Čez Sebe – za Tebe

Dragi moji,

pozdravljeni, ponovno.

Kaj ko bi tokrat izpustila uvodni del, v katerem s prizvokom slabe vesti razglabljam, koliko časa se vam že nisem javila in zakaj? Sploh, ker bi tak pristop na čudovit način pripravil teren za temo, o kateri sem si želela danes spregovoriti? Ja, dajmo kar preiti na bistvo …

V zadnjem času sem veliko razmišljala o odnosih; o odnosih in postavljanju meja, o odnosih in pričakovanjih do soljudi, o odnosih s soljudmi in kako ti vplivajo na moj odnos do sebe. O teh odnosih pa nisem samo razmišljala, ampak tudi izkušala koncepte, ki so se porajali v meni.

Teden dni tega sem bila priča telefonskemu pogovoru med prijateljico in terapevtko, s katero se je v roku enega tedna že nekajkrat dogovorila za srečanje, pa je slednja vsakič znova terapijo odpovedala zaradi nujnejših stvari, ki so prišle vmes (poškodba, rojstvo otroka, ki mu je prisostvovala in generalno čiščenje doma). Nazadnje sta se le dobili, se o vsem dodobra pogovorili, terapevtka pa se je prijateljici opravičila z besedami, da se uči postavljanja meja.

Ta dvogovor mi je v misli takoj priklical drugo prijateljico (ki je – zgolj kot zabavno dejstvo – prijateljica tako s prvo omenjeno prijateljico kot tudi omenjeno terapevtko), ki je moja velika učiteljica poslušanja sebe znotraj odnosov. Zakaj? Zato ker vedno, vedno, vedno svojim dogovorom sledi zgolj in samo, če lahko – to se pravi, če s tem ne gre preko svojih meja in meja svojega telesa. To pomeni, da z lahkoto odpove dogovor, ko se sama počuti utrujeno ali slabo, in to pomeni, da brezpogojno sprejema, ko tudi drugi odpovejo dogovore. In ko mi je zadnjič ta prijateljica govorila o svojem unikatnem odnosu z moževim bratom, v katerem je glavna vrednota lastna integriteta (in ne sledenje dogovorom tudi, ko nismo na volji, izključno zato, ker verjamemo, da drugi od nas to pričakujejo), sem tudi sama zahrepenela po takšnem odnosu … ne vedoč, da takšen odnos v resnici (lahko) že imam.

V nosečnosti sem se preselila nazaj k svojim staršem. In tudi če mi ta ideja sprva ni bila najbolj všeč, se mi je še vedno zdela boljša od tiste, da v nekem najetem stanovanju v Ljubljani, stran od narave in od svojih ljudi, samevam z novorojenčkom. Nenazadnje sem pri starših imela naravo, svoj dragi, ljubi Kraški rob, in pa ljudi, ki mi stojijo ob strani od nekdaj, tudi če marsikdaj ne razumejo ali aplavdirajo mojim impulzivnim odločitvam. Ja: imela sem zunanjo posteljico ljudi, ki so namesto mene skrbeli za vse, za kar bi kot novopečena mamica sicer morala poskrbeti sama: za hrano, za toploto, za pranje in sušenje pokakanih pleničk, za moje blagostanje; za mojega otroka, ko sem vsake toliko le odločila skočiti pod tuš; za pogovore, da nisem pozabila, kako se komunicira z odraslimi. In ko je moja draga N. prejšnji teden rodila, sem vedela, da ji želim pomagati, kolikor je v moji moči. Kolikor je v moji moči. To so ključne besede.

Nisem razmišljala o tem, da bi ji vrnila, kar mi je bila ponudila, ko sem sama potrebovala pomoč. Nisem razmišljala o tem, da bi ji plačala, da bi poravnala račune in se odvezala bremena, da sem nekomu dolžna. In ja, najbrž bi lahko tudi tako razmišljala. Ampak tako bi razmišljala, če bi imela težave s sprejemanjem, z iskrenim sprejemanjem vsega, kar mi je ponujeno – s sprejemanjem življenja, če želite. Nisem razmišljala o tem, da sem ji dolžna. Razmišljala sem predvsem o tem, da želim dati. Ker lahko. In ker razumem, kako blagodejno in v resnici nujno potrebno je, da okolica, da zunanja posteljica poskrbi za novopečeno mamico in njeno družino, medtem ko ta svoj čas in energijo usmerja predvsem v mir, v udobje; v spoznavanje novega bitja, ki jih je (in nas je vseh) blagoslovilo z svojim prihodom; v spoznavanje sebe v svoji novi vlogi.

Pa sem poklicala njeno mamo in še njo pobarala, ali bi bilo v redu, če jim v torek prineseva kosilo na dom. Ker je to vsem odgovarjalo, smo se zmenili za torek in jaz sem bila vesela, da bom lahko pomagala prijateljici, ki me je vedno podpirala na tisoč in en način. Bila sem celo tako vesela, da sem povsem pozabila na svojo menstruacijo, ki je imela priteči – ravno v torek, kajpada.

V ponedeljek, ko se je menstruacija zelo zgovorno napovedovala, sem jo še vedno prosila, naj vendar počaka do srede: »Dan gor ali dol! Počakaš še en dan, pa bom samo tvoja, ok?« Po napornem delovnem vikendu sem se betonskih nog in nepopisnih bolečin v križu ves dan posvečala pripravi dveh hlebcev (enega za N.) in še peciva iz kislega testa, da sem se lahko zvečer dobesedno samo še plazila naokrog in jezno penila, ker sem si bila ponovno naložila preveč na pleča. Preden sem zvečer zaspala, sem sicer začutila, da naslednjega dne najbrž ne bom mogla v Ljubljano, ampak ker je bila želja po tem, da pomagam, da služim, predvsem pa da ne »zahinavim«, močnejša, sem misel ljubeče pregnala – do naslednjega jutra, ko so me bolečine v maternici že ob pol sedmih prebudile, kot bi kričale: »Kar ti počakaj še en dan in se kljub vsemu, kar si obljubila svetu, odloči zase!«

Prvi dan menstruacije in po potrebi še kak dan prej oziroma kasneje že nekaj let posvečam izključno sebi. Takrat ne delam. Življenje se ustavi. Spustim rolete, se zleknem na svoj rdeči kavč s svojo sveto ogrlico okrog vratu, in počivam. No, tako je bilo v teoriji, v praksi pa so me do tokratne menstruacije še vselej preganjali duhovi akcije, in mi narekovali, naj vsaj meditiram in naredim kak ritualček, naj grem vsaj po dnevnik in vanj zapišem vse, kar doživljam in se morda posvetim še kakšni nežni, slastni, menstruaciji prijazni jogi. Seveda, vse to bi bilo v najboljši veri narejeno izključno zase, ker v vseh teh aktivnostih neizmerno uživata moja duša in moje telo. Ampak vse to bi  se hkrati trudilo prikriti  dejstvo, da ne znam zares počivati in da ne znam samo biti: s svojo bolečino in s svojim dihom. Ha!

N. sem torej ob pol sedmih zjutraj poslala skesano glasovno sporočilo, v katerem sem se neštetokrat opravičila, da sem pravkar dobila menstruacijo, ki me tako boli, da ne morem v Ljubljano. In potem sem naredila nekaj, kar nisem naredila še nikoli, ko sem se zbudila ob pol sedmih zjutraj: budilko sem nastavila za osmo, da bi lahko Svaruna še pravi čas peljala v vrtec, potem pa sem nazaj zaspala. Kaj?!

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

To sporočilo me je čakalo v nabiralniku, ko sem ob pol osmih peljala Svaruna v vrtec. Po čisto kratkem postanku pri cerkvici, kjer zadnje čase rada najdem svoj mir, sem prišla domov, pomila posodo od prejšnjega dne, nato pa sem se ulegla na kavč brez občutka, da  mi je karkoli zares treba. Kajti vedela sem, da je najboljša stvar, ki jo lahko v tistem trenutku naredim zase in za svet, da počivam. Da dovolim, da me boli. Da sprejmem, da me boli. Ker boli lahko samo dokler se upiram, in ko se sprostim in dovolim, tudi bolečina najde svoj ventil. A ni vedno tako?

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

V trenutku mi je postalo jasno, da lahko od drugih pričakujem, naj bodo zvesti meni in najinim dogovorom tudi takrat, ko jim intuicija pravi drugače, samo, če sem tudi sama bolj zvesta temu, kar obljubim kot temu, kar me moje telo in duša v tem trenutku prosita. In to je definitivno nekaj … kar sem počela do sedaj. Ampak hkrati je to tudi nekaj … kar lahko morda nekoč, morda pa tudi zdaj, izživim in prerastem: ta pričakovanja, ki jih  večno gojim do drugih in svojo potrebo po tem, da v drugih iščem lastno varnost.

»Prosim, nikoli se ne počuti, da moraš iti zaradi mene čez svoje meje!«

Kaj, ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta? In kaj, ko bi drug drugega spodbujali v tem, da smo iskreni, zares iskreni s sabo in drugimi, tako kot je mene draga N. spodbudila z zgornjimi besedami? Kaj, ko bi postal popolnoma sprejemljiv odgovor na vprašanje: »Ali prideš danes na kavo ali na pogovor ali na frizbi?« tisti, ki izvira iz samega središča nas in se nam morda na prvi pogled zazdi nesramen in egoističen, ampak je pač samo resničen in avtentičen: »Ma ne. Danes bi rad/a bil/a sam/a.« ali »Ma ne. Danes bi rad/a dokončala neko stvar, potem pa sem že zmenjen/a.«

Ko bi v odnosih postala najpomembnejša vrlina osebna integriteta, nam je že vnaprej zagotovljeno, da bomo vsi skupaj – in vsak posebej! – veliko bolj zadovoljni. Zadovoljni in sprejemljivi. Do sebe in do drugih.

62416220_10156974577382819_8622081966944026624_n

(na sliki: sveta menstrualna ogrlica iz Indije, o kateri pišem tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco)

Navdih

Med pobiranjem grozdja, katerega esenca bo čez tri leta povezovala iskrivi francoski šampanjec, sem dva meseca tega začutila, kako hvaležna sem, da lahko hodim po svoji poti. Seveda sem čutila mnogo vsega: od bolečih kolen in bicepsov in hrbta do občasne nejevolje in vrtoglavega navdušenja, ko sva v objemu Grape Team-a s Tjašo (večglasno) prepevali, ali z Dariem govorila po dolgem in počez o Indiji, ali z Diegom obdelovala terapevtsko naravo marijuane. Čutila sem vse to, predvsem pa sem čutila, da moje mesto ni med trtami Champagne brez mojega štiriletnika. Izkušnja, seveda. Krasna. Nepopisna. Enkratna … dobesedno … enkratna; enkrat je bilo dovolj. Fizično delo mi je izsrkalo vso kreativno energijo. Obožujem skakljanje naokrog in obožujem Francijo z njenim croissant au beurre konkretno, ampak bolj kot sem razmišljala, bolj sem videla, da ko pridem domov, bom pričela stvari zastavljati drugače. Sanjalo se mi ni, kako. Nisem se obremenjevala s tem. Vedela sem samo, da me čaka … novo poglavje.

Smešno in dragoceno, kako mi na potovanjih vedno uspe stvari pogledati z drugega zornega kota. Dve leti tega, ko sva s Svarunom šla v Apenine, sem prišla domov polna navdiha in ognja in začela ustvarjati energijske ploščice in granole v okviru al-Iksirja. Lani sem s Kanarskih prišla polna vtisov in se lotila še pisati … ker je pač beseda glas in glas moje darilo svetu. In sedaj sem se s Francije vrnila popolnoma trezna in fokusirana in z jasno vizijo, kam naprej. Kam?

Tja, kamor sem si želela od časov, ko je bil Svarun še mali fižolček v mojem trebuhu.

Odkrivat ta Planet, v njem spet in spet Navdih sprejet in ga delit naprej v Svet.

In vedela sem: »Če hočem v svet, če hočem, da se moj sin uči od sveta in njegovih ljudi, da se drugačnosti ne boji, in da lahko pogleda vsakogar v oči – potlej se bo potrebno organizirat malo drugače; se bo potrebno spoprijateljit s prvo čakro denarja in moči, ki sem se ju tako izogibala. Čas je. Pripravljena sem bolj, kot sem si kdaj mislila.«

In sem se v sklopu Abundance Group, trimesečnega online izobraževanja, kjer svoje talente razvijamo do stanja Izobilja, v raziskovanje svojih želja. Oddelali smo šele en teden, pa se mi je vidno polje razširilo že za 200%. Vsaj. In najboljši del? Končno lahko upravičeno sanjam. J

Vedno so mi govorili, da sem sanjava. Res. Bila sem v oblakih in neprisotna večino časa. Tedaj sem sanjala … v zraku. In ko je prišel čas za akcijo, sem se umaknila, ker v sebi nisem bila dovolj, da bi lahko nosila vse. Sedaj je drugače; sedaj sem drugačna. Sanjam, ker vem, da se pri sanjah vse začne. Ne sanjam več v zraku, da bi pobegnila od zemeljskih stvari. Na zemlji sanjam in ogenj kreacije me podpira.

Kako to izgleda v praksi, se morda sprašujete med mojim zračnim navajanjem štirih podpornih elementov?

V petek smo, na primer, morali zapisati številko svojega željenega letnega prihodka. To se pravi: morali smo se dati v najboljši, najvišji občutek radosti, ko bo naša kreacija že tukaj, otipljiva, in zaslišati, koliko bi tedaj želeli s to kreacijo zaslužiti letno.

Najprej sem bila skromna. Najprej sem vzela mojo znano mentaliteto pomanjkanja za izhodišče. Potem pa me je zamikalo ali drugače povedano – duša si je zaželela izkušnje … vsaj razmišljanja o tem, da bi bila številka lahko višja in kaj bi to pomenilo. Zame in za svet. Dala sem si duška in razmišljala. In kmalu seveda prišla do vprašanja: »Ampak – kaj bom jaz s toliko denarja? Saj ga ne rabim.«

In potem, v odgovor, mi je prišlo zavedanje, da ni ključ v tem, kaj bo zame … ampak za svet. In prsni koš se je začel širiti ob sami pomisli, koliko ljudem bi lahko nanudila opore, ki sem jo jaz dobila – in tiste, ki sem jo pogrešala; koliko ženskam bi lahko dala priložnost, ki sem jo jaz dobila – ali pa sem si je želela; koliko samohranilkam bi lahko omogočila sočutno varstvo, ki sem ga jaz za Svaruna dobila – ali pa samo rabila; in nenazadnje, koliko projektov zagretih ljudi z iskricami v očeh in svetlobo v srcu, bi lahko podprla … in s tem pomagala delati ta svet lepši. Za nas. Za naše otroke. Za njih otroke.

Ker, roko na srce, v tem je ključ. V tem je definicija uspeha, merilo radosti in NAVDIH, ki hrani dušo. V tem, koliko lahko DANES prispevam k lepšemu, svetlejšemu, nežnejšemu, lahkotnejšemu svetu … tiči bistvo mojega obstoja. Saj veste, ker smo Vsi Eno. In to sedaj še bolj čutim, kot kadarkoli prej.

Hvala Sari za čudovito izobraževanje, ki mi premika meje znanega in odpira neznana obzorja že po enem tednu.

Hvala Vesolju, ker mi je tako lepo tole izobraževanje pripeljalo v objem.

Hvala Vam, ker skupaj soustvarjamo Svet, v katerem si želimo živeti.

23135065_10155560579012819_1068939516_o