ki se lotevamo ritualčkov, torej posvečanja časa sebi in svojemu užitku?

Užitek je tak, da se ne konča. Nima točno določenega začetka in konca, veste, on se kar nadaljuje. Užitek ni daljica, je premica, ki se je od nekdaj bila in za vedno bo. Užitek se je začel že zdavnaj in sega v neskončnost, in večkrat, ko si bomo same odredile čas za nas, za našo užitkarsko premico, lažje bomo užitek čutile tudi v vseh trenutkih vmes. Ha! In tako postane vse naše življenje ritual in tako postane vse, kar počnemo, pomensko, pristno, zadovoljivo in čarovno. Sveto, po domače povedano.

You're beautiful!(2)

Več o mojih ritualčkih in užitku lahko zaenkrat izveste v sklopu izobraževanja 44 korakov do izvira fontane obilja, kjer vse udeleženke prejmejo moj enotedenski program Rituali iz ženske esence, juhej! Prijave so še možne.

Včasih pač paše …

Ko sem med pripravo večerje brskala po hladilniku, sem na vratih nenadoma zagledala odprto steklenico terana, ki sva jo s S. odprla v soboto.

“Kot nalašč!” sem se nasmehnila; potrebovala sem namreč nekaj, kar bi moji omaki za pašto dodalo širino ali pač globino, zato sem dober deciliter rdečega vina zlila čez pražene korenčke in čebulo ter nasekljane črne olive.

Potem sem postala. In se namuznila. Bilo je, kot bi se rdeča vsebina steklenice z vinom spogledala z rdečo vsebino (tik) predmenstrualne mene. Bilo je, kot bi se obe nasmehnili, igrivo, nagajivo odmaknili pogled, se čez hipec znova soočili, naravnost v oči – in mislili isto. Pokimali sta. In ob tem odobravanju sem nemudoma odhopsala v mojo čudežno sobico, kjer najde vsak, kar išče, po velik pecljat kozarec za vino, si natočila dober deciliter terana in se z izdihom sesedla na stol.

V duhu letim že ves dan, toda hkrati pričakujem menstruacijo, kar pomeni, da so moje noge težke in moja glava težka. Tako zelo težka sta, da bi se lahko v kratkem potencialno pretvorila v nestrpno in sitno in zadirčno breme sami sebi. Pa sem si rekla: »Zakaj si ne bi naredila tega dne sila zabavnega?« Odvihrala sem v kopalnico in iz nje prišla – zabavna. S cvetličnim venčkom na glavi in rdečimi sončnimi očali v obliki srčkov na nosu.

»Tako, sedaj pa že bo,« zadovoljno zapredem in pričnem srebati kapljice rujnega z roba kozarca. V tem v kuhinjo priteče Svarun.

»Boš nazdravil z mano?« ga vprašam. Mu grem po pecljati kozarec, mu natočim riževega mleka, mu posadim na nos očala, ga vzamem v naročje in nazdraviva. Oba hihitajoča. Oba zabavna. In oba zabavana s strani kontrasta, ki ta ga žvenket kozarcev za vino in srčkasta očala nudila najinemu vsakdanu. Preden bi začela izpraševati lastne odločitve, preden bi se zaradi njih začela obsojati, preden bi si podarila kakršnokoli napetost zaradi rdeče vsebine mojega kozarca, pomislim na besede Valentina izpred dobrih sedmih let. Valentino je bil Francoz, ki sem ga spoznala in se vanj zaljubila v Goi, nato pa sva mesec dni z vmesnimi postanki potovala iz Goe v Varanasi. Imela sva se čudovito, saj je bil vas najin skupen čas posvečen sproščenemu uživanju, katerega mojster je bil Valentino. To je bil čudovit čas čudovitih vodil: Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Še danes vidim največje darilo najinega odnosa ravno v tem, da sem lahko to slovensko zapuščino garaštva in nemira zamenjala z romanskim pridihom sproščenosti predajanja trenutku užitka. Mmmm.

Bila sva bila nastanjena v mali vasici blizu Ajante, slavnih indijskih budističnih jam iz 2. stoletja pred našim štetjem, ko sva zleknjena v pogovor prebavljala večerjo. Nenadoma me poprosi, ali bi ga lahko fotografirala z njegovim profesionalnim fotoaparatom. Nisem oklevala, nisem spraševala, pa mi je vseeno odgovoril na vprašanje, ki se je porajalo v meni. Našel je moje oči, se mi nasmehnil ter rekel: »Sometimes it’s nice.«

Včasih pač paše.

Ja, včasih prav zares paše kak drugi izvoz, ovinek, bližnjica. Včasih paše življenje voditi malo drugače. Tako kot je temu profesionalnemu fotografu, ki je cele dneve najinega skupnega potovanja v lečo lovil estetiko in ki je bil moj prvi življenjski učitelj fotografije, po tisti indijski večerji pasalo biti pred objektivom – tako tudi meni, ki sem v zadnjih nekaj letih postala prava pravcata puristka, paše kdaj pa kdaj spiti kozarec rdečega vina. Brez pompa in hudih razlogov in odrasle družbe. Včasih pač paše, tako preprosto je.

Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali o tem, s kakšno lahkoto lahko pričnemo ljudi, ki jih zgolj virtualno poznamo, predalčkati. In kako lahko, potemtakem, nekomu, ki piše o duhovnosti in osebnostni rasti, nemudoma pripišemo svetniški sij, pozabimo pa na to, da je duša, ki prav tako kot vse ostale, živi človeško življenje v človeškem telesu.

Predstavljajte si, da obstaja nekdo, čigar zapise redno radi berete, čigar pesmi vedno znova poslušate, čigar filme spet in spet predvajate. Predstavljajte si, da vam plod kreativnosti določene osebe resnično spregovori: da se najdete v njem, da ga srkate in se stvarstvu nenehno zahvaljujete za obstoj nekoga, ki lahko s takšno preciznostjo opiše, zajame, posrka, poboža, poujčka vaša čustva. Nato si pa, lepo prosim, predstavljajte, da je avtor teh mojstrovin – človek, prav tako, kakor vi. Človek, ki se prehranjuje in crklja s svojimi otroki in razmišlja in se pogovarja in si prepeva pod tušem in lula in kaka in masturbira in seksa in se ljubi – prav tako, kakor vi. Človek, ki ima bolj ali manj uspešne osebne odnose – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj leti, drugič tone, tretjič pa preprosto vztraja, korak za korakom – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj pokadi kak cigaret, kdaj mastno zakolne, kdaj spije kozarec vina (ali se ga pač popolnoma napije) in kdaj poje nekaj, kar ve, da zanj ni najbolj podporno – prav tako, kakor vi. Predstavljajte si, da je človek, ki ustvarja nekaj, kar vas dviguje, samo to – človek, kakor vi. Človek, ki živi, ali bolje, človek, ki se tako kot vi, uči kar najbolje zacveteti.

Jaz sem tudi nekdo, ki deli svojo zgodbo. To zgodbo ustvarjam in soustvarjam znotraj človeškega telesa in znotraj človeškega življenja, ki se v mnogih, premnogih, najbrž celo večini aspektov sploh ne kaj dosti razlikuje od vašega. Tudi jaz se prehranjujem in crkljam s svojim sinom in razmišljam in se pogovarjam in si prepevam pod tušem in lulam in kakam in masturbiram in seksam in se še raje ljubim – prav tako, kakor vi. Tudi jaz bolj ali manj uspešno vzgajam sebe in svojega sina. Tudi jaz gradim odnose, takšne, ki obstanejo in tiste, ki ne. Kar hočem s tem povedati, pa je, da smo tudi ljudje, ki brezkompromisno dajemo sebe v svet, tudi samo ljudje – prav tako, kakor vi. Niti približno si ne laskam, da sodim med ustvarjalce, ki brenkajo na strune neštetih src daleč naokrog. Daleč od tega. Ampak vseeno pišem. In danes pač pišem medtem ko praznim kozarec vina. Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Ker včasih pač paše stres pustiti pred vrati in si narediti življenje malce drugačno.

Pa ne me narobe razumeti. Ne pravim, da je vzgoja otroka s kozarcem vina v roki optimalna. Daleč ob tega. Pravim samo, da je tudi kozarec vina v roki del življenja. Saj veste, ker včasih paše. In ta včasih je rezerviran za tiste dni, ko se ne, tako kot običajno, sprašujemo »zakaj le?«, marveč »zakaj pa ne?«.

36693007_10156196021122819_7009154943651151872_n.jpg

PRESNO POLETJE: Vštric z Naravo

Ali te mika avantura? Imaš rad/a vonj po novem, sočnem, svežem, pisanem, razburljivem? Potem se tudi ti pridruži navdihu PRESNEGA POLETJA!

IMG_20170607_093318

Presno poletje je korak bližje k našemu naravnemu zdravju; zdravju, ki izvira iz našega sodelovanja z naravo. Kako prosim? To pomeni, da v skladu z letnim časom jemo hrano, ki raste tukaj in zdaj, in ki nas podpira.

Šla bom celo tako daleč in trdila, da pomeni Presno poletje iti vštric z naravo. Zakaj? V Tradicionalni kitajski medicini govorimo o termalni naravi živil, kar v bistvu govori o tem, ali določeno živilo greje, ali hladi naše telo. Tako denimo kuhana hrana telo greje (kar nam pride zelo prav, ko ob krajših dneh in daljših nočeh ne užijemo dovolj sončne svetlobe in toplote), medtem ko nas presna prehrana hladi (česar si želimo v toplejšem delu leta, ko sonce pripeka, mi pa vztrajno iščemo ohladitev v morju, reki, ali – če ste kot moja starša – v kleti, kamor ste si ravno zavoljo poletja postavili odslužen kavč). To se pravi, da poleti povečini jemo hrano, ki je lokalna (tista, ki ne potrebuje čezoceanske ladijske vozovnice, da bi prišla do nas), sezonska (paradižnik jemo poleti, jeseni, pozimi in spomladi pa paradižnikovo mezgo, ki smo jo poleti vkuhali) in čim manj toplotno obdelana. Zato, da se zlijemo s poletjem in tako od tega sončnega, slanega letnega časa – kot tudi od nas samih – pred jesenjo kar največ poželi.

Za kaj v bistvu gre pri presnem poletju?

Priznam, mene je koncept presne hrane najbolj navdušil zato, ker mi vsi, ki so že izkusili kontrast v počutju ob uživanju kuhane in surove prehrane, pričajo o dvigu življenjske energije na presni prehrani; in chi je tisto nekaj, česar mi bodisi primanjkuje, bodisi po nepotrebnem uhaja. Zagrabila sem za trnek. Koncept presne oziroma žive hrane navaja, da s katerokoli obliko termične obdelave hrane nad 42°C uničimo pomembne encime – proteine, ki katalizirajo vse reakcije v naših telesih. Tako nekuhana, živa hrana prekipeva z encimi in fitohranili, ki jih naša telesa potrebujejo za rast in vzdrževanje zdravja, mi pa posledično prekipevamo od življenjske energije, kar nam ob utrujajoči poletni vročini dobro dene. Presno poletje je zato tukaj, da nas navdihne k izbiranju več termično neobdelane hrane v vročih mesecih pred nami: več sadja in zelenjave, več sadnih in zelenjavnih sokov in smutijev, več solat in – da ne bo pomote – tudi več presnih tort in sladoledov! Presno poletje prihaja, da naše kuhinjske avanture v najtoplejšem delu leta tem bolj zaobidejo štedilnik, in pokukajo na drugo stran, k čarobnim tehnikam, ki jih doslej morda nismo uspeli zaobjeti: sočenje, mariniranje, kaljenje, fermentiranje, vlaganje, dehidriranje (več o samih tehnikah preberite tukaj).

Za kaj pa definitivno ne gre?

Presno poletje ni neka zadrgnjena, zategnjena diktatura odpovedovanja naši najljubši hrani in pomilujočega zobanja listov solate in kolobarčkov korenčka. Ne, trdno stojim v podporo vsem čutnicam in čutilom, ki jih hrana preprosto mora vzburiti. Hrana brez užitka je čisti dolgčas, ki ga svoj živi dan ne bi nikomur predpisala za kazen – kaj šele tako navdušeno širila, kot širim nagrado, ki jo vidim v konceptu Presnega poletja! Brez skrbi, ne bomo se ukvarjali s štetjem kalorij, porcij ali grozdov – zato se bomo pa toliko bolj ukvarjali s tem, česar si naše telo želi. In ko bomo zares slišali, kaj nam pravi, se bomo odločili ustreči in šli po tisto solatko, ki nas vabi z vrta. Ne bomo se ukvarjali s tem, ali jemo 100% presno ali ne, ker v tem ni poanta. Gre samo zato, da se začnemo to poletje zavestno več smukati okrog sveže zelenjave in sadja, saj narava sedaj nudi in podarja vso svežino in barve, ki jih premore, in bilo bi neumno od nas, če ne bi izkoristili tega izobilja.

IMG_20170607_093405

Tako. V tem prvem dopisu sem odgovorila na vprašanje, zakaj je tako nagrajujoče pridružiti se Presnemu poletju. V naslednji objavi lahko preberete še KAKO in KDAJ. Puščam vas z nekoliko navdiha in resnično, resnično upam, da vam presni koncept klikne in se nam boste pridružli pri hoji vštric z naravo in naravnost, naravnost k vašemu naravnemu, optimalnemu zdravju. Ole!

https://nouveauraw.com/

http://golubkakitchen.com/

https://govori.se/zanimivosti/zdrava-hrana-kaj-jesti-manj-in-cesa-jesti-vec-za-popolno-zdravje/

Lep pozdrav in topel (a toplotno neobdelan) objem,

Tamara

IMG_20170523_164650