Razlika med dobrim in fantastičnim … seksom

selfcare

Prejšnji teden, ko sem za vse vas pripravljala eno čudovito božično darilo, ki vam ga predam zelo kmalu, sem veliko razmišljala o aktivnostih, ki jim jaz pravim »ritualčki, moji cukrčki«. In ko sem opazila, da je mnogo, če že ne večina izmed njih navidezno osredotočena na telo, sem se začela spraševati, ali tem mojim ritualčkom sploh upravičeno pravim ritualčki, ali bi jim morala reči kar »skrb zase«? Navsezadnje je »skrb zase« tista, ki jo pogosteje definiramo kot skrb za telo, v katerem živimo, mar ne? (Vem, da si morda v tem trenutku mislite, da čisto preveč kompliciram z besedami, ampak tukaj vas povabim, da ostanete z mano, ker meni ravno tisto, kar bi drugi označili za kompliciranje, nudi globlji uvid v stvari.)

Razmišljam; in ko rečem, da razmišljam, s tem ne mislim, da si razbijam glavo in se postavljam na trepalnice zavoljo iskanja odgovora. Tuhtam; in ko rečem, da tuhtam, s tem ne mislim, da ta zagonetka okupira ves moj miselni prostor. Ne; živim in dovolim, da se miselni proces odvija brez mojega aktivnega posredovanja, in termin, ki bi ga za to uporabil marsikdo, je – »procesirati«.

Masaža prsi. Kroženje z boki. Pitje limonine vode. Kopeli. Meditacija. Joga. Dihalne vaje.

Skrb zase ali rituali?

In ko tako neaktivno razmišljam, mi v nekem trenutku šine: »Pa saj to dvoje sploh ni nujno ločeno!«

Kako bi le bilo? Skrb zase postane ritualna, ko postane ljubezen do sebe aktualna. Dotakljiva in realna, pri čemer na ogenj taktilnosti in resničnosti dodajamo s svojo ljubečo, posvečeno pozornostjo.

Telo je tempelj za izkušanje Življenja, vseh dimenzij Življenja. Telo je tempelj, ki nas  s pomočjo senzualnosti vpokliče v duhovno izkušnjo. Telo je tempelj, v katerem se naša duhovna izkušnja zgodi. In tako je skrb zase, za svoje telo, lahko ritual – če k njemu pristopamo zavestno in namerno in mirno in ljubeče.

Naše telo nam drži prostor za rituale. To se pravi, naše telo nam drži prostor za izkušnje, ki niso samo fizične, ampak v katerih se vsi deli naše celote povežejo, zlijejo v eno samo strugo.

Oh, nikoli ne bom pozabila na čudovito prispodobo Marianne Williamson, ki v meni močno nagovori tole zlitje v eno strugo, o katerem sem pravkar govorila. Marianne Williamson je ameriška pisateljica in učiteljica, ki sem jo nekaj let nazaj rada brala in poslušala in je bila nedvomno ena izmed ljudi, ki so mi pridržali vrata v raziskovanje sebe in svoje ženskosti.  V enem izmed svojih govorov, v katerem razglablja o razliki med »dobrim« in »fenomenalnim«,

Ko gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, in opazujemo dobre pevce in plesalce in športnike, neizogibno fascinirani pomislimo: »Waw! Noro, kaj vse zmore človeško telo!«

Ko pa gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, kjer nam je dano opazovati ljudi, ki so popolnoma izmojstrili določene veščine, na njih ne gledamo več kot zgolj na telo, ki zmore to pa to. Ne, v njih vidimo umetnost.

Enako je pri seksu.

Dober seks: »Fiuuu, kaj vse zmore doživeti moje telo!«

Fantastičen seks: »Telo? Katero telo?«

Ob fenomenalnem seksu nihče ne razmišlja. O, ne. Kvečjemu po fenomenalnem seksu se lahko zgodi, da se kdo od nas začudi, kam neki je šlo medtem njegovo telo.

Izkušnja užitka nas ne ločuje na prafaktorje; užitka ne izkušamo izključno tu ali tam, v umu ali v telesu. Izkušnja užitka nas povezuje – s samo seboj in z vsem, kar je.

In to je blagoslov, ki ga namenimo same sebi.  

Pripis. Jutri, na Venerin dan, si čisto vse vzemimo nekaj trenutkov zase in za svoj užitek. Kopel? Knjiga? Kavica? Savna? Solna lučka z meditacijo? Segedin?

… Solsticijev ples?

*

Jutri, v petek 21.12.2018 ob 21:00 plešemo na živo glasbo v Plesnem epicentru na Viču. Vabljena si že ob 16:30, ko se začne dogodek s Katjinim bazaarjem, predavanjem in delavnico – ob 19:00 pa te sploh srčno vabim, da prideš v restavracijo Via bona pod Plesnim epicentrom, kjer bomo do 20:00 čvekale o ritualčkih, o ženski esenci in še čem. Pogovor bom vodila jaz.

mi že slediš na instagramu (2).png 

Advertisements

Senzualnost, seksualnost. Tomejto, tomato.

dreamcatcher.jpg

Utrujena sem. Telesno utrujena. Bolijo me okončine in zapirajo se mi oči. Ne, to ni posledica tistega petnajstminutnega joga božanja, ki sem ga spet uvedla v svojo jutranjo rutino. Moja utrujenost je posledica nečesa drugega.

Veste, zadnje čase veliko sanjam. Zame je to kot za nekoga, ki si sanj pred tem nikdar ni zapomnil, velika stvar. In ja, sanjam sicer izrekam srčno dobrodošlico, a vendarle priznavam, da me vsakič znova tudi utrudijo. Sanjam namreč takšne sanje, ki so zelo dinamične, zelo doživete, polne premikov in sloves in iz katerih me navadno še dolgo pred jutrom potegne neka nevidna sila, ki me pusti tam – spet v telesu, spet na postelji, zasoplo, odprtih ust in širokih oči: negibno razmišljujoč, kaj vse se je pravkar zgodilo. Nimam nočnih mor. Samo vse, kar se v mojih sanjah dogaja, je zelo intenzivno. In kot tako na obalo mojega zavedanja naplavlja spomine iz preteklosti, ki še venomer znatno oblikujejo mojo sedanjost. Močno sanjam. Močno sanjam in te sanje, vem, krepijo mojega duha, ampak telo mu še ne zmore slediti. Zato je telo zmozgano in izžeto.

Ti spomini, naplavine na obalo mojega zavedanja, so polni moških, ki sem jih nekoč poznala. Tukaj so, da potegnem rdečo nit našim sočnim, skupnim trenutkom. In tukaj so, da se vsakič znova znajdem v tistem trenutku, ko me pri srcu stisne, da obraz namrščim v vedno več gub in si zmedeno zamomljam nekaj v stilu: »Ne, tega nočem več. Tako se več ne grem.«

Tako se več ne grem, ker me pusti prazno in izpraznjeno in še bolj hrepenečo po še. Sem se pa tako šla precej dolgo. Vse odkar sem nekje po poti pobrala informacijo, da je samo to – telesna intimnost z nekom – tisto, kar me bo napolnilo. Zdaj še vedno verjamem, da lahko zdrava intimnost dobrodušno prida k vsebini kupice, ki jo že same predano polnimo, ne more pa nam je popolnoma napolniti. Samo me smo tiste, ki jo lahko. To pa tako, da si v življenju redno zagotavljamo dovolj užitka; tako, da si v življenju redno pričaramo dovolj senzualnega užitka, ki ga izkušamo s pomočjo (vsaj) petih (toda če mene vprašate, še mnogo več) čutov. Kajti senzualnost je tista, ki neko izkušnjo zaokroži v življenje, medtem ko nas obkroža s prisotnostjo. 

Senzualnost seveda ni enako kot seksualnost. Jaz pa sem, tako vsaj kaže, nekje na svoji poti med njima nezavedno narisala enačaj. Zamenjala sem ju. In zato se je v mojih partnerskih odnosih doslej redno dogajalo, kar se je pač dogajalo. Tisto, ob čemer se zdaj v sanjah kisam  in mrščim; tisto, čemur odločno odkimavam.

Odkimavam temu, da moškim nisem nikoli dovolila stopiti v svojo moško esenco. Nisem jim dala časa, da ob meni postanejo lovci, ki se jim cedijo sline za svojim plenom, za mano. Ne. Ko sem uzrla nekoga, ki mi je bil všeč – ki je bil nujno tudi nekdo, za katerega sem naskrivaj verjela, da je malo predober zame: preveč čeden, preveč kul, preveč všečen – sem preprosto vzela Artemidin lok in vanj ustrelila odločno puščico. Šla sem se zapeljivko, femme fatale, saj jo poznate, in v določenem trenutku svojega življenja sem celo vodila evidenco fantov, ki so prečkali moje ustnice, in tistih, ki so prečkali moj tempelj. Ob tem sem mislila, da sem totalna faca. Vem, saj vem. Lahko me obsojate, imate vso pravico, ne zamerim vam. Ampak sama se več ne. Ne obsojam se, odkar vem, kaj je mojemu početju botrovalo.

»Meni se ne da dolgoveziti,« sem svoje početje utemeljevala svojim prijateljicam (predvsem pa sami sebi), ko sem naslednjega jutra prišla domov in tam neizogibno tudi na dan z novo staro zgodbo o prejšnjem večeru, ko sem nekoga spoznala in je ena stvar vodila k drugi.

»Če mi je nekdo všeč in če sem jaz njemu všeč in če je poleg tega to obema jasna – zakaj čakala bi na maj?« sem skomigala z rameni in v svoji nonšalantnosti pred samo seboj tajila bolečo, skelečo skrivnost, ki mi je medtem razžirala prsi. V mojih razpokah, ki so postajale globlje vsakič, ko sem podoživela tisto staro zgodbo zapeljevanja, je glasno odmevalo, da nisem nobena femme fatale – ampak zgolj švedski bife, čigar sadje je bilo popolnoma samopostrežno.

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Globoko v sebi nisem nikdar zares verjela, da bi bila lahko nekomu zares všeč, vsaj ne dolgoročno. Zato me je na bojne pohode venomer vodila tista tendenca, da naredim vse na hitro. Hitro zmutim, dokler je še vroče, ker – kdo bo pa jedel mlačno? Mnogokrat sem zato s fanti spala še istega večera, ko sem jih spoznala. »Tako bom vsaj kaj dobila«, sem bila prepričana, »če počakam do jutra, ko dnevna svetloba posveti na moje obličje, bi se vsak še tako pogumen primerek obrnil in zbežal, ne samo zaradi krute realnosti mojega nenaličenega obraza, marveč tudi zato, ker poleg zapeljivke nimam ničesar zares ponuditi. Kateri moški pa si želi poslušati o paleti mojih čustev? Ali o mojih sanjah? Lepo te prosim, Tamara. «

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Ti občutki so mi omogočali skok v moško energijo, kjer sem bila jaz lovec in je bil moški moj plen. In tam sem srečevala takšne, ki so si želeli biti povabljeni. Takšne, ki so želeli biti zapeljani in peljani s strani ženske. Ja, iz moške esence v meni sem lahko lovila samo tiste fizične moške z bolj izraženo žensko energijo, kajti na koncu se vsaka celota uravnovesi. Lovila sem jih, ker sem bila prepričana, da mi lahko samo intimnost napolni mojo izpraznjeno, izsušeno kupico da lahko samo telesna intimnost nahrani lačno, shirano mene. Izkazalo pa se je, da me spolna intimnost ne samo ne more napolniti, marveč me še bolj izprazni, saj sem se zavzeto postavljala v položaj, kjer je bilo moje zadovoljstvo odvisno od nekoga drugega. V meni je namreč še vedno obstajalo prepričanje, da potrebujem moškega, da bom srečna. V meni, ki se imam za feministko. V meni, emancipirani sodobni ženski. V meni in moji bolečini, da sama nisem dovolj.

Ob tem se sedaj mrščim. In odkimavam. Ker nočem več tega. In ne samo, da tega nočem, zavedam se tudi, da tega ne potrebujem več. Odkar sem odkrila, da senzualnost in seksualnost nista eno in isto, imam namreč druge stvari, ki me polnijo. Ki prižgejo vse moje čute, vse moje čutnice, in ki me od vrha temena do konic nožnih prstov preplavljajo in zibljejo na toplih, spokojnih, mehkih valovih zadovoljnosti.

Narava je ena izmed teh stvari. Glasba je še ena. Pa kreativnost, branje arturijanskih legend s Svarunom pred spanjem, masala chai, tišina vzhajajočega sonca, moj oltar, eterična olja …

Draga prijateljica, s katero sva se danes pogovarjali o eteričnih oljih, mi je rekla: »Nikoli si ne bi mislila, da me bo aromaterapija kdaj tako potegnila.«

Vem. Tudi jaz ne. Ampak po drugi strani je aromaterapija logičen naslednji korak na tej poti, po kateri stopamo v žensko esenco. Zaradi prebujanja v našo primarno ženskost si malo po malo dovoljujemo senzualnosti, vedno več senzualnosti. Zaradi prebujanja v žensko znotraj nas samih si življenje dovoljujemo izkušati z (vsaj) vsemi petimi čutili. To ni nekaj, v kar smo bile vzgojene. Vzgojene smo bile v delo in garanje, v užitek pa smo se primorane same izučiti. Nič hudega. Pot tega učenja je namreč tako zelo prijetna. Kajne?

»Užitek moramo najprej same poznati, da bi ga lahko predajale naprej,« pravi v filmu Beneška kurtizana mama, ki je bila svoj dan kurtizana, svoji hčeri, medtem ko jo uri v svojih veščinah.

Užitek moramo poznati! Pa ne samo zato, da bi ga lahko delile. Užitek moramo poznati, ker nas napolni. Senzualnost moramo poznati, ker nas osvobodi »tega kar bi morale« in katapultira v »tisto, kar si želimo«. In ko užitek zares spoznamo, se bomo na vsakem koraku zbegano spraševale, kako smo lahko sploh preživele življenje brez senzualnosti.

You're beautiful!(1)