Da bo vsak nov dan – NOV

53704680_2028908260744846_317914437027627008_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena kljub temu, da mi je bil praktično zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo. Bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – predlagala. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo (ali huje – implozijo) nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me rabi poleg. Želela sem si biti poleg, a vedela sem, da sem tudi sama preveč nemirna, da bi ga lahko ljubeče poslušala in mu ponudila brezpogojen objem, ki ima moč raztopiti vse njegove skrbi. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes. Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes. Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohraniti mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!« Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob Svarunovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več. Bila sem samo onemogla. Bila sem prepolna vsega. In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje, ki je prihajalo iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga – zadovoljna z odgovorom o vremenu – sploh nisem iskala, je pa zato ono našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes potrebovala ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo – zares opazimo, kje stojimo danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo morda naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

To je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. To je epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen; nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

Hvala,

Tamara

53528529_339193590035119_9018546940589113344_n

O pomenu spuščanja – delanja prostora zato, da lahko sprejmemo vse novo, kar nam prihaja naprosti, sem govorila tudi v zadnjem videu na ATTHA TV z naslovom Ženski ples z življenjem:

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)

Rakov čas žgečka mojo luno

Dolgih nekaj let tega mi je prijatelj astrolog rekel, da bom med drugim zato, ker imam luno v raku v drugi hiši, najbrž vse življenje finančno preskrbljena s strani nekoga drugega. Da ne bom nikoli v popolnosti finančno neodvisna. Te besede so me zaskelele, prizadele, ampak zaznamovale, saj jim še danes vestno sledim. Pravzaprav jim še posebej danes in te dni sledim, saj letošnji rakov čas dodobra žgečka mojo luno v raku, veste.

Ne bi rekla, da sem finančno odvisna, toda brez dobre volje mojega očeta, ki mi v stiski na dolgi rok posodi ali pač krije stroške avtomehanika, ne bi bila zdaj tukaj, pred tem računalnikom, ampak v neki službi, ki bi mi omogočala, da se vedem kot sprejeta definicija odgovornega odraslega starša štiriletnika. Ne, ne bi rekla, da sem odvisna, a hkrati si ne drznem trditi, da sem povsem neodvisna. Res je, da ves čas migam, da ves čas dajem in kreiram in ob tem se nemalokrat počutim kot žabica iz zgodbice o maslu. Jo poznate?

Poznate zgodbo o dveh žabicah, ki sta skočili v velik lonec z mlekom? Prva je nekaj časa brcala, sčasoma pa obupala in se utopila. Druga pa se ni vdala. Brcala je in krilila, se kobacala in se na vse kriplje skušala rešiti iz kozice. To je počela vso noč in vse dokler se zaradi njenega brcanja ob zori mleko ni spremenilo v maslo, iz katerega je žabica lahko enostavno skočila. Tudi jaz, prav tako kot druga žabica, brcam in brcam in brcam – ampak po maslu še kar ni ne vonja ne okusa. In tile kraki me, vam povem, tu pa tam, vsaj enkrat mesečno, že pošteno bolijo. Danes, na primer.

Danes je tisti dan v mesecu, ko so me bolečine polegle v refleksijo. Rdeča luna sveti nad mano in v njenem siju že vse od začetka pisanja moje knjige, že od začetka tega najbolj katarzičnega potovanja, predihavam občutke lastne vrednosti. Lastna vrednost je tisti aspekt sebstva, ki je bil v meni najbolj oskrunjen, je zato najbolj občutljiv in zato terja največ časa in sočutja in ljubeče pozornosti, da se zaceli. Ja, ponovno sem tu, kjer spuščam majhnost in sprejemam obilje. Počasi. Preudarno. Po korakih – ali bolje rečeno, po korakcih – ki jih iz mene izvablja življenje s svojim neumornim, razikgranim plesom. Saj veste, ča-ča-ča, naprej, nazaj.

V odnosu do sveta in soljudi svojo vrednost še vedno nemalokrat determiniram na podlagi tega, koliko imam – ali pač koliko manj imam: koliko manj fizičnih dokazov za svoje izobilje sem uspela do tega trenutka v življenju nakopičiti. In ja, še vedno se včasih ujamem v obsojanje same sebe, v inkvizicijsko izpraševanje dejstva, kako lahko v meni sploh še raste prepričanje, da sem toliko, kolikor imam. A namesto, da grem spet po dobri stari poti retoričnih vprašanj, ki omenjeno prepričanje v meni le še zalivajo, se danes odločam za sprejemanje; vedoč, da je ta zalivalnik, ta žlafadur – kot v našem kotičku Primorske rečemo zalivalniku – najbrž rodilo moje večje vključevanje v družbeno shemo kot kdajkoli poprej (otrok v instituciji to nedvomno prinese za seboj); vedoč, da so moj žlafadur najbrž rodila tudi vsa čudovita, srčna, iskrena sporočila podpore s strani bralk mojih zapisov, ki mislijo, kako pravljično je moje življenje.

Ja, moje življenje je pravljično – vse dokler se ne osredotočim na pomanjkanje, ki še vedno kdaj oblikuje moje dojemanje resničnosti.

Ja, moje življenje je pravljično že sedaj. »A kaj bo šele potem, ko mi bo vendarle uspelo zaobiti to navidezno pomankanje?« se navdušeno sprašujem na dneve, kot je danes.

Tega ne vem. Lahko zavoham in si zamislim in začutim. Vem pa še ne. In razlog, da tega ne vem, leži v tem, da se svojega čudovitega in izjemnega in žvrgolečega in pisanega in plešočega in neskončno izpolnjujočega in predvsem dobro znanega, domačega življenja na nek način oklepam. Naj pojasnim.

V zadnjem mesecu sem veliko časa preživela v pogovorih z nekim mladeničem. Ta mi je iskreno in nerodno in ljubko podal zares čudovit kompliment, ki sem se ga morala naučiti sprejeti in iz srca sem mu hvaležna za to lekcijo. Čeprav zelo odločen in predan podjetnik, se je ta moški izkazal za večjega hipija1, kot velik del tistih, ki jim persono krojijo aladinke2, špinel3, dolgi lasje in brezbrižno poležavanje na odročni plaži. Svobodomiselnost pri meni vedno vžge. In tudi tokrat je vžgalo, zaradi česar sem v najinih neskončnih pogovorih resnično uživala … vse dokler nisem izvedela, da je ta moški navkljub svoji preprostosti bogat, najbrž celo mastno bogat. V trenutku, ko sem se pričela zavedati njegovega premoženja, torej fizičnih dokazov za njegovo blagostanje, sem se zdrznila, zakrčila, zaprla. Sprva sem se poskušala potolažiti in sprejeti njegovo, mojo, najino situacijo, vendar je tisti del mene, ki se je zbal za življenje, kakršnega sedaj živim, postajal vse glasnejši, vse močnejši, vse dominantnejši. Vse dokler nisem popolnoma prekinila stika z omenjenim moškim. Tisto noč, preden sem to storila, nisem mogla spati. Božala sem spečega Svaruna ob meni, se osredotočala na to, da ostaja pipica za Fluidlight (tehniko neskončne vesoljne podpore, ki me je je naučila Sara) odprta in srepo bolščala v temo za dokazi, ki bi upravičevali moj strah. Strah, ki mi je lezel do kosti. Strah, ki me je zasliševal, kako se bom v svojih raztrganih pajkicah počutila ob tem čednem moškem v obleki. Strah, ki me je prepričeval, da bom morala za to, da bi bila ob njem, izdati del sebe, ali vsaj tiste črne luknjaste pajkice. Strah, ki je sam odgovarjal na svoja vprašanja, rekoč, da bo, v kolikor nadaljujem te pogovore (v katerih je bil potencial za razvoj prav vsega) mojega življenja konec. Mojega čudovitega in pravljičnega življenja, ki ga imam tako rada … in nad katerim se tako rada pritožujem, ko se mi zdi, da mi ne nudi dovolj sredstev za vse, kar bi rada.

Veste, odkar sem se preselila v stanovanje, kjer trenutno živiva s Svarunom, sanjam o hiški ob gozdu, v zelenju, v samem objemu Matere Narave. Ne zato, ker mi ne bi bilo lepo živeti tukaj, kjer živim – nasprotno, najino pisano stanovanje mi (še posebej, ko je čisto in pospravljeno) nudi neskončno ugodje. Hiška s pogledom na zeleno je zgolj naslednja stopnička, na katero lezem, tako kot v življenju vedno skačemo na nove in nove stopničke, ki nas navdihujejo in krepijo naše sposobnosti kreiranja. Ampak hiške v gozdu še ni, ali bolje rečeno, mene še ni v hiški ob gozdu, saj hiške ob gozdu nisem zmožna sprejeti. Nisem je zmožna sprejeti brezpogojno, ne glede na to, kako mi pride naproti. Neskončno si je želim, to že, ampak nisem je pripravljena sprejeti, ker globoko v sebi vztrajam v prepričanju, da si jo moram najprej zaslužiti. Da moram več, da moram bolj, da moram disciplinirano, da moram, moram, moram vložiti nepojmljive količine energije, da bi nekaj nepojmljivega (kar se mi hiška ob gozdu še vedno zdi) lahko dobila. Da moram sama zanjo zaslužiti. Da si jo moram preprosto zaslužiti.

Ampak kaj sploh pomeni to, da si nekaj zaslužimo?

Ob vsem, kar sem se že naučila o ženskem magnetizmu, se konceptualno popolnoma zavedam, da mi za hiško ni potrebno garati in krvavi pot potiti. Ne, usmerjanje enormnih količin energije ven, iz sebe, v svet, ni bil nikoli ženski način pridobivanja stvari. To seveda še ne pomeni, da ženske ne delujemo v smeri tistega, česar si želimo. Nasprotno, živeti v ženski esenci pomeni, da vedno iščemo užitek, da smo vedno obrnjene proti ugodju, predvsem pa, da vedno sprejemamo, z rokami široko razprtimi v objem, blagostanje, ki je že na poti k nam. Ker blagostanje je vedno na poti k nam, če smo to pripravljene videti, ali ne; če smo to pripravljene sprejeti, ali pač ne.

Včeraj sem to izkušnjo z moškim in spoznanjem o hiški podelila z eno izmed mojih dveh najljubših Nik na svetu, pa mi je rekla: »Tega moškega bi lahko sprejela kot pot do tiste hiške, o kateri tako sanjaš.« Res je. Jaz pa sem namesto tega izbrala strah, da se bo moja nesigurnost ob nekom visoko letečem povsem razpasla in bom spet s celim svojim bitjem začela verjeti, da sem manjvredna.

Kdo je tisti, ki mu moram dokazovati, da sem okej?

Komu moram polagati račune, da je življenje, ki ga živim, pravo?

Koga moram na vse možne načine prepričevati, da sem dovolj vredna?

Ko sem omenjenemu moškemu položila v vedenje, da se počutim neudobno, ker prihajava iz tako različnih svetov – on iz tistega s hišnimi pomočnicami in zasebnimi čistilkami, jaz pa iz tega, kjer vsak mesec žongliram z zaslužkom in upam, da bo v mojih rokah pristala vsaj polovica žogic, ki sem jih vrgla v zrak – mi je rekel: »Ob meni se ti ni treba počutiti neugodno. Vem, da si na svoji poti, na kateri te podpiram in vem, da moraš na njej ostati. Želim si le, da bi mi dovolila, da sem ob tebi na tej poti. Koga sploh briga, če ne enako zasluživa?!«

»Mene,« sem si zašepetala v brado in uprla pogled h tlom, »mene briga«

Ob tem zapisu se počutim bolj ranljivo, kot sem se počutila kdajkoli v življenju. Počutim se nago, ker nimam odgovorov. Ja, konceptualno mi je jasno vse, ampak hkrati čutim, da me tisti ranjen del mene, vztrajno cuka za rokav, ker rabi mojo ljubečo pozornost in rabi moje sprejemanje.

Zato zdaj zaključujem ta zapis in grem. Tja dol, v ranljivost, dihat.

Ta zapis še čaka svoj odmev, čaka svoj mir, čaka svoj epilog.

In jaz čakam z njim – a medtem živim. Ker sprejemam.

__________________________________________________________________________

Hipi1 je po moji definiciji svobodomiseln človek odprtega duha in radovedne narave, ki je manj vpleten v splošno družbeno tendenco po kopičenju materialnih stvari in bolj vpleten v lastno definicijo uživanja in predanega ustvarjanja življenja, kakršnega si zares želi živeti.

Aladinke2 so udobne hlače širokega kroja s korakom daleč pod koleni.

Špinel3  je na Primorskem, kot v pesmi Marjo Špinel Iztoka Mlakarja, džoint, džola.

home

O ženskem magnetizmu

»O čem že pišeš knjigo,« me vpraša po čudovitem kosilu, o katerem izvem, da ga je za svojo skupino gostov, ki sem jim njeno predavanje tolmačila v angleščino, kuhala celo noč.

»Naslov je Prebujanje v žensko esenco,« ji odgovorim ob ognjemetih navdušenja, ki venomer pokajo v meni, ko se pogovarjam o svojem delu, svoji strasti.

»Aja, saj res … te esence se spomnim, ja,« pohiti in malce nagne glavo, »ampak o čem točno boš pisala v knjigi?«

Povem, da je v knjigi vključena moja zgodba o tem, kako sem pred točno sedmimi leti po diplomi, po končanem razmerju z dolgoletnim fantom in po tem, ko sem se na vrat na nos zaljubila v prvega filozofa in kitarista, ki mi je prečkal pot, začela ugotavljati, da sploh ne vem, kaj pomeni biti ženska v tem svetu. Povem, da je bila moja ženskost zame prej sramotna skrivnost kot izvor moči, ki je danes.

Kima.

»Ampak … te ženske se pa imajo fajn, kaj?« pomigne proti mestu, od koder se je pred dobre pol ure odpeljal kombi z osmerico žensk, ki si ogledujejo Slovenijo, medtem ko njihovi možje sestankujejo o zelo pomembnih stvareh, kajpada.

»Ja,« goreče pritrdim, vesela, da imam priložnost žensko esenco prikazati v praksi, »ja, to je ta ženska esenca, o kateri sem ti govorila. To je ta sposobnost sprejemanja vsega dobrega, kar nam vedno prihaja naproti.« Moja naklonjenost dramatizaciji besed me vedno premaga, in tudi tokrat se v zadnjem stavku udobno zleknem vase, razširim roke v objem in miže nagnem glavo k nebu, kot bi bila svoj radostno nasmejani obraz pomolila soncu v poljub.

»Tako bi pa tudi jaz živela,« poreče, se nasmeje in ponovi za mano gesto sprejemanja. Samo za trenutek. Takoj zatem namreč pogleda k Vesolju, roke zasuka tako, kot bi jih nekdo, ki nepotrpežljivo čaka na kaj, in neučakano iztisne: »No?! Daj, no!«

»Aha, ne tako,« jo prekinem. Popolnoma mi je jasno. Ljudje se najprej zahakljamo v tem, ko mislimo, da moramo na tisto nekaj, kar si želimo, čakati. Čakati in prestopati z ene noge na drugo? Ah, kje pa. Tega od nas nihče ne pričakuje. Ko vemo, česa si želimo, in o tem tudi Vesolju sporočimo, potem je naše delo samo, da uživamo v vsem, kar izkušamo; v današnjem vonju zraka, v jakosti današnjega sonca, v počutju našega telesa danes. V tem trenutku, ki je naše najboljše izhodišče za sprejemanje vsega, kar si želimo.

»Ne tako. Ne smeš reči Daj no! ker s tem daješ Vesolju občutek, kot da se ti kam mudi, kot da Vesolje malce priganjaš, kot da ne uživaš, kjer si,« se besede zame nalagajo iz vedenja, ki ga zadnjih nekaj mesecev, od začetka pisanja moje knjige, usvajam s svetlobno hitrostjo.

»Ja kako pa?« me začudeno pogleda, še vedno nasmejana.

»Ti si odgovorna samo za to, da uživaš točno tukaj, kjer si. Ne ukvarjaj se s tem, česar tu še ni. Ti samo uživaj, se smej, se zlekni v svoje udobje … da bo vse tisto, česar si želiš, prišlo sem samo zato, ker bo tudi ono hotelo izkusiti vso to tvoje razkošje.«

In tako, drage moje, deluje ženski magnetizem.

DSC_6533

Foto: Anja OriAn, kreatorka čudovitih, lahkotnih, udobnih oblačil iz 100% lanu na https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Skrb zase

Odkar sem jo odkrila, rada veliko govorim o skrbi zase. Odkar sem poldrugo leto tega, ko je šel moj triinpolletni Svarun prvič v vrtec, ugotovila, da se kot mama samohranilka, ki trmasto, neomajno sledi svojim sanjam, svojemu Delu, samo razdajam in nikoli napolnim, sem začela. Počasi. Začela sem tako, kot sem najbolje znala, z jogo in meditacijo in rednim jemanjem časa zase; včasih je ta bil ta čas celodnevna samota, ko sem jo potrebovala, spet drugič pa zgolj deset sekund prisotnega dihanja, medtem ko mi je Svarun na travniku naročil, naj mižim, da bi mi lahko nabral rožice in me z njimi razveselil.

Mama mi je sicer vedno prigovarjala, naj poskrbim vendar malo zase. In včasih, ko me je videla v brezbrižno raztrganih pajkicah (ki jih v moji omari še zdaj ne primanjkuje), mi je po škorpijonsko zabrusila: »Tako lepa si, ampak zdi se mi, da delaš vse, kar je v tvoji moči, da bi se naredila grdo.« In četudi raztrgane pajkice meni še vedno ne pomenijo nujno, da ne skrbim zase, vem, o čem je govorila. Govorila je že, ampak besede, še tako dobronamerne, nimajo moči, če za njimi lastna izkušnja ne stoji. Svoje mame nisem nikoli videla, da bi predano skrbela zase samo zato, ker bi ji bilo mar. V svojem življenju nisem bila priča temu, da bi moja mama ljubeče, a odločno postavila meje svojim trem hčerkam, in rekla nekaj takega, kot: »Drage moje, veste, da vas imam neskončno rada, ampak zdaj potrebujem čas zase. Zdaj moram najprej sprejeti, da bi vam lahko še naprej dajala.« Razumem jo in sem sočutna do nje, kajti zavedam se, da najbrž tudi sama ni bila tekom svojega odraščanja priča čemu takemu s strani svoje mame, moje energične, garaške bake Mice, ki še dandanes zvesto prazni svojo kupico, brez da bi jo kdaj pridržala k izviru. In tudi njo razumem, kajti v naši s popolnostjo obsedeni družbi, se je od ženske vedno pričakovalo predvsem, da bo popolna žena, mati in gospodinja, tudi če se konec dneva komajda plazi po vseh štirih. Dandanes, ko se pa – nekateri bolj, drugi manj – trudimo, da bi zaobjeli in, kolikor je v naši moči, tudi zaživeli koncept enakopravnosti med spoloma, se od žensk pričakuje, da bodo poleg vloge popolne žene, matere in gospodinje, za nameček nonšalantno sprejele še vlogo tiste, ki prida svoj delež k družinski blagajni.

Ženska esenca, katere bistvo je sprejemanje, je tako v današnjih ženskah (in tudi moških) izvisela. In če ne sprejemamo, ne moramo dajati, vsaj ne zares. Vsaj ne iz srca, nesebično in ljubeče ob slastnem zavedanju, da je naša posoda polna. In če ne dajemo namerno, saj veste, tako, kot da to zares mislimo, zgolj previdno odtegujemo nekaj kapljic tu in tam ob grenkem zavedanju, da se bomo prej ali slej iztrošilo. Ker smo se doslej še vsakič.

Zato drage moje ženske, ki to berete: čas je, da začnemo polniti svoje kupice, redno in radikalno. Seveda, ljudje nasploh se moramo izuriti v polnjenju svojih kupic, vendar ob zavedanju, da smo ženske povečini bolj nagnjene k ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih pred svojimi lastnimi, polagam to na srce predvsem nam: ženske moramo skrbeti zase. Kdo drug bo to počel za nas, če ne same? Čas je, da nonšalantno zaobjamemo skrb zase, na katero smo v naši družbi pozabili takoj ko smo razvrednotili, izbrisali boginjo ter tja, v vrhovno vizijo božanskega, namesto čudovitega prepleta dveh enakovrednih polov, ki sta vir vsega življenja, postavila zgolj boga z jajci.

Skrbeti zase pomeni (za vse, razen za mamice novorojenčkov) zadovoljiti naprej svoje potrebe, preden se voljno predamo potrebam ljudem okoli nas. Skrb zase je lahko celodnevni umik v samoto na prvi dan menstruacije, tista obrazna maska, po kateri čutimo, da naša koža hrepeni že ves teden, ali čas, posvečen meditaciji, ko bi v resnici morale početi tisoč in eno stvar.

Nenazadnje je skrb zase lahko tudi slovo, ko je čas za to. In včeraj je bil moj dan za točno to. Za slovo, kot ga še ni bilo. Za čudovito, ljubeče, boleče, nežno, razumevajoče, zavestno, sproščeno slovo od njega, ki ga je tako preprosto imeti rad.

S tem slovesom sem sami sebi izkazala več ljubezni kot s čimerkoli poprej. Ja, tudi če me v tem trenutku ta dopis nenehoma pošilja v krčevit jok, s katerim sem včeraj zamenjala tudi dobršen del svoje noči. Toda ta krč je tiste sorte, ki se pojavi vselej, preden se rodi nekaj novega, prav tako kot popadki, ki intenzivno napovedujejo prihod novega človeškega bitja v ta svet.

Ta krč je tiste sorte, ki rojeva svobodo sprejemanja same sebe.

app_gold.jpg

Sprejeti, spustiti.

Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano.

Moja narava je impulzivna in zato se mi je od venomer zdelo najtežje ne izkoristiti bodrenja moje ženske duše, moje atthe, moje strasti, ko me ta vodi v akcijo, v realizacijo. Zakaj ga tudi ne bi izkoristila, kaj? To bodrenje poznamo kot navdih, in navdih mi je vedno zvesto pomagal, da se počutim bolje. Služil mi je pri ustvarjanju življenja, kakršnega si želim; življenja, v kakršno se – včasih počasi, spet drugič bolj hitro – prebujam. Služil in služi mi pri delu; pri vživljanju v svoje poslanstvo, ki ga pravkar prebirate tu na mojem koščku spleta.

Ampak zakaj se včasih zdi, da mi navdih ne služi v odnosih do soljudi in, bolj specifično, v ljubezenskih odnosih? Nobenega razloga ni, da mi ne bi. Navdih hrani našo dušo, in nam s tem daje orodje, kako zaživeti svoje fantastično življenje. Zakaj torej bi deloval pri odnosih?

Zadnjih nekaj dni, ko se v meni kopiči naklonjenost do nekoga in s to naklonjenostjo tudi želja po preživljanju časa z njim (več časa, čim več časa), sem veliko mlela o tem. Zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj se mi nalahno zdi, da mi jo na tem področju skuša navdih zagosti? Ko delam, razmišljam, kako lepo bi bilo ob njem karkoli početi. Ko kuham, razmišljam, kako lepo bi bilo tudi zanj kuhati in se potlej svečano usesti k obedu. Ko grem zvečer spat, razmišljam, kako lepo bi bilo v njegovem objemu zaspati.

Ko sem, razmišljam. In to mi takoj pove, da v resnici nisem. Nisem tukaj, v tem trenutku današnjega dne, ampak povsem drugje, prostovoljno ujeta v neke druge trenutke, ki – tako kot jaz – niso tu in zdaj: če so se ti že zgodili, jih več ni, ker so že bili opravili svoje delo s tem, ko so me privedli do tega trenutka tukaj in zdaj; če pa si zgolj želim, da bi se ti nekoč zgodili, jih pa tudi (še) ni, ker je izkušnja tista, ki botruje našemu izkušanju življenja.

Če  razmišljam, medtem ko sem, nisem odprta in če nisem odprta, ne more nič vstopiti vame. Vključno z navdihom. Navdih je tisti, ki vstopa. Vstopa, ko smo tukaj in zdaj, ko sodelujemo z življenjem, ko sprejemamo in spuščamo vse dražljaje, ki nam jih nudi življenje.

Ženska esenca me že leta, bolj intenzivno pa od začetka pisanja svoje prve knjige uči o tem, kako pomembno je sprejemanje. Sprejemanje vsega, kar se dogaja. Sprejemanje vsega, čemur dovolimo, da se zgodi. Sprejemanje tega, da imamo moč, s katero kreiramo svoje življenje. In sprejemanje tega, da včasih, ko kreiramo ne delujemo iz moči, ampak iz pomanjkanja. V tem trenutku na svoji poti lahko z neomajno gotovostjo trdim, da je sprejemanje glavna vrlina, ki jo moram kot ženska, ki stremi k življenju iz ženske esence, zares usvojiti, kajti vse ostalo pride z njo v paketu.

Ampak obstaja še ena vrlina, ki se mi zdi enako pomembna kot sprejemanje. Obstaja še ena vrlina, brez katere sprejemanje ni mogoče, brez katere sprejemanju sploh ne moremo več reči »sprejemanje«, ampak preprosto – držanje. Držanje za rep, če smo natančni. Ta vrlina, brez katere sprejemanje ni več sprejemanje, je spuščanje. Prej ali slej moramo spustiti vse, kar smo bile sprejele. Vsak nežen trenutek, vsak lep pogled, vsak brezhiben navdih, ki nas obišče. Zakaj? Zato, da jih lahko pride še več, vendar!

Dajmo, spustimo vse, kar nas maši s tako lahkotnostjo, kakor jesensko drevje spusti svoje porumenele liste, da se lahko odpre zimi; kakor živali spustijo svojo zimsko dlako, da se lahko udobneje počutijo v toplejših dneh. Ženske imamo za časa naše rdeče lune, kot menstruaciji pravi moja draga prijateljica Katka, mesečno priložnost spustiti vse, kar smo bile nakopičile, pa nam ne služi več. To je lažje sprevideti, posledično pa tudi storiti, ko se zavemo, da vse, kar prihaja, ne prihaja zato, da bi ostalo. Živimo v svetu dveh polarnosti in kar pride, tudi gre. Vse prihaja in odhaja, in sama verjamem, da je to tudi smisel tega čudovitega, blagoslovljenega, našega življenja.

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Ta dualnost me spomni na čudovito pesmico slovenske pesnice, pisateljice in pripovedovalke ljudskih pripovedi Anje Štefan, z naslovom Svet je kakor ringaraja, ki je Svarunu še posebej ljuba:

Svet je kakor ringaraja,

vse prihaja in odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.

Pride dan in pride noč.

Pride zima, pa gre proč.

Ptička pride, odleti,

muren poje in molči.

Če hočemo (in verjamem, da smo tukaj soglasne), da je naš svet kot ringaraja, se moramo odpreti tako sprejemanju, kot tudi spuščanju. Vse, kar držimo za rep, nam ne služi več. K nam je prišlo samo zavoljo izkušnje, ki nas popelje v modrost, ta nam pa bivanje olajša in polepša in še posuje s čokoladnimi mrvicami. Res!

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Vse, kar smo bile sprejele in ne tudi spustile, ovira našo pretočnost, ki pa je ključna, da lahko navdih sploh prodre globoko v same pore našega bivanja.

Tisti impulzi, ki torej prihajajo k nam in nas bolj ali manj vodijo po plesišču kadar nismo pretočne, niso zares navdih, kaj?

Hm, mislim, da res ne. Vsi parametri temu potrjujejo.

Moja obsodba, da mi jo skuša navdih znotraj odnosov s soljudmi, posebej pa ljubezenskih odnosov, zagosti, je bila torej krivična?

Tako kaže, ja.

V tem primeru se opravičujem. Najprej navdihu, ker sem delala račune brez krčmarja. Potem pa še sebi, ker sem sploh delala račune v mislih, in ne bila stoodstotno v doživljanju, izkušanju, v tu in zdaj. Iz srca se opravičujem: sprejemam, da sem naredila napako, in hkrati spuščam sodbe o sebi, ki bi mi lahko tvezile o tem, kakšen človek neki sem, da sem lahko bila to storila.

Obenem tukaj in sedaj, na ta čudovito topel majski dan in vpričo ptičkov, ki predano pojejo svoje neprenehne ode življenju, vabim vse, kar se je bilo v meni zataknilo, da se »odtakne«. Sprejeti, spustiti. Sprejemam in spuščam vse: svoja pričakovanja o tem, kako bi moral ljubezenski odnos izgledati; svoja pričakovanja o tem, kako bi se moral moj soudeleženec v ljubezenskem odnosu vesti in kako pogosto poklicati; svoja pričakovanja, da je od njega odvisno moje počutje.

Preden sva se zlila, sem si mesece in mesece govorila, da si »v tem trenutku ne želim spoznati nikogar, ker niti približno nisem pripravljena na partnerski odnos, sploh pa bi rada v miru, nemoteno dokončala svojo prvo knjigo, da se lahko potem druga v miru naloži …«. To prepričanje sem držala za rep (in ga morda še držim) dolge mesece in zadnje v zadnjih nekaj dneh tudi zelo intenzivno okušala, izkušala, doživljala. Ja, bilo mi je postreženo na pladenj predme. Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano. Kajne?

tree

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Čutim, voham, vidim, da še ni bilo boljšega časa, da to prepričanje izpustim. In se odprem življenju. In navdihu. In sem pretočna.

In sem.

 

Še Malo o Delu …

V četrtek sva s Svarunom gledala Robin Hooda. Minili so bili trije tedni, odkar sva doma na bolniški: najprej z noricami, potlej pa še z virozo, polno katarja.

Nisem mama, ki bi otroku dajala risanke v gledanje. No, tu pa tam padejo lekcije iz angleščine pod krinko Pujse Pepe v izvirniku, to pa je približno vse. Preden sem postala mama, sem bila zelo proti risankam in posledično od sebe pričakovala, da jih svojim otrokom ne bom nikoli izpostavljala. Potem pa sem postala mama. Mama, ki še vedno misli, da ustaljeno gledanje risank za naše otroke ni podporno, hkrati pa misli, da kakšna kvalitetna risanka z močno sporočilno vrednostjo obredno tu pa tam (ki jo starš – in ne majhni prstki – zavrti) povsem podpira otrokov razvoj. Ja, postala sem mama, ki se ne pretirano obremenjuje z občasnimi izjemami k ustaljenemu ritmu, ker ve, da je življenje kontrast in zatorej sestavljeno iz tega in onega. Tisti časi, ko sem se pobožno trudila biti najboljša mama, ki jih je svet kdaj videl, so pač mimo. Sedaj se raje vsako jutro namenim biti najbolj iskrena, sočutna, ljubeča in prisotna jaz, kar sem lahko – in namesto z dobronamernimi prepovedmi in pravili svojega sina raje vzgajam v sodelovanju z resničnostjo. S tem, kar je.

In četrtkova resničnost je bila, da je cel dan deževalo (zaradi česar se mi je zdelo bolje, da ne greva na sprehod – sploh pa ne brez dežnih škornjev, ki počivajo v vrtcu), da sem bila popolnoma brez energije (v nekem trenutku sem bila ob spremljavi svojega gromkega kašlja celo prepričana, da bom tudi sama zbolela) in popolnoma brez domišljije za igro s Svarunom in njegovimi dinozavri že tretjič v istem dnevu. Četrtkova resničnost je bila, da se mi – roko na srce – ni ljubilo početi čisto nič drugega kot udobno poležavati na kavču, pokriti z dekico, brez da kdorkoli karkoli hoče ali rabi od mene.

V razmišljanju, kako bi prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam, mi je šinilo: risanka!

Pred časom sem z interneta pobrala nekaj risank za morebitne deževne dni in zazdelo se mi je, da so čakale na točno ta deževen dan. Navdušenje nad rešitvijo mi zaokroži po telesu, da pomenljivo pogledam sina, ki me že nestrpno vleče na tla k dinozavrom, in slavnostno oznanim, naj se udobno namesti na kavč, saj se bo predvajanje Robin Hooda pravkar začelo. Brez ugovarjanja se privije k meni in se širokih oči zazre v ekran, kjer ljudski glasbenik Alan-a-Dale, ki je bil pravkar obljubil, da bo zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila, že pričenja s svojim hudomušnim napevom.

Rada imam Robin Hooda. To je ena mojih najljubših zgodb, ki se me je še kot Tamarico globoko dotaknila, me jasno nagovorila. In tudi tokratno predvajanje ni šlo mimo brez solz, sploh, ko sem Svarunu skušala prevesti, kako je »Nottinghamski šerif slavljencu zajčku pravkar vzel cekinček, ki je bil rojstnodnevno darilo od njegove uboge družine, rekoč, da Družina, ki skupaj varčuje, skupaj plačuje.« Ali kako je tik zatem »Robin Hood, preoblečen v starega berača, zajčku podaril svoj lok s puščico in zeleno kapo, mami pa mošnjiček zlatnikov in nekaj spodbudnih besed.«

Pri Robin Hoodu me je vedno ganilo to, kako daljnosežna je lahko notranja moč enega človeka (ahem, ali pač lisjaka). Glede na to, da je bil Robin boljši ostrostrelec od celo posebej izurjenih šerifovih gozdnikov, je imel priložnost, da s svojo spretnostjo počne, kar hoče. Najbrž bi se z lahkoto pridružil tedanji kraljevi vojski, ki je egoistično siromašila ljudi, jih ločevala, jih onesposabljala. Toda potem ko je na lastni koži izkusil, kako nepravično deluje monarhija, se je odločil stopiti v bran ljudem. Vzel je stvari v svoje roke in uspešno blažil udarce, ki so jih tisti s pozicij moči, namenjali ubogim. Odločil se je svojo spretnost, svoj dar, uporabiti v najvišje dobro sebe (ker mu je menda tak življenjski slog zelo prijal) – in družbe, v kateri je živel. Odločil se je svoj dar pretvoriti v svoje Delo, v svojo poklicanost.

»Toliko tvegaš, da bi nam pomagal ohraniti vero v boljše čase,« mu je solznih oči v slovo zašepeta mama zajklja, ko je odhajal, »blagoslovljen bodi.« »Oh, želim si le, da bi lahko storil kaj več,« ji odgovori. Ja, Robin Hood se je odločil nuditi svetu edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo: samega sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov. Ob tem, ko je živel svoje poslanstvo, pa je spletel okrog sebe tesno skupnost ljudi, ki so stali ob njem, sodelovali z njim, in ga ne izdali niti za 1000 funtov nagrade, kolikor je izprijeni princ John razpisal zanj.

Skupnost. Koncept, katerega pomenskosti se čedalje bolj čedalje več nas zaveda. Skupnost je rdeča nit tega dopisa. Skupnost žensk na Facebooku in konkretno komentar ene izmed njih na moj prejšnji članek o Delu, je bil namreč povod za pisanje tega članka. In skupnost je moj odgovor na skrb, ki jo je Sabina izrazila (in ki jo gotovo še mnoge izmed nas gojimo).

Sabina je v svojem odgovoru na prejšnji članek izrazila zanimanje za življenje iz svoje poklicanosti, in strah, ki ji je doslej preprečeval, da bi to življenje že živela: strah pred pomanjkanjem denarja. In v trenutku, ko sem prebrala o njenih skrbeh, me je v srcu malce stisnilo, saj se tudi sama še vedno precej redno potapljam mednje.

»Kdo sem pa jaz, da bom govorila o denarju, ali dovoljšni količini le-tega. Če bi kdorkoli imel dostop do stanja na mojem bančnem računu, bi se mi zakrohotal v brk,« slišim zvok, ki pravi, da se je nekaj v meni pričelo krčiti. In zaslišim vse komentarje svojih bližnjih, ki mojo predanost Delu pogosto komentirajo z: »Zakaj sploh še pišeš? Zakaj se končno ne lotiš česa, kar bi ti dejansko prinašalo denar?« In nemudoma za tem, ko bi me strah skorajda pomanjšal, ko bi skorajda zaplavala v ta nepodporen tok misli, zaslišim glas vstajenja.

Moja ženska duša, moja attha, sočutna in ljubeča in iskrena in pristna ženska v meni, mi nežno dvigne glavo, se mi zazre v oči in mi po materinsko šepne: »Imaš glas. Imaš možnost biti slišana. In imaš možnost svetu ponuditi edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo …«

»Saj vem, saj vem. Samo sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov,« dokončam njen stavek in obstanem. Mirna. In začutim, kako se v meni pričenja gnesti drugi zapis na temo dela kot poklicanosti. Ja, tako hitro gre to včasih. In tako kot običajno, ko se nalaganje članka v meni začne, tudi tokrat ne stečem nemudoma k računalniku. Pustim ga, da se lepo marinira, intuicijo pa povabim, naj me vodi. In vodi me, kot običajno, do navdiha: najprej do Robin Hood-a, ki sva si ga s sinom pogledala, zatem pa še do članka na internetu na temo teorije zarote, v kateri sem končno lahko sprevidela rešitev, in ne več problem. Obe strugi, kamor me je intuicija vodila, sta v mojih mislih stekli v dognanje, da ima denar v resnici samo toliko moči, kolikor pozornosti mu namenimo.

Da je denar sveta vladar, mi je oče neštetokrat ponovil tekom odraščanja. In jaz sem se temu vsakič ognjevito uprla: včasih tako, da sem pogledala stran, včasih pa tako, da sem začela denar popolnoma zavračati in se celo nagibati k temu, da bi živela popolnoma brez njega. V boju proti denarju sem vztrajala kar nekaj let. Potem pa sem začela delati ploščice in se s služenjem denarja še nekaj let borila na nasprotni fronti, za denar. Nobena izmed bitk me ni pomirila, kaj šele osrečila. Nobena me ni pri moji rasti in razcvetu podprla, marveč, ravno nasprotno, izpila in iztrošila. In tako sem sprejela odločitev, da se ne bom več borila. Ta odločitev prihaja naravnost iz moje atthe, esence moje ženskosti, in ta odločitev me krepi v zaupanju in ne v skrbi, stresu, strahu. Ne bom se borila proti denarju, ne bom se borila za denar, in, morda najpomembnejše, ne bom se borila niti z denarjem. Dokler je denar moj cilj, moj sovražnik, ali moje orožje, je moje delovanje odvisno od njega. Ko pa preneha biti vse od naštetega, ga lahko končno dojemam ko to, kar v resnici je: energija, ki priteka v moje življenje v zameno za energijo, ki jo dajem v svet. Ne?

Ko gradim to, kar sem, zaradi česar bom lažje nudila svoj unikatni koktejl svetu, potem vrednost priteka k meni nazaj. To zagotovo drži. Je pa res, da včasih malce traja. Traja, ker ni lahko zapustiti sistema verovanja, v katerega smo bile vzgojene in v katerem smo živelea vse svoje življenje; sistema, ki pravi, da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo drug dobi; sistema, ki pravi, da moramo za izobilje krvavi pot potiti. Traja, ker ni lahko začeti o denarju razmišljati na drug način – sploh, če smo obdane z ljudmi, ki še vedno verujejo v boj. Kako se torej predamo svojemu Delu? Kako se naj podamo na pot srca, ki nas kliče in vabi in moleduje in osvaja, nas pa strahovi še držijo v okovih navidezne varnosti? Kako narediti prvi korak?

Moja izkušnja priča o podpori skupnosti. Ljudje nismo rakci samotarji, ampak ribice, ki plavajo v jatah. Potrebujemo drug drugega, da lahko sami sebe izkusimo kot tiste, ki prejemajo in tiste, ki dajejo: podporo, ljubezen, sočutje. Potrebujemo drug drugega, ker smo skupaj močnejši in ker je življenje tako zabavnejše. Potrebujemo drug drugega, da v drugih lažje prepoznamo in pozdravimo sebe. In včasih se potrebujemo tudi zgolj zato, da si malo potožimo, da se malo pohvalimo, da poprosimo za podporo ali pomoč.

Nikdar ne bom pozabila, kako navdušeno in skorajda nejeverno je draga, čudovita, srčna zdravilka Mateja Vavtar vzkliknila, ko se je prvič povezala z menoj: »Si si pa izbrala starša, ki ti bosta vedno stala ob strani!« Ja. Četudi moja starša ne moreta razumeti, zakaj sem tako trmasta s svojim Delom in se raje ne zaposlim kot učiteljica angleščine, mi že vsa ta leta stojita ob strani. Ko potrebujem posojilo, je moj oče tisti, na katerega se obrnem. Ko potrebujem varstvo za Svaruna, je moja mama tista, na katero se obrnem. Živim v zavedanju, da stojita ob meni, in za to sem neskončno hvaležna. Ne sprašujeta, se včasih zmrdujeta, ampak vselej čutim njuno zemeljsko podporo. Zaledje. Poleg njiju sem blagoslovljena z veliko čudovitimi, unikatnimi ljudmi, s katerimi si križam poti in ki jim lahko rečem »prijatelji«. To so ljudje, s katerimi se lahko jočem in smejim, letim in tonem, se izgubljam in se najdem. (Hvala vam, saj veste, kdo ste.)

Ja, moja izkušnja priča o tem, da brez svoje skupnosti ne bi zmogla.

Zmogla? Mar to pomeni, da sem jaz že neka ponosna lastnica zgodbe o uspehu?

No, sami presodite. Če bi verjela v lasten uspeh, tega prispevka morda ne bi pisala iz moje dnevne sobe, ampak iz kombija, ki bi si ga kupila in predelala za prvih 10,000 evrov dobička, in s katerim bi s Svarunom potovala po svetu in ga izkušala. Tako pa to pišem iz stanovanja, v katerem lahko živim zahvaljujoč svojemu očetu, pri čemer sem se bila pravkar naučila razlike med »dobičkom« in »izkupičkom«, ha! Sem mar privilegirana, ker lahko živim v sorazmeroma velikem stanovanju in zanj zavoljo svojih staršev sorazmeroma malo plačujem? Morda res. Sem mar privilegirana, ker je bilo tudi vozilo, edina večja stvar, ki si jo zares lastim, darilo? Najbrž. Sem mar nepoštena, ker sem v preteklosti denar od države rada sprejela, državi pa sama ničesar nisem vrnila? Gotovo. Ampak po drugi strani sem tudi samohranilka, ki brez kakršnekoli pomoči otrokovega očeta, preživljam in vzgajam sina; samohranilka, ki je šele lani spomladi, ko je šel otrok prvič v vrtec, dobila končno nekaj časa, da začne eksperimentirati s svojim Delom.

To je moja situacija. In vsaka ima svojo situacijo. Svoje izhodišče, svoj pristan. Svoje okolje, svojo podporo. Vsaka ima svojo pot. Niti dve izmed nas nimata enakih poti, kako naj torej obstaja ena formula za pot Dela? Formula je že. Unikatna, kot smo unikatne me. In vsaka ima svojo, zakopano globoko, najgloblje v sebi. To življenje sem si sama izbrala. In moje življenje je tisto, za katerim stojim dan in noč. Obožujem ga. Obožujem, kako me podpre s tistim, kar rabim, vedno, ko prisluhnem svoji resnici. In s časovnim zamikom obožujem tudi, kako me podpre s tistim, česar nisem hotela, vedno, ko izgubim kompas.

To je celotna slika, vam v uvid. Jaz zase mislim, da nisem še »tam«, sem pa nedvomno naredila prvih nekaj korakov v življenje, podprto s svojim Delom. Sedaj sem se ustavila, da zadiham, da pogledam nazaj in naprej in da določim, kako bom prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam.

Ne me narobe razumeti, tega ne pišem z grenkobo v glasu. Moj glas je poln spoznanj. Spoznanj o prepričanjih, v katerih sem doslej rada obtičala, prepričanjih, ki mi niso dovolila iti naprej. In venomer ko pišem, se moj glas spremeni v vihar, ki poruši zidove omejujočih prepričanj. Tako kot sedaj. Veste, ni naključje, da o Delu pišem ravno sedaj. Ravno sedaj se je namreč zgodilo, da čutim, kako prihaja nova zora in že štejem njene blagoslove. Ravno sedaj o tem pišem, ker čutim, da sem spet pretočna.

In veste, ravno sedaj čutim, da v mojem srcu divja vihar, ki ruši zidove starih, domačih, a nepodpornih prepričanj … in transformira obsedenost z denarjem za užitek v tem, kar je in v tem, kar sem.

snowwhite