Razlika med dobrim in fantastičnim … seksom

selfcare

Prejšnji teden, ko sem za vse vas pripravljala eno čudovito božično darilo, ki vam ga predam zelo kmalu, sem veliko razmišljala o aktivnostih, ki jim jaz pravim »ritualčki, moji cukrčki«. In ko sem opazila, da je mnogo, če že ne večina izmed njih navidezno osredotočena na telo, sem se začela spraševati, ali tem mojim ritualčkom sploh upravičeno pravim ritualčki, ali bi jim morala reči kar »skrb zase«? Navsezadnje je »skrb zase« tista, ki jo pogosteje definiramo kot skrb za telo, v katerem živimo, mar ne? (Vem, da si morda v tem trenutku mislite, da čisto preveč kompliciram z besedami, ampak tukaj vas povabim, da ostanete z mano, ker meni ravno tisto, kar bi drugi označili za kompliciranje, nudi globlji uvid v stvari.)

Razmišljam; in ko rečem, da razmišljam, s tem ne mislim, da si razbijam glavo in se postavljam na trepalnice zavoljo iskanja odgovora. Tuhtam; in ko rečem, da tuhtam, s tem ne mislim, da ta zagonetka okupira ves moj miselni prostor. Ne; živim in dovolim, da se miselni proces odvija brez mojega aktivnega posredovanja, in termin, ki bi ga za to uporabil marsikdo, je – »procesirati«.

Masaža prsi. Kroženje z boki. Pitje limonine vode. Kopeli. Meditacija. Joga. Dihalne vaje.

Skrb zase ali rituali?

In ko tako neaktivno razmišljam, mi v nekem trenutku šine: »Pa saj to dvoje sploh ni nujno ločeno!«

Kako bi le bilo? Skrb zase postane ritualna, ko postane ljubezen do sebe aktualna. Dotakljiva in realna, pri čemer na ogenj taktilnosti in resničnosti dodajamo s svojo ljubečo, posvečeno pozornostjo.

Telo je tempelj za izkušanje Življenja, vseh dimenzij Življenja. Telo je tempelj, ki nas  s pomočjo senzualnosti vpokliče v duhovno izkušnjo. Telo je tempelj, v katerem se naša duhovna izkušnja zgodi. In tako je skrb zase, za svoje telo, lahko ritual – če k njemu pristopamo zavestno in namerno in mirno in ljubeče.

Naše telo nam drži prostor za rituale. To se pravi, naše telo nam drži prostor za izkušnje, ki niso samo fizične, ampak v katerih se vsi deli naše celote povežejo, zlijejo v eno samo strugo.

Oh, nikoli ne bom pozabila na čudovito prispodobo Marianne Williamson, ki v meni močno nagovori tole zlitje v eno strugo, o katerem sem pravkar govorila. Marianne Williamson je ameriška pisateljica in učiteljica, ki sem jo nekaj let nazaj rada brala in poslušala in je bila nedvomno ena izmed ljudi, ki so mi pridržali vrata v raziskovanje sebe in svoje ženskosti.  V enem izmed svojih govorov, v katerem razglablja o razliki med »dobrim« in »fenomenalnim«,

Ko gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, in opazujemo dobre pevce in plesalce in športnike, neizogibno fascinirani pomislimo: »Waw! Noro, kaj vse zmore človeško telo!«

Ko pa gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, kjer nam je dano opazovati ljudi, ki so popolnoma izmojstrili določene veščine, na njih ne gledamo več kot zgolj na telo, ki zmore to pa to. Ne, v njih vidimo umetnost.

Enako je pri seksu.

Dober seks: »Fiuuu, kaj vse zmore doživeti moje telo!«

Fantastičen seks: »Telo? Katero telo?«

Ob fenomenalnem seksu nihče ne razmišlja. O, ne. Kvečjemu po fenomenalnem seksu se lahko zgodi, da se kdo od nas začudi, kam neki je šlo medtem njegovo telo.

Izkušnja užitka nas ne ločuje na prafaktorje; užitka ne izkušamo izključno tu ali tam, v umu ali v telesu. Izkušnja užitka nas povezuje – s samo seboj in z vsem, kar je.

In to je blagoslov, ki ga namenimo same sebi.  

Pripis. Jutri, na Venerin dan, si čisto vse vzemimo nekaj trenutkov zase in za svoj užitek. Kopel? Knjiga? Kavica? Savna? Solna lučka z meditacijo? Segedin?

… Solsticijev ples?

*

Jutri, v petek 21.12.2018 ob 21:00 plešemo na živo glasbo v Plesnem epicentru na Viču. Vabljena si že ob 16:30, ko se začne dogodek s Katjinim bazaarjem, predavanjem in delavnico – ob 19:00 pa te sploh srčno vabim, da prideš v restavracijo Via bona pod Plesnim epicentrom, kjer bomo do 20:00 čvekale o ritualčkih, o ženski esenci in še čem. Pogovor bom vodila jaz.

mi že slediš na instagramu (2).png 

Advertisements

Notranji fokus

»O, ja. Danes nisva imela najboljšega jutra,« mi šine misel, ki hoče, da jo zapišem.

Jaz, poponoma neprespana, sem pogosto uhajala iz realnosti in le s težavo držala prostor Življenju, da se umedi, Svarun pa je znatno nejevoljen, nemotiviran. Nebo je zaprto in obeta se nama še en dan med štirimi stenami.

In potem se vprašam: »Zakaj bi sploh omenjala nekaj, kar ni dobro

Tisti del mene, v katerem vrejo odgovori, sedaj z desno roko vzhičeno potuje skozi moje razpuščene lase in jih umika z vidnega polja, ker misli, da bo s to avtomatsko gesto odgovore lažje zadržal na ogrlici, preden v popolni eksploziji kaotično izbruhnejo na dan; preden jih za vedno vtipka v tale sevajoči ekran. Ampak preden dam besedo tistemu delu telesa, kjer je vzhajalo vedenje, se poprosim za potrpljenje, da najprej izprašam nekaj drugega: »Kateri del mene je tole jutro označil za »ne najboljše«? In kaj to sploh pomeni? Mar obstaja nek namišljen vprašalnik, kjer veselo izpolnim kvadratke in empirično določim, kaj še velja za dobro in kaj ne?«

Če ste že kdaj prebrali karkoli sem napisala, potem morda že veste, da ne maram kategoriziranja. Sita sem tega, da mora biti nekaj slabo, da je lahko nekaj drugega dobro. Sita primerjanja in ločevanja in izoliranja. Sita nesprejemanja tega, kar je – ko ni, kar »bi moralo biti«. Ja, sita. In vendar sem bila sama tista, ki je današnje jutro ocenila za »ne najboljše«, mar ne? Tisti del mene, ki je podal to oceno, je odmev patriarhalnih maskulinističnih vrednot, v katere smo bili vsi vzgojeni in katere nam še vedno (enim bolj, drugim manj) krojijo življenje po svoje. Življenje, v katerem ni prostora, da ženska znotraj nas vstane in zasije, kot ji je namenjeno sijati.

Ni, da se vlečem ven. Ni, da iščem krivca. Hotela sem samo poudariti, kako globoko so te – za nas toksične – vrednote nesprejemanja zakoreninjene v nas. Žive so zaradi nas, ker jih nevede, nehote živimo. In jim dovolimo, da nas ukalupljajo v nekaj, kar ni naš pravi, polni izraz, ker pač naravna, organska, primarna ženskost našo družbo tako zelo vznemirja. Tako naravna, organska, primarna ženskost, kot tudi ženske vrednote vznemirjajo našo družbo. In to se nanaša na vsak aspekt življenja. Lahko govorimo o dlakah pod pazduho ali o tem, kako vrednotimo svoje delovanje. In, ali je sploh potrebno vrednotiti svoje delovanje?

»No, menim, da vrednotenje kot tako ni sporno; vrednost je univerzalna komponenta življenja in nas samih. Kar je sporno, je naš odziv na lastno vrednotenje. Ta je tisti, ki šteje. In kar je sporno, je izrojena percepcija vrednosti kot take, ki vlada v družbi, kjer se visoko vrednoti materialne dobrine, medtem je večini ljudi odvzet občutek za lastno vrednost,« pišem, ko se mi misli pričnejo trgati.

Poskušam ohraniti fokus: »Ne samo, da vrednotenje ni potrebno, v resnici je celo boljše, če ga ne prakticiramo. Ne, če si želimo stopiti v svojo polno žensko moč … ne samo me, tudi naši moški in otroci in nasploh ves svet od nas potrebuje, da stopimo bolj v žensko energijo.«

Pogledam na uro, pa zaslišim: »No, no, dajmo, dajmo, Tamarči, še petnajst minutk imaš. Pohiti, da tole zaokrožimo.« Diktatorka. Notranja okupatorka. Večna kritičarka se zvesto oglasi. In njen pritisk, njen ustroj, me ustavi v koraku. In pripravi do tega, da zamrznem. Da drobencljam z besedicami, ki so se prej v mislih povezovale v čudovito, povezano celoto, in ki sedaj tvorijo samo nekaj nepovezanih konceptov. Tako nepovezanih, da sploh ne vem več, ali se mi vrednotenje zdi v redu, ali ne.  Sploh ne vem več, kje stojim.

»Deset minut,« se spet neizprosno oglasi sodnica, medtem ko mi Svarun iz dnevne sobe kliče, »mami, kdaj bo 45 minut?« Svarun je doma z vročino (ki se nadenj priplazi zvečer) in ta čas, ko jaz pišem, se on igra z dinozavri in avtomobilčki v dnevni sobi. Vsake toliko časa še pride po kak objemček ali poljubček, sicer pa po svojih močeh spoštuje, kar sva se predhodno zmenila – da bom danes 45 minut pisala, medtem ko se bo on sam igral. Morate vedeti, da je to popolnoma neznan teritorij za oba. V tistih dvanajstih urah dneva razdeliti čas tako, da bodo osnovne potrebe obeh zadovoljene in se tega držati je bilo kar izzivalno. Predvsem zato, ker navdih, hrana za mojo kreativnost, le s težavo preživi neumorno tiktakanje obveznosti; predvsem zato, ker navdih pride, ko pride, in ko ne pride, pač ne pride.

»Še pet minut,« odreže ponovno diktatorka v meni, in še bolj pomeša napetost z nemirom. Se še nekaj trudim iz te moke zamesiti kruh, pa ne gre. Nič se mi ne drži skupaj. Vse razpada. Vključno z mano.

Čutim grenkobo razočaranja. Nad seboj in svojim delovanjem … Čakaj malo, kako je pa to možno? Ali se nisem pred računalnik usedla ravno zato, da ne bi čutila razočaranja ob pomanjkanju pisanja? Ali se nisem namenila pisati ravno o tem, kako toksično je nekaj ovrednotiti za dobro in nekaj drugega za slabo? In ali se nisem namenila pisati ravno zato, da si za vse veke vekov zapomnim, da pridejo slabi dnevi in da ti ne pričajo o moji lastni vrednosti? Ali je možno, da v sebi ponovno čutim to diktaturo patriarhata, ki se na vse kriplje trudi ohranjati zunanji fokus, mojo zbranost, jasen cilj pred menoj? Je mar možno, da so ti maskulinistični pristopi k delovanju v meni tako močno zakoreninjeni, da ob vsaki novi situaciji s svojo odločnostjo še vedno poteptajo porajajočo se boginjo ženske esence in njeno vrlino sprejemanja življenja in delovanja, kakršno pač je?

»Mami, si že končala? Kdaj boš končala? Dolgčas mi je,« mi sladko ponovi že sedemnajstič, da se zazrem vanj, pa v ekran, in si vendarle skesano priznam, da danes za večerjo ne bo niti tistega kruha, niti zaključenega članka. Olajšanje! … pospremljeno z bolečino. Nezadovoljna z današnjim delom, me začne tedaj moja notranja kritičarka obmetavati z zrelimi paradižniki; z zrelo bolečino, ki mora biti izražena. Ta si me vzame že kar tam, pred računalnikom na kuhinjski mizi, medtem ko mi Svarun pozorno masira ramena. Z njegovo in njeno pomočjo se izvijem iz krča pričakovanj, ki je nadvladal moje telo, in sprostim v zgovoren, zdravilen jok.

Jokam, kot že dolgo nisem jokala. Tulim, v resnici.

Spustim vse zavore, porušim vse jezove in solzam dovolim, da si po mojih licih utrejo svoje struge. Da ustvarijo pravo delto, da le pridejo do mirnega morja. Spustim vse zavore in tudi glasu dovolim prosto pot. Dovolim, da se izrazi in pospremi to bolečino na poti iz telesa. Dolgo je bila v meni. Sedaj je čas, da gre ven.

»Ampak preden gre …« začne moj um napeljevati, »se ti ne zdi, da bi bilo fajn to bolečino razumeti? Saj veš, če nič drugega, izključno v raziskovalne namene.«

Seveda me razumevanje premami. Razumevanje same sebe in svojega delovanja je prva past, ki vzklije iz samospoznavanja; um hoče razumeti, hoče razložiti, hoče določiti in spoznati. Um je prijatelj, ki hoče mojo pozornost zvabiti iz telesa, kjer boli. Ker preveč boli. Um je prijatelj, ki bi me rad pred bolečino odrešil. Ampak bolečino lahko odrešim samo tako, da ji pogledam v oči: da jo priznam, jo izrazim in spustim. Ni mi je treba razumeti, hočem jo samo izživeti.

Um bi rad razumel, kar telo že ve, kar telo že nosi v sebi. Um bi rad razumel resnico, ki se skriva v telesu. Ko se zavem, kam drvim, se ustavim. In obstanem – na kavču, zvita v klobčič, prijetno zabubljena.

»Ne, ni mi treba razumeti bolečine,« si naglas ponovim. V resnici mi je vseeno, od kod prihaja in kaj jo je sprožilo. Vseeno mi je, ali je je še, ali sem vso izjokala. Vseeno mi je, ali je samo moja lastna, ali kolektivna. Čisto zares. Kar je pomembno, je, da sem tukaj. Doma. V telesu, v svojem svetišču. Kjer je luna pravkar posvetila izza oblakov in s svojim prodornim sijem napolnila mojo kupico.

»Dobrodošla nazaj v žensko esenco,« mi prišepne.

Ja, tukaj sem. Mehka v svojem telesu. Spokojna v dojemanju sveta okrog sebe. Sprejemljiva do vsega, kar hoče zaplesati z menoj. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je pot in cilj. Je moj notranji fokus, od katerega se mi ni potrebno ločiti niti, ko imam samo 45 minut za delo, ki vedno zamuja na sestanke. Biti mehka, spokojna in sprejemljiva je stanje, ne delovanje. Vanj se moram sprostiti, zanj mi ni treba ničesar dodatnega storiti. To je notranji fokus. In notranji fokus nudi vedenje, ki prihaja iz telesa.

26907649_10155984880237819_8079611177575293643_n

O tem, kaj je boljše

Že nekaj časa mi pod oknom zavesti pritrkuje misel, da prihaja čas.

Prihaja čas, da spravim skupaj vse svoje vizije in ideale v neko zaokroženo celoto. In kot se v starševstvu tako blagoslovljeno venomer dogaja, je moj sin spet tisti, ki me nevede peha naprej, v življenje.

Svarun bo oktobra star pet let in po vse pravilih bi zatorej moral drugo leto ali pač čez dve leti (ker je oktobrček) v šolo. V šolo, ljudje moji! To ni kar tako. In če sem do sedaj lahko zavlačevala z osmišljanjem najine dolgoročne prihodnosti, sedaj ne morem več. Ne morem več. Ne zato, ker bi mi nekdo dihal za ovratnik (vsi najbrž pričakujejo, da sploh ne razmišljam o tem, da sine morda ne bo šel v javno šolo). Da je temu zavlačevanju odzvonilo, mi  pravi moj notranji glas. Tisti »ne morem« prihaja naravnost iz moje atthe, ki globoko in neomajno zaupa, da je zares možno pričarati življenje, kakršnega si želim zase, za svojega sina, ter posledično za svoje bližnje in za ves svet. To, prav tukaj, je eden največjih blagoslovov starševstva: vsaka odločitev, od katere zavisi dobrobit našega otroka, mora prihajati iz nas samih. Čisto vsaka. Ne iz našega uma, ki se lahko intelektualno napolni s podatki in potem na podlagi le-teh pretehta možnosti in racionalno, realno določi, katera pot je prava. Podatki in modeli sicer obstajajo, toda (kar se mene tiče) ti niso aplikativni, ker je vsak otrok drugačen, in vsak starš drugačen. Odločitve, ki vplivajo na življenja naših otrok, so najtežji del … in hkrati tisti, ki prinaša največ svobode.

Seveda je jasno, da si vsi starši želimo najboljše za svoje otroke. V izogib posploševanju, ker pač sama ne vem in nikoli ne bom, kako je biti oče, bom od sedaj naprej govorila za mame. Torej, jasno je, da si vsaka mama želi le najboljše za svojega otroka. Za to je poskrbela že mati narava. Ko ženske na svet rodimo otroka, se namreč v nas biološko rodi močan materinski instinkt, ki meri k zagotavljanju ne le varnosti in preživetja naših potomcev, marveč tudi blagostanja in dobrobiti, kot ju same morda sploh ne poznamo. V tem materinskem instinktu je moč, ki spreminja svet na bolje. Samo pomislimo, vsaka generacija si za svoje potomce želi boljšega življenje, kot ga ima sama. Močno, kajne? Ne le, da si tega želi in k temu stremi – to po svojih najboljših močeh tudi zagotavlja.

To zavedanje je zelo dobra iztočnica, da se ozremo za sabo s hvaležnostjo v srcih. S hvaležnostjo za starše, za stare starše in tako generacije in generacije nazaj, ki so v srcih stremeli k temu, da bodo njihovi otroci imeli boljša življenja, kot so jih imeli sami. Hvala. In sedaj. Ne moremo mimo vprašanja: »Kaj je boljše?«

Kaj je sploh tisto, kar je boljše? Univerzalnega odgovora na to vprašanje ni, saj se fluidno spreminja od generacije do generacije. Generacija naših non in nonotov se je rojevala v času svetovnih vojn, ko sta revščina in pomanjkanje zategovala vsakdanji kruh. Zaradi tega si je ta generacija za svoje otroke želela več obilja, več varnosti, in svobodno državo, v katero bi se združili vsi enake krvi. Generacija naših staršev je zares imela več obilja, in to obilje je prihajalo v obliki neštetih možnosti. Potrebno je bilo samo poprijeti za delo in že so se odpirale možnosti: za šolanje in študij in kasneje za zaposlovanje. To so bili časi, ko si je vsakdo lahko sezidal svojo hišo in šel poleti na morje in bolj ali manj ugodno živel. Generacija naših staršev si zato za svoje potomce želi vse, kar so imeli sami, ampak le še več tega: več ugodja, več obilja, več materialnih dobrin, bolj spoštovan poklic, lepše zveneč naziv, bolj eksotične oddihe. Vse to je super. Vse to lahko dandanes imamo, če že ne vsi, pa skoraj vsak izmed nas. Tukaj je, samo z roko sežemo, pa je naše: vse. Vse, vse, vse. Vse je super. Če je vse pač tisto, kar si mi zares želimo.

Če prav pošteno pomislimo, smo v resnici prva generacija, ki je imela vse. Razen peščice na socialnem dnu, ki pač znotraj vseh družb pride zraven kot nujno zlo, nas večina ni živela v pomanjkanju, ampak v izobilju. Stvari in možnosti. Za naše telesne potrebe je bilo dobro poskrbljeno. Naše umske potrebe so bile zadostno stimulirane. A še kaj sploh preostane?

Zelo pogosto se spominjam besed staršev, ko sta z jezo in bolečino in razočaranjem reagirala na moje večno nezadovoljstvo: »Takšna si zato, ker smo ti vse dali! To je tvoja zahvala!«. Sedaj razumem. Bolelo ju je, ker sta mi dajala vse, česar sta si sama kot otroka želela, pa nisem bila zadovoljna; nisem bila niti hvaležna. Sedaj razumem. Vse, kar sem po svojih otroških zmožnostih hotela s svojim nezadovoljstvom sporočiti, je, da mi navkljub njuni večni radodarnosti nekaj manjka. Nekaj, česar se ne da v trgovini kupiti ali v šoli naučiti. Sedaj razumem, tedaj pa nisem. Nisem vedela, kaj mi manjka, da sem bila po ocenah drugih tako zahteven, nehvaležen in nezadovoljen otrok, kasneje najstnica in še kasneje mlada ženska. Bolelo me je, da ne morem ugoditi svojim staršem in biti hvaležna za vse, kar imam. Bolelo me je, ker sem ju razočarala. In bolelo me je, da se ne morem vsaj pretvarjati, da je »vse, kar imam«, dovoljšen razlog za ultimativno srečo in zadovoljstvo. Bolelo me je in nisem vedela, sedaj pa vem. Sreča ne izhaja iz »vsega, kar imam«, marveč iz vsega, kar sem. Moje dušne potrebe niso bile zadovoljene in tega nisem konceptualno razumela, poleg tega nisem poznala terminologije, ki bi to ubesedila; to sem samo čutila. Tista svoboda, tisti izraz, tista ekspanzivnost, tisti navdih, tisto zlitje, ki so hrana za našo dušo, so bili manjkajoči deli moje sestavljanke.

To seveda ni nič neobičajnega. Smo tridelna bitja, blagoslovljena s telesom, umom in dušo (če že moremo strukturirati), in ko je za prva dva dela nas, ki sta telo in um, poskrbljeno, začutimo potrebo po hranjenju tretjega, najbolj subtilnega, a najbolj zgovornega dela nas: naše duše.

Torej, če ponovim vprašanje: »Kaj je boljše?«

Kaj je tisto, kar si želim za svojega otroka, bitje, ki ga imam najrajši na svetu?

V kakšnem okolju želim, da odrašča? Od kakšnega okolja želim, da se uči? In na kakšen način?

S temi vprašanji se ukvarjamo vsi starši, bodoči starši in nekateri izmed vas, ki preudarno razmišljate o potomstvu, v tem času in prostoru. O tem razmišljamo vsi, ki bi za svoje otroke, in s tem neposredno tudi zase, pričarali način življenja, ki je bolj prijazen človeškemu bitju, in ne nujno robotu, v katerega bi nas družba rada stisnila. V katerega bi nas rade stisnile družbene institucije.

Javni vrtec, javno šolstvo. Institucije. Svarun trenutno obiskuje javni vrtec tu v bližini in povem vam, če se lotim naštevanja pomanjkljivosti, na bom mogla prenehati. Pa se raje ne lotim. Ne lotim se naštevanja pomanjkljivosti, se jih pa zavedam. Zelo dobro se jih zavedam. Ne meljem jih, ne jokam se zaradi njih, ne preklinjam jih in jim ne nasprotujem. Svarun v odgovor na moja dobronamerna poizvedovanja o vrtcu, ki se začnejo z vprašalnico zakaj, velikokrat zelo odraslo nagne glavo in skesano odgovori: »Saj veš, pravila.« O, vem, vem. Vem, in zato mi ravno kdaj pa kdaj še zavre kri, ko to slišim. Zavre, pa se znova hitro umiri, ko me moja attha opomni: »To je generacija otrok, ki bodo spreminjali sistem, zato potrebujejo tudi izkušnjo sistema. Tako pač je.«

Najlažje se je pritoževati nad tem, kar je. Najlažje je brbotati v jezi, v besi, v frustraciji. Najlažje je čutiti tisto bolečino, ker naše vizije o svetu in družbi ne sovpadajo z realnim stanjem. Najlažje je dvigniti roke v razočaranju in nemoči in svoje ideale še naprej valiti po naših mislih. Lažje je govoriti, kot karkoli storiti. Lažje je komentirati, izpodbijati, kritizirati, kot se sam pri sebi odločiti. Ja, lažje je.

Ampak veste, kaj je še lažje?

Še lažje se je vsako jutro zbuditi in vedeti, da spreminjaš svet na bolje. Še lažje je zjutraj vstati, če veš, da si na poti k tistemu več, kar bi rad nanudil svojemu otroku. Kako? O tem drugič.

29063188_10155917658242819_2101697162025893888_o

Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh

Najino prvo potovanje po silovitih Kanarskih otokih, je bil enotedenski izlet v Luxembourg (s katerega sva se včeraj vrnila), kamor naju je povabila – in mi za rojstni dan podarila letalski karti zame in za Svaruna – moja draga prijateljica, ki gori živi in dela. Nekega dne sva se odpravila na izlet v srednjeveško mestece Vianden, kjer sem hotela Svaruna peljati na grad in se pomenkovati o dobrem starem srednjem veku. No, življenje je imelo druge načrte.

Najin izlet ni uspel. To se pravi, ni uspel, če vzamem v obzir le moja pričakovanja po celodnevnem raziskovanju sladkega srednjeveškega mesteca severno od Luxembourga; uspel je, če sprejmem darilo, ki ga nama je razplet dogodkov, prav tako kot vsak razplet dogodkov, podaril. (In sploh, kaj je uspeh in kdo ga meri? Ampak o tem raje kdaj drugič, da ne zaidem pregloboko v tale labirint.)

Svarun se je že na poti počutil zelo na tleh, ko sva po enournem potovanju prispela na najin cilj, pa je začel tožiti, da mu je mraz. »Ne moreš si predstavljati, kako me zebe,« mi je ponavljal med vztrajnim drgetanjem in dohitevanjem mojega prilagojeno počasnejšega koraka. Ob tem alarmu sem ga peljala na topel čaj brez medu in limone (ker sem bila pač izbrala najbrž edini lokal v Luxembourgu, ki  ju ni imel) in takoj zatem posedla na prvi avtobus proti domu.

Zjutraj pred odhodom na izlet sem ga sumničavo gledala v oči. V motne oči, v solzne oči, ki so zgovorno pričale o nekem neravnovesju. Lahko bi bila že tedaj odločila, da ne greva nikamor, pa sem vendarle zašepetala v nebo: »Morda pa ne bo nič.« Spraševala sem ga, kako se počuti, pa je beseda »izlet« tudi njemu preveč dišala, da bi si resnično prisluhnil. Po njegovem zatrjevanju, da se počuti v redu, sem ostala prepričana, da so motne sinove očke rezultat slabo prespane noči, ki jo je razdelila nočna mora. »Veš kaj sem sanjal? Da sem umrl!« me je jokaje zbudil kaj po štirih, da sem ga stisnila k sebi in božala in šepetala, dokler ni nazaj zaspal. Zatem se je še enkrat zbudil v joku, zaspal za kratek čas in beli dan začel z izrazito vijoličnimi podočnjaki. Tekom najinega menjevanja prevoznih sredstev sva spregovorila o tem, kako je umrl. »Zakuril sem ogenj in padel notri,« mi pove. Moj ljubi, dragi slovanski bog ognja, je torej zgorel. Pičlih nekaj ur po nočni mori je zares zagorel. Vročina, kajpada.

Ko ima Svarun vročino, zagori naglo in z vso močjo – prav tako kot jaz, ko sem bila deklica, mi pove mama. To je menda znak, da je njegov imunski sistem zelo močan, kar me uspešno pomirja v trenutkih, ko že malce panično spremljam njegova škrlatna lička in podivjan utrip srca. Vratolomno srce hladi razgreto telo, tako kot pri človekovem najboljšem prijatelju. To lahko sprejmem, četudi me opazovanje tega drgetajočega hitenja srca, prestraši. Česar pa ne morem sprejeti, je dejstvo, da mi otrok venomer zboli na ali nemudoma po počitnicah. In ja, tudi to zbolevanje bi lahko sprejela. Če bi verjela, da je moj otrok šibkega zdravja, če bi bila sama dlakocepski hipohonder, ki se boji bacilov kot vampirji križa, če bi me potovanja pehala v stres. Ali pa bi sprejela tako, da bi dvignila roke v zrak in zamrmrala: »Ah, otroci. Kaj č’mo. Saj se morajo prekužiti.« In skušala samo sebe prepričati, da tako pač je, da sama tu na nič ne vplivam, da je bolje sprejeti, kot se boriti proti temu, pika, amen. Resnično, z veseljem bi sprejela. Tako kot sem sprejela, da so potovanja pač potovanja in zatorej posebne priložnosti, ki posledično dopuščajo več prostora za improvizacijo na področju prehrane, časovnega okvira, aktivnosti. In to je vse super. Prilagodljivost je bistvena sestavina srečnega, brezskrbnega življenja ženske. Ampak samo, če poznamo tanko linijo med prilagodljivostjo, ki nas reši, in prilagodljivostjo, ki nas ruši.

S Svarunom so nama na vsakih dosedanjih počitnicah padla vsa pravila v vodo. Kar sama od sebe se je zamaknila ura odhoda v posteljo, najin večerni ritual, dnevne aktivnosti in kajpada, režim prehrane, ne glede na to, koliko se trudim vzdrževati neko strukturo. In to je življenje. In življenje sprejemam takšno, kakršno je. Življenje je reka, na kateri se učimo predmeta Lahkotnost. Kako lahko karseda lahkotno plujem po tej reki življenja? Tako, da sem jezna, ker morava namesto prijetnega vandranja sedaj ležati v malem mestnem stanovanju? Ah, kje. To bi bilo plavanje proti toku. In to mi še nikdar ni prineslo ničesar drugega razen vedenja, da se plavanje proti toku preprosto ne izplača. Kako pa, potem? Tako, da sprejmem vse, kar mi pride naproti, kot podporo. Tako, da sprejmem ta dva dneva, ko naju je vročina priklenila v posteljo, kot podporo. Podporo pri umirjanju in podporo pri uvidu. In ko to storim … mi je že vse jasno. In zaznam ponavljajoči se vzorec, ki me žuli iz notranjosti.

Namreč, vsakič, ko s Svarunom potujeva, jeva veliko mlečnih izdelkov. Zato, da gostiteljem, ki bi za naju radi kraljevsko poskrbeli, ne beliva glave z vegansko prehrano. Pa tudi zato, ker se moje brbončice še niso uspele ločiti od prijetno polnega sirastega okusa, od katerega sem živela (in uživala), odkar sem pri osemnajstih prenehala z uživanjem mesa. O, ja. Mene, kraljico zdrave prehrane, na potovanjih vedno zasužnjijo lokalni siri in masla. In ni, da bi se ob tem dejstvu počutila slabo, kje pa; moje brbončice se pač še niso uspele odpovedati temu dobro poznanemu, zadovoljujočemu okusu. Vse ob svojem času, kaj? Ampak kaj pa, če je ta čas sedaj? Navsezadnje že nekaj mesecev na mojo grozo opazujem, da čutim po vsakem grižljaju sira v želodcu in po požiralniku vse do grla neprijetno kislo oblogo. Ob tem se počutim neprijetno, tišči me v grlu. In navsezadnje je ta negativna reakcija mojega telesa samo odgovor na resnico globoko v meni. Resnico, da meni osebno mlečni izdelki pač ne »štimajo« več. Ta resnica ni replika na splošno sprejeto dejstvo, da kravje mleko vsebuje rakotvorno snov kazein. Ta resnica je odmev nelagodja v mojem telesu, ki ga povzroča uživanje mlečnih izdelkov.

Morala sem se pogovoriti s seboj. Pravzaprav sem morala samo prisluhniti temu, kar mi telo in duša šepetata. In onadva šepetata, da mlečne industrije, ki je v resnici mesna industrija v (še kar izraziti) preobleki, ne zmoreta več podpirati. Ni nekaj, za čemer lahko pokončno stojim. In življenje me je pripeljalo do tega, da počnem samo tisto, za čemer lahko stojim z dvema trdnima nogama. Ne, nisem več pripravljena podpirati industrije, ki po mojem mnenju ruši svet. To je zgolj opomnik sebi, naj si sledim vedno in povsod. Naj živim samo tisto, kar je v skladu z mojo resnico. In sedaj? Sedaj končno zaupam temu ljubemu telesu, ki mi pravi, da je bilo mlečnih izdelkov dovolj. In tu ne gre za prepoved ali režim. Ne gre za disciplino, ker sem najbrž zadnja, ki bi favorizirala kakršenkoli kalup. Ne gre za vnovičen poskus kontrole nad seboj. Ne. Gre za jasno, ljubeče zavedanje, ki se je rodilo iz izkušnje, kaj se navzven in navznoter dogaja ob uživanju meni tako okusnih sirčkov. Gre za izbiro, izbiro sočutja. Sočutja do sebe, do Svaruna, do vseh prebivalcev Zemlje in jasno tudi vseh živali, ki so bile izpostavljene nasilju mesne industrije, novodobnega suženjstva. Gre za izbiro prihodnosti, ki jo želim z ostalimi sozemljani tkati za nas, naše zanamce in naš ljubi planet. Gre za ljubezen, navsezadnje. Ljubezen, ki sem jo uspela začutiti sedaj, ko sem lahko v svoji ranljivosti močna. Zavedam se, da ima moja izbira pomen. In če lahko s svojo izbiro pozitivno vplivam na veliko življenj, potem bom. Vem, da tu leži moč; moč zame in za ves svet. Pssst. Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh.

Hm. Kako sta zadnja dva odstavka kakorkoli povezana s Svarunovo vročino, se morda sprašujete? Preprosto. Da neka hrana za telo ni prava, nam telo samo sporoči. Sporoča, neumorno. Ko vidi, da ga ne poslušamo, nam pokaže. Ko telesu dajemo hrano, za katero čutimo, da ni prava, telo zboli. Ne zato, da bi se maščevalo naši neposlušnosti, ampak ker naša dejanja znižujejo njegov obrambni zid. Prevelik vnos pesticidov povzroča padec imunskega sistema, in to se lahko kaže na povišani telesni temperaturi, prehladu, gripi, nemoči pri tistem, ki to počne. Je pa tudi tako, da otroci do kakega šestega leta živijo v energijskem telesu svoje mame in njeno življenje na vseh ravneh se odslikava v otrokovem dobrem ali slabem počutju. Vem, da je Svarunova vročina posledica moje neposlušnosti; neposlušanja svoje najvišje resnice.

In sedaj? Bom še ena tistih veganov, ki v strahu pred napadalnimi, krvoločnimi, oči-zavijajočimi vsejedi, z repom med nogami in za hrbtom prekrižanima kazalcem in sredincem, sveto zanikajo, da je njihova odločitev kakorkoli povezana z živalmi. Da ni? Kako, da ne? Gre za živali, seveda gre. Gre tudi za živali. Za živali, za nas in za ves ta ekosistem, ki ga pohlep pustoši in uničuje. In sedaj? Bom še ena tistih, ki se bojuje za boljši svet. Se mar sploh slišim? Bojevala bi se za boljši svet? Kako smešno. Kako smešno, če vem, da mi boj ničesar ne izbojuje – povzroči pa mnogo napetosti, agresivnosti, jeze. Kako torej spremeniti svet na bolje? Tako, da sem jaz sprememba. Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj? Kako, če ne samo tako, kot znam? Čas je. Slišite tudi vi? Čas je, da začnem izbirati lepšo prihodnost za svojega otroka in za vse naše otroke. Ker na koncu vedno pridemo do enega in istega vprašanja: v kakšnem svetu si želim živeti in vzgajati svojega otroka?   

V teh dveh dneh Svarunovega ognja sva gledala animiran film Ledena doba 3: Zora dinozavrov. Svarunu namreč dinozavri trenutno na polno dogajajo, in ker mu je bil v Luxembourgu neverjetno všeč muzej naravne zgodovine sveta, se mi je zdela dobra ideja, da si ga še v risanki malo pogledava. Tako kot vsaka risanka je tudi ta imela prijatelje in sovražnike, protagoniste in antagoniste. In vsakič, ko si je z odejo pokril oči, ker je najstrašnejši mesojedi dinozaver Rudi samo zaprhal, sem mu nežno zašepetala: »Ja, v tistih časih je bilo tako, da so pač vsi bežali pred najmočnejšim in najstrašnejšim.« Nedolgo zatem, ko mi je malček spet zaspal v vročini, pa sem se med spogledovanjem z mlečno čokolado vprašala: »A je sedaj kaj drugače ali še vedno vet visi na potrebah najmočnejših in najstrašnejših?« Smo mar samo strašni Rudiji, ki si vzamejo, karkoli si poželijo, pri čemer nam še na lov ali molsti ni treba? Vem, od kod pride mleko v mlečno čokolado in vem, da ga ta mama ni proizvedla iz ljubezni do mene. Mleko je utekočinjena ljubezen mame krave do svojega mladiča, in vedenje, da je bil ta mladič odtrgan od svoje mame, me neskončno prizadene. Sem se zmožna spet obrniti stran in uživati v pregrešnosti okusa? Ali sem se zmožna obrniti navznoter in začutiti ljubezen in zaslišati, da to ni prava pot. Vem, da je Darwin s preživetjem najmočnejšega utemeljil razvoj vrst in evolucijo, toda nova dognanja kažejo drugače. Obstaja vse več znanstvenikov, ki prihajajo do istih zaključkov: da evolucija ni posledica tekmovanja, marveč sodelovanja in harmonije med različnimi vrstami. In sedaj se samo še vprašam: ali mlečna čokolada, ki vzame mladiča od matere, povzroča harmonijo, ali jo ruši? In sedaj … sedaj že vem, kaj.

lux12