Eva in kača v živem blatu seksizma

eve.jpg

Včeraj sva obiskala mojo drago prijateljico in kumo Željko v Medžimurju, pri kateri sem bila v varstvu že kot triletna deklica, ko sem jo menda močno ugriznila; ja, nedvomno sem bila otrok, ki se je s svojimi močnimi čustvi najprej soočal z zobmi. Ko sva se s Svarunom začela počasi odpravljati, je v jedilnico, kjer sva se pomenkovali, prišel Željkin mož s prijateljem. Tomo, Željkin mož, je prijatelja (ki je dejansko nekdo, ki me je gledal odraščati) pobaral, ali me prepozna in ko je ta odvrnil, da ga silno spominjam na Sonjo (kot je ime moji mami), me je z zanimanjem povprašal o mojem življenju, o tem in onem. Prej ali slej sva seveda prišla do mojega dela in z veseljem sem mu povedala o ženski esenci in knjigi, ki jo pišem o njej.

»Prebujanje v žensko esenco,« povem dvema iskreno zainteresiranima moškima o naslovu moje knjige ter dodam, »zato ker resnično čutim, da rabimo vsi mi in še svet čutiti malce več ženske esence.«

»Si skušam prevesti v hrvaščino, ampak mi ne gre,« me eden od njiju proseče pogleda in ko mu prevedem naslov, se vprašanja šele začnejo.

»Veš, jaz mislim, da bi se morala pogovoriti z ženskami, ki so imele žensko za šefico in bi videla, kaj bi ti povedale. Ženske so hujše šefice kot moški!«

»Ja. Vem, o čem govoriš. To pa zato, ker že tisočletja poznamo samo moški način vodenja in ženskam, ki gredo v vodilne položaje, morajo hočeš-nočeš izrasti jajca, po domače povedano, če hočejo v takšnem okolju sploh vzdržati. Zato ženske skušajo na sebi dokazati vse vrline, ki jih pač pripisujemo dobremu (moškemu) voditelju, kot so trdnost in odločnost in tekmovalnost med moškimi in ženskami se lahko prične. In vse to samo zaradi predsodka, da ženska ne more biti lepa in pametna.«

»Ampak kaj pa vsa ta zavist in tekmovalnost in hudobija med ženskami? Moja žena ti lahko pove, da je zavisti in neiskrenosti v skupnostih žensk grozljiva …«

»Oh, verjamem. Jaz mislim, da je to zato, ker nas družba od malega uči, da ženske nismo vredne zaupanja. Kdo je bil že tisti, ki je Adamu podal jabolko greha? Eva, kajne? Eva je bila tista, ki je prisluhnila izprijeni kači in ženska je še vedno tista, ki je enačena z izprijeno, nepošteno, manipulativno kačo iz rajskega vrta. Družbeno izročilo nas ženske še vedno svari, da v trenutku, ko se bomo ozrle stran, nam bo že druga ženska nepošteno prevzela moškega, delovno mesto ali pač karkoli, kar je pod vprašanjem.«

Ne pravim, da se vse zgoraj našteto ne dogaja. Vem, da se. Marsikje. In s to mojo Evo in z rajskim vrtom ne iščem izgovorov in ne dajem potuhe in ne kažem s prstom na nikogar. Ker počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da moje razumevanje sploh ne izhaja iz uma – marveč iz telesa. Kar počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da prisluhnem praspominom kolektivne ženskosti, ki še vedno odmevajo v meni, in jih takorekoč prevedem v besede, ki jih lahko nato um razume. Kar počnem, je da skušam razumeti, skušam razumeti, ker izbiram ljubezen; in samo tisto, kar razumemo, lahko zares ljubimo.

 »Mi se pa počutimo, da nam ve vladate,« me predramita iz razmišljanja ta dva poročena moška in moža in očeta. In me s svojimi besedami utišata. Ker vem, da nismo me edine, ki smo trpele in trpimo.

»Ja. Razumem,« ju sočutno pogledam.

Vem. Vem, o čem govorita. Vem, da se moški ob ženskah (ahem, če smem dodati: sploh ob medžimurskih ženskah, s katerimi iz mojih izkušenj res nema trte mrte) velikokrat počutijo nadvladani, premagani, izdani.

Ampak moški se lahko ob ženskah tako počutijo samo, če se me, ženske, z njimi še vedno borimo za oblast. Če čutimo, da se moramo z njimi boriti. Če podlegamo patriarhalnim mitom, ki pravijo, da je vodja lahko samo en. Če tekmujemo z njimi, namesto, da bi z njimi sodelovale. ZATO pravim, da svet potrebuje več ženske esence, ker slednja ne podpira povzdigovanja enega in tlačenja vseh ostalih. Ženska esenca nas spodbuja k temu, da začutimo in prepoznamo svoje mesto … v sebi, v odnosu, v družbi, v svetu … in sledimo tistemu, kar je naše in se ne vtikamo v vse ostalo.

»Ampak ko govorim o ženski esenci ne govorim o tem, da moramo vsi postati malo bolj poženščeni, vesta. Ko govorim o ženski esenci, se nanašam na svoje prepričanje, da bi malce več ženske esence koristilo vsem in vsemu. Govorim ravno o tem, da se nihče ne rabi z nikomer bojevati za premoč, če si vsak da priložnost, da gre globoko vase in tam začuti svoje mesto, svoje poslanstvo, svoj prostor za manevriranje.«

Ljube moje ženske, drage kraljice. Moramo se začeti zavedati, da smo močna in mogočna bitja. Moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti če se veličine svoje moči ne zavedamo, se lahko mimogrede zgodi, da po poti iskanja le-te marsikoga prizadenemo, ko si iz tistega podrejenega položaja, ki nam ga pripisuje patriarhat, skušale izpraskati svojo pot navzgor. Moč, ženska moč … sploh ni nujno tisto, kar za moč smatra patriarhalna kultura, katere posledice so še zelo otipljive v naši resničnosti. Ženska moč ni nujno imeti zadnjo besedo. Ženska moč je sposobnost spoznati, kaj zares čutimo in izraziti, kar je za nas resnično … in s tem svojim početjem tudi ostalim pokazati, kako  so lahko bolj avtentični in iskreni do sebe in drugih.

Ljube moje ženske, moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti ko se je ne zavedamo, je ne moremo aktivirati in uporabiti zavestno.

Po zgornjem pogovoru sem se počutila hkrati dobro in slabo. Dobro, ker diskutirana tema v meni premeša mnogo strasti. Slabo, ker nočem biti pokrov vsakemu loncu s tem, ko suvereno, kar od nekod, jemljem odgovore na njuna vprašanja. Vem, da so odgovori pravi, torej v skladu s tem, kar sem in živim v tem trenutku, ampak vsakič, ko tako odločno nastopim, me prestrašijo sarkastične besede iz globin mojih ran: »Pametnjakovička! Ja, Tamara je itak vedno bila in vedno bo najbolj pametna, saj to vemo vsi.«

Nočem, da si vsi mislijo, da sem pametnjakovička. To me boli. In dejstvo, da me je bolelo, je bil tudi razlog, da sem se dolga, dolga, dolga leta odločala, da bom raje kot »pametnjakovička« pač tista, ki je tiho. Postala sem tiha. Potuhnila sem se. In sčasoma pozabila na vse, kar je od nekoč vrelo in še vedno vre v meni. Saj nič ne rečem, poslušanje me je marsičesa naučilo – drugih ljudeh. In namesto, da bi se učila prisluhniti tistemu, kar je odmevalo v meni, sem dobila priložnost, da se izmojstrim v politiki: prišla sem namreč do točke, ko sem točno vedela, kaj si nekdo v pogovoru z menoj, želi slišati. In ko sem to svojo veščino uporabila … no, tedaj nisem počela nič drugega kot manipulirala.

Veščino manipulacije sem najraje uporabljala v odnosu z moškimi. In mislim, da pri tem še zdaleč nisem edina. Še več, mislim, da smo vse že kdaj svojo moč uporabile zato, da bi manipulirale – bodisi zato, ker se svoje moči nismo v polnosti zavedale, ali pač v imenu popravljanja kakšne storjene krivice. Ne glede na to, kakšen je bil naš povod, vam lahko zagotovim, da njegove korenine najbrž segajo globoko v žensko esenco.

Naj pojasnim.

Ko govorim o ženski esenci, govorim o skupnem polju ženskosti na tem planetu. To je mogočna, neskončna zaloga ženskosti, iz katere vse črpamo in kateri vse pridajamo že na tisoče in tisoče in tisoče let. In ko se začnemo prebujati v to žensko esenco, ko se začnemo prepuščati temu energijskemu polju in mu dovoljevati, da hrani našo ženskost, bomo prej ali slej v sebi začutile jezo in strah in maščevalnost, ki so običajno uperjeni k moškemu spolu – ali k svetu nasploh.

Ni potrebno, da nas ta naš prvotni odziv prestraši. To je zelo naraven in zelo perspektiven začetek na poti odkrivanja lastne ženskosti. Kajti tudi če mislimo, da same ne gojimo zamer do nasprotnega spola ali do sveta, v katerem živimo, so jeza in strah in maščevalnost čustva, ki so zelo prisotna znotraj ženske esence. To niti ni čudno. Ni, če se spomnimo, da so neskončno dolga leta naše prednice trpele tlačenje, omadeževanje, ponižanje in nemalokrat fizično obračunavanje s strani ljudi, ki so bolj zaupali strahu kot ljubezni. Ni, če vemo, da njihovi kriki še vedno odmevajo v nas – in bodo še naprej odmevali vse do trenutka, ko se bomo odločile, da jih izrazimo, da jih izpustimo na prostost in končno, končno zadihamo s polnimi pljuči kot sočne, sijajne ženske, ki nam je namenjeno biti – tukaj in zdaj.

Ženska esenca ni polje negativne energije, čeprav ne zamerim tistim, ki bi jo sedaj morebiti utegnili označiti kot takšno. Ženska esenca je samo polna spominov, tudi spominov na nepravičnosti. In to, če vprašate mene, sploh ni slabo. To, če vprašate mene, je samo – sidro. Ja, sidro. Sidro, ki nam omogoča, da se zakoreninimo v našem tukaj in zdaj. Sidro, ki nam omogoča, da se dodobra zavedamo tistega za nazaj. Pa ne zato, da bi nas še naprej ščuvalo k žvečenju te naše svete jeze, ki se jo bodisi zavedamo ali pač ne. Ne, ne zato.

Spomini na nepravičnosti so lahko za žensko esenco, ki nas napaja, samo tiste vrste sidro, ki nas bo vselej opominjalo, da to vsaj pettisočletno tičanje v živem blatu seksizma pač ni nekaj, kar bi si človeška vrsta želela ponoviti.

mi že slediš na instagramu (2)

Hvala, ker ste, hvala, ker berete.

Tamara Mihalič

Advertisements