Eno malo temno, prosim

55692876_647889858966416_4066970937071763456_n

Vedno sem bila prepričana, da sovražim pivo. In če ne bi šla nikoli na Nizozemsko in v Anglijo, bi bila najbrž v to še vedno prepričana in se na vseh praznovanjih držala varne, sigurne poti v obliki »pol deci šampanjca, če že moram«. Ampak zadnjič sva s Svarunom tavala po trgovini in iskala potrebščine, ko me je na moje veliko presenečenje prešinilo: »Mmm, jaz bi eno dobro temno pivo!«.

»Kako prosim?«

»Eno dobro, temno pivo polnega okusa, v kateri je grenkoba čudovito uravnovešena s sladom …«

»Ampak kar tako – sama – jo boš spila?«

»Ja. Zakaj pa ne. Vse je enkrat prvič.« skomignem z rameni in kupim pivo ter jo postavim v hladilnik, kjer je čakala svoj trenutek.

Čez nekaj dni sva se s Svarunom odločila, da bi jedla palačinke in čeprav sva bila pred kuharijo v trgovini, sem popolnoma pozabila na Radensko. Napol panično sem odprla hladilnik in ošinila razdelek na vratih ter upala, da bom tam zagledala še kak pljunec mineralne v steklenički, ki sem jo bila kupila za pripravo skutnih palačink za moj rojstni dan. Ampak namesto mineralne vode sem tam zagledala rjavo stekleničko belgijske pive, na katero sem bila že zdavnaj pozabila, in se zmagoslavno nasmehnila. Pa je prišel njen trenutek; trenutek, da palačinkam zagotovi tisto rahlost – glede katere po letih palačink brez mineralne vode, ne nameravam več sklepati kompromisov –, meni pa potešitev »gušta«, ki ga nisem preslišala.

Naj povem, da si nikoli nisem mislila, da bom kdajkoli napisala karkoli glede konzumiranja alkohola, ampak če sem že začela, bom tudi končala. Nikoli si nisem mislila, da bom alkohol kdaj sploh obravnavala, saj sem bila večidel svojega odraslega življenja puristka, prepričana, da mora v imenu duhovne rasti pred vrati pustiti Dioniza. Ja, večidel življenja sem verjela, da je moja notranja moč v resnici zelo zahrbtna stvarca, ki se bo obrnila proti meni, če se ne bom odločala v skladu s čistunskimi načeli … a v resnici sem se samo bala svoje teme. V resnici sem se samo bala, da ob požirku resnice ne bi prenesla vsega, kar bi nadme zagrmelo iz Pandorine skrinjice, ki sem jo tesno tiščala k sebi. To se mi je že velikokrat zgodilo. In to se mi je dogajalo zato, ker se v življenju nisem izražala – razen če me alkohol ni brcnil v to. Prepričana, da so moja čustva preveč intenzivna, moje misli preveč abstraktne in moj glas preveč direkten, sem se raje skrivala kot pa zares pokazala svetu – sploh svetu moških. To me je sicer grizlo, ker sem vedela, da nisem avtentična (pridevnik, ki ga zadnje čase veliko slišimo, kaj?), hkrati pa sem bila s tem pomirjena, saj sem verjela, da bi prava jaz vsakogar odgnala stran. In tako sem živela v coni (ne)udobja: s pristriženimi perutmi, ampak brez grešnega kozarčka v rokah.

Ko povzamejo besede svojega pesnika, dramatika in diplomata Paula Claudela, francozi pravijo tako:

»Le vin est un professeur de goût, il est le libérateur de l’esprit et l’illuminateur de l’intelligence.«

To bi lahko v slovenščino prevedli kot:

»Vino je profesor okusa, osvoboditelj duha in razsvetljenje našega uma.«

In moram reči, da se s to trditvijo strinjam pod pogojem, da tisti, ki pije, zna pozorno prisluhniti sebi in se ustaviti v trenutku, ko začuti, da ga njegovo vedenje ne podpira več. Ampak … saj ravno to prepoznavanje sebe, ki se ga učimo s poslušanjem, je tisto, kar tukaj počnemo, kajne? V življenju se nenehno učimo prepoznavanja svojih meja in s tem prepoznavanja samih sebe v vsaki novi situaciji – in s tem pridobivamo na lahkotnosti in gracioznosti, ki v naša življenja vnašajo več užitka in radosti. In tudi s pitjem tistega vinčka ni nič drugače, če mene vprašate.

Všeč mi je Rumijeva pesem »Nameščeno je«, v kateri se sufijski poet dotakne naših želja po materialnem, ki pa navsezadnje vedno vodijo do tiste najgloblje želje v vseh nas – po združitvi z virom, z izivrom, z božanskim znotraj in zunaj nas:

NAMEŠČENO JE

  Vse je nameščeno za tvoje veselje.

Zato ni treba prav nič skrbeti.

Če obstaja položaj, ki si ga želiš,

neka služba, pohvala, nagrada, ljubimec,

morda dva, morda trije ali štirje – vsi naenkrat,

morda odnos

z

Bogom?

Vem, da je v tebi rudnik zlata in ko ga najdeš,

boš odložil čudež zemeljskih darov enako spontano

kot otrok odloži igračo.

Toda dragi, tako ljubek si, ko poljubljaš neresnično;

poteši se, zadovolji se na vse možne načine – in delaj to,

dokler te ne bo bolelo, dokler te ne bo bolelo,

potem pridi spet

k meni.

Ne pravim, da je pitje alkohola za vse podporno. Ne pravim niti, da je pitje za vse – slabo. Ker zdaj vem, da moja svoboda sega iznad izbiranja in zagovarjanja določene strani, pravim tako: vedno je najbolj podporno slediti sebi; obračati se navznoter in prisluhniti, česa si zares želimo.

Verjamem, da je najgloblja želja nas vseh širjenje zavesti zato, da bi lahko začutili in izkusili združitev z Vesoljem, z enostjo, z bogom, z izvirom, ali kakorkoli pač radi imenujete »vse, kar je«. Ali se tega zavedamo ali ne, sploh ni pomembno, saj za to odgovarja naša duša, ki nam vedno šepeta navodila za pot – vprašanje je le, ali svoji duši prisluhnemo in ugodimo, ko nas pošilja nekam, kamor ne bi sami izbrali? Širjenje zavesti je možno ob izkušnji kontrasta med podpornim in nepodpornim, prijetnim in neprijetnim, in to je tudi razlog, da živimo v tej polarni resničnosti, kjer lahko v vsakem trenutku z menija izbiramo nešteto reči: asketizem in uživaštvo, celibat in promiskuiteto, pivo in travo in – treznost.

Ampak, ena opazka z moje strani: imamo izbiro, zato izbirajmo. Izbirajmo v skladu s svojo resnico ali ne – ampak izbirajmo, vendar. Izbirajmo in za tem stojmo, ali pa izbirajmo in se tega kesajmo in se tako učimo – ampak izbirajmo, vendar. Resda imajo naše odločitve posledice, ampak to naj nas ne ustavi pred tem, da izbiramo. Pojdimo in izbirajmo. Nudimo si vsega, kar nam srce poželi. In ob tem se veselimo in smejmo in uživajmo, ker je življenje tako lepo izkušati in ker smo navsezadnje zato sploh pristali tukaj.

No, pejva. Si podeliva eno malo temno sezonsko pivo polnega okusa, kakršne prodajajo v tisti luštni pivovarni sredi Amsterdama? Kaj praviš?

***

Mimogrede, naj te spomnim, da se jutri, v petek, 29.3. prične naš 5-dnevni izziv 5 DNI ŽENSKE ESENCE, v katerem si bomo vsak dan vzele od dve do pet minutk časa zase in za ritualček, ki nam bo pomagal začutiti žensko esenco, ki nas vse polni in navdihuje – ko ji to dovolimo.

Da bi se na izziv prijavila, klikneš na to povezavo: https://mailchi.mp/83254d53ccc0/izziv. Izziv bo potekal v moji FB skupini Attha sestrstvo, ki se ji lahko pridružiš tukaj: https://www.facebook.com/groups/162336317742979/. Toplo vabljena, draga ženska.

ritual

Po spirali navzdol

spiral

Včeraj zvečer, na spomladansko enakonočje, sem tik pred spanjem dobila navdih, da napišem pismo o vsem, za kar si želim, da se prerodi ali porodi v bližnji prihodnosti. Iz enega svojih zvestih Moleskinovih dnevnikov sem strgala rumeneli list in začela sanjati.

Pisala sem o navdihu, ki mi je po žilah pognal kri, srcu pa pomagal, da se je razširilo in objelo ves svet, in kaj kmalu sem se vživela v radostne predstave resničnosti, ki sem jo slikala s peresom.

Nato po mi je nek grižljajček pustil slab okus v ustih: »To, da si želim še otrok in da si želim zanje očeta, zase pa partnerja, mi vzbuja slabo vest, ker sem Svaruna prikrajšala za to izkušnjo.« Res je. Prikrajšala sem ga za očeta, ki ga nisem želela ob nama še dolgo preden se je enako lahko odločil tudi sam. Seveda se nisem zavedala, kaj vse to prinaša in pomeni, ko sem tam in tedaj izbirala, ampak če se kaj poznam, bi enako izbrala tudi, če bi imela moč vpogleda v prihodnost. Tamara ima pač rada dober izziv, ker – kaj pa je življenje brez pustolovščine?

In če je to, zaradi česar se v meni zbujajo občutki krivde, res, ali je to sploh tako zelo slabo?

No. Ne verjamem, da je kaj zares dobro ali slabo. Vse samo je, kar je. Je najboljše, kar lahko v tem trenutku ponudim. In to je vedno vse, kar lahko storim, mar ne?

In kaj mi ti občutki krivde povedo, oziroma kaj ti občutki krivde povedo o meni?

Slaba vest in občutki krivde ob življenju, ki ga – velikokrat nehote – ponujam Svarunu, mi povedo, da ne vedno sprejemam življenja, ki ga ustvarjam. To dvigne tančico mojemu nezavednemu delovanju. In to dvigovanje tančice me je včeraj na široko odprlo, da sem izjokala solze spoznanja, kajti šele tedaj sem se pričela zares zavedati dometa materinske krivde, ki jo čutim do Svaruna. Ampak ne glede na to, kako krvavo so solze skelele, so mi hkrati tudi dobro dele, saj so prinašale mir zavedanja o tem, kaj vse je v meni. Z vsako skrivnostjo, ki jo odkrijem znotraj, sem namreč jaz bolj jaz.  

Se mi pa zgodi, da ko sem enkrat na tisti spirali navzdol, me navadno povleče v vedno iste, dobro znane zanikrne betule, kjer strežejo zgolj samopomilovanje. Svoj ples lahko začnem kjerkoli, a ko se začnem počutiti slabo, ko začnem vihati nos in gubati čelo in prepoznavati nelagodje, me glasba običajno zbije na kolena, kjer ne rabim niti polena, da se začnem smiliti sama sebi. Ko se smilim sama sebi v svojo izkušnjo privabim le še več trpljenja; in si vrtim zgodbice, v katerih sem lahko »uboga jaz« – recimo tisto izpred dveh dni, ko mi je sine (nič kaj obtožujoče, marveč zgolj pobešene glave in nekoliko žalostno) rekel, da mu nikoli nič ne kupim. Da vse mame svojim otrokom kupujejo igrače, jaz pa ne.

Ha?

Na dobre dneve mu ob takšni opazki razmršila že tako razkuštrane lase in se mu priskutno nasmehnila: »Dragi moj Svarun, nisi zastonj ravno moj sin, veš. Tvoja mami pač ne more v službo, ker se ob tem počuti, da svoje sanje splakuje v kanalizacijo. Saj sem probala, pa ne gre. Vem, da trenutno malo bolj tanko piskava, ampak zaupaj mi in verjemi z mano: samo še malo, pa bo drugače, zelo drugače.« aj takega mu lahko dostavim samo na dneve, ko sem polna in ko sama zaupam. Ko pa iščem stvari, da se zasmilim sama sebi, pa se zrušim in zjočem … in spet zaupam šele, ko se poberem.

E, ja. Vsak ima svojo spiralo navzdol in denar je že nekaj časa moja. To ne pomeni, da ga sovražim. To pomeni samo, da še nimam odnosa do njega. To pomeni samo, da se premalokrat opomnim na vse, kar že imam (in ja, tukaj namenoma raziskujem, kar imam namesto tega, kar sem, ki širše gledano itak najbolj šteje). In ker vaja dela mojstra, se bom sedaj, v tem trenutku opomnila na vse, kar imam in mi veliko pomeni:

Imam sebe, to se pravi – imam pot do sebe, do svoje ženske duše, ki jo včasih še vedno zamete, ampak tudi, če jo, vedno vem, kje kidati. Imam sina, ki me dnevno uči brezpogojne ljubezni. Imam krvno in nekrvno družino, ki me podpira na moji poti (hvala vsem). Imam možnost, da s svojim sinom živim v stanovanju, ki je sicer brez banje, ampak hkrati imam možnost, da smuknem v kopel praktično kadarkoli se mi zahoče (kar nameravam storiti takoj, ko zaključim ta dopis). Imam možnost, da s svetom delim ves svoj navdih in vse, kar ljubim, in se ga na tak način dotikam in objemam. Imam zdravje in krepost in sok in navdih, ki mi pomagajo udejanjati vse, kar čutim, da me kliče.

Imam svobodo … samo poglejte, kje zaključujem današnji dopis:

54524733_277885656438667_4127282736152969216_n.jpg

Kjerkoli si zaželim. In ta svoboda je prvi korak naproti vsemu, česar si še želim. In ta svoboda bo kot babica ljubeče držala prostor, ko se bo rojevalo vse materialno, česar si želim. Ta svoboda je prvi korak. Kajti svobodo brez finančne podpore lahko sprejmem. Denar brez svobode pa nikoli in nikdar.

Ja. Denar je zame trenutno ultimativna spirala navzdol. Vsakič, ko bi se rada počutila slabše, mnogo slabše, kot se počutim, pomislim na denar, pa je problem rešen (ali bolje rečeno – se problemi lahko začnejo). Denar mi vzbuja frustracije zato, ker svojemu sinu in sebi ne zmorem privoščiti življenja, ki si ga želim. In ko sem o tem zvečer premlevala in ko sem to zvečer izjokavala, sem se spomnila čudovitega predavanja Lise Citore na temo ženske seksualnosti, kjer pravi, da je naša lastna vrednost in zmožnost sprejemanja obilja v naša življenja povezana z zmožnostjo sprejemanja užitka. Denar, da je povezan z užitkom? No, kot kaže nam na koncu prav zares ostane eno samo vprašanje, kaj? Ali je življenje zame kaj več kot trpljenje?

Nagonsko bomo najbrž vsi odgovorili, da je: »Seveda! Brez dvoma! Vsekakor!«.

Ampak koliko svojega časa zqres posvetimo užitku? Koliko svojega časa namenimo ugodju, udobju, blagostanju, ki je navsezadnje izvir vsega, česar si v življenju še želimo?

Jaz? Premalo. Kljub temu, da že leta raziskujem žensko esenco. Kljub temu, da že leta zagovarjam užitkarsko revolucijo. Zanimivo je, da sem ta uvid dobila ravno v tednu, ko sem si vsak dan čestitala za količine užitka in lahkotnosti, ki sem ju uspela privabiti v delovnike poleg produktivnosti. In zanimivo, kako se mi ob koncu tega zapisa razpira nebo in mi skozi razpoko sije polna luna, ki pozna vse moje skrivnosti in tudi tisto, kar hrani moje spirale.

Moje spirale, ja.

Veste, nekaj vam moram priznati. Kadarkoli se lotim pisanja zapisa po Proustovo, tako »stream-of-consciousness way«, ko samo dovolim, da se vsebina mojega čustvenega telesa razlije po listu papirja ali ekranu, nikoli ne vem natanko, kam me bo odneslo. To je zdravljenje. In to je zdravilo: prepustiti se, spustiti čustvovanje in dovoliti, da epilog pride sam od sebe, brez mojega leporečenja. A kljub temu, da se popolnoma prepustim toku reke besed se mi včasih zgodi, da dobim idejo, kako se bo nek zapis zaključil. Tako je bilo s pričujočim zapisom. Mislila sem, da o spiralah navzdol pišem zato, da bi ugotovila, kako se jim v bodoče lahko izognem, ampak sedaj mi je jasno, da to še zdaleč ni bil namen. Ne, ne. To, da se spiralam ognem ali ne, sploh ni bistveno. Bistveno je samo to, da postajam bolj drzna in si upam pogledati v oči tudi svoji temi; vsemu, kar me še žalosti in boli in plaši in krči in otopi. Kajti če si res želim biti ženska, ki mi je namenjeno biti, moram biti doma tako v svoji temi, kot v svoji svetlobi.

Zato ne – te spirale navzdol niso nekaj, čemu se moramo naučiti ogniti. Te spirale niso nekaj, kar bi nas uklonilo ali ošibilo. Te spirale so namenjene samo temu, da nas počasi in preudarno spustijo v skrivnostno temo lastne resnice, ki je doslej smo upali slišati. Te spirale so namenjene samo temu, da nas soočijo z vsem, kar še moramo sprejeti in ljubiti. Te spirale nas spoznavajo z lastno temo, pred katero pokleknem samo zato, da sem bližje tlom, kjer lahko opazim, da iz njenih plodnih zemlja poganja kalček zaupanja v življenje, ki ga je bil spočel – UŽITEK.

mi že slediš na instagramu

Razlika med dobrim in fantastičnim … seksom

selfcare

Prejšnji teden, ko sem za vse vas pripravljala eno čudovito božično darilo, ki vam ga predam zelo kmalu, sem veliko razmišljala o aktivnostih, ki jim jaz pravim »ritualčki, moji cukrčki«. In ko sem opazila, da je mnogo, če že ne večina izmed njih navidezno osredotočena na telo, sem se začela spraševati, ali tem mojim ritualčkom sploh upravičeno pravim ritualčki, ali bi jim morala reči kar »skrb zase«? Navsezadnje je »skrb zase« tista, ki jo pogosteje definiramo kot skrb za telo, v katerem živimo, mar ne? (Vem, da si morda v tem trenutku mislite, da čisto preveč kompliciram z besedami, ampak tukaj vas povabim, da ostanete z mano, ker meni ravno tisto, kar bi drugi označili za kompliciranje, nudi globlji uvid v stvari.)

Razmišljam; in ko rečem, da razmišljam, s tem ne mislim, da si razbijam glavo in se postavljam na trepalnice zavoljo iskanja odgovora. Tuhtam; in ko rečem, da tuhtam, s tem ne mislim, da ta zagonetka okupira ves moj miselni prostor. Ne; živim in dovolim, da se miselni proces odvija brez mojega aktivnega posredovanja, in termin, ki bi ga za to uporabil marsikdo, je – »procesirati«.

Masaža prsi. Kroženje z boki. Pitje limonine vode. Kopeli. Meditacija. Joga. Dihalne vaje.

Skrb zase ali rituali?

In ko tako neaktivno razmišljam, mi v nekem trenutku šine: »Pa saj to dvoje sploh ni nujno ločeno!«

Kako bi le bilo? Skrb zase postane ritualna, ko postane ljubezen do sebe aktualna. Dotakljiva in realna, pri čemer na ogenj taktilnosti in resničnosti dodajamo s svojo ljubečo, posvečeno pozornostjo.

Telo je tempelj za izkušanje Življenja, vseh dimenzij Življenja. Telo je tempelj, ki nas  s pomočjo senzualnosti vpokliče v duhovno izkušnjo. Telo je tempelj, v katerem se naša duhovna izkušnja zgodi. In tako je skrb zase, za svoje telo, lahko ritual – če k njemu pristopamo zavestno in namerno in mirno in ljubeče.

Naše telo nam drži prostor za rituale. To se pravi, naše telo nam drži prostor za izkušnje, ki niso samo fizične, ampak v katerih se vsi deli naše celote povežejo, zlijejo v eno samo strugo.

Oh, nikoli ne bom pozabila na čudovito prispodobo Marianne Williamson, ki v meni močno nagovori tole zlitje v eno strugo, o katerem sem pravkar govorila. Marianne Williamson je ameriška pisateljica in učiteljica, ki sem jo nekaj let nazaj rada brala in poslušala in je bila nedvomno ena izmed ljudi, ki so mi pridržali vrata v raziskovanje sebe in svoje ženskosti.  V enem izmed svojih govorov, v katerem razglablja o razliki med »dobrim« in »fenomenalnim«,

Ko gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, in opazujemo dobre pevce in plesalce in športnike, neizogibno fascinirani pomislimo: »Waw! Noro, kaj vse zmore človeško telo!«

Ko pa gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, kjer nam je dano opazovati ljudi, ki so popolnoma izmojstrili določene veščine, na njih ne gledamo več kot zgolj na telo, ki zmore to pa to. Ne, v njih vidimo umetnost.

Enako je pri seksu.

Dober seks: »Fiuuu, kaj vse zmore doživeti moje telo!«

Fantastičen seks: »Telo? Katero telo?«

Ob fenomenalnem seksu nihče ne razmišlja. O, ne. Kvečjemu po fenomenalnem seksu se lahko zgodi, da se kdo od nas začudi, kam neki je šlo medtem njegovo telo.

Izkušnja užitka nas ne ločuje na prafaktorje; užitka ne izkušamo izključno tu ali tam, v umu ali v telesu. Izkušnja užitka nas povezuje – s samo seboj in z vsem, kar je.

In to je blagoslov, ki ga namenimo same sebi.  

Pripis. Jutri, na Venerin dan, si čisto vse vzemimo nekaj trenutkov zase in za svoj užitek. Kopel? Knjiga? Kavica? Savna? Solna lučka z meditacijo? Segedin?

… Solsticijev ples?

*

Jutri, v petek 21.12.2018 ob 21:00 plešemo na živo glasbo v Plesnem epicentru na Viču. Vabljena si že ob 16:30, ko se začne dogodek s Katjinim bazaarjem, predavanjem in delavnico – ob 19:00 pa te sploh srčno vabim, da prideš v restavracijo Via bona pod Plesnim epicentrom, kjer bomo do 20:00 čvekale o ritualčkih, o ženski esenci in še čem. Pogovor bom vodila jaz.

mi že slediš na instagramu (2).png 

Ritualčki, moji cukrčki

20181111_151115_8179

Kava; ja, prava kava.

Piškot; prvi v seriji, ker so bile pač te prasadam paličice božansko dobre, to se pravi dovolj dobre za bogove – in boginje.

In tale nasmeh, ki ga je ujela ljubezniva fotografinja Iva.

Ta nasmeh zrcali moje počutje ob vsakem ritualčku, ki si ga namenim. Ta nasmeh zrcali užitek – blagoslovljen, sproščen in srečen trenutek.

Že leta nazaj sem govorila, da bi rada v svojem življenju čutila več svetosti, kot sem jo imenovala. Saj veste, pomenskih, prisotnih, zadovoljnih, čarobnih, svetih trenutkov, ki ustavijo čas in nas v vsem tem vrvežu življenja spomnijo na brezčasje našega pravega jaza. Ampak dokler sem bila prostovoljno ujeta v prepričanju, da moram to storiti, da moram ono narediti, da moram vse opraviti preden si vzamem čas, ki ga je na svetu itak vedno premalo, mi ni uspelo najti tiste svetosti. Čudno? Niti ne.

Tudi če sem se že davno odločila v prid svoji ustvarjalni svobodi, tudi če sem že davno suvereno zavila na svojo pot, sem po njej še vedno stopala na edini tedaj meni znani način: tako, da sem se grebla za denarjem in uspehom in priznanjem. Pehala sem se za nekimi posvojenimi predstavami o tem, kako in kdaj in kje bi nekaj moralo biti. Pa sem mislila, da sem svetlobna leta stran od materialistke. Ampak je že tako, da nas navidezna nedosežnost tistih posvojenih iluzij o tem, kako (in koliko) bi nekaj moralo biti, pahne v obsedeno razmišljanje o pomanjkanju, kaj?

Povejte mi, kaj mi bo svoboda, če so moje misli še vedno ujete? Ujete v majhno škatlico, kjer se biznis dela samo in izključno tako, kot nam patriarhalna družba od nekdaj narekuje, zapoveduje? Takšna svoboda je vredna pol fige v žepu, pa prav nič več.

Vsa ta leta, odkar sem začela ustvarjati al-Iksirjeve dobrote, sem preživela v izključno moški energiji – v energiji delovanja, kjer ni časa za počitek in užitek. To pretirano gledanje na svet skozi oči moškega v meni me je izsušilo, izpilo, opustošilo, medtem ko je ženska v meni ves čas potihem, šepetaje vedela, da je življenje še kaj več kot delovanje.

Ženske znotraj vseh nas vedo, da je življenje še kaj več kot delovanje. 

Si mar vzamemo čas, da jim kdaj pa kdaj prisluhnemo? Mar zaslišimo njihovo šepetanje vsakič, ko se zalotimo, da hitimo – ne hitimo, šprintamo s tisto štafeto v roki od enega opravka do drugega?

Jaz sem svojo dušo, svojo attho, zares zaslišala šele, ko sem se popolnoma izmozgana zgrudila, dvignila belo zastavico in zasopla od nemoči in frustracije; frustracije, ker sem globoko v sebi vedelane samo, da se da živeti bolj lahkotno – od mene kot ženske je pričakovano in meni kot ženski je namenjeno živeti bolj počasi, bolj sproščeno, bolj uživaško. 

Ko sem se na tleh, z belo zastavico v roki, odločila prisluhniti ženski znotraj mene,  mi je zatrdila, da se mi ni potrebno boriti, saj me bo ona krila, in da mi ni treba več brzeti, saj imam bojda na voljo “ves čas na svetu”. In res. Nenadoma sem imela dovolj časa za vse in še za RITUALČKE. Ritualčki, ki bi jih nekoč opisala kot “brezplodni trenutki uživanja”, so moje trenutke posipali ravno s tistimi pisanimi cukrčki, po katerih sem hrepenela zato, da bi se počutila bolj živo, bolj žensko, bolj žlahtno, bolj žmohtno: s pomenskostjo, prisotnostjo, zadovoljnostjo, čarobnostjo.

Včasih je za to potrebno, da samo prižgem svečico medtem ko delam. Spet drugič moja ženska duša, moja attha, želi posebno glasbo in določen ambient, točno tisto, po navdihu izbrano eterično olje in še češnjico na vrhu tega trenutka.

In zakaj sem se sploh odločila obremenjevati se s svečico in glasbo in eteričnimi olji in češnjico na vrhu torte?

Tudi jaz sem se dolgo spraševala, zakaj. Natančneje, spraševala sem se vsa tista leta, ko sem hitela in drvela in si medtem želela več svetosti, več preproste in pristne ČAROVNIJE v svojem življenju. Zakaj? Zato, ker mojo žensko dušo napaja užitek. Užitek je lahko  seveda marsikaj. Je v miru in tišini gledati sončni vzhod in zaplesati na glasbo, ob kateri nam vztrepeta srce. Je na ves glas pripevati melodiji, ki odzvanja iz zvočnikov in negovalen pogovor s prijateljico. Je obešanje perila, ki nam prijetno diši in obredno sežiganje tistega kosa oblačila, ki nas venomer tišči. Je smuk v kup jesenskega listja in horuk na vrh hriba, kjer se nam odpira bajni razgled. Je zavestno samozadovoljevanje na posebej zaspano jutro in je tista tortica iz bližnjega kafiča, ki nas malodane pahne v nezavest. Je meni to, tebi ono. In tu je zato, da ga izkusiva.

Užitek. Ritual. In povezava med njima?

Užitek postane ritual, ko mu namenimo čas. Ko si zavestno izklesamo tiste trenutke zase in za svojo prisotnost, zadovoljstvo, užitek, čarovnijo, pomenskost; ko vlagamo vase, ker se zavedamo, da je vlagati vase dolgoročna, modra in najbolj trajnostna naložba, kar jih lahko naredimo. Me, ki se zavedamo, da smo same odgovorne za vse svoje: svoje življenje, svoje počutje, svoje odnose, svoje sreče in nesreče.

In zato me, ki nam v srcu tli ogenj odgovornosti zase, tudi vemo, da nameniti nekaj trenutkov sebi in svojemu užitku ni luksuz. Ni luksuz, se ob njem lahko precej luksuzno počutimo. Kar dajmo se. Ker ta luksuz je naša pravica. In je naša dolžnost, do same sebe in do sveta, v katerem živimo. Dalaj Lama je nekoč dejal, da bodo svet rešile zahodne ženske. Tega pa ne moremo storiti prazne, izmozgane, bledikave, jetične. To bomo storile polne, prikipevajoče in s tisto s tisto zdravo rdečico, ki nam jo vsaka izkušnja užitka pahne na naša lička.

In ker mojo žensko dušo, mojo attho, napaja užitek, si bom užitek vsakodnevno večkrat pričarala, ne glede na to, kje se nahajam in kakšno življenje živim.

P.S. Morebiti še ena opomba za vse, ki se lotevamo ritualčkov, torej posvečanja časa sebi in svojemu užitku?

Užitek je tak, da se ne konča. Nima točno določenega začetka in konca, veste, on se kar nadaljuje. Užitek ni daljica, je premica, ki se je od nekdaj bila in za vedno bo. Užitek se je začel že zdavnaj in sega v neskončnost, in večkrat, ko si bomo same odredile čas za nas, za našo užitkarsko premico, lažje bomo užitek čutile tudi v vseh trenutkih vmes. Ha! In tako postane vse naše življenje ritual in tako postane vse, kar počnemo, pomensko, pristno, zadovoljivo in čarovno. Sveto, po domače povedano.

You're beautiful!(2)

Več o mojih ritualčkih in užitku lahko zaenkrat izveste v sklopu izobraževanja 44 korakov do izvira fontane obilja, kjer vse udeleženke prejmejo moj enotedenski program Rituali iz ženske esence, juhej! Prijave so še možne.

Skrb zase

Odkar sem jo odkrila, rada veliko govorim o skrbi zase. Odkar sem poldrugo leto tega, ko je šel moj triinpolletni Svarun prvič v vrtec, ugotovila, da se kot mama samohranilka, ki trmasto, neomajno sledi svojim sanjam, svojemu Delu, samo razdajam in nikoli napolnim, sem začela. Počasi. Začela sem tako, kot sem najbolje znala, z jogo in meditacijo in rednim jemanjem časa zase; včasih je ta bil ta čas celodnevna samota, ko sem jo potrebovala, spet drugič pa zgolj deset sekund prisotnega dihanja, medtem ko mi je Svarun na travniku naročil, naj mižim, da bi mi lahko nabral rožice in me z njimi razveselil.

Mama mi je sicer vedno prigovarjala, naj poskrbim vendar malo zase. In včasih, ko me je videla v brezbrižno raztrganih pajkicah (ki jih v moji omari še zdaj ne primanjkuje), mi je po škorpijonsko zabrusila: »Tako lepa si, ampak zdi se mi, da delaš vse, kar je v tvoji moči, da bi se naredila grdo.« In četudi raztrgane pajkice meni še vedno ne pomenijo nujno, da ne skrbim zase, vem, o čem je govorila. Govorila je že, ampak besede, še tako dobronamerne, nimajo moči, če za njimi lastna izkušnja ne stoji. Svoje mame nisem nikoli videla, da bi predano skrbela zase samo zato, ker bi ji bilo mar. V svojem življenju nisem bila priča temu, da bi moja mama ljubeče, a odločno postavila meje svojim trem hčerkam, in rekla nekaj takega, kot: »Drage moje, veste, da vas imam neskončno rada, ampak zdaj potrebujem čas zase. Zdaj moram najprej sprejeti, da bi vam lahko še naprej dajala.« Razumem jo in sem sočutna do nje, kajti zavedam se, da najbrž tudi sama ni bila tekom svojega odraščanja priča čemu takemu s strani svoje mame, moje energične, garaške bake Mice, ki še dandanes zvesto prazni svojo kupico, brez da bi jo kdaj pridržala k izviru. In tudi njo razumem, kajti v naši s popolnostjo obsedeni družbi, se je od ženske vedno pričakovalo predvsem, da bo popolna žena, mati in gospodinja, tudi če se konec dneva komajda plazi po vseh štirih. Dandanes, ko se pa – nekateri bolj, drugi manj – trudimo, da bi zaobjeli in, kolikor je v naši moči, tudi zaživeli koncept enakopravnosti med spoloma, se od žensk pričakuje, da bodo poleg vloge popolne žene, matere in gospodinje, za nameček nonšalantno sprejele še vlogo tiste, ki prida svoj delež k družinski blagajni.

Ženska esenca, katere bistvo je sprejemanje, je tako v današnjih ženskah (in tudi moških) izvisela. In če ne sprejemamo, ne moramo dajati, vsaj ne zares. Vsaj ne iz srca, nesebično in ljubeče ob slastnem zavedanju, da je naša posoda polna. In če ne dajemo namerno, saj veste, tako, kot da to zares mislimo, zgolj previdno odtegujemo nekaj kapljic tu in tam ob grenkem zavedanju, da se bomo prej ali slej iztrošilo. Ker smo se doslej še vsakič.

Zato drage moje ženske, ki to berete: čas je, da začnemo polniti svoje kupice, redno in radikalno. Seveda, ljudje nasploh se moramo izuriti v polnjenju svojih kupic, vendar ob zavedanju, da smo ženske povečini bolj nagnjene k ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih pred svojimi lastnimi, polagam to na srce predvsem nam: ženske moramo skrbeti zase. Kdo drug bo to počel za nas, če ne same? Čas je, da nonšalantno zaobjamemo skrb zase, na katero smo v naši družbi pozabili takoj ko smo razvrednotili, izbrisali boginjo ter tja, v vrhovno vizijo božanskega, namesto čudovitega prepleta dveh enakovrednih polov, ki sta vir vsega življenja, postavila zgolj boga z jajci.

Skrbeti zase pomeni (za vse, razen za mamice novorojenčkov) zadovoljiti naprej svoje potrebe, preden se voljno predamo potrebam ljudem okoli nas. Skrb zase je lahko celodnevni umik v samoto na prvi dan menstruacije, tista obrazna maska, po kateri čutimo, da naša koža hrepeni že ves teden, ali čas, posvečen meditaciji, ko bi v resnici morale početi tisoč in eno stvar.

Nenazadnje je skrb zase lahko tudi slovo, ko je čas za to. In včeraj je bil moj dan za točno to. Za slovo, kot ga še ni bilo. Za čudovito, ljubeče, boleče, nežno, razumevajoče, zavestno, sproščeno slovo od njega, ki ga je tako preprosto imeti rad.

S tem slovesom sem sami sebi izkazala več ljubezni kot s čimerkoli poprej. Ja, tudi če me v tem trenutku ta dopis nenehoma pošilja v krčevit jok, s katerim sem včeraj zamenjala tudi dobršen del svoje noči. Toda ta krč je tiste sorte, ki se pojavi vselej, preden se rodi nekaj novega, prav tako kot popadki, ki intenzivno napovedujejo prihod novega človeškega bitja v ta svet.

Ta krč je tiste sorte, ki rojeva svobodo sprejemanja same sebe.

app_gold.jpg

Abracadabra

I can feel my period approaching. My body just wants to rest because the lower back is in its monthly pain. My mind wants to lure me into mellow thoughts upon waking up in the middle of the night – furious – due to Svarun’s kicking; I was raging and since this is not my usual response, it is a clear sign of tension building up inside of me. But my soul, however, just wants to feel joyful. Both for no reason, and for a good reason.

Remember how I told you I had lost my wallet about a month ago? Well, today I went on my meadow to do my peace work. The barefoot walk alone woke me up and put a smile on my face, as it always does. I put down my yoga mat and looked at the serenity of the sea, when all of a sudden a thought hit me: “The wallet is in the couch.” You see, the sitting part of my blood red couch can be moved forward and thus offers a storage place within the framework. That’s about the only place I haven’t checked, and that’s exactly where my wallet was hiding from my sometimes splurging self. Joyful, joyful! But that’s not all I wanted to talk about today.

Lately, stuff has been happening. Good stuff, amazing stuff, actually. The Universe has sent me technological angels that help me round up my talents into what I’m here to offer to the world, while they do the “computer paperwork”. The latter used to bore me to tears and sucked out all of my zest for life and mission, so I call it a miracle that I now have two amazing business ladies, helping me out with my weak spot. I can now finally grasp a picture of the coming months, both in terms of my wellbeing and creation. I can now see where I’m going professionally, which from the plateau I had hit a few months ago, seemed highly utopic. Boy, oh boy, do I like this picture!

How did this happen? I set an intention.

I wholeheartedly intended that I wanted more clarity in my life, my business, and my relationships, and – viola – clarity came to me. That’s where these two angels came from: a clear vision of the brightest future that takes into account all of my values and needs (that are thus far known to me). Similarly, last Friday I intended that I shall find my wallet this week, and – violà – the wallet came back to me. It’s as though I had said the words that the so-called magicians performing tricks in front of children always say: “Abracadabra.” And while you may think that this is a nonsense word, let me suggest to you otherwise.

Abracadabra may come from old Arameic, the language that Jesus and Mary Magdalene spoke, where it translates as “I create as I speak” or “I create as the word”. In Hebrew, which belongs to the Canaanite language group alongside Arameic, the word translates as “it came to pass as it was spoken”. It was said to possess healing powers and was used as a magical formula by the Gnostics to invoke the help of beneficial spirits against misfortune.

Surprised? Not anymore, if we know that a word has more substance than a thought. This is the reason why it is advised to write down everything you desire on a piece of paper, instead of just thinking it through in your mind. The mind is airy, but the word is watery – it goes deeper than you may know. And although I may not have inspired you to use “abracadabra” when you are invoking something into your life – make sure you use words that are beneficial, flattering, positive, healing.

What shall I do about my back pain, then?

“Abracadabra, I will feel joyful all day long; and when my mind floats, and when my back pains, I will come back to the joy that I find in my breath, with my eyes closed.”

13000644_10153837390179270_1947432997_o

Source: https://en.wikipedia.org/wiki/Abracadabra

Further reading: https://mosaicmagazine.com/observation/2015/07/are-the-origins-of-abracadabra-jewish/

A Ten Second Ritual

I remember mentioning up here already that I have acquired a new habit of doing my morning sādhanā outside in the meadows of our Karst prairie. It’s the best decision I’ve taken in a while because it grounds me like nothing else, connects me to everything else and our beloved, loyal Bora blows all the negativity away. There were times when deer and rabbits were jumping not far away from me, and the top of the cliff with the view of the valley underneath, wrapped up by the immenseness of the Adriatic Sea is sure to reinforce the feeling of freedom within.

I started doing my Peace work outside when Svarun was away on holiday with my parents, but noticing how much better I felt if I started the day out in nature, I decided to keep the habit even when Svarun was back. So the weekends, when he doesn’t go to preschool, mean we’re out and about soon upon waking up, taking the breakfast that was prepared the night before, alongside.

But today was one of the days that we went out really late. My dearest spiritual running buddy came over first thing in the morning for the last chat, hug and a cultural culinary experience (as she put it) while visiting her homeland, so we didn’t manage to get outdoorsy until  almost noon (good thing the Bora was so strong today, so we didn’t feel the heat as much). I did my yoga, whereby Svarun used my Downward-Facing Dog as a bridge to go under, but I didn’t get to meditate; not because Svarun likes to use my silence as a profoundly valuable background for his powerful Bella Ciao* chanting, but because it was time for him to go to bed.

When we were leaving, it was very late, so Svarun’s stopping me every few steps didn’t help my keeping up the pace. First he needed to go pee and then he would order me to close my eyes and look away a few times. Although I knew he was doing that to bring me surprise gifts from the nature, I had been feeling a bit stressed out. I mean, I didn’t get to meditate in a few days’ time and all I wanted was some Peace of Mind. But when he told me to close my eyes and look away, a split second happened. Suddenly, I knew that I had a choice! I could either go on fussing around and wondering what time it was or I could take these ten seconds of time to my benefit. Right there and then, I was offered ten seconds of Peace for me. Peace is what I had longed for but my mind was telling me it was aiming at half an hour, as opposed to ten seconds. I chose to shush the mind.

As Svarun walked away, I closed my eyes and noticed my breathing. Immediately I felt Peace. And I felt teased by the sun that was warming up my face that was softening from the crankiness. And I felt my bare feet on the ground and the weight of the bag, the yoga mat and my flip-flops I was carrying. I checked in, and I felt me. I felt happy I accepted the invitation for this ten-second Peace ritual, and even happier when I realized I was given such invitations all the time. Every hour of every day, we are invited to take moments of Peace, just to plug in more often. Do we accept the invitations? Do we even notice them?

When we know that ritual is not something that requires a specific amount of time, but even seconds … we can make no more excuses.

Svarun returned smiling and shouting: “Surpriiiiiiiiiiise!!!”

He was holding a few flowers in his chubby little hand, and a juniper berry in the other. I felt royal and regal, not just because my soul flourished at the sight of the flowers that were picked for me, but because I had taken the moment for my little Ritual, which made life nothing short of Sacred.

20292933_10155292489027819_3355135747475827961_n.jpg