BOJEVNICA ALI ŽENA? Obe ali nobena?

IMG_20181216_110127_630

Foto: Draga Iva  Ljubezniva

Več kot teden dni že čutim, da me narazen vlečeta dva pola, in danes z veseljem sporočam, da sem ju uspela razmagnetiti.

Več kot teden dni sem se nekje globoko v sebi počutila napeto; napeto in obglodano. Seveda, življenje sem še vedno furala naprej – in to sila uspešno, če lahko pripomnim, saj sem ravno v preteklem tednu preskočila ovire, ki so me leta predtem plašile in milne balončke strahu počila, da so se razblini pred mojimi očmi – ampak nekje v sebi sem čutila nemir. In ta nemir se je tudi tokrat manifestiral tako, da sem pozabila na preprosto in pristno radost, ki mi jo sicer nudi zavedanje: da živim; da živim v čudovitem, funkcionalnem telesu; da imam okrog sebe ogromno ljudi, ki me podpirajo in berejo; in nenazadnje, da sem lahko mama mojemu najljubšemu petletniku vseh časov. Preprosto pozabila sem – in pozabila sem, ker sem globoko v sebi igrala vlogo mirovnika med dvema poloma, ki ustvarjata to Tamaro, ki smo ji priča tu in zdaj.

Prvi pol suvereno zavzema bojevniška princesa. Jaz to neustrašno amazonko, ki se z neštetimi življenjskimi izzivi pogumno spopada in je pripravljena za višje dobro tvegati svoje udobje, kot tudi zaloge energije, imenujem Xena. Drugi pol v meni pa zavzema boginja romantične ljubezni, Ginevra po domače, ki se sicer še vedno zelo dobro zaveda svoje moči, zaveda pa se tudi, da ji je ni treba nikomur dokazovati. Najraje je popolnoma zleknjena v žensko esenco in iz nje bi mi z lahkoto pričarala mirno, udobno življenje (po katerem tudi hrepenim), v katerem uživam v vlogi žene svojemu moškemu in mame svojim otrokom.

Ta dva pola sta med seboj sicer zelo različna, toda oba sta moja. Oba imam rada, predvsem pa si oba želim živeti.

Uživam, ko Xena v meni nikogar ne potrebuje. Ko uživa v svoji samoti in si ne zna predstavljati, kako bi v že tako poln urnik umestila čas še za nekoga, ki si ga Ginevra v meni tako želi. V resnici se kot Xena sprašujem, ali bi si sploh želela vzeti čas in energijo za enega posameznika, saj je moje poslanstvo rešiti ves svet in to je gotovo bolj pomembno od vsakršnega odnosa, mar ne? 

Spomnim se, kako je Xena zadnjič svoji prijateljici, ki v ljubezenskem odnosu nehote pestuje ranjen ego svojega moškega, ljubeče držala prostor, nemudoma za tem, ko je odložila slušalko, pa si je oddahnila in se zahihitala: »Hvala bogu, da se meni ni treba s tem ukvarjati. V bistvu … nikoli več se nočem s tem ukvarjati. In se tudi ne bom. Če bom še kdaj s kom, bo to odrasel moški, ki ima svoje sranje pod svojo streho in ga ne tišči meni, ker mu pač ni všeč, kako smrdi. Ampak, ker takšnih moških gotovo sploh ni, lahko v miru rešim svet.«

Ginevra Xeni nasprotuje. Noče se boriti ne za svet, ne proti svetu. Noče se boriti, pa pika. Ginevra se hoče v miru predati tistemu, kar je njeno za sprejeti. In prejle, med mešanjem granole in poslušanjem pesmi Alanis Morrisette, ki sem jih poslušala pri sedemnajstih, se je povsem nenapovedano zgrudila na tla pred menoj in skrhano izdavila: »Ne morem več! Potrebujem objem.«

Preden sem uspela odgovoriti, je že vmes posegla bojevnica.

»Kako prosim?!« se namrdne. Pogleda jo zviška, kot bi bila pravkar uzrla najostudnejšo stvar, kar jih je kdaj videla – ali pač pod svojo streho zavohala sranje, ki ne pripada njej – in se oprezno dotakne svojega meča, ki počiva v nožnici njenega desnega bok. Oddahne si. Meč je še vedno tu. Ta izraz svetoskrunske ranljivosti ga ni uspel uničiti.

Potem pa zaslišimo. V daljavi strahotno buči. Zloglasno šumi. In moje vesolje se trese.

Plaz.

Kamni neizrečenih molitev padajo vsevprek. Kamni nepolaščenih hrepenenj iščejo svojo svobodo.

Plaz resnice.

Si mar upam priznati, da sem lahko hkrati neodvisna amazonka, ki za svojo srečo ne potrebuje nikogar, in mama in žena, ki potrebuje objem večkrat na dan in se tega ne boji izraziti?

To, da potrebujem objem, ne pomeni, da nisem srečna; sploh ne. Četudi se še vedno kdaj pa kdaj ujamem v lastne drame, ki mi življenje naslikujejo tako smrtno resno, da mi nemir zleze v kosti, svoje življenje naravnost obožujem: dala bi mu pet zvezdic in pol od petih možnih, pri čemer bi tisto polovičko natkale moje že uhojene sanje. To, da potrebujem objem, ne pomeni, da potrebujem tolažbo; sploh ne. Bila je kar konkretna lekcija, ampak potolažiti se znam zdaj sama – kakor se znam tudi sama sebi prikloniti za pogum, da sem si drznila izbrati takšno življenje in v njem vztrajati.

In s tem, ko povem, da potrebujem objem, svetu še ne dajem zeleno luč, da me pomiluje. Ni me treba pomilovati, ker nisem izbrala življenja, ki bi si ga zame želela moja mama.

Zadnjič sem nekomu povedala, da sem mama samohranilka od drugega meseca nosečnosti, pa mi je rekel: »Ti pa si bojevnica!«.

Sebe nisem nikoli imela za bojevnico, čeprav vem, da me drugi imajo. In vem tudi zakaj. Saj ne rečem, najbrž imajo prav. Xena včasih kar bruha iz mene kot nabrit vulkan, kar pomeni, da sem nedvomno tudi bojevnica. Ampak to še zdaleč ni vse, kar sem. Da sem bojevnica, še ne pomeni, da pod kožo nisem več krvava – četudi je res in prav rada priznam, da se še meni kdaj zazdi, da prav čutim, kako mi izpod kože rastejo bodice in mi iz ust pričenja štrleti oster jezik, ki ozračje bogati s samimi pikantnimi. Ampak tudi če so ta teden zares začele poganjati, bodic danes več ni in oster jezik se je tudi skril nazaj za zobe; danes sem spet samo človek. Človek, ki rabi objem, ne tolažbe. Človek, ki rabi objem samo zato, da se med dajanjem in prejemanjem ponovno vzpostavi ravnovesje.

»Pa saj imaš Svaruna! On ti ja srce polni štiriindvajset ur na dan!« slišim večkrat.

In res mi ga. Blagoslovljena sem s tem otrokom. Obožujem biti mama. Ampak odnos starša do otroka je še vselej zelo pogojen z mojim dajanjem, ker bi bila sila neodgovorna mati, če bi od svojega otroka pričakovala, da mi drži prostor kot jaz to počnem zanj. Kar pravim, je samo, da bi mi navkljub tej ljubezni, ki je v mojem srcu ne manjka, včasih zares prav prišla še prisotnost nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez da bi pri tem še brcal z desno nogo po zraku, žvenketal z vilico v levici in si v usta tlačil velik kos kruha z avokadom, medtem ko me prosi za kakav. Kar pravim, je samo, da sedaj sprejemam, da si želim prisotnosti nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez občutka, da mi mora še karkoli drugega dati, kot le ta čas, ki mi ga že posveča. Kar pravim, je samo, da vnovič ozaveščam vse, kar si še želim zase. In ko se tako potihem, nalahno odpiram medeni tišini sprejemanja vseh dobrih stvari, Xenin glas votlo prestreli moj mir: »Ni šans, #%&$! Kaj si pa ti misliš?! Pravkar si se sveto zavezala, da boš šest mesecev krepila disciplino, zdaj pa sanjariš »o nekom, ki ti bo lahko držal prostor«. Mislim, kakšen bulšit je zdaj to?! V teh šestih mesecih te čaka mali milijon stvari in ljupček te bo od vseh samo odvračal – saj sama veš, kako si vsakič znova na lepe oči pripravljena skočiti na glavo!«

Tedaj Ginevra zgroženo vzklikne: »Sabotaža! To je vendar sabotaža … «

»Sedaj ni čas za nesmiselnosti. Sedaj ni čas za nič drugega kot delo na projektu, o katerem sanjamo zadnje leto. Čas je za akcijo!« odločno prekine Xena in v desnici zavihti meč visoko nad glavo.

»Nesmiselnosti?!« zajema sapo Ginevra, »kako si lahko tako okrutna?! Vse, kar si želimo, je samo malo ljubezni in nežnosti – in ta nam bo kvečjemu dala krila za polet iznad odgovornosti in skrbi.«

»Poleg tega pa se prihodnje leto odpravljamo na pot. Zadnja stvar, ki si jo želimo, je, da bi nas kdo vlekel nazaj.«

»Ah, kje je še to. Do tedaj se lahko še trikrat obrne ta svet. Menda nas ne misliš stradati bližine še nadaljnjih šest mesecev, da bi tvoj siloviti načrt uspel?«

Ju gledam. In razmišljam. Ja, obe sta jaz. Hkrati si zares želim ljubezni in hkrati se bojim, da bi mi, tako kot vsakič doslej, posrkala vso življenjsko energijo in fokus. Hkrati se želim predati in hkrati se bojim, da ni takšnega, kakršnemu bi se želela predati.

Ju gledam. In razmišljam. Medtem me ščipa v levem jajčniku. Hja, gospa ovulacija. Gospa, čigar najljubše opravilo je ukrasti tisto skrivnostno škatlico na dnu morja, iz nje stresti vse pobožne želje, ki jih Ginevra čez mesec notri spravlja, in gledati, kako gospodični tekmujeta, katera bo nabrala več želja. Ginevra nabira, ker bi rada verjela v ljubezen, Xena pa zato, ker bi rada upanje v kali zatrla.

Ju pokličem predse in pokleknem k tema dvema malima deklicama: »Punci, mislim, da je čas, da postaneta vedve prijateljici. Jaz sem prijateljica z obema, a glede na to, da si ta dom delimo vse tri, je čas, da tudi vedve pričneta med seboj sodelovati, se vama ne zdi?«

Xena pogleda vstran. Ginevra se namršči, ampak ne umakne pogleda.

»Ne glede na to, kako se vedve vidita med seboj, pa vama jaz povem, da si v resnici niti nista tako zelo različni med seboj. Če nič drugega, imamo skupno to, da si želimo vse najboljše zame, je tako?«

Fantastičen dan za zakopavanje bojne sekire med tema dvema sem izbrala, ni kaj. Moje telo je izmučeno, ker ga je Xena včeraj do enih ponoči gnala, in to je odlična novica, saj tako bojevnica nima moči, da bi se upirala tistemu, kar sledi.

Usedemo se v krog. In pokadimo pipo miru: jaz, Xena in Ginevra. In v tistem čutim, kako moj levi jajčnik čisto novi potencial v življenje izstreli. Sedaj ni več vprašanje: “Bojevnica ali žena?” Kajti ena ni nobena in tri smo ves svet in hkrati samo – ena.

*

Pripis: V zadnjem času sva s Svarunom popolnoma padla v starodavne legende o Merlinu in kralju Arturju in zato je v mojih tekstih trenutno moč najti malce več srednjeveške, starinske retorike; kaj naj rečem, očitno mi trenutno dogajajo stvari, povezane z meči – in njihovimi nožnicami.

mi že slediš na instagramu

Advertisements

Rana je kraj, kjer vate vstopi … no, kaj?

Tamara_web_size_68

Vedno sem predvidevala, da sem popolnoma drugačna od svoje mame. Ampak danes, ko je eden tistih dni, ki me urijo v uporabi orodij lastne vrednosti, vidim, da temu ni povsem tako.

Moja mama Sonja je čudovito topla oseba, katere največja nočna mora je vedno bila – izpostaviti se. Stopiti pred ljudi in spregovoriti tako, da drugi poslušajo; njo, ki meni, da nima nič poslušanja vrednega povedati. Vesolje se ni strinjalo z njo. Vesolje seveda razume, da nočemo biti vse njegove človeške manifestacije javni govorci in pevci – ker nam je na svetu še mnogo drugega početi, kaj? – toda v nos mu je šlo to njeno vztrajno, drgetajoče kljubovanje. Zato se je vesolje namuznilo in ji pri šestindvajsetih v naročje poslalo hčerko, za katero je vse odkar je prvič slišala tisti slavni istoimenski jugoslavanski hit iz leta 1986 vedela, da ji bo ime – Tamara.

Mala Tamarica je bila, tako kot vsakdo izmed nas, to in ono, predvsem pa je bila rada pevka. V nasprotju s svojo mamo je ona najraje na svetu nastopala. Stopila je pred ljudi, se izprsila in spregovorila in zapela tako, da so drugi poslušali; njo, ki je vedela, da ima svetu mnogo ponuditi. Ob tem je neskončno uživala in njen užitek je bil samo podkrepljen z zadovoljstvom tistih, ki so poslušali, prigovarjali, pripevali, ploskali.

»Zakaj se moraš ravno ti vedno izpostavljati?« je bila zmedena moja mama in s svojimi besedami svojo drago deklico, ki je najbolj od vsega na svetu – ja, tudi bolj od petja – želela njej ugoditi, nevede cukala za rokav in vlekla nazaj v vrsto.

»Ker rada pojem,« sem odgovorila. Ker sem vedela, da imam preko svojega glasu svetu veliko predati. A vedela sem tudi, da mame nočem razočarati. In to, da nisem mogla imeti obojega, me je bolelo.

Sedaj jo razumem. Ni razumela ali pa ni želela razumeti. Niti ni važno.

Sedaj jo razumem. In vidim, da je dobro, ker me je vlekla nazaj, kajti še nekaj let tega nisem imela orodja, ki bi mi pomagalo svetu dajati tisto, kar je moje za dati; še nekaj let nazaj bi manjvrednostnemu kompleksu, ki me od vedno pesti, kljubovala z izpostavljanjem javnosti in svoj ranjeni ego pitala s pohvalami drugih ljudi.

Sedaj jo razumem. In čeprav me še vedno kdaj zaskeli, sem vesela, da sem se kot deklica ohladila in oder prepustila drugim.

Toda klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. Ampak kje, ampak kako? Ne. Zamahnila z roko proti njemu kot proti roju sitnih muh in hotela pozabiti nanj; ker nisem hotela biti tista, ki se izpostavlja, tista, ki išče pozornost. In vsa ta leta, ko nisem hotela biti »tista glasna«, se je glas v meni krepil. Jaz sem bila posoda in glas je bil šefova specialiteta znotraj mene, ki je brbotala na zmernem ognju časa. Prišli so dogodki in prišli so ljudje, ki so ogenj pojačali, da je iz posode vrelo. In prišli so ljudje, ki so ogenj hoteli pogasiti, ker glas ni bil tisto, kar bi svet po njihovo rabil v tem trenutku.

In kljub vsemu, klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. In sedaj sem se odločila klicu odzvati. In sedaj, ko sem se odločila klicu odzvati, naletim na takšne dneve, kot je danes, za katere se mi zdi, da me hočejo pokončati, ker jih slišim, ko mi pravijo: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?«

Sedaj se odzivam. Sedaj že nekaj časa pišem, ker me je pisanje izbralo, in se hkrati opogumljam, da spregovorim in da zapojem. In tega ne počnem zato, da bi hranila svoj ego (četudi še vedno kdaj pa kdaj, tako kot danes, obtičim na tem tiru), ampak zato, ker sem sprejela, da je imela Tamarica prav, ko je vedela, da mora vsebino svoje izkušnje deliti z drugimi.

In veste, bolj kot se izpostavljam, bolj se odpiram življenju. In bolj kot se izpostavljam, bolj sem ranljiva.

 Kaj?

O, moj bog, a res?

A tako.

Haha.

Razumem, že razumem.

Vi ste pač mislili, da nima izpostavljanje nič skupnega z ranljivostjo.

Da imamo ljudje, ki se odločimo spregovoriti o vsebini svoje izkušnje, venomer visoko samopodobo in dobršno količino samozavesti v rokavu?

No.

Ne.

Temu ni vedno tako.

Javno spregovoriti o tistem, o čemer razpreda tvoje srce, je *zelo* ranljivo.  Kajti bolj kot se izpostavljamo, bolj se odpiramo življenju. In bolj kot se odpiramo življenju, bolj postajamo ranljivi. Ne zato, ker ne bi stali za tistim, kar sporočamo svetu, ampak ravno zato, ker stojimo. Ker ko stojimo, nas veter lažje podre kot če sedimo.  

Pa še ena zadeva, ko smo že pri ranljivosti. Javno spregovoriti o vsebini svojega srca je ranljivo tudi zato, ker je naše srce en tak resnicoljubi organ. Venomer nas nagovarja, naj kopljemo za resnico in kopati je treba, ker se ta navadno nahaja nekje na dnu starih ran. V mojem primeru je rana manjvrednostni kompleks, ampak bolj kot opazujem, bolj se mi zdi, da je ljudi, ki bi imeli popolnoma zdravo mnenje o sebi, zelo malo tod okoli. Nekaj okov je pridala družba, nekaj vzgoja in tu, v tem šmornu smo se ukrivljeni znašli vsi, ki smo bili tako ali drugače primorani ugajati.

A nič zato. Saj se spomnimo, da je že Rumi rekel: »Rana je kraj, skozi katerega vate vstopi svetloba.«

Svetloba! Tisto, kar omogoča življenje! In mi smo tu, da živimo. Zares živimo, kaj?

Seveda bodo prišli dnevi, ko se bo zdelo, da bi nas rad tale manjvrednostni kompleks utopil v žlici dvoma. Toda vse, kar se bo tedaj zares zgodilo, je to, da bomo ene parkrat globlje zajali sapo – in vdihnili svojo predanost lastni poti. Vse, kar se bo zares zgodilo, ko podvomimo vase in v lastno vrednost, je, da bomo potem, ko se poberemo na noge, vstali še višje in stali še trdneje. Vse, kar se bo zares zgodilo, je, da bomo še odločneje pribili: »Nikamor ne grem. Tu sem z razlogom.«

Leto in pol tega sem se zavezala, da bom preko svojih zapisov predajala vse barve življenja in danes se zavežem, da se pred barvo nevihtnega neba ne bom več v klopčič zvila, se z dekico pokrila in počakala, da name spet posije lunin sij.

In ko bom v svoji votlini, svoji tišini nekje iz nezavednega zaslišala svoj strah šepetati: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?« …

… se bom vzravnala in mu dejala: »Hecno, da me ravno o tem sprašuješ, ker veš, zadnji teden dni vsak dan zapisujem, kaj je tisto, kar dajem svetu, ko izpolnjujem svoje poslanstvo in vsak dan se spisek stvari veča; bi – bi rad slišal včerajšnji seznam?«

mi že slediš na instagramu

Obilje, ki si ga želimo vsi

20181111_112558_7910

Najbrž ste že slišale. Pravijo nekako takole: iz občutkov pomanjkanja v sebi ne boš nikoli dosegla obilja, ker ne moreš pridet iz A do B brez občutkov, ki pritičejo B-ju, ok? In tukaj je kot prvo smiselno govoriti o naši človeški navezanosti na formo, ki POTREBUJE otipljiv, viden, jasen, glasen dokaz, da živimo v obilju, sicer tega ne bomo verjeli.

*Kaj je tisto v nas, kar rabi dokaz?

*Kaj je tisto v nas, kar ve, da temu še ni tako?

Fanfare: naš um. Naš um je tisti, ki ne verjame, da je nekaj (beri: vse) mogoče. Naš um, ki ima približno isto funkcijo kot naša draga, zaščitniška nona: ljubi nas neskončno in zato bi nas rada zavarovala pred vsem – in za povrh še svetom. Jaz sem moji noni vedno zavijala z očmi, ker njeno zaviranje čudovito špila na strune moje upornosti, in ja, še vedno se kdaj zalotim, ko skušam ta starega psa učiti novih trikov. Ampak vedno bolj se mi zdi, da nona ne potrebuje mojih pridig, ampak zgolj preprosto, sočutno, iskreno zagotovilo, da: »Ja, vsepovsod na svetu bom šla, ker pač – ne, meni ni najlepše doma. Obljubim pa, da bom vedno pazila nase, kot si to doslej ti počela”.

In, veste kaj? Zdi se mi, da rabi ego podobne besede. Ne potrebuje našega upora in obsojanja, kot uči dandanes marsikdo, ki verjame, da je ego naš najhujši sovražnik in na splošno pač največje zlo. Kako le? Če je ego del nas, kar tudi je, je tu z namenom. In boljšega časa kot sedaj še ni bilo, da se z njim prenehamo boriti in namesto tega naučimo sodelovati. Zdi se mi naravnost krivično, da naš um vsi duhovne iskalci in iskalke prej ko slej okličemo za »zloglasnega« preprosto zato, ker ne verjame. Tudi jaz sem ga. Ampak potem mi je šinilo … Kaj pa, če s tem, ko ne verjame, naš um zgolj opravlja svoje delo? Kaj, če nam s svojo nezaupljivostjo samo venomer ponuja nove priložnosti, da okrepimo svojo lastno vero? Kaj, če sploh ni tako trd pogajalec, za kakršnega ga imamo, ampak si – nasprotno – v resnici na smrt (replika tistim, ki bi radi um razvrednotili) želi, da bi ga me prepričale v to, da je v življenju vse prav in vse lepo in – pazi to! – da je v življenju mogoče čisto vse?

Ena mojih najljubših misli gre tako: »Those who are certain of the outcome can afford to wait and wait without the anxiety.« Torej: tisti, ki jasno vidijo svoj cilj, si lahko privoščijo čakati in čakati, preden ta cilj dosežejo.

Vem, vem, kaj boste rekle: »Če je pa čakanje včasih takooooo f*king doooooolgo! Mater, ej!«

Ampak, hm … saj nikoli zares ne čakamo, kaj?

Vedno nekaj počnemo.

Vedno nekaj počnemo.

Vprašanji sta le: kaj počnemo namesto tistega, kar si želimo početi in zakaj ne počnemo raje tistega, po čemer hrepenimo?

Jaz sem odličen zgled ženske, ki je počela nekaj drugega kot tisto, kar si je v resnici želela početi.

Od nekdaj sem sicer vedela, da si želim stopati po svoji poti in biti sama svoja šefica, toda šele Svarun mi je dal zares moč, da se odločim: »V tem svetu bom počela vse, kar mi je ljubo in od tega ne samo preživela, ampak tudi živela – polno, sočno, slastno življenje, kakršnega si želim (in torej tudi zaslužim).« In ker nisem vedela, kam, sem šla tja, kjer sem znala biti šefica – v kuhinjo. Odraščala sem ob mami in baki in teti in kumi iz Međimurja, ki so v kuhinji velike, velike mojstrice, zato sem se od malega učila veščin in ljubezni do kuhe in naposled zrasla v nekoga, ki je vedel, da se v kuhinji pač znajde. Po tistem, ko mi je v nosečnosti polnovredna prehrana pomagala zares zaključiti vojno do svojega telesa v obliki motenj hranjenja, pa sem želela zdrave grižljaje deliti z vsemi in ob tem tudi preživeti sebe in svojega sina. Pa sem. Delila in preživela. Zadnja tri leta ste imeli veliko srečo, če me niste našli v kuhinji ali pa na kakem štantu, kjer sem prodajala svoje energijske ploščice in ostale al-Iksirjeve dobrote. Dobila sem tisto, kar sem želela: da bi s svojim kuhinjskim ustvarjanjem preživela.

No, kmalu sem ugotovila, da golo preživetje ni zame. Ni zame, ker ni dovolj zabavno. V resnici sploh ni zabavno, da moraš ob vsakem odhodu v trgovino pomniti stanje na računu in na poti do blagajne seštevati artikle v košarici, da se ne bi bilo treba ob previsoki cifri smešiti in kaj »tornirati«; da ne govorim, kako ne-zabavno je šele to, da moraš svojemu otroku pred vrati trgovine vsakič dopovedati, da »si v tem trenutku (beri: vedno!) ne moreva privoščiti« kupovanja legic, kokosove vode in na splošno ničesar, kar ne nujno potrebujeva.

Na enem takem pohodu v trgovino letos, sem se ugriznila v spodnjo ustnico in pomislila: »Ampak … ampak … jaz nisem tukaj, da bi živela iz roke v usta, porko svet! Ne spomnim se, da bi to kdajkoli podpisala.«

V kuhinjo sem šla, ker se nisem ukvarjala s prepričevanjem svojega uma, da zmorem početi tudi tisto, po čemer hrepenim že odkar vem zase in teh nekaj let sem potrebovala, da sem začela ceniti udobje – in ceniti svoje zmožnosti, kako priti do tega udobja.  Vseeno. Ne glede na to, kako kontradiktorno se to sliši, mi je življenje v pomanjkanju veliko dalo.

Okrepilo me je v veri, da si pomanjkanja preprosto ne želim več. Saj sem pisala o tem, da smo kraljice, tako ali drugače, mar ne? In kraljice si zaslužimo udobje. In ne samo, da si udobje zaslužimo – kraljice vemo, da nam udobje pripada. In če tega udobja tukaj še ni, nam ženska esenca, kolektivno morje ženskosti, vedno nudi orodja, kako do vsega, kar si zares želimo. Poleg tega me je življenje iz pomanjkanja učilo o tem, da mojo izkušnjo obarvajo moja čustva glede te izkušnje in dokler čustva ločujem na dobra in slaba iz moje moke pač ne bo tistega kruha, ki si ga želim – iz mojega vsakdana pa ne življenja. Ne glede na to, kako v kuhinjskem ustvarjanju uživam, mi je začela kuhinja kaj kmalu rezati peruti. Jaz sem ptica, ki ljubi svobodo prostranosti neba, cel svet je moj dom! Želim si slediti klicu iz globin, ki me snubi, da ustvarim zase in za svojega sina življenje, o kakršnem si za štedilnikom, ki je bil moja prva postojanka, nisem upala več niti sanjati – za sanjami, ki pa so od nekdaj živele v meni, pa je ostajal samo srce parajoč krik.

Zdaj vem: obilje me čaka tu, kjer je moje srce. Tu, v mojem poslanstvu, o katerem sem ljubeznivi fotografinji Ivi, avtorici zgornje fotografije, na njeno priprošnjo danes poslala teh nekaj stavkov:

Sem Tamara Mihalič, mama, ženska, ljubimka in, kot vsaka izmed nas, še mnogo, mnogo več. Od nekdaj sem vedela, da želim hoditi po svoji poti, toda šele ko se je rodil moj sin, sem v sebi začutila moč, da se odločim: v tem svetu bom počela vse, kar mi je ljubo in od tega ne samo preživela, ampak živela – polno, sočno, slastno življenje, kakršnega si želim (in torej tudi zaslužim). Moje poslanstvo je GLAS in v tem trenutku ga najbolj usmerjam v blog al-Iksir, kjer pišem o zelo osebnih temah, skupnim vsem ženskam, in v moj književni prvenec Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide spomladi prihodnje leto. Povod, da sem se začela na svojem blogu tako razgaljati, je bil klik, ki se je zgodil lani poleti nekje na Dragonji in me iz moje drame predramil z odločnimi, jasnimi besedami: med seboj smo si lahko sicer navidezno zelo različne, toda tisto, kar doživljamo v sebi, je bolj podobno kot pa različno. Tisto, kar doživljamo navznoter, nas povezuje – in v upanju, da se ob branju mojih zapisov vsaka ženska počuti malo manj samo (ali čudno!) v svojem notranjem svetu, se moje poslanstvo razvija in nadaljuje. Hvala vsem, ki me berete; s tem mi dajete blagoslov, da nadaljujem na poti, ki me osrečuje.

P.S. Hvala, Sara, za večno obilen navdih pri usvajanju svoje moči. Ah!

Just a reminder_ (2).png

Podpora, ki to postane, ko smo jo pripravljene uzreti

pentagram mum

Nekaj dni tega mi je prišla naproti neka astrološka napoved za letošnji september.

Rada imam astrološke napovedi. Zdijo se mi čudovita podpora v prizadevanju, da bi iz našega časa tukaj in zdaj izželi kar največ. Ampak astrologija je lahko podpora šele ko smo jo kot tako sposobni videti.

Šla sem in z veseljem požrla celotno astrološko poročilo, ker pa je to govorilo o kozorogu in o veličastnem Saturnu in ker sem sama tekom let popolnoma pozabila, za kaj se gre pri mojem lastnem veličastnem Saturnu, sem se odločila doma izbrskati mojo astrološko karto in jo znova prevohljati. Saj veste, za hec. Ampak lahko bi vedela, da se bo ta hec nekje po poti izgubil: naslednjega dne sem namreč pričakovala menstruacijo in dovolj dobro se poznam, da vem, da okrog svoje rdeče lune to neizogibno ribjo potrebo po kopanju globlje in globlje še toliko bolj čutim. In ne. Ni mi žal, da sem šla svojo astrološko karto preučevati. Ne gre za to, da si želim, da bi se tega vzdržala. Sploh ne. Naslednjič, ko se to zgodi, si bom zgolj skušala zapomniti, da je za moje predmenstrualno udobje tisti hec bistvenega pomena. In skušala si bom zapomniti, da tedaj svojega nenasitnega uma nikakor ne smem spustiti s povodca in mu s tem dovoliti, da tisti hec ulovi in pokonča. S temi besedami ustvarjam umski opomnik, ki naj mi služi vsakič naslednjič, ko bom zapeljana.

Naj vam pojasnim.

Ko sem imela pred seboj svojo astrološko karto, sem zelo dosledno ugotovila, da sem večino izmed tega, kar naj bi različni znaki v različnih hišah v različnih znamenjih pomenili, pozabila. Ob tem spoznanju pa je moj um skočil iz nizkega štarta, se odpel s povodca in se začel poditi po sledeh mojih vesoljnih pošasti z namenom, da bi iz njih pregnal samo esenco tistega heca; da bo življenje lahko spet smrtno resno; in da bodo vse stvari, ki jih nimam pod kontrolo, grožnja mojemu obstanku. Na primer moj Mars v znamenju bika v dvanajsti hiši.

Mojemu umu nenadoma ni bilo več dovolj, da imam pred seboj svojo astrološko karto. Pustila sem se mu zapeljati in pričela kopati za tistim Marsom v dvanajsti hiši, ob katerega se je obregnil. In odkrila sem stvari, zaradi katerih je potlej Tamarica popoldan preživela v kujanju in obsojanju same sebe, ker si vedno, vedno, a ma baš vedno mora izbrati najtežjo možno pot, pa pika. Ne nameravam se spuščati v podrobnosti o tem, kar sem prebrala, ampak menda je takšna postavitev Marsa, kot jo imam jaz, nevarna. Omenjena je bila celo beseda »zapor«, dejstvo, da si bom v življenju nabrala veliko sovražnikov moškega spola in precej jasna prepoved, da se navkljub moji potencialni naklonjenosti nikoli ne smem začeti aktivno ukvarjati z magijo.

Ko sem to prebrala, sem obstala. Pretresena. Vkopana. In spomnila sem se, zakaj sem v svojem življenju proti astrologiji že večkrat nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh.

Ampak sedaj nisem tu, da astrologijo preženem z zamahom svoje roke prav tako, kot sem se večidel življenja iz svoje izkušnje trudila pregnati vse temno.

Sedaj nisem tukaj, kjer bi na stvari še vedno gledala skozi črno-bele leče in nekaj sploh imenovala temno, da bi bilo nekaj drugega lahko svetlega.

Ne, sedaj res nisem tukaj, kjer življenje ločujem na dobro in slabo – se plazim za dobrim in se otepam slabega; moja ženska duša, moja attha, me namreč uči sprejemanja.

*Kako torej sprejeti to, kar sem bila prebrala brez, da vse vzamem tako smrtno resno, tako definirano in tako definitivno?*

Zvečer istega dne sem potem ko je Svarun zaspal še malo posedala na balkonu in gledala zvezde. Nisem več aktivno razmišljala o prebranem članku, čutila pa sem, da so besede v meni še kako aktivne. Nisem se mešala vanje, nisem jim več nasprotovala, nisem se kregala z njimi in nisem jih skušala preglasiti s svojo umetno tišino – samo dovolila sem jim, da po svoje brenčijo, medtem ko sem jaz po svoje molčala.

V tistem pa mi od nikoder zelo jasno šine: »Tiste besede me ne definirajo.«

Nasmehnem se. In se smejim, ker vem, da je res: tisti članek me ne definira. Tisti članek nima moči, da govori o tem, kdo sem jaz. Samo jaz imam to moč.

To, da sem se 10. marca 1987 ob 10:45 (pravi mama, čeprav je v rojstnem listu zapisano 10:50) rodila v koprski porodnišnici mi je v zibko nedvomno položilo mnogo darov; takšnih, ki jih jemljem kot darove in tistih, ki se jih otepam kot pomanjkljivosti. Ampak moj rojstni datum pove o meni samo eno – to, s čimer sem se rodila. In to je plastelin, ki ga v ročicah mečkam in manem že tri desetletja. Pla-ste-lin. Plas-te-lin.

To, od česar je odvisno, kaj bom jaz iz vsega tega plastelina naredila, pa je moj DRAJV: moja pripravljenost soočanja z vsem, kar je bilo vame posajeno in moja pripravljenost stopanja naprej, vedno naprej, po tej poti. Definiram se lahko samo sama – s tem, ko se odločim, kaj bom s tistim, kar mi je bilo položeno v zibko, počela.

Ne, tisti članek me ne definira. Definiram se sama – s svojo svobodno voljo.

Naj vam pojasnim, zakaj sem v to tako sveto prepričana?

Tako je bilo. Pisalo se je leto 2012, ko sem šla k znancu astrologu na posvet. Ravno sem prišla iz Indije z namenom, da si zaslužim za kitaro in za nova potovanja – želela sem se namreč povsem posvetiti glasbi in njenemu klicu, ki ga slišim vse odkar vem zase. Toda potem sem tu doma spoznala nekega mladeniča in nekaj me je ustavilo v koraku: vedela sem, da bom postala mama. Tedaj so mi že kakšno leto različni dogodki napovedovali prihod otroka (od zgodbe, ki mi jo je v Indiji govorila prijateljica o neki njeni prijateljici, za katero sem čutila, da je tudi moja – do nekega prikupnega Nemca, ki mi je ob branju iz dlani sveto zatrjeval, da vidi črtico otroka, ki bi se naj že zgodil) in v času, ko sem obiskala astrologa, sem bila iz vseh teh napovedi in slutenj že zamesila silno močno željo. Pa sem ga povprašala, kaj vidi v karti glede otrok.

»No, ja. Hm. Veš, Saturn v škorpijonu v peti hiši včasih pomeni, da pač ne moremo dobiti vsega, kar si želimo …« mrmra, medtem ko preučuje odnose in naveze mojega Saturna z ostalimi planeti. V moji karti ni bilo videti niti sledu o otroku, ki sem si ga tako želela.

Ko sem to zaslišala, sem obstala.

Pretresena.

Vkopana.

In v istem trenutku sem proti astrologiji nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh … že čez nekaj mesecev pa sem pod srcem nosila Svaruna.

Zato se zdaj odločam, da sem odslej pripravljena v vsem videti samo podporo.

In – naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

You're beautiful!(1)

Čas za alkimijo srca

candle2

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

V meni mrgoli. Kakor stare vešče mojo luč, moj kisel nasmeh, obletavajo misli. Nešteto misli, ki sem jih nekako zajezila z zabavnim, polnim dnem. Ampak sedaj, ko je dneva konec, in se uležem v mehko posteljo poleg Svaruna, da bi zaspala, čutim, da v meni vibrira; tančica nočne tišine pač slabo tesni bolečino.

Dovolim ji, da steče. Naj teče.

Ne čutim tiste klasične tesnobe v srcu, ki je prisotna vsakič, ko se bojim, da bom nekoga izgubila. V srcu čutim ščemenje. Moje srce se počasi, počasi širi, dokler ne bo dovolj veliko, da bi s svojo toplo odejico brezpogojne ljubezni pokrilo tudi tisto novo vrlino, ki jo osvajam. Ne, ne čutim tesnobe. Ne zdi se mi najhujša stvar na svetu, da bi odšel. Na nek način se mi zdi celo, da ne more oditi, čeprav je morda že preč.

Zaprem oči in sežem predse, pa pristanem v njegovem objemu.

Odprem oči in pokukam na zaslon, pa ga ni.

Tišina. Tišina me včasih resda prestraši, ampak tišina še ne priča o tem, da nečesa več ni. Še včeraj sem vedela, da je med nama vse; če bi danes verjela zgolj temu, kar vidim s svojimi fizičnimi očmi – in to je enako nič – bi prej ali slej resno podvomila v tisto, kar sem vedela včeraj. Še včeraj je bila najina dvojina moje vesolje; včeraj bi lahko energija naklonjenosti, ki sva jo v teh mesecih nakopičila, premikala gore. Mislite, da bi lahko samo ena noč ugasnila toliko ognjenikov, kot sveti nama? Ah, kje. Vse je energija in te ne moremo izničiti; lahko samo prehaja iz ene oblike v drugo. Iz besede v zgovoren molk.

V tem molku zaslišim kričeč, hreščeč glas ranjene Tamarice: “Sovraaaaažim, če mi kdo govori o mojih pomanjkljivostih! Sovražim, kajti če sem lahko jaz dovolj spoštljiva, da nikomur ne solim pameti o njihovih problemih, marveč zgolj sočutno in nežno tipam za njimi, lahko pričakujem enako diskretnost nazaj, mar ne? Sovražim, ko si kdo drzne izpostaviti moje probleme … ker to pomeni, da se jih nekje globoko v sebi že zavedam, a ničesar ne ukrenem in to me mori. Prisežem, ko mi kdo lepo na pladnju servira moje šibkosti, me to tako razjezi, da bi mu lahko odgriznila glavo; ali pač vrgla zrel, mesnat pomidor z njive mojih staršev v njihovo belo srajco.”

»V kakšnem svetu sploh ti živiš? V takšnem, kjer si vedno žrtev?«

Včeraj sem se pogovarjala z eno od mojih dveh dragih mlajših sestric; to se redko zgodi, saj leta in leta nismo govorile skupnega jezika, ampak sedaj počasi, čutim in upam, vztrajno prihajamo skupaj. Jo poslušam. Jo gledam. In se v njej prepoznam. Govorila mi je o situaciji, ki bi jo lahko z mojega zornega kota, prav tako kot vse na svetu, dojemala kot pomanjkljivost ali pač prednost. Ona se je odločila, da bo v njej iskala navidezne težave – in v tistem mi trkne: »Seveda, saj smo se tako izučile živeti. In tako smo se učile tudi komunicirati: vzpostavljati izmenjavo z nekom na podlagi subjektivno negativnih faktorjev. Seveda!« Vse smo se naučile v ljudeh, stvareh, okoliščinah videti in pričakovati najprej slabo, negativno, neželeno. In vse smo se naučile sočloveku približati na en in edini način: s tarnanjem … čez vse slabo, negativno, neželeno, kar se nam dogaja. In tarnanje čez vse slabo nam rodi še več slabega, če le zato, da se imamo še naprej čez kaj bentiti. Hm, tukaj se vendar vrtimo v krogu, ste opazile? No, jaz grem; izstopam iz tega ringišpila, da si poiščem kakšnega bolj po mojem okusu.

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku objavila sliko sebe s piškotom, nadokusnim produktom moje in Svarunove gospodinjske delavnice. To je ta slika:

40272864_436195027162760_2549203230663901184_n

Slika je kar nekaj ljudem padla v oči in moja prijateljica Sara, ki sem jo tu gori že večkrat omenjala, je rekla, da sem na njej zelo mehka. Ja, to je beseda. Tako se počutim: mehčam se. Mehčam se pod rokami življenja in odpravljam svoje robove, ki so me doslej ločevali od vseh in vsega (dobrega), kar mi prihaja na pot. Mehčam se in po tisti strašno jezni, impulzivni prvi reakciji, se v jezo ne ujamem več. Raje prisluškujem temu, kar je zares v meni; temu, kar leži pod impulzivnostjo ranjene živali.

Ponižna postajam. Na zdrav način. Da je zdrav, vem, ker se živčno zahihitam vsakič, ko sama pri sebi na skrivaj pomislim: »Kaj pa, če ima prav? Kaj pa se res vedno okronam za žrtev?« Živčen smeh mi priča o nezavednih potrditvah. Če ima prav, bo to zelo slaba novica za moj ego. Ugreznil se bo v zemljo, vam povem. Ne prenese namreč dejstva, da ima kdo drug lahko prav – sploh o stvareh, ki si jih nisem niti sama spakirala, pa jih v kovčku nevede nosim že vse življenje; vzorci iz otroštva, privzeto mišljenje, te stvari. Menda bi jih ja opazila, če bi jih s seboj nosila, mar ne? No. Menda.

Moj ego je ranjena punčka v meni, ki se bolj kot vsega boji tistega, kar boli. A s tem, ko skuša preprečiti mojo bolečino, mi jemlje tudi možnost, da sem ranljiva. In ranljivost je tista, iz katere se rodi notranja moč, ki bi mi preprečila, da se še v enem moškem popolnoma izgubim.

Ga gledam, kako je neustrašen, sploh kar se tiče naju, in žvečim: »Kako si lahko nekdo, kot je on, ki se tako suvereno potaplja v tole strašljivo intimnost, ne upa na potovanje v Iran?« Pravi, da ne vidi smisla riniti v vojna območja, kjer se dnevno dogajajo stvari izven dosega naših rok. Izven dosega naših rok? Hecno, jaz sploh ne razmišljam o tujih rokah. Jaz razmišljam zgolj o svojih rokah, o svojih prstih. In predvsem o vsem, kar mi lahko skoznje spolzi, medtem ko svojo ljubečo pozornost namesto sebi in svoji rasti posvečam nekomu drugemu. Jaz se ne bojim v Iran, kajti življenja mi nihče zares ne more vzeti. Edino, kar mi lahko vzame življenje, je izguba Sebe; tiste Sebe, do katere sem po trnovi poti prišla. In edina, ki mi lahko vzame življenje, sem jaz sama – tako, da se mu voljno predam in izgubim v njegovih labirintih.

Ranjena Tamarica v meni namreč verjame, da me bodo njegovi labirinti pogubili. In ranjena Tamarica v meni verjame, da me bo on pogubil. Da je moj nasprotnik, ki je tukaj zgolj in izključno zato, da me prizadene. Šepeče mi: »Ne smeš, ne smeš mu dovoliti, da te objeme in ščiti.« Zadnjič, na enega zelo temnih in tesnobnih menstrualnih dni, mi je rekel, da si me želi samo objeti in ščititi pred vsem svetom, celo pred samo seboj. Saj vem, saj vem, kaj je imel v mislih. To je rekel zavoljo mojega hiperaktivnega uma, poleg tega se mu je najbrž zdelo romantično, toda mene so njegove besede zbodle. Kajti če me objame in ščiti, to pomeni, da sem krhka in nebogljena in nemočna in to nočem biti nikoli več.

Ob tako bujni notranji pokrajini naj bi me plašili zunanji okoliščine?

Hja, kot kaže, se jaz ne bojim vojne na Bližnjem vzhodu, ampak svojih lastnih notranjih front. Bojim se dvojine, ker ne želim, da mi vzame mojo ednino. In do življenja v lastni senci mi pač več ni.

Ampak.

AMPAK.

Tukaj ne morem mimo pomislekov: »Kaj pa, če se čisto malo, za spoznanje preveč oklepam Sebe?«

Če se res oklepam, potem to nisem jaz, marveč ego. On je namreč edini v tej enačbi, ki ima kaj izgubiti. Kajti vse tiste ideje in definicije in nalepke o lastnem jazu je le s težavo zbral na ta ogromen, svetlikajoči se kup, izza katerega kukam jaz. V moji tišini, v moji praznini. Jaz, ki mi je ravno do Kosova za vse, kar naj bi bila, vse, kar bi me naj prizadelo in plašilo. Mooji, pa tudi moj prijatelj Attila iz arambolske džungle, pravita, da jaz prebiva v niču, v tišini, v praznini, ki jo naseljujemo; vse ostalo ni jaz, ampak zgolj moj čudoviti avtoportret, ki mi je tako zelo všeč, da sem ga zato pripela na stene svojega uma, kjer me sedaj kot nekakšna svetnica straži ter nadzira vsako mojo misel in vsak moj gib.

Hecno. Kaže, da vprašanje “Kdo sem jaz?” res nikoli ne gre iz mode. Ampak sedaj, sedaj se bom raje osredotočila na to mehčanje in širjenje, ki me vlečeta narazen, da lahko vame, v mojo notranjost posveti sonce —

… in tukaj zdaj čepim na teh jajcih. Kaj naj z njimi? Nič, najbolje, da grem v kuhinjo. Nekaj moram iz njih začarati.

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

You're beautiful!(1)

Kraljice, tako ali drugače

queen

»Mami, zakaj lahko ti odpreš vsa štiri okna v avtu, nono pa samo sprednji dve?« mi z zadnjega sedeža z zanimanjem zakliče v trenutku, ko ob izstopu iz avtoceste nemudoma, hlastno odprem vsa štiri – no, tri, če smo natančni, saj zadnje levo okno iz svojih razlogov že nekaj časa ne želi sodelovati – okna. Oh, svež kozinski zrak!

»Zato ker sem kraljica,« brez pomišljanja bleknem in se zahahljam. Ne, ne zato, ker bi bila sama sebi tako smešna, ampak zato, ker me lastne besede v trenutku opomnijo, naj popravim svojo držo. Naj se vzravnam in odprem srce življenju, v vsej svoji ponižni veličini, ki buhti iz vsake moje pore – ko se je le zavedam.

Pomislim in se sama pri sebi čudim svojemu pogumu (svojemu dolgemu jeziku se že leta ne čudim več), kako suvereno sem se pravkar oklicala za kraljico! V istem trenutku zaslišim, kako je moja notranja okupatorka trenila, in sedaj že hiti mojemu vedenju čimprej servirati masten sveženj nalepk, ki bo neizogibno vseboval besede, kot so: nadutost, oholost, predrznost, vzvišenost, iluzornost, domišljavost.

Iz te interne fronte me potegne Svarun, ko pravi: »Jana je mačja kraljica

Ja, mojo mlajšo sestro Jano so zaradi njene neumrljive ljubezni do mačk tako oklicali že v otroštvu in še danes je zelo kos svojemu nadimku, saj v družini, kjer je to početje vsem nepojmljivo, ona naši Pixie še vedno dovoli ležati v svoji postelji.

»Ja, Jani pravimo mačja kraljica, ker ima že od malega zelo rada mačke,« razširim poved.

»Jana je mačja kraljica, jaz sem bog ognja …« našteva in se sredi povedi ustavi, ter vprašljivo nadaljuje, »kraljica česa si pa ti?«

Pomislim. Kraljica česa pa sem jaz? Ljubezni? Ah, ne. Preveč klišejsko in ne dovolj določno, če je ljubezen res vse, kar je. Sočutja? Koga pa slepim. Ne glede na to, kako mi sočutje dogaja, se z njim šele spoznavam. Niti v sanjah se še ne počutim pristojna za nošenje krone sočutnosti. Naglavnih venčkov? Ali to sploh obstaja? In ali to resnično potrebujemo za širše dobro? Ne, ne, nič od tega.

»Boginja česa si, mami?« Svarun s svojim vztrajanjem boginji na ljubo zmoti moj miselni proces.

»Huh, sedaj sem pa že boginja, kaj?« zamencam in skočim ponovno v um, tokrat na hitro blagajno, po svoj pravi odgovor, »no, če bi se morala odločiti, potem bi bila …«

»Ne, ne si nečesa izmisliti. Povej mi, kdo si!« me njegova odločnost varno prestavi malo bolj v tukaj in zdaj. Kar je super. Ampak jaz moram do odgovora še vedno nekako priti, mar ne? Zato skušam še naprej mencaje iz zadnjih misli izribariti pravilen odgovor: »No, meni se zdi, da bi bila zelo dobra boginja …«

»Ne,« odreže, sedaj še bolj odločno, a vendar čisto mehko in otroško, »kdo si?«

Zdrznem se ob vprašanju mojega štiriletnika, ki nagovori mojo dušo. Pogledam v vzvratno ogledalo, da bi ujela njegove temne oči, in iz sebe nagonsko spustim nemiren smeh. Nemiren smeh služi kot ventil, ki prepusti besedo moji duši. Ta se nato odkašlja in povsem zbrano spregovori: »Jaz sem boginja dualnosti.«

»Kaj je dualnost?« nagne glavo in se velikih oči zazre vame, ki strmim vanj, medtem ko čakava zeleno luč na semaforju.

»Dualnost je dvojnost, je dvojina in dvoličnost. Je celota,« nadaljujem, besede pa kar dežujejo vame in iz mene v sveti prostor med nama. »Jaz sem tukaj, da svetu sporočam, da ni nič samo črno in nič samo belo. Da je vse hkrati malo črno in malo belo. Nič ni dobro ali slabo. Vse samo – je. Vedno praviva, da je, kar je, kajne? In kar je, je čudovito.«

»Ja, v vsem je ful belega in ful črnega,« mi nato pritrdi s svojim odraslim, suverenim, poznavalskim glasom, ki se mu vedno, ko ga le uspem uloviti v radar, iz srca nasmejim. Oh, ko bi ga le slišale. Ko bi le lahko slišale to suverenost! To je ta suverenost, ki jo potrebujemo, da same sebe okličemo za kraljice.

Hm.

Čakajte malo. Da bi se same oklicale za kraljice?

Če res dobro pomislim, sploh ni nujno, da se okličemo za kraljice – ali za karkoli drugega. Besede so vendarle samo besede in njih esenca ne bo nikoli zaobjela magičnosti doživete izkušnje (so pa poskusi le-tega zaobjemanja čudoviti in dušo-božajoči in nenazadnje tudi razlog, da jaz sedaj to pišem in vi to berete). Zato ne, drage moje. Ni se nam potrebno oklicati za nič in nikogar – razen, če hočemo same sebe opomniti o smeri, v katero gremo. Naše besede namreč govorijo zgolj o tem, kar bi rade postale; o tem, kar že smo, govorijo naša dejanja.

Veste, danes sem se namenila dokončati tale zapis, v katerem govorim o tem, kako podporno se je za nekaj oklicati, da bi to hitreje postale. (Za to početje, ki v resnici ni nič drugega kot spreminjaje misli in besed v dejanja, že obstajajo besede in vse jih poznate: temu pravimo afirmacije, mantre, uroki, odvisno, od kod pač prihajamo in kam gremo.) Ta zapis v mislih žvečim že cel teden, ampak bolj, kot sem si ga želela dokončati in bolj, kot sem se trudila osmisliti ga, manj se mi je zdel smiseln. Kar se mi ni zdelo smotrno, je osredotočati se en sam, samcat način kreiranja resničnosti in reči: bodisi ja, dajmo se oklicati za kraljice, da bi to postale, bodisi ne, nesmiselno je oklicati se za kraljice, saj so besede vendarle samo besede, kajne? (Mogoče mislite, da preveč kompliciram. In mogoče res preveč kompliciram. Ampak sledite mi še malo, na koncu bo vse zelo smiselno.)

Nekaj vrstic tega sem se sama oklicala za boginjo dualnosti, in kot taka preprosto ne morem slediti svoji poti, če trdim, da obstaja samo ena pravilna pot, ko pa vem, da jih obstaja mnogo in premnogo in da prej ko slej vsakdo najde svojo.

In četudi se sama zelo dobro zavedam moči besed, si ne upam trditi, da bodo afirmacije in mantre na poti do skupnega cilja pomagale vsem; vsaka izmed nas ima svojo dušo in ta duša nas vleče na svojo pot, edino in edinstveno. Na pot besed ali pa ne. Jaz sem ženska besed; o njih veliko razmišljam, se z njimi igram, z njimi ustvarjam, se zanje (pre)večkrat zahaklam in jih vzamem čisto preveč resno, ampak predvsem sem zanje hvaležna, ker so besede pač moje barve in čopiči, s katerimi slikam svoj pogled na življenje, dan za dnem. Meni besede pomagajo, da se medim v nekaj, kar je zame vabljivega, tako, da me dvignejo, ko se plazim in mi vzravnajo hrbtenico, ko jo nezavedno ukrivljam. Razlog, da mi pomagajo počutiti se bolje (in včasih tudi slabše) pa tiči v tem, da mi besede pomagajo čutiti. Ker za to v resnici gre.

Čutenje je tisto, ki nam v resnici pomaga postati vse in še več.

Saj veste, kako pravijo: če hočeš videti, moraš verjeti. No, če hočeš postati, moraš čutiti. Najprej moramo začutiti, kakšen je občutek, ko smo nekaj, kar bi radi postali, šele nato lahko to namerno postanemo. Res, najprej moramo čutiti. Čutiti kaj? Ugodje. Kajti ugodje je tisto, ki nas posede v naročje kraljice znotraj nas samih.

Kraljica, kaj? Boginja. Pri njiju smo danes začele.

Kraljica in boginja sta za nekatere samo besedi, zame pa sta mnogo več, kajti ti dve besedi mi pomagata čutiti navdih in vznemirjenje, ki venomer odkleneta moje delovanje. Šepetata mi o odnosu do življenja in o tisti drži, v kateri zadovoljno pričakujem še več obilja in ugodja na svoji poti. Ti dve besedi me opomnita, da se zleknem globoko vase in čutim hvaležnost za vse, kar že imam in iskrico v očeh ob vsem, kar šele prihaja. Ti dve besedi mi pomagata začutiti, kako je, če čisto zares verjamem, da si že zaslužim vsega tega obilja, ki mi prihaja naproti – toda čutenje samo je tisto, ki me v izkušnjo transportira, saj šele ko to čutim, to lahko postanem. Morda tokrat zgolj za trenutek ali dva, toda prej ali slej za vselej.

Drage moje kraljice, ki ste vztrajale z menoj do konca tega zapisa, smisel vsega tega besedičenja ni v razglabljanju o tem, kaj je podporno in kaj ne; kar je za eno podporno, za drugo morda ne bo in zares verjamem, da se trenutno nahajamo v času in prostoru, kjer bi lahko prerasle obsojanje ostalih žensk in njihovih poti samo zato, ker niso identične večini naših poti. Smisel vsega tega besedičenja je, da vam da misliti o tem, kaj je za vas podporno na poti do tistega, kar bi rade postale … kajti, vse imamo ideale, kajne? Morda besedi kraljica ali boginja sploh ne resonirata z vami, ker vam vsa ta pompoznost, ki meni tako piha v krila, sploh ne dogaja. Nič hudega. Saj veste, ne gre za besede, marveč za občutke, ki jih besede sprožajo. In občutki, h katerim ta članek stremi ustvarjati, so občutki ugodja in udobja in obilja. Občutki vrednosti. Zaslužnosti. Občutki zleknjenosti v mehkobo tega življenja, ki nas boža, tudi ko se zdi, da na nas od vsepovsod letijo vedra žebljev.

Zatorej, kaj je tisto, kar v vas prebudi občutke ugodja znotraj same sebe, ob katerih vzniknejo tudi občutki ugodja v svetu? Ples? Petje? Slikanje? Branje? Akcija? Sprehod v naravi? Hišni ljubljenci? Otroci? Kak film ali pesem? Popravljanje avta? Gospodinjenje? In kaj je tisto, v smeri česa greste? Kaj si prizadevate postati? Že res, vse to bodo tudi samo besede, ampak besede, ki jih me oplemenitimo, ko jih navdamo z navdihnjeno vsebino naše duše, naše ženske duše, naše atthe.

Na koncu koncev, ko ni več potrebe za besedami, lahko s taisto suverenostjo, ki me je uči Svarun, trdim, da si bolj kot česarkoli drugega čisto vse izmed nas želimo postati preprosto še bolj – me same. Ženske, ki nam je namenjeno biti. Pristne, spremenljive, močne, ranljive.

Poti do te ženske je več. Vsaka izmed nas bo našla svojo. Toda vsaka izmed teh poti bo vodila preko čutenja.

You're beautiful!(1)

 

Smo kaj jezne?

Včeraj zvečer sem pred spanjem, ko sem se umirjala in sproščala, poslušala predavanje Lise Citore, avtorice pesmi If you want to change the world, love a woman, ki sem jo prevedla v slovenščino in ki se vas je po vaših pričevanjih zelo dotaknila. V bistvu ni res, da sem poslušala predavanje. Sedela sem na balkonu, opazovala, kako pojema svetloba in predvsem globoko dihala in sproščala dele telesa, kjer sem začutila krč. In ja, med vsem tem sem ujela tudi nekaj njenih besed. Najbolj se me je dotaknila, ko je rekla, da je užitek izvor vse bolečine, saj se vsa bolečina vrne nazaj v užitek, pri čemer je dih tisti, ki nam pomaga s pretočnostjo.

Dih, ja.

Če dihamo v bolečino, se ta transformira v razburjenje pred neznanim, ki prihaja.

Če dihamo v jezo, se ta spremeni v strast.

Že včeraj zvečer sem čutila, da se pogrezam v globoko temo predmenstrualnih dni. Tiste štiri dni pred menstruacijo se običajno počutim zelo utrujeno in zelo čustveno; zdi se, kot bi Mati Narava sama preko mojega obraza vztrajno metala temno tančico, ker bi me tako hotela zabubiti vanjo in povleči v svoje globočine. Vleče me k tlom, tako pomanjkanje energije, kot tudi čustva, ki bi jih tradicionalno nedvomno uvrstili med negativna. Bolečina. In jeza. Čustva sicer sploh niso moja – to se pravi, da niso produkt lastne izkušnje življenja – ampak izhajajo naravnost iz bolečinskega jedra kolektivne ženskosti, ki je tlačena, zatirana, utišana, zavirana, pomanjšana, zasmehovana, preprečena že zadnjih nekaj tisoč let.

Ko sem dobro leto in pol začela bolj predano opazovati svoj menstrualni cikel, sem ugotovila, da se pred rdečo luno vedno počutim zelo, zelo čustveno. Zelo občutljivo. Iritirano. Preobremenjeno. Sprva me je bilo mojih čustev, ki jih je svet vedno označil za »preveč«, še malo strah, zato sem k čustvovanju pristopila razumsko. Vsakič, ko sem v sebi začutila čustvo, sem ga najprej poimenovala in mu začela prigovarjati, snubiti: »Čutim jezo. In z mojo jezo ni popolnoma nič narobe – ampak jaz raje izbiram srečo.« Za začetek je bil ta pristop zame krasen, saj me je pripeljal, če nič drugega, do tega, da sem po dveh desetletjih in še kaj čez čustva končno spet priznala. Toda sčasoma mi je življenje začelo šepetati, da je vse, kar lahko razum stori s čustvi to, da jih ukroti, da jih (večinoma začasno) navidezno nadzoruje. In tega zase dolgoročno nisem želela: jaz sem hotela živeti, resnično živeti. Zazrla sem se v življenje svojega tedanjega fanta, čigar miselnost, da je potrebno vsa tradicionalno negativna čustva v trenutku razvrednotiti (kar lahko večinoma prevedemo kot potlačenje), saj so zgolj nebodigatreba, ki stojijo na poti do naše sreče, je močno vplivala na moj prvi pristop k čustvovanju. P. je bil krasen, moder človek, s potencialom, da bi bil nekoč velik in pravičen voditelj, če ne bi imel toliko okostnjakov v svojih omarah. Prvi stavek, ki sem ga od Vesolja zaslišala o njem kmalu po tem, ko sem ga spoznala, je bil: »Lahko bi bil veliko bolj srečen, kot je.« Sreča namreč ni posledica mašenja nosa pred tistim, kar smrdi, ampak zavedanja, da so tu smeti, ki jih je potrebno odnesti na kompost, da bodo lahko naprej služile – in mi naprej dihali.

Ali ni smešno, kako ljudje včasih pričakujemo, da bodo čustva, ki jih označujemo za negativna in ki jih nočemo čutiti, preprosto izginila, če se bomo pretvarjali, kot da jih ni?

No, ne bodo izginila sama od sebe. Tu so. Za nas. Pričajo nam o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar si zares, resnično, iz srca želimo. In čakajo samo, da jih izrazimo. Niso tu, da nas travmatizirajo. To počnemo že dovolj dobro sami. Ko se naslajamo in namakamo in kopamo v njih. Ampak čustva niso banja, v katero se lahko potopimo in pozabimo na ves svet. Ne. Funkcija čustev je, da nas učijo, kako v tem trenutku izraziti svojo resnico. To je vse. Niso tu, da smrdijo. Da nas dušijo. Da nas krčijo in utesnjujejo. Kje pa. Čustva so naša orodja. Tu so, da bi nam služila. Kaj pravite, je že čas, da jim končno dovolimo? Čustva imajo ves čas na tem svetu, mi ga pa nimamo (no, vsaj ne v tem življenju). Je že čas, da se jih nič več ne bojimo in jih začnemo s pridom uporabljati?

Glasba je tukaj res dobro orodje.

Ste že opazile pri sebi, da vam v različnih delih vašega menstrualnega cikla paše različna glasba? In kako vam včasih sploh ne paše glasba, ampak zgolj tišina?

Danes mi že cel dan na polno dogaja Rage against the machine. Ob tem se počutim malce ekstravagantno, kajti tako razbijaške glasbe nisem svoj živi dan poslušala. Vedno sem govorila, da se jezne glasbe in črne barve bojim. Saj vem, da to v resnici ni nikoli držalo. Bala sem se samo jeze in teme znotraj sebe, ker sta bila pač »preveč«. Zame in za tiste okrog mene. Zato sem ju v imenu človeštva – tako sem vsaj mislila – zaprla v Pandorino skrinjico znotraj sebe in skrbno varovala ključ, kot punčico svojega očesa, vse dokler nisem postala mama. Ja, moj Svarunči mi je nastavil ogledalo, da sem pogledala vsem svojim strahovom v oči; no, skoraj vsem; no, najbrž ne še čisto vsem, ampak vem, da nanj lahko računam tudi v bodoče. Kajpada.

V zadnjih dveh dneh mi je ob dveh priložnostih na okno zavesti potrkalo ime zgoraj omenjenega benda, za katerega sem doslej samo vedela (ker se za nekoga, ki se ukvarja z glasbo, pač spodobi, da je glasbeno razgledan) in se ga bala, absolutno mi pa nikoli ni prišlo na pamet, da bi si ga zavrtela.

Najprej sem o Rage against the machine zasledila v knjigi Pussy: A reclamation avtorice Regene Thomashouer, ki jo trenutno berem. Mama Gena, kot je avtorica bolje poznana, namreč v knjigi priporoča, da na neko pesem omenjenega benda izplešemo svojo jezo.

Potem pa sem se včeraj pogovarjala s sestro. Omenila mi je koncert, na katerega je šla pred dobrim mesecem s prijateljico, in kako si je njen fant tudi kupil karto za koncert in jo kasneje podaril Janini prijateljici, da je šla z njo. Vprašala sem jo, zakaj A. nazadnje ni šel in odgovorila je, da zato, ker mu zvrst glasbe ni bila všeč.

»Kakšno glasbo ima pa on rad?« skoči iz mene avtomatsko vprašanje, ki sem ga od nekdaj uporabljala za predalčkanje ljudi. Saj vem, saj vem. Totalno snobovsko sem se obnašala okrog glasbe vse odkar mi je moj prvi fant predstavil Doorse in sem si začela predstavljati, da česa tako globokega in temnega pač ne morejo poslušati navadni smrtniki.

»U, u, ne mi povedat,« pohitim, preden mi med pripravljanjem velikega, slastnega sendviča, ki bo služil kot malica v službi, uspe odgovoriti, »gotovo posluša Rage against the Machine.«

Jana me začudeno pogleda, spusti čeljust in izdavi: »Kako veš?«

»Ker izgleda kot nekdo, ki posluša Rage against the Machine,« se zasmejim. To v bistvu ni čisto res, ker A. ne izgleda kot nekdo, ki posluša razbijaške bende. Je pa res, da že na daleč zavoham esenco moških, ki poslušajo jezno družbenokritično glasbo. Z izjemo enega, ki mu je bilo povsem udobno v majhnosti, v katero nas skuša patriarhalna družba ukalupiti, in enega, ki je s pomočjo svoje kitare »fural safr« v svojem brezizhodnem čustvovanju, so imeli vsi moji nekdanji fantje neomajno družbenokritično stališče. To mi je bilo vedno všeč. In izražanje svoje kritike se mi je vedno zdelo koristno, vse dokler ne postane ta kritika sarkazem, ob katerem se mimogrede pozabimo osredotočati na rešitve, namesto na probleme.

Danes zjutraj sem se zbudila in ob preprostem dihanju začutila, da potrebujem ambient. Ob nedavnih pojavljanjih benda Rage against the machine, sem rekla, da mora biti tukaj nekaj zame, pa sem si zavrtela njihovo Killing in the name. In, uh, kakšno darilo! Zares pomaga izplesati čustva, ki bi jih tradicionalno označili za negativna, ob spremljavi divje glasbe. Pomaga premakniti telo, ker se tako lažje premaknejo tudi čustva. In pomaga vedeti, da nismo sami v svojem čustvovanju.

Danes svojo jezo res usmerjam proti tej mašini, ki od nas pričakuje, da bomo vsi enaki, vsi vljudni, vsi poslušni, vsi uslužni, vsi brez soka, brez strasti in brez volje do življenja. Že čutite moj bes, kaj? Danes zjutraj mi je Svarun povedal, da ga v vrtcu vsi fantje s kratkimi lasmi zafrkavajo, da je »punčka«. Njegovi do ramen dolgi in zlati, rahli angelski kodrčki in njegov srčkan obrazek sta postala vir njegove bolečine. Zakaj? Ker so lasje bolj dolgi, kot se za fanta spodobi. In ker je njegov obraz preveč prikupen, da bi bil deški.

Kako je mogoče, da so možgani štiriletnih in petletnih in šestletnih fantkov že tako oprani, da v nekom, ki nima identične pričeske kot vsi ostali, ne vidijo več človeškega bitja, ampak tistega, ki ga je potrebno preganjati?

In kako lahko jaz kot mama svojemu sinu dopovem, da ni pomembno, kar si o njem mislijo in govorijo drugi, ko pa sama zelo dobro poznam bolečino kot posledico družbenega izobčenja? Jaz sem bila izobčena, ker sem bila kot mala deklica bolj debela od ostalih deklic. Svarun je izobčen, ker ima bolj dolge lase od ostalih fantov. Se mi pa zdi, veste, da sva oba izobčena samo zato, ker sva dovolj občutljiva, dovolj dovzetna, dovolj senzibilna, da veva, da takšno izobčenje za človeka ni sprejemljivo; in bolj kot se boriva (Svarun s pestmi, jaz pač s pričujočimi besedami), bolj izgubljava proti pritisku družbe, ki ne verjame v slogo in skupnost, ampak v premoč in nadvlado.

Kako otroku pomagati, da se usidra vase, tudi če počasi prihaja v leta, ko je sprejetost s strani družbe najpomembnejša stvar v življenju? Kako predati sporočilo, da lahko on sledi drugim – ali pa drugi njemu sledijo, ker on sledi sebi in tak pogum se voha že v zraku okrog njega?

Dvomim, da je pravi pristop k bolečini, če Svaruna preprosto naučim reči Fuck you, I won’t do what you tell me!, tako kot v zgoraj omenjeni pesmi. Ne, raje bom ubrala drugo pot. Dan za dnem si bova aktivno predstavljala svet in se veselila prihoda sveta, v katerem si želiva živeti; sveta, v katerem bi drug drugemu pustili dihati in biti jezni in biti srečni in biti drugačni in biti enaki in biti kakršnikoli pač hočemo in moramo biti v tem trenutku. Jaz bom nadalje ta svet privabljala sem s to magnetno silo v meni, ki gori za sočutje. In moj mali … moj mali bo v svojem življenju počel še velike reči, to sem čutila že ko sem ga nosila. Ampak lepo počasi. Prvi korak: po prihodu iz vrtca si najprej navijeva glasbo, ki nudi ambient za sprostitev vseh napetosti, preko plesa, preko boksanja kavča, preko valjanja po tleh; in predvsem preko diha. Kajti, saj veste, jeza se ob spremljavi diha, transformira v strast.

c99fc164b4d004c8d1068d013f80288d.jpg