Izkušnja Tebe

Ko prihajajo misli k meni v rimah, vem, da sem na dobri poti. In zadnje čase se to dogaja vse pogosteje. Ja, zadnje čase veliko pesnim. Navadno je tako, da se pesmi nalagajo brez mojega zavedanja, toda nazadnje, v izkušnji, ki jo povzemam v spodnji pesmi, sem se v popolnosti zavedala, da pišem pesem medtem, ko sem z njim. Bila sva na mojem balkončku in se pogovarjala o psihoterapiji ter hipnozi, ki ga zelo zanimata. In ker nisem hotela zamuditi niti trenutka z njim in ker sem bila odločno preveč lena, da bi šla po svoj zvežčič, sem se odločila uporabiti hipnozo in si misli, ki me obiskujejo, zavestno vtisniti v spomin; jih uporabiti kot sidra, takorekoč. Vsako misel, ki me je obiskala, sem samo nekajkrat zavestno ponovila in si jo vtisnila v spomin s pomočjo čutnih dražljajev, ki so pisali izkušnjo večera. Potem sem se naprej predala izkušnji, v popolnem zaupanju, da me besede ne zapuščajo. Ko sem vendarle prišla do zvežčiča, sem pesem resnično uspela izpisati, po trenutkih, ki sem jih podoživela. Neskončno hvaležna sem za to izkušnjo!

Ta ep sem uglasbila v ritmu kizomba in upam, da ga lahko čimprej podelim tudi z vašimi ušesi … ampak do tedaj ga delim z vami v takšni, črno-beli natipkani verziji.

Da lahko napišem tole pesem

se znajdem tu,

kjer se potapljam vate.

To, kar s prsti delaš,

ko mi božaš dlan

me hipnotizira.

Dotik je v bistvu to,

kar sem potrebovala,

da sem ob nekom.

Da čutim bližino tvoje kože,

da mi zadišiš.

 

Plešeš z mojimi dlanmi.

Vedno bliže siliva.

 

Pomagaš mi osvoboditi se jope,

moja gola ramena ljubiš.

Tista nevidna sila je tu

in naju vleče skupaj.

Ko sklonim se, da bi te poljubila,

ker danes se še nisva poljubila,

vzvaloviva,

vzvaloviva,

vzvaloviva.

 

Tako tvoja sem.

Tako si te želim sprejet.

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«

 

Slečeva se v enem valu

in srečava se brez plasti,

potapljam se v mehkobo tvoje kože,

ko prodiraš vame, mmm.

Še včeraj je bila dilema:

»Naj vzamem, kar lahko mi daš?«

Ta trenutek ljubezni ni “vse”, kar želim,

no, očitno bom pač “vse”

iskala drugje.

 

A s kom se sploh jaz vse ljubim zdaj,

ko se nežno porivava v raj?

 

To, da dovolim,

da me zanos preplavi (tudi na balkonu),

užitek, ki me vabi na ples

dveh teles in duš.

To je najbližja izkušnja Boga

v tem telesu,

to je resnična izkušnja Boga –

in to je moja molitev.

 

A s kom pravzaprav jaz molim zdaj,

ko se čutno porivam s tabo v raj?

 

Domov, domov,

v eno hitiva, se v eno mediva.

Domov, domov,

Saj ne morem verjet, da sva kar na balkonu.

Vse bliže se bližava (sopihava),

Vse više se višava (sopihava),

Vse niže se nižava (sopihava),

Medtem mi veter šepeta: »Vzemi ga!«

light

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko (Lisa Citore)

Odkar je prišla po poti življenja do mene, preberem to pesem vsak dan. Da me spomni, zakaj zares gre. In vsakič, čisto vsakič najdem v njej nekaj novega in svežega. Danes jo tukaj delim z vami. Dovolila sem si poseg in jo ohlapno prevedla iz angleščine. Za angleško verzijo, obiščite http://lisacitore.com/poetry/if-you-want-to-change-the-world-love-a-woman-2008/.

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, resnično ljubi.

Najdi takšno, ki pokliče tvojo dušo,

takšno, za katero ni nobene razumske razlage,

vrzi stran svoj seznam in prisloni uho k njenemu srcu ter poslušaj.

Sliši imena, molitve in pesmi za vsako živo bitje –

za vsako bitje s krilci, s kožuščkom, z luskami,

za vsako podvodno in podzemno, zeleneče in cvetoče bitje,

za vsako bitje, ki se še ni rodilo in vsako tisto, ki umira …

zasliši njihove čutne zahvale njej, Edini, ki jih je rodila.

Če nisi zaslišal svojega imena, nisi dovolj dolgo poslušal.

Če tvoje oči niso polne solza, če še ne klečiš pred njo,

potem se še ne zavedaš, kako bi bilo, če bi jo izgubil.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko – eno žensko.

Ljubi jo preko sebe, preko svojega poželenja in razuma,

preko kolektivne moške obsedenosti z mladostjo, lepoto in raznolikostjo

in preko svojih površinskih definicij svobode.

Izborili smo si tolikšno svobodo odločanja,

da smo vmes pozabili,

da resnična odrešitev  pomeni stati v sredini ognja naše duše

in pihati vanj, da zgori ves naš odpor, ki ga imamo do Ljubezni.

Obstaja samo ena Boginja,

zazri se ji v oči in vidi, zares uzri

če je ona tista, ki sekiro nad glavo tvojega ega vihti.

Če ni, odkorakaj stran. Takoj.

Ne izgubljaj svojega časa s »poskušanjem«

in vedi, da tvoja odločitev nima nobene zveze z njo,

kajti na koncu koncev ni pomembno s kom,

ampak kdaj se odločimo predati.
Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko.

Ljubi jo vse življenje, preko svojega strahu pred smrtjo,

preko svojega strahu pred manipulacijo

lastne mame znotraj lastne glave.

Ne reci ji, da si pripravljen zanjo umreti.

Reci, da si pripravljen z njo živeti,

da si pripravljen saditi drevesa z njo in jih gledati, kako rastejo.

Bodi njen junak tako, da ji poveš, kako čudovita je njena veličastna ranljivost,

tako, da ji s svojim oboževanjem in predanostjo

vsak dan pomagaš spomniti se, da je v resnici Boginja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

z vsemi njenimi obrazi, skozi vse njene letne čase

in ozdravila te bo shizofrenije.

Ozdravila te bo neodločnosti in ravnodušnosti,

ki ločujeta tvojo dušo od tvojega telesa

in zaradi katerih si še vedno sam in še vedno v iskanju

nečesa zunaj sebe, kar bi osmislilo tvoje življenje.

Vedno bo obstajala neka druga ženska.

A kmalu bo tudi nova in sveža postala stara in nezanimiva

in kmalu boš spet postal nemiren

in kmalu boš spet čutil potrebo po tem, da jo zamenjaš, tako kot avto,

da zamenjaš Boginjo za aktualni predmet lastnega poželenja.

Moški ne potrebuje še več izbire.

Kar moški potrebuje, je Ženska, je Ženska esenca:

Potrpljenje in Sočutje, nič iskanja, nič garanja,

ampak preprosto preudarno dihanje, globoko potapljanje

in preplet korenin, ki sčasoma postanejo tako močne,

da bi lahko držale skupaj Zemljo,

medtem ko bi ta otresala in otresla ves beton in jeklo s svojega površja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, samo eno žensko.

Ljubi jo in jo ščiti jo, kot da je zadnji Sveti Gral na tem svetu.

Ljubi jo preko njenega strahu pred zapuščenostjo,

ki ga čuti od začetka razvoja človeštva.

Ne, te rane si ne more oskrbeti sama.

Ne, ta odvisnost od nekoga je ne dela šibke.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko,

Ljubi jo in ljubi dokler ti ne verjame,

dokler se ne vrnejo njeni instinkti, njene vizije, njen glas,

njena umetnost, njena strast, njena divjost,

dokler ne postane spet tako mogočna sila ljubezni,

da je močnejša od vseh političnih in medijskih demonov,

ki bi jo radi razvrednotili in uničili.

 

Če hočeš spremeniti svet,

odloži vse svoje vzroke, svoje puške in protestne znake.

Odloži svojo notranjo bitko, svojo upravičeno jezo

in ljubi žensko … preko svojega stremljenja k veličini,

preko svojega odločnega pristopa k razsvetljenju.

Sveti Gral stoji tik pred tvojim nosom,

vzemi jo v naročje in prenehaj že z iskanjem

nečesa bolj grandioznega, kot je ta intimnost.

 

Kaj, če je mir vizija, ki jo lahko ponovno uresničimo samo

s pomočjo ženskega srca?

Kaj, če je ravno ljubezen moškega do Ženske, do Ženske esence,

ta ključ, ki odpira njeno srce?

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

v globino svoje sence, do najvišjih vizij svojega Bitja,

nazaj na Rajski vrt, kjer si jo prvič spoznal,

tja v sredino mavričnega loka,

ki ga bosta prečkala skupaj, kot Enost, kot Svetloba.

Ljubi jo do točke, v kateri ni več povratka,

do konca in v začetek nove Zemlje.

lovers