Po spirali navzdol

spiral

Včeraj zvečer, na spomladansko enakonočje, sem tik pred spanjem dobila navdih, da napišem pismo o vsem, za kar si želim, da se prerodi ali porodi v bližnji prihodnosti. Iz enega svojih zvestih Moleskinovih dnevnikov sem strgala rumeneli list in začela sanjati.

Pisala sem o navdihu, ki mi je po žilah pognal kri, srcu pa pomagal, da se je razširilo in objelo ves svet, in kaj kmalu sem se vživela v radostne predstave resničnosti, ki sem jo slikala s peresom.

Nato po mi je nek grižljajček pustil slab okus v ustih: »To, da si želim še otrok in da si želim zanje očeta, zase pa partnerja, mi vzbuja slabo vest, ker sem Svaruna prikrajšala za to izkušnjo.« Res je. Prikrajšala sem ga za očeta, ki ga nisem želela ob nama še dolgo preden se je enako lahko odločil tudi sam. Seveda se nisem zavedala, kaj vse to prinaša in pomeni, ko sem tam in tedaj izbirala, ampak če se kaj poznam, bi enako izbrala tudi, če bi imela moč vpogleda v prihodnost. Tamara ima pač rada dober izziv, ker – kaj pa je življenje brez pustolovščine?

In če je to, zaradi česar se v meni zbujajo občutki krivde, res, ali je to sploh tako zelo slabo?

No. Ne verjamem, da je kaj zares dobro ali slabo. Vse samo je, kar je. Je najboljše, kar lahko v tem trenutku ponudim. In to je vedno vse, kar lahko storim, mar ne?

In kaj mi ti občutki krivde povedo, oziroma kaj ti občutki krivde povedo o meni?

Slaba vest in občutki krivde ob življenju, ki ga – velikokrat nehote – ponujam Svarunu, mi povedo, da ne vedno sprejemam življenja, ki ga ustvarjam. To dvigne tančico mojemu nezavednemu delovanju. In to dvigovanje tančice me je včeraj na široko odprlo, da sem izjokala solze spoznanja, kajti šele tedaj sem se pričela zares zavedati dometa materinske krivde, ki jo čutim do Svaruna. Ampak ne glede na to, kako krvavo so solze skelele, so mi hkrati tudi dobro dele, saj so prinašale mir zavedanja o tem, kaj vse je v meni. Z vsako skrivnostjo, ki jo odkrijem znotraj, sem namreč jaz bolj jaz.  

Se mi pa zgodi, da ko sem enkrat na tisti spirali navzdol, me navadno povleče v vedno iste, dobro znane zanikrne betule, kjer strežejo zgolj samopomilovanje. Svoj ples lahko začnem kjerkoli, a ko se začnem počutiti slabo, ko začnem vihati nos in gubati čelo in prepoznavati nelagodje, me glasba običajno zbije na kolena, kjer ne rabim niti polena, da se začnem smiliti sama sebi. Ko se smilim sama sebi v svojo izkušnjo privabim le še več trpljenja; in si vrtim zgodbice, v katerih sem lahko »uboga jaz« – recimo tisto izpred dveh dni, ko mi je sine (nič kaj obtožujoče, marveč zgolj pobešene glave in nekoliko žalostno) rekel, da mu nikoli nič ne kupim. Da vse mame svojim otrokom kupujejo igrače, jaz pa ne.

Ha?

Na dobre dneve mu ob takšni opazki razmršila že tako razkuštrane lase in se mu priskutno nasmehnila: »Dragi moj Svarun, nisi zastonj ravno moj sin, veš. Tvoja mami pač ne more v službo, ker se ob tem počuti, da svoje sanje splakuje v kanalizacijo. Saj sem probala, pa ne gre. Vem, da trenutno malo bolj tanko piskava, ampak zaupaj mi in verjemi z mano: samo še malo, pa bo drugače, zelo drugače.« aj takega mu lahko dostavim samo na dneve, ko sem polna in ko sama zaupam. Ko pa iščem stvari, da se zasmilim sama sebi, pa se zrušim in zjočem … in spet zaupam šele, ko se poberem.

E, ja. Vsak ima svojo spiralo navzdol in denar je že nekaj časa moja. To ne pomeni, da ga sovražim. To pomeni samo, da še nimam odnosa do njega. To pomeni samo, da se premalokrat opomnim na vse, kar že imam (in ja, tukaj namenoma raziskujem, kar imam namesto tega, kar sem, ki širše gledano itak najbolj šteje). In ker vaja dela mojstra, se bom sedaj, v tem trenutku opomnila na vse, kar imam in mi veliko pomeni:

Imam sebe, to se pravi – imam pot do sebe, do svoje ženske duše, ki jo včasih še vedno zamete, ampak tudi, če jo, vedno vem, kje kidati. Imam sina, ki me dnevno uči brezpogojne ljubezni. Imam krvno in nekrvno družino, ki me podpira na moji poti (hvala vsem). Imam možnost, da s svojim sinom živim v stanovanju, ki je sicer brez banje, ampak hkrati imam možnost, da smuknem v kopel praktično kadarkoli se mi zahoče (kar nameravam storiti takoj, ko zaključim ta dopis). Imam možnost, da s svetom delim ves svoj navdih in vse, kar ljubim, in se ga na tak način dotikam in objemam. Imam zdravje in krepost in sok in navdih, ki mi pomagajo udejanjati vse, kar čutim, da me kliče.

Imam svobodo … samo poglejte, kje zaključujem današnji dopis:

54524733_277885656438667_4127282736152969216_n.jpg

Kjerkoli si zaželim. In ta svoboda je prvi korak naproti vsemu, česar si še želim. In ta svoboda bo kot babica ljubeče držala prostor, ko se bo rojevalo vse materialno, česar si želim. Ta svoboda je prvi korak. Kajti svobodo brez finančne podpore lahko sprejmem. Denar brez svobode pa nikoli in nikdar.

Ja. Denar je zame trenutno ultimativna spirala navzdol. Vsakič, ko bi se rada počutila slabše, mnogo slabše, kot se počutim, pomislim na denar, pa je problem rešen (ali bolje rečeno – se problemi lahko začnejo). Denar mi vzbuja frustracije zato, ker svojemu sinu in sebi ne zmorem privoščiti življenja, ki si ga želim. In ko sem o tem zvečer premlevala in ko sem to zvečer izjokavala, sem se spomnila čudovitega predavanja Lise Citore na temo ženske seksualnosti, kjer pravi, da je naša lastna vrednost in zmožnost sprejemanja obilja v naša življenja povezana z zmožnostjo sprejemanja užitka. Denar, da je povezan z užitkom? No, kot kaže nam na koncu prav zares ostane eno samo vprašanje, kaj? Ali je življenje zame kaj več kot trpljenje?

Nagonsko bomo najbrž vsi odgovorili, da je: »Seveda! Brez dvoma! Vsekakor!«.

Ampak koliko svojega časa zqres posvetimo užitku? Koliko svojega časa namenimo ugodju, udobju, blagostanju, ki je navsezadnje izvir vsega, česar si v življenju še želimo?

Jaz? Premalo. Kljub temu, da že leta raziskujem žensko esenco. Kljub temu, da že leta zagovarjam užitkarsko revolucijo. Zanimivo je, da sem ta uvid dobila ravno v tednu, ko sem si vsak dan čestitala za količine užitka in lahkotnosti, ki sem ju uspela privabiti v delovnike poleg produktivnosti. In zanimivo, kako se mi ob koncu tega zapisa razpira nebo in mi skozi razpoko sije polna luna, ki pozna vse moje skrivnosti in tudi tisto, kar hrani moje spirale.

Moje spirale, ja.

Veste, nekaj vam moram priznati. Kadarkoli se lotim pisanja zapisa po Proustovo, tako »stream-of-consciousness way«, ko samo dovolim, da se vsebina mojega čustvenega telesa razlije po listu papirja ali ekranu, nikoli ne vem natanko, kam me bo odneslo. To je zdravljenje. In to je zdravilo: prepustiti se, spustiti čustvovanje in dovoliti, da epilog pride sam od sebe, brez mojega leporečenja. A kljub temu, da se popolnoma prepustim toku reke besed se mi včasih zgodi, da dobim idejo, kako se bo nek zapis zaključil. Tako je bilo s pričujočim zapisom. Mislila sem, da o spiralah navzdol pišem zato, da bi ugotovila, kako se jim v bodoče lahko izognem, ampak sedaj mi je jasno, da to še zdaleč ni bil namen. Ne, ne. To, da se spiralam ognem ali ne, sploh ni bistveno. Bistveno je samo to, da postajam bolj drzna in si upam pogledati v oči tudi svoji temi; vsemu, kar me še žalosti in boli in plaši in krči in otopi. Kajti če si res želim biti ženska, ki mi je namenjeno biti, moram biti doma tako v svoji temi, kot v svoji svetlobi.

Zato ne – te spirale navzdol niso nekaj, čemu se moramo naučiti ogniti. Te spirale niso nekaj, kar bi nas uklonilo ali ošibilo. Te spirale so namenjene samo temu, da nas počasi in preudarno spustijo v skrivnostno temo lastne resnice, ki je doslej smo upali slišati. Te spirale so namenjene samo temu, da nas soočijo z vsem, kar še moramo sprejeti in ljubiti. Te spirale nas spoznavajo z lastno temo, pred katero pokleknem samo zato, da sem bližje tlom, kjer lahko opazim, da iz njenih plodnih zemlja poganja kalček zaupanja v življenje, ki ga je bil spočel – UŽITEK.

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Bolečina je dobra novica

Med vsako menstruacijo spuščam, izdihnem, umiram, pokopljem.  Kaj?

Majhnost. Manjvrednost.
In največjo laž, ki ji včasih (čeprav samo za trenutek) še vedno verjamem: da je TEMA slaba.

Tema je približno polovica vsega, kar je.
Tudi nas.
Če smo pripravljeni sprejeti, da je približno polovica nas slaba, potem je lažje razumeti, zakaj mnogi izmed nas še vedno mislijo, da potrebujejo odrešenika. Mar ne?

Ne, tema ni slaba. Je prijetno udoben kotel, iz katerega vse vzklije.

Naše ideje. Naši projekti. Naše kreacije. Naši fizični otroci.

Naša resnica.

O, ja, tudi resnica izvira iz teme. Da jo lahko slišimo, pa potrebujemo tišino.

Zadnji teden sva s Svarunom v karanteni. Življenje je novačilo kozje pastirčke, temu pa malček ni mogel odreči in tako sedaj pase kozice. Če naj to povem tako, da me razume vesoljna Slovenija: malček preboleva norice, ki jim afektivno radi rečemo “vodene koze”. Ja, na bolniški sva, vsa pikčasta (pri meni je pikčasta samo obleka, v kateri se zadnje dni smukam naokrog) in vesela. Čas si krajšava z ustvarjalnimi rapsodijami. In s smejanjem. In imava se čudovito. No, sedaj že. Vendar sprva ni bilo tako.

Kot mami, ki ni uslužbenka, ampak ustvarjalka, se mi je pogled na prvo pikico na sinovem hrbtu dodobra zataknil v grlu. Seveda, obveščena sem bila o epidemiji, vendar pa sem potihem molila, da nas tokrat zaobide, misleč, da so moji ustvarjalni inačrti pomembnejši od celodnevnega igranja. Kaj pa živež? In moja knjiga? No, ja. Človek obrača, Boginja obrne. Tokrat je obrnila tako, da se znova naučim sprejeti, kar mi je dano. In da se priučim, česar pravim, da si v prihodnosti več želim: življenja iz ženske esence. Resničnega življenja. Takšnega, ki se zgodi, ko po dolgem prestopanju samo zajameš zrak in skočiš v vodo in … splavaš. Tako resničnega življenja si želim. Takšnega, v katerem vso pozornost usmerjam v pisanje knjige, pa se potem zgodi, da sin zboli, in da vso svojo ljubečo pozornost preusmerim na njegovo dobrobit … in potem s svojo pozornostjo poskušam žonglirati. To se pravi, poskušam dokler mi ne uspe. Žogica pade, prvič, drugič, tretjič pa že leti. Takšnega resničnega življenja si želim! Takšnega, v katerem zmore moja ljubeča pozornost žonglirati z obema žogicama naenkrat.

Dokler se ne zgodi, da življenje za nadaljno učenje poskrbi.

Na tretji dan bolniške me preseneti s tretjo žogico za žongliranje.

Menstruacijo.

Med vsako menstruacijo se življenje zame ustavi. Vzamem si dan ali dva, ko ne delam ničesar, »kar bi morala«, ničesar, kar mi ne paše, predvsem pa nič, kar vključuje stanje na nogah, saj me v tem času predvsem meča zelo bolijo. Vzamem si dan ali dva, ko sem povsem pripravljena sprejeti, da je ležanje na rdečem kavču in pitje nečesa toplega, pri čemer mi noge greje rdeča in črna dekica iz Indije, vse, česar si želim. Moje oči so uprte navznoter, čeprav se morda zdi, da kdaj nepremično zrem v strop tudi pol ure naenkrat. Moje oči so uprte navznoter, da uzrejo vse, kar mi več ne služi in vse, kar komaj čaka, da mi lahko začne služiti.

Na menstruacijo si vzamem dan ali dva, da sem v temi. In v tišini.

Žongliranje? Lepo vas prosim.

Tedaj se godijo le osnovne stvari.

Vdih. Izdih. Hranjenje. Spuščanje. Umiranje, pokopavanje. Takšne zadeve.

Tokrat si dneva ali dveh za počitek nisem vzela. Obdajala me je temna tančica, to že, ampak tudi z njo sem se s Svarunom igrala bizona in tigra (uganete, kdo je pri nas rad predator?) in skušala z norčavim hihitanjem ublažiti rdečkasto srbečico. Neskončno sem hvaležna za oboje, predvsem pa za to, da sem lahko mama tako resničnemu bitju. Neskončno sem hvaležna, da v sebi lahko prepoznam, kaj kdaj rabim. In neskončno sem hvaležna, da pride vsaj eden od mojih staršev vsak dan obiskat svojega dragega vnukca. Takoj, ko je včeraj prišla mama s Svarunom gradit letalsko floto, sem torej jaz smuknila ven. Na moj travnik, ki ga že prav drzno poljublja pomlad.

Sezula sem se in hodila. Svežina je izpod mojih stopal vdihovala življenje mojemu telesu.

Pomembno mi je bilo samo dihati. Globoko dihati.

In pomembno mi je bilo samo čutiti. Sebe in svojo resnico.

Ko sem prišla do roba, kjer se razgalja pogled na morje, sem z božajočo lepoto v očeh ustavila korak in zaprla oči. Ko zaprem oči, lahko zaslišim, kaj mi notranjost govori. Eno roko sem položila na brbotajočo maternico in drugo na srce, nato pa …

Nič kaj pripravljena začutim bolečino. Rezka bolečina skozi srce mi v očesu utrne solzo.

Neprijetno mi je, rada bi šla.

Neprijetno mi je in bojim se, da je ta bolečina samo vrh ledene gore bolečine, ki je nisem pripravljena sprejeti.

Neprijetno mi je, rada bi odšla … ampak ostanem. Obstanem. Z eno roko na srcu in drugo na maternici. Obstanem, ker slišim bolečino. In vem, da mi ima nekaj povedati.

V srcu spet zaslišim odmev njegovega smeha. Smeha, ki sem ga oboževala. 

Slišim tudi odmev svojih korakov, ki so me odločno nosili proč od tega smeha. Vsakič znova, vsakič težje.

Ob spoznanju, da ni nikoli odšel, ker je še vedno tu, v srcu, bi moje oko bolečino najraje izjokalo. Če se mi v tistem obraz ne bi razjasnil v nasmeh.

Roka, ki je prej srkala iz srca, je sedaj začela nežno božati. In zaslišala sem mehak, sočuten glas, ki ga običajno slišim le, ko pripomore k pomirjanju razburjenega Svaruna: »Še si tukaj, bolečina, kaj?«

Razveselila sem se svoje bolečine. Razveselila sem se je bolj, kot sem se petindvajset let tega nekje ob tem času veselila čokoladnih pirhov za Veliko noč. Razveselila sem se je, ker je bolečina vedno, brez izjeme dobra novica, ne glede na to, kako neprijetno jo je čutiti.

Bolečina namreč pomeni, da sem tu. Tu, v telesu. Tu, v tem trenutku. Tu, v izkušanju.

Bolečina priča o velikem uspehu. Obstati v neprijetni izkušnji terja veliko poguma, veliko ljubezni do sebe. Znano je, da duša išče zasilne izhode, ko je bolečine preveč. Žrtve zlorab, tako verbalnih, kot fizičnih in seksualnih, pogosto pričajo o tem, kako so ob travmatičnih dogodkih zapustili telo in nekje zviška gledali, kaj se mu dogaja. Drugi izhod so pač odvisnosti. Sama sem še kako desetletje tega, ko je bila bolečina premočna, enostavno zbežala iz telesa, v anoreksijo. Jaz sem izbrala odvisnost od hrane in ljubezni, nekateri pač izberejo droge, igre na srečo, seks, vse od naštetega? Scenarij je vedno beg, rezultat pa ločenost od svoje resnice.

Tokrat ne. Hvaležna sem, da zmorem zaobiti scenarij, ki mi je dolga leta krojil življenje. Zaradi poguma, ki je brezpogojna samozavest. Zaradi ljubezni do sebe, ki je brezpogojno sprejemanje sebe. In zaradi zavedanja, da je to mehko, lepo, gladko, krepko, dlakavo, zmožno telo v resnici moj edini dom. Telo je dom, ki sem ga dobila, da lahko izkušam vse izrazne oblike svoje duše. In bolečina je samo ena izmed teh. Poleg radosti. Veselja. Sreče. Strahu. Razočaranja. Dvoma. Tesnobe. Sodbe. Poguma. Razigranosti. Poželenja. Zadovoljenja. Saj veste.

menstruacija1