Ne čaka – pričakuje me!

Včasih sem tako rada tekla. No, v bistvu ne vem, koliko je resnice v tem, da sem uživala, ko so moja stopala v belo-zelenih Mizunkah topo udarjala ob beton, ampak rada sem imela vsaj eno stvar v zvezi s tekom: razdaljo. Ja, včasih sem rada tekla. Kajti ko sem tekla, sem bežala. Bežala sem pred …

Nadaljuj z branjem Ne čaka – pričakuje me!

Porodna zgodba

Že večkrat sem skušala izpisati vsebino svojega srca in vsakič obstala pri nekaj stavkih. Ni šlo. Ker me je grizla vest. Ker sem med porodom vztrajno predajala svoje telo Materi Naravi, pri tem pa le malo razmišljala. Pardon, nič razmišljala. O ničemer in nikomer. In s tem niti o sebi in ne o Svarunu. Namesto tega sem zaupala, …

Nadaljuj z branjem Porodna zgodba

Lužice, jezica, obred prehoda

Zadnjih nekaj dni sem se veliko jezila. Znova sem namreč podoživljala tisti znani občutek, ki me je – preden sem se prejšnji mesec dokončno (in vendarle lahkotno) odločila, da ga spustim – spremljal zadnjih šest let mojega življenja. Ta občutek je eden tistih, ki se nadte priplazijo od zadaj, te zgrabijo za vrat in ti …

Nadaljuj z branjem Lužice, jezica, obred prehoda