Moški, ki tečejo z zdravilkami

couple1

Obožujem Instagram. Ker rada gledam lepe fotke. Ker rada prebiram o življenju, kakršno je. Ker se lahko povezujem z ljudmi, ki imajo podobne zvezde v očeh. Ker tamkaj najdem vedno polne košare navdiha. In tik preden sem danes začela z delom, sem na Instagramu našla tale zapis Mokshe Devi Sunshine, ki me je povsem začaral. Zelo, zelo, zelo redko se mi zgodi, da ob nekem teksu začutim: “U, to pa moram prevesti v Slovenščino!”. Ne maram prevajati, ne gre mi dobro in na faksu sem navkljub zelo skuliranim profesorjem vedno trpela pri prevajanju. Ampak določeni zapisi pa čutim, da morajo biti na voljo tudi v našem ljubem maternem jeziku; taka je pesem Lise Citore Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, ki sem jo prevedla maja; in tak je tale zapis, ki ga lahko v originalu najdete tukaj

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu klicu, svojemu poslanstvu, lahko povezavo med njima neguje samo tako, da ji sledi … predvsem pa, da ustvarja in drži prostor, v katerem se ona počuti varno, da nadaljuje svojo pot.

Včasih se zgodi, da mora moški zaradi tega spustiti svoj egoizem, spet drugič pa lahko na tej poti, po kateri stopa ob njej, najde tudi lastno zdravljenje – in to ne vedno na najbolj nežen način.

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu klicu, tako da deluje v smeri zdravljenja ran iz kolektivne ženskosti, je njegov DA njej hkrati tudi DA višjemu namenu v življenju, ne samo gradnji hiše in vzgoji otrok. Njuna zaveza je tukaj še za mnogo več kot zgolj za izpolnjevanje klasičnih stereotipnih spolnih vlog.

Tak moški sprejme delo nekoga, ki bo svoji ženski stal ob strani in jo ulovil, ko ta ne bo več zmogla transformirati bolečine sveta. Tak moški bo sčasoma sprejel tudi drugačno obliko spolnosti – glede na to, da je zdravljenje na področju spolnosti ena izmed najpomembnejših poslanstev ženske, ki je globoko v sebi zdravilka. To zanj pomeni, da se bo učil zaobjemati počasnost, mehkobo, zdravljenje, učil se bo držati prostor nekomu in/ali preusmerjati svoj lastni ogenj; učil se bo biti prisoten ne samo zavoljo sebe, marveč celote.

Kajti ko moški izbere žensko, ki si želi svobode, lahko to svobodo dosežeta samo skupaj … še prej pa mora za seboj pustiti svojo narcisoidno naravo in pot svoje ženske prepoznati kot svojo lastno pot do svobode.

Ko moški izbere žensko, ki je mogočna, niti on ne zmore več bivati v svoji majhnosti ali potlačenosti. S tem, ko izbere, da se bo resnično podal na življenjsko pustolovščino z njo, hkrati sprejme odgovornost služenja dobrobiti vseh moških tega planeta, čeprav morda res deluje zgolj v ozadju. Ampak. V tem ozadju ji postilja z varnostjo – v tem ozadju jo čuva pred zahrbtnimi napadi njegovih lastnih ran, ki bi jo hotele prisiliti v podrejenost, submisijo njemu.

Ko moški izbere žensko na podlagi občudovanja njenega sijanja in modrosti, naj bo temu moškemu jasno, da se ne bo več dolgo mogel oklepati svoje manjvrednosti, zaradi katere bi si morda sčasoma zaželel zmanjšati njen sijaj … in vse to iz strahu, da bi jo moral deliti še z ostalimi.

Ko moški izbere žensko, ki sledi svojemu poslanstvu, se ne boji več naslednjih besed: spoštovanje, ponižnosti, predaja. Ne. Raje kot strah si bo hvaležno in polnega srca izbral to božansko pot, ki jo bo prehodil s svojo žensko, zdravilko.

Ta ženska bo – v kolikor bo nekoč res primorana izbirati – vedno izbirala v imenu dobrobiti vseh žensk … in tako bo raje izbrala, da svojo pot prehodi sama, kot da bi se ji odpovedala zaradi njega. Kajti zaveda se neskončno močne podpore, ki jo lahko dobi ob moškem in od moškega … ki jo obožuje.

~ Moksha Devi Sunshine

mi že slediš na instagramu.png

Advertisements

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko (Lisa Citore)

Odkar je prišla po poti življenja do mene, preberem to pesem vsak dan. Da me spomni, zakaj zares gre. In vsakič, čisto vsakič najdem v njej nekaj novega in svežega. Danes jo tukaj delim z vami. Dovolila sem si poseg in jo ohlapno prevedla iz angleščine. Za angleško verzijo, obiščite http://lisacitore.com/poetry/if-you-want-to-change-the-world-love-a-woman-2008/.

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, resnično ljubi.

Najdi takšno, ki pokliče tvojo dušo,

takšno, za katero ni nobene razumske razlage,

vrzi stran svoj seznam in prisloni uho k njenemu srcu ter poslušaj.

Sliši imena, molitve in pesmi za vsako živo bitje –

za vsako bitje s krilci, s kožuščkom, z luskami,

za vsako podvodno in podzemno, zeleneče in cvetoče bitje,

za vsako bitje, ki se še ni rodilo in vsako tisto, ki umira …

zasliši njihove čutne zahvale njej, Edini, ki jih je rodila.

Če nisi zaslišal svojega imena, nisi dovolj dolgo poslušal.

Če tvoje oči niso polne solza, če še ne klečiš pred njo,

potem se še ne zavedaš, kako bi bilo, če bi jo izgubil.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko – eno žensko.

Ljubi jo preko sebe, preko svojega poželenja in razuma,

preko kolektivne moške obsedenosti z mladostjo, lepoto in raznolikostjo

in preko svojih površinskih definicij svobode.

Izborili smo si tolikšno svobodo odločanja,

da smo vmes pozabili,

da resnična odrešitev  pomeni stati v sredini ognja naše duše

in pihati vanj, da zgori ves naš odpor, ki ga imamo do Ljubezni.

Obstaja samo ena Boginja,

zazri se ji v oči in vidi, zares uzri

če je ona tista, ki sekiro nad glavo tvojega ega vihti.

Če ni, odkorakaj stran. Takoj.

Ne izgubljaj svojega časa s »poskušanjem«

in vedi, da tvoja odločitev nima nobene zveze z njo,

kajti na koncu koncev ni pomembno s kom,

ampak kdaj se odločimo predati.
Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko.

Ljubi jo vse življenje, preko svojega strahu pred smrtjo,

preko svojega strahu pred manipulacijo

lastne mame znotraj lastne glave.

Ne reci ji, da si pripravljen zanjo umreti.

Reci, da si pripravljen z njo živeti,

da si pripravljen saditi drevesa z njo in jih gledati, kako rastejo.

Bodi njen junak tako, da ji poveš, kako čudovita je njena veličastna ranljivost,

tako, da ji s svojim oboževanjem in predanostjo

vsak dan pomagaš spomniti se, da je v resnici Boginja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

z vsemi njenimi obrazi, skozi vse njene letne čase

in ozdravila te bo shizofrenije.

Ozdravila te bo neodločnosti in ravnodušnosti,

ki ločujeta tvojo dušo od tvojega telesa

in zaradi katerih si še vedno sam in še vedno v iskanju

nečesa zunaj sebe, kar bi osmislilo tvoje življenje.

Vedno bo obstajala neka druga ženska.

A kmalu bo tudi nova in sveža postala stara in nezanimiva

in kmalu boš spet postal nemiren

in kmalu boš spet čutil potrebo po tem, da jo zamenjaš, tako kot avto,

da zamenjaš Boginjo za aktualni predmet lastnega poželenja.

Moški ne potrebuje še več izbire.

Kar moški potrebuje, je Ženska, je Ženska esenca:

Potrpljenje in Sočutje, nič iskanja, nič garanja,

ampak preprosto preudarno dihanje, globoko potapljanje

in preplet korenin, ki sčasoma postanejo tako močne,

da bi lahko držale skupaj Zemljo,

medtem ko bi ta otresala in otresla ves beton in jeklo s svojega površja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, samo eno žensko.

Ljubi jo in jo ščiti jo, kot da je zadnji Sveti Gral na tem svetu.

Ljubi jo preko njenega strahu pred zapuščenostjo,

ki ga čuti od začetka razvoja človeštva.

Ne, te rane si ne more oskrbeti sama.

Ne, ta odvisnost od nekoga je ne dela šibke.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko,

Ljubi jo in ljubi dokler ti ne verjame,

dokler se ne vrnejo njeni instinkti, njene vizije, njen glas,

njena umetnost, njena strast, njena divjost,

dokler ne postane spet tako mogočna sila ljubezni,

da je močnejša od vseh političnih in medijskih demonov,

ki bi jo radi razvrednotili in uničili.

 

Če hočeš spremeniti svet,

odloži vse svoje vzroke, svoje puške in protestne znake.

Odloži svojo notranjo bitko, svojo upravičeno jezo

in ljubi žensko … preko svojega stremljenja k veličini,

preko svojega odločnega pristopa k razsvetljenju.

Sveti Gral stoji tik pred tvojim nosom,

vzemi jo v naročje in prenehaj že z iskanjem

nečesa bolj grandioznega, kot je ta intimnost.

 

Kaj, če je mir vizija, ki jo lahko ponovno uresničimo samo

s pomočjo ženskega srca?

Kaj, če je ravno ljubezen moškega do Ženske, do Ženske esence,

ta ključ, ki odpira njeno srce?

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

v globino svoje sence, do najvišjih vizij svojega Bitja,

nazaj na Rajski vrt, kjer si jo prvič spoznal,

tja v sredino mavričnega loka,

ki ga bosta prečkala skupaj, kot Enost, kot Svetloba.

Ljubi jo do točke, v kateri ni več povratka,

do konca in v začetek nove Zemlje.

lovers

 

Slovo, kot ga še ni bilo

V nedeljo sva bila s Svarunom na celodnevnem izletu po Vipavski dolini, kjer sva obiskala tudi Vilo Lavanda v Lokavcu pri Ajdovščini, čudovito zeliščno kmetijo s čudovito lastnico, čudovitim nasadom dišečih vrtnic in čudovitim kalom, nad katerim izvira zelo zdravilna voda. Takoj, ko naju je lastnica pripeljala v svoj rožni vrt, sem sprostila napetost, ki sem jo bila v sebi držala vse od tistega njegovega sporočila pred dobro uro. V sporočilu mi je namreč povedal, da nisem edina. In potlej bolečina. Čisto malo, ravno dovolj, da je pridala manjkajoče delce sestavljanke, ki je pred tem dober teden dni ležala nedokončana, in mi ob prvem vdihu iranske damaščanske vrtnice vlila zavedanje, kaj moram storiti.

S Svarunom se usedeva na leseni podest, da nama noge bingljajo nad kalom, se hecava in pogovarjava o tem, kdo si upa prvi zlesti notri. V tistem mimo prileti kačji pastir s temno modrim trupom, ogromen, čudovit, in se mi usede na levo nogo. V trenutku bruhnem v jok. Malo iz hvaležnosti, ker se je odločil posvetiti moj trenutek; kačje pastirje namreč obožujem in takoj, ko sem jih zagledala nad kalom, sem si zaželela stika z njimi. Malo pa v zavedanju, da podpira odločitev, ki sem jo bila pravkar sprejela, četudi tedaj še nisem vedela za simbolični pomen kačjega pastirja; tega sem šele kasneje »poguglala« in ugotovila, da kačji pastirji simbolizirajo razsvetljenje in nas opominjajo, da je naša notranja lučka gorivo za življenje.

Povabil naju je kal, čisto tiho in nežno, a odločno. Slekla sva se in potopila vanj. In uživala v hoji po mehkem mahu njegovega dna in uživala v šumenju potočka nedaleč stran. In Svarun je neskončno užival v škropljenju mojega hrbta z mrzlo vodo, preden sem se v celoti potopila, in v metanju lesenih deščic, ki su mu nadalje predstavljale splave, vanj. Uživala sem lahkotnega srca, ker sem čutila, kako me ta košček raja pod soncem objema z neskončno podporo. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čutila sem, da sem v tistem trenutku točno tam, kamor moram biti – in kmalu začutim, da moram po kalu krog narediti. Popolnoma odprta od opojnih vonjav vrtnic, večnega žuborenja vode in zveste vipavske sapice sem samo sprejemala navodila, kaj moram storiti. In ko sem krožila po kalu, so se moja usta pričela zahvaljevati neskončni podpori, ki sem je bila deležna v tistem energetsko močnem rožnem vrtu:

V imenu elementa zemlje, po katerem hodim,

v imenu elementa vode, v kateri brodim,

v imenu elementa zraka, ki vsake toliko bolj zapihlja,

in v imenu elementa ognja, ki sije na nas z neba,

je sveti prostor ustvarjen in čiščenje sklenjeno.

Hvala vsem, ki ste bili danes tukaj z mano,

Vodnikom, angelom, boginjam, bogovom, vilam

in mojemu Svarunčku.

Ko prihajajo stavki k meni v rimah, potem vem, da sem popolnoma odprta za sprejemanje. In takšna sem se potlej napotila, da se srečam z njim. Da ga spustim. Da spustim odnos, ki je meril v premalo, da bi mi lahko dajal vse in bil hkrati preveč, da bi bil čisto nič. Da spustim odnos brez dvojine.

Dvojina, ja. Lahko ste mnenja, da s svojo idejo dvojine omejujem pritok neskončnih možnosti, neskončnih izkušenj, ki mi jih ponuja življenje. Lahko, a sama ne mislim tako. Življenje venomer ponuja, tu je, da ponuja – mi pa smo tu, da smo odprti za sprejemanje tistega, za kar vemo, da v tem trenutku hočemo in rabimo. In kar jaz rabim, je biti moškemu edina, da lahko zaživi dvojina. Ja, morda so Hoywoodski filmi in krščanska vzgoja resda vplivali na to mojo idejo dvojine, ampak zagotovo je nanjo vplivala tudi moja neomajna vera v svetost prepleta boga in boginje, moške in ženske esence, jina in janga, saj veste, iz katerega se je rodil ves svet. Že res, sonce bi morda enako močno sijalo tudi če ne bi bilo naše ljube Zemlje, ampak poglejte, kaj se zgodi, ko se ta dva ljubita: ko se vzpostavi njuna dvojina, se zgodi življenje, zaradi katerega je vsa naša resničnost sploh mogoča.

Dvojina, ja. To seveda ni edini odnos, ki me je pripeljal do izpraševanja monogamije, saj je bila moja ideja dvojine že večkrat postavljena pred dejstvo, da se razlikuje od partnerjeve. Toda doslej še nisem zmogla v polnosti neomajno stati za tem, o čemer mi šepeče moje attha, moja ženska duša. Nisem znala, ker se nisem imela dovolj rada, ker nisem sprejemala vsega, kar v tem trenutku sem, in vsega, kar (še/več) nisem. Nisem se znala vzravnati, izprsiti in dejati: »Imaš vsakršno pravico, da verjameš v mojo zategnjenost, ampak to je samo tvoje mnenje. Jaz imam svoje mnenje, ki ni nič boljše ali slabše od tvojega – je samo zelo drugačno. In s tem ni nič narobe. Zaradi tega so samo tvoje potrebe precej drugačne od mojih. In tudi s tem ni nič narobe. Ampak moja naloga je, da najprej poskrbim za svoje potrebe in se šele potlej posvetim tvojim. In najin odnos mi ne drži svetega prostora, v katerem bi lahko to storila.«

Nesigurnost, sprašujete? Ja, morda je za mojo idejo dvojine deloma res odgovorna nesigurnost male Tamarice, ki izkoristi vsako priložnost, da bi se lahko počutila manjvredno. Toda zakaj bi vztrajala v odnosu, ki tako predano »špila« na strune moje nesigurnosti? Zakaj bi vztrajala v odnosu, kjer je od mene pričakovano, da svojo nesigurnost napadem, če jo lahko preprosto v svojem ritmu sprejmem in izrazim in ji nanudim drugačnih izkušenj, ki bi jo prej ali slej transformirale v mojo moč, v shakti? Nesigurnost, ja. Ampak nesigurnost gor ali dol – zdaj sem tukaj, in od tod grem naprej, korak za korakom.

Trinajst let nazaj, ko sva prišli obe z Mario Eleno na tisti žur zaradi tebe – ona napovedano, jaz pa nenapovedano – in sem jaz izvisela, še nisem poznala osjega gnezda znotraj mene, v katerega je ta situacija dregnila. Zame si bil prasec, bil si idiot, in s temi označbami sem zaprla vse nadaljnje pogovore s seboj. Moj bes in bolečina sta potrebovala krivca, in ti, moj dragi Nottinghamski šerif, si čudovito prevzel to vlogo. Hvala ti. Tedaj še nisem bila sposobna sredi preklinjanja tvojega imena postati in se zazreti v ogledalo in ranljivo vprašati: Kdo sem potem jaz, če si ti prasec? Nisem bila sposobna dojeti, razumeti, da nas nihče izven nas samih ne more prizadeti. Ne, po tem, ko si dregnil moje osje gnezdo lastne vrednosti, nisem bila sposobna obstati in opazovati, kaj se sploh dogaja. Pobegnila sem in se trinajst let kasneje znova zaletela vate in si dovolila seči ti globoko in ti dovolila, da mi sežeš globoko … vse tja, do tistega istega osjega gnezda, kjer sedaj zloglasno vrši in šumi. Ista zgodba. Ista midva. Isto osje gnezdo. A drugačen izid.

Dandanes še vedno ne želiš izbrati. Dandanes še vedno ne želiš besede dati. A dandanes jaz izbiram na to ne pristati. Resnica je, da so trenutki tvoje ljubezni natanko tako čudoviti, kot sem si jih lahko samo želela: nežni, obsežni, iskreni, ljubeči, goreči, srčni, sočni, počasni, divji, zabavni in sproščeni. Ampak to so le trenutki, ukradeni iz resničnega Življenja … in jaz si želim celotnega Življenja.

Saj vem, saj vem, kaj boste rekli: »Življenje je sestavljeno iz trenutkov.« Prav imate. Življenje je res sestavljeno iz trenutkov, ni pa sestavljeno samo iz trenutkov. In podarjati samo trenutke nekomu, ki si želi Življenja, preprosto ni dovolj. Ob tem se počutim, kot da še vedno pobiram drobtinice Življenja s tal preprosto zato, ker nisem nikoli zares vstala in se usedla za mizo, da bi pojedla obrok tako, kot se šika. Obrok zadovolji naše telo in duha, nas nasiti in nam da moč, da zbrano in odločno zakorakamo v življenje, pomirjeni, ker vemo, da ni bil zadnji. Drobtinice te pa po drugi strani zasvojijo, ker te nikoli ne nasitijo, nikoli niso dovolj in nikoli ne veš, kdaj se prikotali naslednja, če sploh. Ta prispodoba z drobtinicami me dodobra spominja na lekcijo iz časov, ko sem se prebijala skozi motnje hranjenja in nešteto diet, s katerimi sem začela že v osnovni šoli: če preskočim obrok, se bosta moja duša in telo počutila, kot da jima nekaj manjka in ves dan bom hlastala za drobtinicami, da bi napolnila svojo kupico. Če to lekcijo preslikam v današnji dan, dobim naslednjo trditev: če si ne vzamem tistega, kar si želim in rabim, mi ne bo drobtinic nikoli dovolj. Če si ne vzamem življenja s nekom, mi ne bodo ukradeni trenutki nikoli dovolj.

Trinajst let nazaj je bila zame edina možnost, da namesto Marie Elene izbereš mene, da bom tvoja edina, in da srečno zaživi najina dvojina. Dandanes te možnosti zame več ni. Ni, ker ob sebi potrebujem človeka, ki je najprej zvest sam sebi in šele potem meni. Sploh ne gre več za to, ali od tebe dobim, česar si želim, ampak za to, ali sama to živim: v vsaki odločitvi, v vsakem koraku naprej, v vsakem ljubljenju, v vsakem slovesu.

Ali me slišiš, boginja?

Nočem, nočem, da izbere mene samo zato, ker jaz tako hočem. Samo zato, ker bi to mene osrečilo.

Ali me slišiš, ti?

Nihče nima več ničesar nikomur dokazovati. Vsak mora samo svojo pot izbrati.

Kakšna Svoboda! Svoboda z veliko začetnico.

***

In nedeljsko slovo? Najbolj sproščeno in iskreno in sprejeto slovo? Slovo, kot ga še ni bilo?

»Hvala ti,« mu šepnem v močnem, močnem objemu.

»Hvala tebi,« me stisne še močneje.

»Rada te imam,« ga stisnem še močneje.

»Jaz imam tebe rad,« se mi zazre v oči.

Bilo je tako, da sva bila dva magnetka, ki se ne moreta izpustiti, ne moreta ločiti, ne želita videti resničnosti brez tega objema, brez teh ustnic, brez tega smeha, brez te dvojine.

“Jaz bom živela naprej,” mu zagotovim, ali pa morda sama sebi prigovarjam. “In če …” obmolknem in obrnem pogled v tla.

“In če pridem kdaj k pameti, te pokličem,” zaobjame misli obeh v besede, ki postavijo piko. Za zdaj ali pa za vedno.

embrace1

Sprejeti, spustiti.

Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano.

Moja narava je impulzivna in zato se mi je od venomer zdelo najtežje ne izkoristiti bodrenja moje ženske duše, moje atthe, moje strasti, ko me ta vodi v akcijo, v realizacijo. Zakaj ga tudi ne bi izkoristila, kaj? To bodrenje poznamo kot navdih, in navdih mi je vedno zvesto pomagal, da se počutim bolje. Služil mi je pri ustvarjanju življenja, kakršnega si želim; življenja, v kakršno se – včasih počasi, spet drugič bolj hitro – prebujam. Služil in služi mi pri delu; pri vživljanju v svoje poslanstvo, ki ga pravkar prebirate tu na mojem koščku spleta.

Ampak zakaj se včasih zdi, da mi navdih ne služi v odnosih do soljudi in, bolj specifično, v ljubezenskih odnosih? Nobenega razloga ni, da mi ne bi. Navdih hrani našo dušo, in nam s tem daje orodje, kako zaživeti svoje fantastično življenje. Zakaj torej bi deloval pri odnosih?

Zadnjih nekaj dni, ko se v meni kopiči naklonjenost do nekoga in s to naklonjenostjo tudi želja po preživljanju časa z njim (več časa, čim več časa), sem veliko mlela o tem. Zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj se mi nalahno zdi, da mi jo na tem področju skuša navdih zagosti? Ko delam, razmišljam, kako lepo bi bilo ob njem karkoli početi. Ko kuham, razmišljam, kako lepo bi bilo tudi zanj kuhati in se potlej svečano usesti k obedu. Ko grem zvečer spat, razmišljam, kako lepo bi bilo v njegovem objemu zaspati.

Ko sem, razmišljam. In to mi takoj pove, da v resnici nisem. Nisem tukaj, v tem trenutku današnjega dne, ampak povsem drugje, prostovoljno ujeta v neke druge trenutke, ki – tako kot jaz – niso tu in zdaj: če so se ti že zgodili, jih več ni, ker so že bili opravili svoje delo s tem, ko so me privedli do tega trenutka tukaj in zdaj; če pa si zgolj želim, da bi se ti nekoč zgodili, jih pa tudi (še) ni, ker je izkušnja tista, ki botruje našemu izkušanju življenja.

Če  razmišljam, medtem ko sem, nisem odprta in če nisem odprta, ne more nič vstopiti vame. Vključno z navdihom. Navdih je tisti, ki vstopa. Vstopa, ko smo tukaj in zdaj, ko sodelujemo z življenjem, ko sprejemamo in spuščamo vse dražljaje, ki nam jih nudi življenje.

Ženska esenca me že leta, bolj intenzivno pa od začetka pisanja svoje prve knjige uči o tem, kako pomembno je sprejemanje. Sprejemanje vsega, kar se dogaja. Sprejemanje vsega, čemur dovolimo, da se zgodi. Sprejemanje tega, da imamo moč, s katero kreiramo svoje življenje. In sprejemanje tega, da včasih, ko kreiramo ne delujemo iz moči, ampak iz pomanjkanja. V tem trenutku na svoji poti lahko z neomajno gotovostjo trdim, da je sprejemanje glavna vrlina, ki jo moram kot ženska, ki stremi k življenju iz ženske esence, zares usvojiti, kajti vse ostalo pride z njo v paketu.

Ampak obstaja še ena vrlina, ki se mi zdi enako pomembna kot sprejemanje. Obstaja še ena vrlina, brez katere sprejemanje ni mogoče, brez katere sprejemanju sploh ne moremo več reči »sprejemanje«, ampak preprosto – držanje. Držanje za rep, če smo natančni. Ta vrlina, brez katere sprejemanje ni več sprejemanje, je spuščanje. Prej ali slej moramo spustiti vse, kar smo bile sprejele. Vsak nežen trenutek, vsak lep pogled, vsak brezhiben navdih, ki nas obišče. Zakaj? Zato, da jih lahko pride še več, vendar!

Dajmo, spustimo vse, kar nas maši s tako lahkotnostjo, kakor jesensko drevje spusti svoje porumenele liste, da se lahko odpre zimi; kakor živali spustijo svojo zimsko dlako, da se lahko udobneje počutijo v toplejših dneh. Ženske imamo za časa naše rdeče lune, kot menstruaciji pravi moja draga prijateljica Katka, mesečno priložnost spustiti vse, kar smo bile nakopičile, pa nam ne služi več. To je lažje sprevideti, posledično pa tudi storiti, ko se zavemo, da vse, kar prihaja, ne prihaja zato, da bi ostalo. Živimo v svetu dveh polarnosti in kar pride, tudi gre. Vse prihaja in odhaja, in sama verjamem, da je to tudi smisel tega čudovitega, blagoslovljenega, našega življenja.

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Ta dualnost me spomni na čudovito pesmico slovenske pesnice, pisateljice in pripovedovalke ljudskih pripovedi Anje Štefan, z naslovom Svet je kakor ringaraja, ki je Svarunu še posebej ljuba:

Svet je kakor ringaraja,

vse prihaja in odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.

Pride dan in pride noč.

Pride zima, pa gre proč.

Ptička pride, odleti,

muren poje in molči.

Če hočemo (in verjamem, da smo tukaj soglasne), da je naš svet kot ringaraja, se moramo odpreti tako sprejemanju, kot tudi spuščanju. Vse, kar držimo za rep, nam ne služi več. K nam je prišlo samo zavoljo izkušnje, ki nas popelje v modrost, ta nam pa bivanje olajša in polepša in še posuje s čokoladnimi mrvicami. Res!

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Vse, kar smo bile sprejele in ne tudi spustile, ovira našo pretočnost, ki pa je ključna, da lahko navdih sploh prodre globoko v same pore našega bivanja.

Tisti impulzi, ki torej prihajajo k nam in nas bolj ali manj vodijo po plesišču kadar nismo pretočne, niso zares navdih, kaj?

Hm, mislim, da res ne. Vsi parametri temu potrjujejo.

Moja obsodba, da mi jo skuša navdih znotraj odnosov s soljudmi, posebej pa ljubezenskih odnosov, zagosti, je bila torej krivična?

Tako kaže, ja.

V tem primeru se opravičujem. Najprej navdihu, ker sem delala račune brez krčmarja. Potem pa še sebi, ker sem sploh delala račune v mislih, in ne bila stoodstotno v doživljanju, izkušanju, v tu in zdaj. Iz srca se opravičujem: sprejemam, da sem naredila napako, in hkrati spuščam sodbe o sebi, ki bi mi lahko tvezile o tem, kakšen človek neki sem, da sem lahko bila to storila.

Obenem tukaj in sedaj, na ta čudovito topel majski dan in vpričo ptičkov, ki predano pojejo svoje neprenehne ode življenju, vabim vse, kar se je bilo v meni zataknilo, da se »odtakne«. Sprejeti, spustiti. Sprejemam in spuščam vse: svoja pričakovanja o tem, kako bi moral ljubezenski odnos izgledati; svoja pričakovanja o tem, kako bi se moral moj soudeleženec v ljubezenskem odnosu vesti in kako pogosto poklicati; svoja pričakovanja, da je od njega odvisno moje počutje.

Preden sva se zlila, sem si mesece in mesece govorila, da si »v tem trenutku ne želim spoznati nikogar, ker niti približno nisem pripravljena na partnerski odnos, sploh pa bi rada v miru, nemoteno dokončala svojo prvo knjigo, da se lahko potem druga v miru naloži …«. To prepričanje sem držala za rep (in ga morda še držim) dolge mesece in zadnje v zadnjih nekaj dneh tudi zelo intenzivno okušala, izkušala, doživljala. Ja, bilo mi je postreženo na pladenj predme. Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano. Kajne?

tree

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Čutim, voham, vidim, da še ni bilo boljšega časa, da to prepričanje izpustim. In se odprem življenju. In navdihu. In sem pretočna.

In sem.

 

Poklon Notranji Učiteljici

Že med včerajšnjim poslavljanjem sem začela nezavedno peti točno to verzijo te mantre iz kundalini tradicije, ki smo jo pele na Shakti Dance. Danes zjutraj pa sem, potem ko me spet pobarala, na Youtube-u porabila kar nekaj časa, da jo izribarim, to zame najlepšo verzijo.

Guru, Guru Wahe Guru
Guru Ram Das Guru

Ko pride do srčnih zadev, kjer se v popolnosti nekomu odprem za cela dva dni in dve noči, in sem potem priča tistemu trenutku, ko se vsak izmed naju vrne v svoje resnično življenje … tedaj je res preprosto zdrsniti v krč. V žalost, v skrbi, v strah. “Kaj zdaj, če sploh kaj?”

Tedaj me pobara moja notranja modrost tako, da moja usta uporabi za mrmranje te pesmi. Da moja usta uporabi za izražanje zaupanja življenju: “Notranja učiteljica, vodi me, notranja učiteljica, klanjam se ti. Vem, da ti že veš, na katerem delu svoje poti sem, dovoli mi, da delujem v skladu z lastno resnico.”

Hvala.

Ker če zaupam notranji učiteljici, potem se lahko teh dveh dni in dveh noči spominjam s sladkim priokusom v ustih in z odpritm srcem, ki mi ga je vztarjno mehčalo zrenje v njegove oči, dobro znane iz časov, ko sva bila oba še zelena. Ne?

Ja. Mislim, da je najboljša izbira.

Ah, mlada ljubezen.