POSTPARTUM

53192467_623861651392355_6651876766283464704_n

Dovolite mi, da sem čisto iskrena z vami (ker kakršnakoli drugačna se mi itak ne ljubi več biti): takega postpartuma pa res nisem pričakovala. In ko pravim “postpartum” seveda govorim o “času po porodu”, ki v mojem primeru ni porod fizičnega deteca, ampak dolgotrajnega projekta, da napišem knjigo.

Dva dni nazaj sem zaključila s pisanjem svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco – in dva dni se že počutim … prazno. Ne »švoh«, ne lačno in sploh nič v povezavi s fizičnim telesom, za katerega prvič po letih in letih lahko rečem, da je močan, stabilen, krepak tempelj, ampak enostavno izpraznjeno navdiha. Leto in tri mesece sem razmišljala samo o tem, kako čudovito bo, ko vendarle zaključim s pisanjem, niti enkrat samkrat pa nisem pomislila, kako bom jaz, ko zaključim s pisanjem. Presrečna, ja. Seveda. Ampak hkrati se mi zdi, da to obdobje prinaša veliko privajanja in spuščanja in zaupanja. In ranljivosti. Morda še največ ranljivosti. Ranljivosti, ker gre to delo, ki je plod moje ljubezni in strasti in predanosti počasi v svet. Ranljivosti, ker ne vem, kako ga bo ta svet sprejel. Ranljivosti, ker ne glede na to, kako ga bo ta svet sprejel, mene še vedno ne bo več tam, da bi ga ujčkala in tešila in pestovala, kot sem ga lahko, ko je bilo to delo še ideja v mojih mislih, v mojem srcu.

Nekoč je nekdo rekel, da so najbolj varne tiste ideje, ki jih pravzaprav nikoli ne spravimo v svet. Strinjam se. Gotovo je res. Ideje, ki je ne spravimo v svet, ne bo mogel nihče kritizirati ali ljubiti, ker je ta ideja pač samo naša. Varna. Na varnem v našem srcu, v svojem pristanu. Nedolgo nazaj sem Svarunu razlagala pomen reka »ladja je v pristanu sicer varna, ampak tam ji bo zgnilo dno«. In definitivno je bolj varno, če nikoli nobene svoje ideje ne spravimo v svet. Ampak jaz nisem tukaj zato, da bi bila na varnem. Ne, če to pomeni, da sem ladja v pristanu, ki je bila narejena, da obpluje morja in raziskuje nova obzorja. Navsezadnje sem tudi na potovanju v Indijo, ki je v precejšnji meri zaznamovalo moje prebujanje v žensko esenco, kolebala med varnostjo in izkušnjo, ko sem se pri Mojci in Anupu (čigar gostoljubja nikoli ne pozabim) pričela zavedati, da sem »iz varnega gnezda v Sloveniji priletela v varno gnezdo v Indiji. To mi je sprva resda godilo, saj mi je prihranilo mnogokateri šok, napor, ustroj, toda na potovanje nenazadnje nisem šla po varnost. Na potovanje sem šla po brezpogojni stik s svojo žensko dušo, svojo attho. Tega se tedaj še nisem zavedala, vedela pa sem, da moram naprej. Sama. In tako sem se nekega toplega večera najprej za nekaj dni sama podala v indijsko prestolnico čajev, Darjeeling, kmalu zatem pa še v zelo sončno in še bolj sočno Goo …« (Attha: Prebujanje v žensko esenco).

Nekoč je nekdo drug rekel, da mu je dovolj, če lahko na daleč čuti, kako dišijo moji lasje, kako mehka je moja koža, kakšnega okusa je moja menstrualna kri. In jaz to sprejmem. Ker razumem, da je tako bolj varno. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jim srce odpreti. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jih živeti. Kajti če svoje ideje zaživimo, jim moramo dovoliti, da nas spremenijo, da pronicajo do samega bistva nas samih in tam pustijo svoj pečat. In to je ranljivo. In v tem je naša največja moč.

Prej, ko sem mojega malega pirata – ki mi je dovolil, da mu v čast Piratov s Karibov spletem eno celo kitko! – odložila v vrtcu, sem šla na sprehod v moj najljubši gozdiček. Hodila sem in razmišljala o vsem zgoraj naštetem, ko sem pod svojimi nogami nenadoma zagledala črno-rumeno premikajočo se stvarco. Močerad. Čudovit, velik, mesnat močerad, ki bi ga skorajda pohodila. Oba presenečena drug nad drugim sva postala in zamrznila.

Nisem mogla odtrgati pogleda z njega – tako prezenten je bil. Njegovi lepoti in divjosti sem dovolila, da me očarata. In sta me. Potlej pa me je začelo zanimati, kaj mi tale močerad sporoča, zato sem vzela telefon in poguglala duhovni pomen močeradov. In kajpada. Močerad, ki je simbol za transformacijo (saj jih da v svojem kratkem življenju kar nekaj skozi), nam sporoča, naj uživamo v vsakem obdobju transformacije. Pravi, da je vsako obdobje minljivo in se je zato z njim nesmiselno boriti. Namesto, da se z njim borimo, ga sprejmimo, izkusimo in potem, ko mu odklenka, izpustimo iz prijema.

Ta močerad mi je danes povedal vse, kar sem rabila slišati. Za vas sicer ne vem, ampak glede na to, da smo vsi skupaj v tem velikem prehodu v pomlad, ki nas vabi, da se po zimskem spanju spet odpremo svetu, si je morda simboliko močerada smiselno zapisati za uho: »Tudi to bo minilo. Zato sprejmi, kar imaš sprejeti, izživi, kar imaš izživeti in potem spusti in pojdi naprej.«

Hm. In vsi mi z nešteto idejami na varnem v rokavu? No. Jaz mislim tako: tudi vse tiste ideje v našem rokavu imajo pravico do tega, da obplujejo morja in raziskujejo nova obzorja. In če jim življenja ne bomo dali me, bodo pač našle drugo maternico, drugo mamo, drugo pipo, da privrejo na svet. To nikakor ne pomeni, da moramo biti me ta pipa. Ne. No, ne vsem. Tistim, ki nas zbujajo ponoči in nima ne dajo miru, pa morda ja. Morda. Ti že veš.

53183579_413278282579334_7747237969592844288_n

Hvala za čas, ki si si ga vzel/a, da si prebral/a ta zapis. Vem, da je dragocen.

Tamara M.

Knjigo lahko prednaročiš že tukaj: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige, če te pa zanima še kak odlomek iz moje knjige (preden se odločiš, da je to nekaj, kar si pa želiš imeti), ti spodaj pripenjam en video, hkrati pa te povabim, da se mi ta teden pridružiš v TEDNU DNI ŽENSKOSTI: en teden vsak dan ob 14h preberem 2 odlomka iz moje knjige in zadnji dan, na moj rojstni dan, v nedeljo, nekomu podarim darilce! Pridružiš se nam lahko tukaj: https://www.facebook.com/Attha-2509467879069955/.

 

Advertisements

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)