Da bo vsak nov dan – NOV

53704680_2028908260744846_317914437027627008_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena kljub temu, da mi je bil praktično zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo. Bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – predlagala. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo (ali huje – implozijo) nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me rabi poleg. Želela sem si biti poleg, a vedela sem, da sem tudi sama preveč nemirna, da bi ga lahko ljubeče poslušala in mu ponudila brezpogojen objem, ki ima moč raztopiti vse njegove skrbi. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes. Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes. Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohraniti mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!« Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob Svarunovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več. Bila sem samo onemogla. Bila sem prepolna vsega. In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje, ki je prihajalo iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga – zadovoljna z odgovorom o vremenu – sploh nisem iskala, je pa zato ono našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes potrebovala ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo – zares opazimo, kje stojimo danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo morda naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

To je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. To je epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen; nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

Hvala,

Tamara

53528529_339193590035119_9018546940589113344_n

O pomenu spuščanja – delanja prostora zato, da lahko sprejmemo vse novo, kar nam prihaja naprosti, sem govorila tudi v zadnjem videu na ATTHA TV z naslovom Ženski ples z življenjem:

Advertisements

Filtri, filtri

27336312_10155814406332819_1104499104345005269_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena. Kljub temu, da mi je bil praktično skorajda zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da ta čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo: bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – rekla. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me morda rabi poleg. Vedela pa sem tudi, da sem sama preveč nemirna, da bi lahko kogarkoli mirila. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti13, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes.

Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes.

Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohranjati mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!«

Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob njegovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več.

Bila sem samo – onemogla. Bila sem – prepolna vsega.

In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga, zadovoljna z odgovorom o vremenu, sploh nisem iskala. Je pa zato ono iskalo in našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes očitno rabila ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo. Zares opazimo, kje stojimo – danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo najbrž naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

Ravno to je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. Ravno to je tisti epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen. Nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

mi že slediš na instagramu

Če se je ta zgodba dotaknila nekega poznanega dela vas, vam bo moja knjiga, polna takšnih zgodic, zelo všeč. Prednaročite jo lahko na spodnji povezavi do 30.4.2019. Vnaprej hvala vsem za podporo! In za branje! Mwa*

Povezava: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjigeavi 

Sprejeti, spustiti.

Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano.

Moja narava je impulzivna in zato se mi je od venomer zdelo najtežje ne izkoristiti bodrenja moje ženske duše, moje atthe, moje strasti, ko me ta vodi v akcijo, v realizacijo. Zakaj ga tudi ne bi izkoristila, kaj? To bodrenje poznamo kot navdih, in navdih mi je vedno zvesto pomagal, da se počutim bolje. Služil mi je pri ustvarjanju življenja, kakršnega si želim; življenja, v kakršno se – včasih počasi, spet drugič bolj hitro – prebujam. Služil in služi mi pri delu; pri vživljanju v svoje poslanstvo, ki ga pravkar prebirate tu na mojem koščku spleta.

Ampak zakaj se včasih zdi, da mi navdih ne služi v odnosih do soljudi in, bolj specifično, v ljubezenskih odnosih? Nobenega razloga ni, da mi ne bi. Navdih hrani našo dušo, in nam s tem daje orodje, kako zaživeti svoje fantastično življenje. Zakaj torej bi deloval pri odnosih?

Zadnjih nekaj dni, ko se v meni kopiči naklonjenost do nekoga in s to naklonjenostjo tudi želja po preživljanju časa z njim (več časa, čim več časa), sem veliko mlela o tem. Zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj se mi nalahno zdi, da mi jo na tem področju skuša navdih zagosti? Ko delam, razmišljam, kako lepo bi bilo ob njem karkoli početi. Ko kuham, razmišljam, kako lepo bi bilo tudi zanj kuhati in se potlej svečano usesti k obedu. Ko grem zvečer spat, razmišljam, kako lepo bi bilo v njegovem objemu zaspati.

Ko sem, razmišljam. In to mi takoj pove, da v resnici nisem. Nisem tukaj, v tem trenutku današnjega dne, ampak povsem drugje, prostovoljno ujeta v neke druge trenutke, ki – tako kot jaz – niso tu in zdaj: če so se ti že zgodili, jih več ni, ker so že bili opravili svoje delo s tem, ko so me privedli do tega trenutka tukaj in zdaj; če pa si zgolj želim, da bi se ti nekoč zgodili, jih pa tudi (še) ni, ker je izkušnja tista, ki botruje našemu izkušanju življenja.

Če  razmišljam, medtem ko sem, nisem odprta in če nisem odprta, ne more nič vstopiti vame. Vključno z navdihom. Navdih je tisti, ki vstopa. Vstopa, ko smo tukaj in zdaj, ko sodelujemo z življenjem, ko sprejemamo in spuščamo vse dražljaje, ki nam jih nudi življenje.

Ženska esenca me že leta, bolj intenzivno pa od začetka pisanja svoje prve knjige uči o tem, kako pomembno je sprejemanje. Sprejemanje vsega, kar se dogaja. Sprejemanje vsega, čemur dovolimo, da se zgodi. Sprejemanje tega, da imamo moč, s katero kreiramo svoje življenje. In sprejemanje tega, da včasih, ko kreiramo ne delujemo iz moči, ampak iz pomanjkanja. V tem trenutku na svoji poti lahko z neomajno gotovostjo trdim, da je sprejemanje glavna vrlina, ki jo moram kot ženska, ki stremi k življenju iz ženske esence, zares usvojiti, kajti vse ostalo pride z njo v paketu.

Ampak obstaja še ena vrlina, ki se mi zdi enako pomembna kot sprejemanje. Obstaja še ena vrlina, brez katere sprejemanje ni mogoče, brez katere sprejemanju sploh ne moremo več reči »sprejemanje«, ampak preprosto – držanje. Držanje za rep, če smo natančni. Ta vrlina, brez katere sprejemanje ni več sprejemanje, je spuščanje. Prej ali slej moramo spustiti vse, kar smo bile sprejele. Vsak nežen trenutek, vsak lep pogled, vsak brezhiben navdih, ki nas obišče. Zakaj? Zato, da jih lahko pride še več, vendar!

Dajmo, spustimo vse, kar nas maši s tako lahkotnostjo, kakor jesensko drevje spusti svoje porumenele liste, da se lahko odpre zimi; kakor živali spustijo svojo zimsko dlako, da se lahko udobneje počutijo v toplejših dneh. Ženske imamo za časa naše rdeče lune, kot menstruaciji pravi moja draga prijateljica Katka, mesečno priložnost spustiti vse, kar smo bile nakopičile, pa nam ne služi več. To je lažje sprevideti, posledično pa tudi storiti, ko se zavemo, da vse, kar prihaja, ne prihaja zato, da bi ostalo. Živimo v svetu dveh polarnosti in kar pride, tudi gre. Vse prihaja in odhaja, in sama verjamem, da je to tudi smisel tega čudovitega, blagoslovljenega, našega življenja.

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Ta dualnost me spomni na čudovito pesmico slovenske pesnice, pisateljice in pripovedovalke ljudskih pripovedi Anje Štefan, z naslovom Svet je kakor ringaraja, ki je Svarunu še posebej ljuba:

Svet je kakor ringaraja,

vse prihaja in odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.

Pride dan in pride noč.

Pride zima, pa gre proč.

Ptička pride, odleti,

muren poje in molči.

Če hočemo (in verjamem, da smo tukaj soglasne), da je naš svet kot ringaraja, se moramo odpreti tako sprejemanju, kot tudi spuščanju. Vse, kar držimo za rep, nam ne služi več. K nam je prišlo samo zavoljo izkušnje, ki nas popelje v modrost, ta nam pa bivanje olajša in polepša in še posuje s čokoladnimi mrvicami. Res!

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Vse, kar smo bile sprejele in ne tudi spustile, ovira našo pretočnost, ki pa je ključna, da lahko navdih sploh prodre globoko v same pore našega bivanja.

Tisti impulzi, ki torej prihajajo k nam in nas bolj ali manj vodijo po plesišču kadar nismo pretočne, niso zares navdih, kaj?

Hm, mislim, da res ne. Vsi parametri temu potrjujejo.

Moja obsodba, da mi jo skuša navdih znotraj odnosov s soljudmi, posebej pa ljubezenskih odnosov, zagosti, je bila torej krivična?

Tako kaže, ja.

V tem primeru se opravičujem. Najprej navdihu, ker sem delala račune brez krčmarja. Potem pa še sebi, ker sem sploh delala račune v mislih, in ne bila stoodstotno v doživljanju, izkušanju, v tu in zdaj. Iz srca se opravičujem: sprejemam, da sem naredila napako, in hkrati spuščam sodbe o sebi, ki bi mi lahko tvezile o tem, kakšen človek neki sem, da sem lahko bila to storila.

Obenem tukaj in sedaj, na ta čudovito topel majski dan in vpričo ptičkov, ki predano pojejo svoje neprenehne ode življenju, vabim vse, kar se je bilo v meni zataknilo, da se »odtakne«. Sprejeti, spustiti. Sprejemam in spuščam vse: svoja pričakovanja o tem, kako bi moral ljubezenski odnos izgledati; svoja pričakovanja o tem, kako bi se moral moj soudeleženec v ljubezenskem odnosu vesti in kako pogosto poklicati; svoja pričakovanja, da je od njega odvisno moje počutje.

Preden sva se zlila, sem si mesece in mesece govorila, da si »v tem trenutku ne želim spoznati nikogar, ker niti približno nisem pripravljena na partnerski odnos, sploh pa bi rada v miru, nemoteno dokončala svojo prvo knjigo, da se lahko potem druga v miru naloži …«. To prepričanje sem držala za rep (in ga morda še držim) dolge mesece in zadnje v zadnjih nekaj dneh tudi zelo intenzivno okušala, izkušala, doživljala. Ja, bilo mi je postreženo na pladenj predme. Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano. Kajne?

tree

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Čutim, voham, vidim, da še ni bilo boljšega časa, da to prepričanje izpustim. In se odprem življenju. In navdihu. In sem pretočna.

In sem.