Razlika med dobrim in fantastičnim … seksom

selfcare

Prejšnji teden, ko sem za vse vas pripravljala eno čudovito božično darilo, ki vam ga predam zelo kmalu, sem veliko razmišljala o aktivnostih, ki jim jaz pravim »ritualčki, moji cukrčki«. In ko sem opazila, da je mnogo, če že ne večina izmed njih navidezno osredotočena na telo, sem se začela spraševati, ali tem mojim ritualčkom sploh upravičeno pravim ritualčki, ali bi jim morala reči kar »skrb zase«? Navsezadnje je »skrb zase« tista, ki jo pogosteje definiramo kot skrb za telo, v katerem živimo, mar ne? (Vem, da si morda v tem trenutku mislite, da čisto preveč kompliciram z besedami, ampak tukaj vas povabim, da ostanete z mano, ker meni ravno tisto, kar bi drugi označili za kompliciranje, nudi globlji uvid v stvari.)

Razmišljam; in ko rečem, da razmišljam, s tem ne mislim, da si razbijam glavo in se postavljam na trepalnice zavoljo iskanja odgovora. Tuhtam; in ko rečem, da tuhtam, s tem ne mislim, da ta zagonetka okupira ves moj miselni prostor. Ne; živim in dovolim, da se miselni proces odvija brez mojega aktivnega posredovanja, in termin, ki bi ga za to uporabil marsikdo, je – »procesirati«.

Masaža prsi. Kroženje z boki. Pitje limonine vode. Kopeli. Meditacija. Joga. Dihalne vaje.

Skrb zase ali rituali?

In ko tako neaktivno razmišljam, mi v nekem trenutku šine: »Pa saj to dvoje sploh ni nujno ločeno!«

Kako bi le bilo? Skrb zase postane ritualna, ko postane ljubezen do sebe aktualna. Dotakljiva in realna, pri čemer na ogenj taktilnosti in resničnosti dodajamo s svojo ljubečo, posvečeno pozornostjo.

Telo je tempelj za izkušanje Življenja, vseh dimenzij Življenja. Telo je tempelj, ki nas  s pomočjo senzualnosti vpokliče v duhovno izkušnjo. Telo je tempelj, v katerem se naša duhovna izkušnja zgodi. In tako je skrb zase, za svoje telo, lahko ritual – če k njemu pristopamo zavestno in namerno in mirno in ljubeče.

Naše telo nam drži prostor za rituale. To se pravi, naše telo nam drži prostor za izkušnje, ki niso samo fizične, ampak v katerih se vsi deli naše celote povežejo, zlijejo v eno samo strugo.

Oh, nikoli ne bom pozabila na čudovito prispodobo Marianne Williamson, ki v meni močno nagovori tole zlitje v eno strugo, o katerem sem pravkar govorila. Marianne Williamson je ameriška pisateljica in učiteljica, ki sem jo nekaj let nazaj rada brala in poslušala in je bila nedvomno ena izmed ljudi, ki so mi pridržali vrata v raziskovanje sebe in svoje ženskosti.  V enem izmed svojih govorov, v katerem razglablja o razliki med »dobrim« in »fenomenalnim«,

Ko gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, in opazujemo dobre pevce in plesalce in športnike, neizogibno fascinirani pomislimo: »Waw! Noro, kaj vse zmore človeško telo!«

Ko pa gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, kjer nam je dano opazovati ljudi, ki so popolnoma izmojstrili določene veščine, na njih ne gledamo več kot zgolj na telo, ki zmore to pa to. Ne, v njih vidimo umetnost.

Enako je pri seksu.

Dober seks: »Fiuuu, kaj vse zmore doživeti moje telo!«

Fantastičen seks: »Telo? Katero telo?«

Ob fenomenalnem seksu nihče ne razmišlja. O, ne. Kvečjemu po fenomenalnem seksu se lahko zgodi, da se kdo od nas začudi, kam neki je šlo medtem njegovo telo.

Izkušnja užitka nas ne ločuje na prafaktorje; užitka ne izkušamo izključno tu ali tam, v umu ali v telesu. Izkušnja užitka nas povezuje – s samo seboj in z vsem, kar je.

In to je blagoslov, ki ga namenimo same sebi.  

Pripis. Jutri, na Venerin dan, si čisto vse vzemimo nekaj trenutkov zase in za svoj užitek. Kopel? Knjiga? Kavica? Savna? Solna lučka z meditacijo? Segedin?

… Solsticijev ples?

*

Jutri, v petek 21.12.2018 ob 21:00 plešemo na živo glasbo v Plesnem epicentru na Viču. Vabljena si že ob 16:30, ko se začne dogodek s Katjinim bazaarjem, predavanjem in delavnico – ob 19:00 pa te sploh srčno vabim, da prideš v restavracijo Via bona pod Plesnim epicentrom, kjer bomo do 20:00 čvekale o ritualčkih, o ženski esenci in še čem. Pogovor bom vodila jaz.

mi že slediš na instagramu (2).png 

Advertisements

Senzualnost, seksualnost. Tomejto, tomato.

dreamcatcher.jpg

Utrujena sem. Telesno utrujena. Bolijo me okončine in zapirajo se mi oči. Ne, to ni posledica tistega petnajstminutnega joga božanja, ki sem ga spet uvedla v svojo jutranjo rutino. Moja utrujenost je posledica nečesa drugega.

Veste, zadnje čase veliko sanjam. Zame je to kot za nekoga, ki si sanj pred tem nikdar ni zapomnil, velika stvar. In ja, sanjam sicer izrekam srčno dobrodošlico, a vendarle priznavam, da me vsakič znova tudi utrudijo. Sanjam namreč takšne sanje, ki so zelo dinamične, zelo doživete, polne premikov in sloves in iz katerih me navadno še dolgo pred jutrom potegne neka nevidna sila, ki me pusti tam – spet v telesu, spet na postelji, zasoplo, odprtih ust in širokih oči: negibno razmišljujoč, kaj vse se je pravkar zgodilo. Nimam nočnih mor. Samo vse, kar se v mojih sanjah dogaja, je zelo intenzivno. In kot tako na obalo mojega zavedanja naplavlja spomine iz preteklosti, ki še venomer znatno oblikujejo mojo sedanjost. Močno sanjam. Močno sanjam in te sanje, vem, krepijo mojega duha, ampak telo mu še ne zmore slediti. Zato je telo zmozgano in izžeto.

Ti spomini, naplavine na obalo mojega zavedanja, so polni moških, ki sem jih nekoč poznala. Tukaj so, da potegnem rdečo nit našim sočnim, skupnim trenutkom. In tukaj so, da se vsakič znova znajdem v tistem trenutku, ko me pri srcu stisne, da obraz namrščim v vedno več gub in si zmedeno zamomljam nekaj v stilu: »Ne, tega nočem več. Tako se več ne grem.«

Tako se več ne grem, ker me pusti prazno in izpraznjeno in še bolj hrepenečo po še. Sem se pa tako šla precej dolgo. Vse odkar sem nekje po poti pobrala informacijo, da je samo to – telesna intimnost z nekom – tisto, kar me bo napolnilo. Zdaj še vedno verjamem, da lahko zdrava intimnost dobrodušno prida k vsebini kupice, ki jo že same predano polnimo, ne more pa nam je popolnoma napolniti. Samo me smo tiste, ki jo lahko. To pa tako, da si v življenju redno zagotavljamo dovolj užitka; tako, da si v življenju redno pričaramo dovolj senzualnega užitka, ki ga izkušamo s pomočjo (vsaj) petih (toda če mene vprašate, še mnogo več) čutov. Kajti senzualnost je tista, ki neko izkušnjo zaokroži v življenje, medtem ko nas obkroža s prisotnostjo. 

Senzualnost seveda ni enako kot seksualnost. Jaz pa sem, tako vsaj kaže, nekje na svoji poti med njima nezavedno narisala enačaj. Zamenjala sem ju. In zato se je v mojih partnerskih odnosih doslej redno dogajalo, kar se je pač dogajalo. Tisto, ob čemer se zdaj v sanjah kisam  in mrščim; tisto, čemur odločno odkimavam.

Odkimavam temu, da moškim nisem nikoli dovolila stopiti v svojo moško esenco. Nisem jim dala časa, da ob meni postanejo lovci, ki se jim cedijo sline za svojim plenom, za mano. Ne. Ko sem uzrla nekoga, ki mi je bil všeč – ki je bil nujno tudi nekdo, za katerega sem naskrivaj verjela, da je malo predober zame: preveč čeden, preveč kul, preveč všečen – sem preprosto vzela Artemidin lok in vanj ustrelila odločno puščico. Šla sem se zapeljivko, femme fatale, saj jo poznate, in v določenem trenutku svojega življenja sem celo vodila evidenco fantov, ki so prečkali moje ustnice, in tistih, ki so prečkali moj tempelj. Ob tem sem mislila, da sem totalna faca. Vem, saj vem. Lahko me obsojate, imate vso pravico, ne zamerim vam. Ampak sama se več ne. Ne obsojam se, odkar vem, kaj je mojemu početju botrovalo.

»Meni se ne da dolgoveziti,« sem svoje početje utemeljevala svojim prijateljicam (predvsem pa sami sebi), ko sem naslednjega jutra prišla domov in tam neizogibno tudi na dan z novo staro zgodbo o prejšnjem večeru, ko sem nekoga spoznala in je ena stvar vodila k drugi.

»Če mi je nekdo všeč in če sem jaz njemu všeč in če je poleg tega to obema jasna – zakaj čakala bi na maj?« sem skomigala z rameni in v svoji nonšalantnosti pred samo seboj tajila bolečo, skelečo skrivnost, ki mi je medtem razžirala prsi. V mojih razpokah, ki so postajale globlje vsakič, ko sem podoživela tisto staro zgodbo zapeljevanja, je glasno odmevalo, da nisem nobena femme fatale – ampak zgolj švedski bife, čigar sadje je bilo popolnoma samopostrežno.

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Globoko v sebi nisem nikdar zares verjela, da bi bila lahko nekomu zares všeč, vsaj ne dolgoročno. Zato me je na bojne pohode venomer vodila tista tendenca, da naredim vse na hitro. Hitro zmutim, dokler je še vroče, ker – kdo bo pa jedel mlačno? Mnogokrat sem zato s fanti spala še istega večera, ko sem jih spoznala. »Tako bom vsaj kaj dobila«, sem bila prepričana, »če počakam do jutra, ko dnevna svetloba posveti na moje obličje, bi se vsak še tako pogumen primerek obrnil in zbežal, ne samo zaradi krute realnosti mojega nenaličenega obraza, marveč tudi zato, ker poleg zapeljivke nimam ničesar zares ponuditi. Kateri moški pa si želi poslušati o paleti mojih čustev? Ali o mojih sanjah? Lepo te prosim, Tamara. «

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Ti občutki so mi omogočali skok v moško energijo, kjer sem bila jaz lovec in je bil moški moj plen. In tam sem srečevala takšne, ki so si želeli biti povabljeni. Takšne, ki so želeli biti zapeljani in peljani s strani ženske. Ja, iz moške esence v meni sem lahko lovila samo tiste fizične moške z bolj izraženo žensko energijo, kajti na koncu se vsaka celota uravnovesi. Lovila sem jih, ker sem bila prepričana, da mi lahko samo intimnost napolni mojo izpraznjeno, izsušeno kupico da lahko samo telesna intimnost nahrani lačno, shirano mene. Izkazalo pa se je, da me spolna intimnost ne samo ne more napolniti, marveč me še bolj izprazni, saj sem se zavzeto postavljala v položaj, kjer je bilo moje zadovoljstvo odvisno od nekoga drugega. V meni je namreč še vedno obstajalo prepričanje, da potrebujem moškega, da bom srečna. V meni, ki se imam za feministko. V meni, emancipirani sodobni ženski. V meni in moji bolečini, da sama nisem dovolj.

Ob tem se sedaj mrščim. In odkimavam. Ker nočem več tega. In ne samo, da tega nočem, zavedam se tudi, da tega ne potrebujem več. Odkar sem odkrila, da senzualnost in seksualnost nista eno in isto, imam namreč druge stvari, ki me polnijo. Ki prižgejo vse moje čute, vse moje čutnice, in ki me od vrha temena do konic nožnih prstov preplavljajo in zibljejo na toplih, spokojnih, mehkih valovih zadovoljnosti.

Narava je ena izmed teh stvari. Glasba je še ena. Pa kreativnost, branje arturijanskih legend s Svarunom pred spanjem, masala chai, tišina vzhajajočega sonca, moj oltar, eterična olja …

Draga prijateljica, s katero sva se danes pogovarjali o eteričnih oljih, mi je rekla: »Nikoli si ne bi mislila, da me bo aromaterapija kdaj tako potegnila.«

Vem. Tudi jaz ne. Ampak po drugi strani je aromaterapija logičen naslednji korak na tej poti, po kateri stopamo v žensko esenco. Zaradi prebujanja v našo primarno ženskost si malo po malo dovoljujemo senzualnosti, vedno več senzualnosti. Zaradi prebujanja v žensko znotraj nas samih si življenje dovoljujemo izkušati z (vsaj) vsemi petimi čutili. To ni nekaj, v kar smo bile vzgojene. Vzgojene smo bile v delo in garanje, v užitek pa smo se primorane same izučiti. Nič hudega. Pot tega učenja je namreč tako zelo prijetna. Kajne?

»Užitek moramo najprej same poznati, da bi ga lahko predajale naprej,« pravi v filmu Beneška kurtizana mama, ki je bila svoj dan kurtizana, svoji hčeri, medtem ko jo uri v svojih veščinah.

Užitek moramo poznati! Pa ne samo zato, da bi ga lahko delile. Užitek moramo poznati, ker nas napolni. Senzualnost moramo poznati, ker nas osvobodi »tega kar bi morale« in katapultira v »tisto, kar si želimo«. In ko užitek zares spoznamo, se bomo na vsakem koraku zbegano spraševale, kako smo lahko sploh preživele življenje brez senzualnosti.

You're beautiful!(1)

Kraljice, tako ali drugače

queen

»Mami, zakaj lahko ti odpreš vsa štiri okna v avtu, nono pa samo sprednji dve?« mi z zadnjega sedeža z zanimanjem zakliče v trenutku, ko ob izstopu iz avtoceste nemudoma, hlastno odprem vsa štiri – no, tri, če smo natančni, saj zadnje levo okno iz svojih razlogov že nekaj časa ne želi sodelovati – okna. Oh, svež kozinski zrak!

»Zato ker sem kraljica,« brez pomišljanja bleknem in se zahahljam. Ne, ne zato, ker bi bila sama sebi tako smešna, ampak zato, ker me lastne besede v trenutku opomnijo, naj popravim svojo držo. Naj se vzravnam in odprem srce življenju, v vsej svoji ponižni veličini, ki buhti iz vsake moje pore – ko se je le zavedam.

Pomislim in se sama pri sebi čudim svojemu pogumu (svojemu dolgemu jeziku se že leta ne čudim več), kako suvereno sem se pravkar oklicala za kraljico! V istem trenutku zaslišim, kako je moja notranja okupatorka trenila, in sedaj že hiti mojemu vedenju čimprej servirati masten sveženj nalepk, ki bo neizogibno vseboval besede, kot so: nadutost, oholost, predrznost, vzvišenost, iluzornost, domišljavost.

Iz te interne fronte me potegne Svarun, ko pravi: »Jana je mačja kraljica

Ja, mojo mlajšo sestro Jano so zaradi njene neumrljive ljubezni do mačk tako oklicali že v otroštvu in še danes je zelo kos svojemu nadimku, saj v družini, kjer je to početje vsem nepojmljivo, ona naši Pixie še vedno dovoli ležati v svoji postelji.

»Ja, Jani pravimo mačja kraljica, ker ima že od malega zelo rada mačke,« razširim poved.

»Jana je mačja kraljica, jaz sem bog ognja …« našteva in se sredi povedi ustavi, ter vprašljivo nadaljuje, »kraljica česa si pa ti?«

Pomislim. Kraljica česa pa sem jaz? Ljubezni? Ah, ne. Preveč klišejsko in ne dovolj določno, če je ljubezen res vse, kar je. Sočutja? Koga pa slepim. Ne glede na to, kako mi sočutje dogaja, se z njim šele spoznavam. Niti v sanjah se še ne počutim pristojna za nošenje krone sočutnosti. Naglavnih venčkov? Ali to sploh obstaja? In ali to resnično potrebujemo za širše dobro? Ne, ne, nič od tega.

»Boginja česa si, mami?« Svarun s svojim vztrajanjem boginji na ljubo zmoti moj miselni proces.

»Huh, sedaj sem pa že boginja, kaj?« zamencam in skočim ponovno v um, tokrat na hitro blagajno, po svoj pravi odgovor, »no, če bi se morala odločiti, potem bi bila …«

»Ne, ne si nečesa izmisliti. Povej mi, kdo si!« me njegova odločnost varno prestavi malo bolj v tukaj in zdaj. Kar je super. Ampak jaz moram do odgovora še vedno nekako priti, mar ne? Zato skušam še naprej mencaje iz zadnjih misli izribariti pravilen odgovor: »No, meni se zdi, da bi bila zelo dobra boginja …«

»Ne,« odreže, sedaj še bolj odločno, a vendar čisto mehko in otroško, »kdo si?«

Zdrznem se ob vprašanju mojega štiriletnika, ki nagovori mojo dušo. Pogledam v vzvratno ogledalo, da bi ujela njegove temne oči, in iz sebe nagonsko spustim nemiren smeh. Nemiren smeh služi kot ventil, ki prepusti besedo moji duši. Ta se nato odkašlja in povsem zbrano spregovori: »Jaz sem boginja dualnosti.«

»Kaj je dualnost?« nagne glavo in se velikih oči zazre vame, ki strmim vanj, medtem ko čakava zeleno luč na semaforju.

»Dualnost je dvojnost, je dvojina in dvoličnost. Je celota,« nadaljujem, besede pa kar dežujejo vame in iz mene v sveti prostor med nama. »Jaz sem tukaj, da svetu sporočam, da ni nič samo črno in nič samo belo. Da je vse hkrati malo črno in malo belo. Nič ni dobro ali slabo. Vse samo – je. Vedno praviva, da je, kar je, kajne? In kar je, je čudovito.«

»Ja, v vsem je ful belega in ful črnega,« mi nato pritrdi s svojim odraslim, suverenim, poznavalskim glasom, ki se mu vedno, ko ga le uspem uloviti v radar, iz srca nasmejim. Oh, ko bi ga le slišale. Ko bi le lahko slišale to suverenost! To je ta suverenost, ki jo potrebujemo, da same sebe okličemo za kraljice.

Hm.

Čakajte malo. Da bi se same oklicale za kraljice?

Če res dobro pomislim, sploh ni nujno, da se okličemo za kraljice – ali za karkoli drugega. Besede so vendarle samo besede in njih esenca ne bo nikoli zaobjela magičnosti doživete izkušnje (so pa poskusi le-tega zaobjemanja čudoviti in dušo-božajoči in nenazadnje tudi razlog, da jaz sedaj to pišem in vi to berete). Zato ne, drage moje. Ni se nam potrebno oklicati za nič in nikogar – razen, če hočemo same sebe opomniti o smeri, v katero gremo. Naše besede namreč govorijo zgolj o tem, kar bi rade postale; o tem, kar že smo, govorijo naša dejanja.

Veste, danes sem se namenila dokončati tale zapis, v katerem govorim o tem, kako podporno se je za nekaj oklicati, da bi to hitreje postale. (Za to početje, ki v resnici ni nič drugega kot spreminjaje misli in besed v dejanja, že obstajajo besede in vse jih poznate: temu pravimo afirmacije, mantre, uroki, odvisno, od kod pač prihajamo in kam gremo.) Ta zapis v mislih žvečim že cel teden, ampak bolj, kot sem si ga želela dokončati in bolj, kot sem se trudila osmisliti ga, manj se mi je zdel smiseln. Kar se mi ni zdelo smotrno, je osredotočati se en sam, samcat način kreiranja resničnosti in reči: bodisi ja, dajmo se oklicati za kraljice, da bi to postale, bodisi ne, nesmiselno je oklicati se za kraljice, saj so besede vendarle samo besede, kajne? (Mogoče mislite, da preveč kompliciram. In mogoče res preveč kompliciram. Ampak sledite mi še malo, na koncu bo vse zelo smiselno.)

Nekaj vrstic tega sem se sama oklicala za boginjo dualnosti, in kot taka preprosto ne morem slediti svoji poti, če trdim, da obstaja samo ena pravilna pot, ko pa vem, da jih obstaja mnogo in premnogo in da prej ko slej vsakdo najde svojo.

In četudi se sama zelo dobro zavedam moči besed, si ne upam trditi, da bodo afirmacije in mantre na poti do skupnega cilja pomagale vsem; vsaka izmed nas ima svojo dušo in ta duša nas vleče na svojo pot, edino in edinstveno. Na pot besed ali pa ne. Jaz sem ženska besed; o njih veliko razmišljam, se z njimi igram, z njimi ustvarjam, se zanje (pre)večkrat zahaklam in jih vzamem čisto preveč resno, ampak predvsem sem zanje hvaležna, ker so besede pač moje barve in čopiči, s katerimi slikam svoj pogled na življenje, dan za dnem. Meni besede pomagajo, da se medim v nekaj, kar je zame vabljivega, tako, da me dvignejo, ko se plazim in mi vzravnajo hrbtenico, ko jo nezavedno ukrivljam. Razlog, da mi pomagajo počutiti se bolje (in včasih tudi slabše) pa tiči v tem, da mi besede pomagajo čutiti. Ker za to v resnici gre.

Čutenje je tisto, ki nam v resnici pomaga postati vse in še več.

Saj veste, kako pravijo: če hočeš videti, moraš verjeti. No, če hočeš postati, moraš čutiti. Najprej moramo začutiti, kakšen je občutek, ko smo nekaj, kar bi radi postali, šele nato lahko to namerno postanemo. Res, najprej moramo čutiti. Čutiti kaj? Ugodje. Kajti ugodje je tisto, ki nas posede v naročje kraljice znotraj nas samih.

Kraljica, kaj? Boginja. Pri njiju smo danes začele.

Kraljica in boginja sta za nekatere samo besedi, zame pa sta mnogo več, kajti ti dve besedi mi pomagata čutiti navdih in vznemirjenje, ki venomer odkleneta moje delovanje. Šepetata mi o odnosu do življenja in o tisti drži, v kateri zadovoljno pričakujem še več obilja in ugodja na svoji poti. Ti dve besedi me opomnita, da se zleknem globoko vase in čutim hvaležnost za vse, kar že imam in iskrico v očeh ob vsem, kar šele prihaja. Ti dve besedi mi pomagata začutiti, kako je, če čisto zares verjamem, da si že zaslužim vsega tega obilja, ki mi prihaja naproti – toda čutenje samo je tisto, ki me v izkušnjo transportira, saj šele ko to čutim, to lahko postanem. Morda tokrat zgolj za trenutek ali dva, toda prej ali slej za vselej.

Drage moje kraljice, ki ste vztrajale z menoj do konca tega zapisa, smisel vsega tega besedičenja ni v razglabljanju o tem, kaj je podporno in kaj ne; kar je za eno podporno, za drugo morda ne bo in zares verjamem, da se trenutno nahajamo v času in prostoru, kjer bi lahko prerasle obsojanje ostalih žensk in njihovih poti samo zato, ker niso identične večini naših poti. Smisel vsega tega besedičenja je, da vam da misliti o tem, kaj je za vas podporno na poti do tistega, kar bi rade postale … kajti, vse imamo ideale, kajne? Morda besedi kraljica ali boginja sploh ne resonirata z vami, ker vam vsa ta pompoznost, ki meni tako piha v krila, sploh ne dogaja. Nič hudega. Saj veste, ne gre za besede, marveč za občutke, ki jih besede sprožajo. In občutki, h katerim ta članek stremi ustvarjati, so občutki ugodja in udobja in obilja. Občutki vrednosti. Zaslužnosti. Občutki zleknjenosti v mehkobo tega življenja, ki nas boža, tudi ko se zdi, da na nas od vsepovsod letijo vedra žebljev.

Zatorej, kaj je tisto, kar v vas prebudi občutke ugodja znotraj same sebe, ob katerih vzniknejo tudi občutki ugodja v svetu? Ples? Petje? Slikanje? Branje? Akcija? Sprehod v naravi? Hišni ljubljenci? Otroci? Kak film ali pesem? Popravljanje avta? Gospodinjenje? In kaj je tisto, v smeri česa greste? Kaj si prizadevate postati? Že res, vse to bodo tudi samo besede, ampak besede, ki jih me oplemenitimo, ko jih navdamo z navdihnjeno vsebino naše duše, naše ženske duše, naše atthe.

Na koncu koncev, ko ni več potrebe za besedami, lahko s taisto suverenostjo, ki me je uči Svarun, trdim, da si bolj kot česarkoli drugega čisto vse izmed nas želimo postati preprosto še bolj – me same. Ženske, ki nam je namenjeno biti. Pristne, spremenljive, močne, ranljive.

Poti do te ženske je več. Vsaka izmed nas bo našla svojo. Toda vsaka izmed teh poti bo vodila preko čutenja.

You're beautiful!(1)

 

Izkušnja Tebe

Ko prihajajo misli k meni v rimah, vem, da sem na dobri poti. In zadnje čase se to dogaja vse pogosteje. Ja, zadnje čase veliko pesnim. Navadno je tako, da se pesmi nalagajo brez mojega zavedanja, toda nazadnje, v izkušnji, ki jo povzemam v spodnji pesmi, sem se v popolnosti zavedala, da pišem pesem medtem, ko sem z njim. Bila sva na mojem balkončku in se pogovarjala o psihoterapiji ter hipnozi, ki ga zelo zanimata. In ker nisem hotela zamuditi niti trenutka z njim in ker sem bila odločno preveč lena, da bi šla po svoj zvežčič, sem se odločila uporabiti hipnozo in si misli, ki me obiskujejo, zavestno vtisniti v spomin; jih uporabiti kot sidra, takorekoč. Vsako misel, ki me je obiskala, sem samo nekajkrat zavestno ponovila in si jo vtisnila v spomin s pomočjo čutnih dražljajev, ki so pisali izkušnjo večera. Potem sem se naprej predala izkušnji, v popolnem zaupanju, da me besede ne zapuščajo. Ko sem vendarle prišla do zvežčiča, sem pesem resnično uspela izpisati, po trenutkih, ki sem jih podoživela. Neskončno hvaležna sem za to izkušnjo!

Ta ep sem uglasbila v ritmu kizomba in upam, da ga lahko čimprej podelim tudi z vašimi ušesi … ampak do tedaj ga delim z vami v takšni, črno-beli natipkani verziji.

Da lahko napišem tole pesem

se znajdem tu,

kjer se potapljam vate.

To, kar s prsti delaš,

ko mi božaš dlan

me hipnotizira.

Dotik je v bistvu to,

kar sem potrebovala,

da sem ob nekom.

Da čutim bližino tvoje kože,

da mi zadišiš.

 

Plešeš z mojimi dlanmi.

Vedno bliže siliva.

 

Pomagaš mi osvoboditi se jope,

moja gola ramena ljubiš.

Tista nevidna sila je tu

in naju vleče skupaj.

Ko sklonim se, da bi te poljubila,

ker danes se še nisva poljubila,

vzvaloviva,

vzvaloviva,

vzvaloviva.

 

Tako tvoja sem.

Tako si te želim sprejet.

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«

 

Slečeva se v enem valu

in srečava se brez plasti,

potapljam se v mehkobo tvoje kože,

ko prodiraš vame, mmm.

Še včeraj je bila dilema:

»Naj vzamem, kar lahko mi daš?«

Ta trenutek ljubezni ni “vse”, kar želim,

no, očitno bom pač “vse”

iskala drugje.

 

A s kom se sploh jaz vse ljubim zdaj,

ko se nežno porivava v raj?

 

To, da dovolim,

da me zanos preplavi (tudi na balkonu),

užitek, ki me vabi na ples

dveh teles in duš.

To je najbližja izkušnja Boga

v tem telesu,

to je resnična izkušnja Boga –

in to je moja molitev.

 

A s kom pravzaprav jaz molim zdaj,

ko se čutno porivam s tabo v raj?

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«

light

Maj, Čarovnica in Kavč

Skoraj sedem let tega sem v Indiji nekega lepega dne ugotovila, da sem čarovnica. Vsa odprta in svobodna sem bila namreč prvič okusila kanček svoje moči, ki mi je odprla zavedanje, da lahko z njo spreminjam svet na bolje. V Indiji sem si nakupila knjig o *Wicci in se zelo studiozno zapodila na svojo pot, ki sem jo potlej doma nekega lepega aprilskega dne pod svojim drevesom tudi posvetila. Teorija mi je pihala na dušo, da sem navdušeno prikimavala in vdano srkala vsako besedo, s prakso pa je bilo malo drugače. Ta se mi je že v začetku uprla, saj je ponovno slonela na kupu postopkov in korakov. Nisem mogla verjeti, da lahko tudi na relativno svobodnem verskem terenu ponovno naletim na nek sistem, za katerega se mi je zdelo, da razblinja moj odnos z božanskim. Razblinja, ker v tem odnosu ni bilo več mene in mojih besed, marveč tuje, preverjene in predpisane in priporočene v natančno strukturiranih korakih.

Zamahnila sem z roko, se zavezala k ohranjanju svoje povezave z naravo (ki je srž moje poti) močne in si pri sebi mislila: »Jaz se tega ne grem, moliti hočem po svoje. In prav gotovo obstaja način, da te stvari stečejo bolj organsko … kajne?«

Preden sem si uspela odgovoriti, sem postala mama in nekaj let me je ta brezpogojna ljubezen, za katero sem zamenjala svojih štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden, povsem izpopolnjevala. Nato sem pa lani jeseni ob pritajenem švistanju burje skozi razgaljeno grmičevje mojega travnika v sebi ponovno zaslišala klic. Bil je isti klic, isto vabilo, ki me je povsem nepripravljeno našlo že v Indiji.

Postala sem in prisluhnila mojim globinam, v katerih je odzvanjalo: »Rabim več posvečenih trenutkov. Rabim več osredotočenih dejanj, ki so plod čiste namere in brezpogojne ljubezni. Rabim več ritualov

Nisem vedela, kako naj se lotim čaranja bolj posvečenega življenja, pa sem začela drobencljati – to se mi je še vedno obneslo. Malce tu, malce tam in preden se zavem, že nekaj imam. Malce zdaj, malce potem, pa »sem že na ti« z vsem.

Si naredim slasten piling za telo; objamem drevo močno,  močno.

Utišam misli in si prižgem svečko; sprehodu pa vse smeti s travnika poberem v vrečko.

Vnašam več obredov hvaležnosti v najin vsakdan; postanem in zamižim, ko čutim, da je moj obraz s soncem obsijan.

Za vnašanje več ritualov v svoje življenje je bila zaslužna zavestna krepitev ljubezni do same sebe. Za vnašanje več božanskega v svoje življenje, sem morala najprej v sebi videti božanskost. Jo prepoznati. Začutiti. Priznati. Sprejeti. In živeti. Življenje svoje božanskosti naredi moje življenje sveto. Življenje svoje božanskosti naredi iz vsake stvari, ki jo počnem, ritual. In moj odgovor na potrebo po ritualnosti, ki sem jo prvič začutila pred sedmimi leti, je lahko prišel organsko šele, ko sem sama sebe v polnosti sprejela.

Ko sem sprejela svojo fluidnost in amplitudo svojega čustvenega nihanja. Ko sem sprejela, da nisem »samo preveč občutljiva«, kot sem leta in leta poslušala, ampak senzibilna, kar pomeni, da me iz lastnih globin vodi ženska duša ali attha. Ko sem sprejela, da kot ženska plavam s tokom naše ljube matere Zemlje v ritmih naše ljube svečenice Lune. Ko sem sprejela, da mi občutki, ki jih konstantno izkušam, pričajo o zaznavanju in sodelovanju z neoprijemljivim in nevidnim okrog mene, ki z menoj soustvarja ves čas. Brez sistemov in postopkov in korakov, a z osredotočeno namero privabljanja božanskosti v vsak svoj trenutek. Ja, šele ko sem vse to sprejela, se je lahko v noči na prvi maj, ko so včasih gaelski pogani praznovali prvi dan poletja imenovan Beltane, zgodilo, da sem v ognjene zublje zmetala vse, kar me ni več podpiralo, in se nato doma usedla v molitev. Vedoč, da potrebujem ritual. In ne vedoč, da bo moja osredotočena namera popolnoma v sozvočju s časom, ko narava cveti, se medi in vabi k dotiku.

Vsake toliko časa, približno enkrat na mesec, me zapopade žalost. Ta bridka, grenka, skeleča žalost pride kar od nikoder, traja kak dan ali dva, in me naposled zapusti lahkotno in zadovoljno, prav takšno, kakršno me je našla. Pride, da me spomni, pa gre. In vedno, vedno je povezana s samoto. In vedno, vedno, to samoto spremljajo občutki krivde. Približno enkrat na mesec se torej počutim osamljeno. Osamljeno, ker ob meni ni odraslega človeka nasprotnega spola, s katerim bi se lahko pogovarjala, delila izkušnjo tega življenja in vzgajala to čudovito, nežno bitje, ki me je izbralo za mamo.

V petek sva prespala pri prijateljici Ani v Posočju. Na njenem balkonu, ki je odpiral pogled na reko Tolminko in sijočo, rastočo luno, sva se pogovarjali (kar se je meni zdelo) dolgo v noč. Govorili sva o vsem in še čem in kmalu sva pristali pri partnerskih odnosih. Moji nekdanji partnerski odnosi so zame zadnjih štirinajst dni zelo velika tema, saj me je Vesolje ob prejšnji menstruaciji pocukalo za rokav, naj že počistim podstrešje vseh neizrečenih besed in neizživetih čustev. Ampak samo biti tam, v Posočju, fizično bližje mojemu zadnjemu partnerju kot kadarkoli od dne, ko sva lanskega oktobra postavila zadnjo piko, me je naredilo zelo ranljivo. In ta ranljivost mi je dala pogum, da Ani naglas priznam nekaj, česar še nedolgo nazaj nisem bila sposobna: »Veš, včasih se počutim tako osamljeno. Včasih se počutim tako lačna dotika sočloveka …«

Kot mama štiriletnika sem v svojem najtesnejšem odnosu bolj ali manj jaz tista, ki dotik dajem njemu, ki ga bolj izrazito potrebuje. Večkrat dnevno ga objamem, poljubim, pobožam in povem, kako ga imam rada; predano izkoriščam še zadnje priložnosti, da ga dvignem v naročje in resnično uživam v nošenju spečega zlatolasca v četrto nadstropje; zvečer ga med branjem pravljice privijem k sebi in mu zmasiram nogice in hrbet, kadarkoli mi le dovoli. To so moji najljubši trenutki dneva: z dotikom brezpogojno dajati ljubezen in vrednost temu bitju pod mojo perutjo. Kakšen blagoslov! Blagoslov, ki me vsaj enkrat mesečno, na kakšno takšno posebno luno, spomni, da dotik potrebujem tudi jaz. Ja. Izrazito ga potrebujem. In ko govorim o dotiku, ne mislim zgolj na seksualni stik (čeprav bi lagala, če bi trdila, da slednjega ne potrebujem). Govorim primarno o takšnem dotiku, ki priča o bližini.

Moj dragi prijatelj Martin je eden mojih največjih učiteljev dotika. Spoznala sva se dobrih deset let tega, ko sva začela skupaj – jaz kot pevka in avtorica besedil, in on kot kitarist – ustvarjati lahkoten duetni fusion, v kontaktu pa naju še dandanes drži bratska/sestrska ljubezen in najbrž tudi sorodna dvoječevska energija, ki stremi k sproščenosti in filozofiranju. Z Martinom sva si na nek način zelo podobna, v eni stvari pa sva se že od začetka zelo razlikovala: on je zelo dotični človek, ki se ljudi sproščeno dotika in ljubeče masira, jaz pa sem bila na tem področju nehote, nevede precej zadržana. In vse do lani poleti, ko je Jogi (kot Martina vsi kličemo) prišel na obisk, nisem vedela zakaj.

Z Jogijem se navadno za druženje dogovoriva največ kaki dve uri prej. Tako me je tudi tedaj tik pred zdajci poklical in prišel na obisk ravno na prvi dan menstruacije, ko mi je bilo vse odveč. Ni, da se mi ni ljubilo družiti z njim, ampak pritisk v maternici me na te dneve vedno kliče k tlom. To mu povem, nakar mi olajšano reče: »Ma super. Ravno prav, ker tudi jaz danes rabim samo malo *cartanja.« Svarun je bil pred tem odšel na obisk k sosedu, midva z Jogijem pa sva se usedla na moj kavč in objela. On se je naslonil na naslonjač, jaz pa nanj in obstala za dobre pol ure. Vsak trenutek tega objema sem lahko čutila zdravilno energijo, ki si jo z bratom podajava in deliva. Vsak trenutek tega objema sem čutila zdravilnost dotika kot še nikoli poprej. Čutila sem zdravilnost dotika, za katero sem bila dotlej prikrajšana, ker sem dotlej poznala zgolj drugačen dotik, ki je prinašal drugačen izid.

In šinilo mi je, da sploh ne poznam dotika hvaležnosti za to, kar sem.

In šinilo mi je, da sem navajena samo dotika, ki napeljuje k spolnosti.

In šinilo mi je, da zgovorna moč dotika časti LEPOTO moje duše, ki hrepeni po Bližini.

Dotik priča o bližini in bližina je tista, ki jo pogrešam, ko pravim, da sem osamljena.  In se potem počutim krivo, da jo pogrešam. »Saj še nikoli nisem bila tako srečna in izpopolnjena v življenju, kot sem sedaj,« razglabljam, »kako sem torej lahko še vedno kdaj osamljena?« »Saj še nikoli nisem bila zaljubljena v svoje življenje,« nadaljujem, »živim zdaj, ne čakam na maj – in navsezadnje me maj že sam najde, kaj?«

Ampak najde me tudi žalost. Žalost je čustvo, pred katerim sem večino svojega življenja bodisi bežala (ko sem se bala, da me bo sicer zlomila), bodisi se pač predano utapljala v njej (ko nisem verjela v lastno moč). Nikoli ji nisem znala dovoliti, da je, kar je: čustvo, katerega glavna funkcija je sporočiti, da vozimo »rikverc« in ne tja, kamor pravimo, da gremo. Žalost ne more biti dobra ali slaba. Žalost samo je. In je samo zato, da nam podari zavedanje. Opremljeni s tem zavedanjem, jo lahko zatem v ljubezni in hvaležnosti izrazimo, izpustimo na prostost.

Danes jočem, ker so solze način, na katerega se želi moja žalost izraziti. Lahko bi kričala, risala, pela, plesala, boksala blazine, štihala vrt, šla na bosonogi sprehod ven. Lahko bi. Toda danes je žalost izbrala solze. Žalost je resda bridka, ampak jok jo sprošča, jo rahlja. In ko jo dodobra razrahlja razumem, da jok še ne pomeni, da sem zašla s svoje poti. Ne. Žalost mi zgolj pove, kaj hočem. Tako, da mi pokaže, česa nočem. Danes to pomeni, da misli o bivšem partnerju, ki so me spremljale skozi dan, pač niso bile zame podporne glede na to, kam pravim, da želim v življenju iti. To je vse. Žalost ne pomeni, da sem šibka ali slaba ali nesposobna. In ko me žalost spremlja že tretji dan, vržem v kresni ogenj tisto, kar čutim, da me v tej žalosti ne podpira več.

»Zakaj sem sploh žalostna?« se sprašujem.

Ker ljubim nekoga, s komer si v resnici ne želim biti? Res, veliko ljubezni čutim do mojega nekdanjega partnerja. Ljubezni, hvaležnosti, strasti. Hkrati pa si ne predstavljam življenja ob njem, življenja z njim. Sem torej žalostna, ker ga imam rada? Ne. Žalostna sem zaradi pričakovanj, ki jih imam od te ljubezni.

Zato se odločim. Svečano. Spontano. Da bom odslej ljubila brez pričakovanj, brez zadržkov in brez garancij. Da bom ljubila, ker sem polna ljubezni, ker sem vodnjak ljubezni, ker sem izvir ljubezni. Ljubila bom, ker je to tisto, kar lahko dajem. In vržem v kres pričakovanja o ljubezni. In se usedem v molitev, z roževcem v eni roki, v drugi pa z žadom. Prižgem svečko. Diham. In čutim ljubezen, ki se pretaka v meni. In čutim žalost, ki se poslavlja od mene, ko pravim, da v zameno za svojo ljubezen nočem nič. Ljubim, ker sem vodnjak ljubezni. Ne ljubim, da karkoli dobim v zameno. Nič ne more zamenjati ljubezen, ki jo dajem. Nikogar ni, ki bi me lahko napolnim. To počnem že sama.

In osamljenost? In dotik?

Ko se počutim osamljeno, se nič več ne počutim krivo. Ko potrebujem dotik, se objamem.

In Beltane?

No, samo to bom rekla: nikakršno naključje ni, da je potreba po čiščenju zastalih stvari iz prejšnjih odnosov prišla ravno sedaj, ko se odpira maj. Maj je namreč mesec ljubezni in seksualnosti brez kakršnihkoli moralnih zadržkov, Beltane pa časti poroko dveh nasprotij. In v čast te poroke sem včeraj zvečer naredila majčken mlaj. Uporabila sem svojo paličico in nanjo zavezala tri trakce treh različnih barv s svojimi simbolnimi pomeni: rdečo za življenjsko energijo in strast; oranžno za božansko kreativnost; zeleno za zdravljenje srčne čakre. Nato sem vrvice, ki predstavljajo ženski princip, poročila z paličico, ki predstavlja moški princip, tako, da sem jih ovila okrog in okrog in se medtem ljubeče osredotočala svojo na svojo namero, ki služi v najvišje dobro vseh in jo šepetala v nočni zrak, oplemeniten s polno luno.

Pa je prišel ritualček, čisto organsko.  In tako bodi, če nikomur ne škodi.

beltane