Obilje, ki si ga želimo vsi

20181111_112558_7910

Najbrž ste že slišale. Pravijo nekako takole: iz občutkov pomanjkanja v sebi ne boš nikoli dosegla obilja, ker ne moreš pridet iz A do B brez občutkov, ki pritičejo B-ju, ok? In tukaj je kot prvo smiselno govoriti o naši človeški navezanosti na formo, ki POTREBUJE otipljiv, viden, jasen, glasen dokaz, da živimo v obilju, sicer tega ne bomo verjeli.

*Kaj je tisto v nas, kar rabi dokaz?

*Kaj je tisto v nas, kar ve, da temu še ni tako?

Fanfare: naš um. Naš um je tisti, ki ne verjame, da je nekaj (beri: vse) mogoče. Naš um, ki ima približno isto funkcijo kot naša draga, zaščitniška nona: ljubi nas neskončno in zato bi nas rada zavarovala pred vsem – in za povrh še svetom. Jaz sem moji noni vedno zavijala z očmi, ker njeno zaviranje čudovito špila na strune moje upornosti, in ja, še vedno se kdaj zalotim, ko skušam ta starega psa učiti novih trikov. Ampak vedno bolj se mi zdi, da nona ne potrebuje mojih pridig, ampak zgolj preprosto, sočutno, iskreno zagotovilo, da: »Ja, vsepovsod na svetu bom šla, ker pač – ne, meni ni najlepše doma. Obljubim pa, da bom vedno pazila nase, kot si to doslej ti počela”.

In, veste kaj? Zdi se mi, da rabi ego podobne besede. Ne potrebuje našega upora in obsojanja, kot uči dandanes marsikdo, ki verjame, da je ego naš najhujši sovražnik in na splošno pač največje zlo. Kako le? Če je ego del nas, kar tudi je, je tu z namenom. In boljšega časa kot sedaj še ni bilo, da se z njim prenehamo boriti in namesto tega naučimo sodelovati. Zdi se mi naravnost krivično, da naš um vsi duhovne iskalci in iskalke prej ko slej okličemo za »zloglasnega« preprosto zato, ker ne verjame. Tudi jaz sem ga. Ampak potem mi je šinilo … Kaj pa, če s tem, ko ne verjame, naš um zgolj opravlja svoje delo? Kaj, če nam s svojo nezaupljivostjo samo venomer ponuja nove priložnosti, da okrepimo svojo lastno vero? Kaj, če sploh ni tako trd pogajalec, za kakršnega ga imamo, ampak si – nasprotno – v resnici na smrt (replika tistim, ki bi radi um razvrednotili) želi, da bi ga me prepričale v to, da je v življenju vse prav in vse lepo in – pazi to! – da je v življenju mogoče čisto vse?

Ena mojih najljubših misli gre tako: »Those who are certain of the outcome can afford to wait and wait without the anxiety.« Torej: tisti, ki jasno vidijo svoj cilj, si lahko privoščijo čakati in čakati, preden ta cilj dosežejo.

Vem, vem, kaj boste rekle: »Če je pa čakanje včasih takooooo f*king doooooolgo! Mater, ej!«

Ampak, hm … saj nikoli zares ne čakamo, kaj?

Vedno nekaj počnemo.

Vedno nekaj počnemo.

Vprašanji sta le: kaj počnemo namesto tistega, kar si želimo početi in zakaj ne počnemo raje tistega, po čemer hrepenimo?

Jaz sem odličen zgled ženske, ki je počela nekaj drugega kot tisto, kar si je v resnici želela početi.

Od nekdaj sem sicer vedela, da si želim stopati po svoji poti in biti sama svoja šefica, toda šele Svarun mi je dal zares moč, da se odločim: »V tem svetu bom počela vse, kar mi je ljubo in od tega ne samo preživela, ampak tudi živela – polno, sočno, slastno življenje, kakršnega si želim (in torej tudi zaslužim).« In ker nisem vedela, kam, sem šla tja, kjer sem znala biti šefica – v kuhinjo. Odraščala sem ob mami in baki in teti in kumi iz Međimurja, ki so v kuhinji velike, velike mojstrice, zato sem se od malega učila veščin in ljubezni do kuhe in naposled zrasla v nekoga, ki je vedel, da se v kuhinji pač znajde. Po tistem, ko mi je v nosečnosti polnovredna prehrana pomagala zares zaključiti vojno do svojega telesa v obliki motenj hranjenja, pa sem želela zdrave grižljaje deliti z vsemi in ob tem tudi preživeti sebe in svojega sina. Pa sem. Delila in preživela. Zadnja tri leta ste imeli veliko srečo, če me niste našli v kuhinji ali pa na kakem štantu, kjer sem prodajala svoje energijske ploščice in ostale al-Iksirjeve dobrote. Dobila sem tisto, kar sem želela: da bi s svojim kuhinjskim ustvarjanjem preživela.

No, kmalu sem ugotovila, da golo preživetje ni zame. Ni zame, ker ni dovolj zabavno. V resnici sploh ni zabavno, da moraš ob vsakem odhodu v trgovino pomniti stanje na računu in na poti do blagajne seštevati artikle v košarici, da se ne bi bilo treba ob previsoki cifri smešiti in kaj »tornirati«; da ne govorim, kako ne-zabavno je šele to, da moraš svojemu otroku pred vrati trgovine vsakič dopovedati, da »si v tem trenutku (beri: vedno!) ne moreva privoščiti« kupovanja legic, kokosove vode in na splošno ničesar, kar ne nujno potrebujeva.

Na enem takem pohodu v trgovino letos, sem se ugriznila v spodnjo ustnico in pomislila: »Ampak … ampak … jaz nisem tukaj, da bi živela iz roke v usta, porko svet! Ne spomnim se, da bi to kdajkoli podpisala.«

V kuhinjo sem šla, ker se nisem ukvarjala s prepričevanjem svojega uma, da zmorem početi tudi tisto, po čemer hrepenim že odkar vem zase in teh nekaj let sem potrebovala, da sem začela ceniti udobje – in ceniti svoje zmožnosti, kako priti do tega udobja.  Vseeno. Ne glede na to, kako kontradiktorno se to sliši, mi je življenje v pomanjkanju veliko dalo.

Okrepilo me je v veri, da si pomanjkanja preprosto ne želim več. Saj sem pisala o tem, da smo kraljice, tako ali drugače, mar ne? In kraljice si zaslužimo udobje. In ne samo, da si udobje zaslužimo – kraljice vemo, da nam udobje pripada. In če tega udobja tukaj še ni, nam ženska esenca, kolektivno morje ženskosti, vedno nudi orodja, kako do vsega, kar si zares želimo. Poleg tega me je življenje iz pomanjkanja učilo o tem, da mojo izkušnjo obarvajo moja čustva glede te izkušnje in dokler čustva ločujem na dobra in slaba iz moje moke pač ne bo tistega kruha, ki si ga želim – iz mojega vsakdana pa ne življenja. Ne glede na to, kako v kuhinjskem ustvarjanju uživam, mi je začela kuhinja kaj kmalu rezati peruti. Jaz sem ptica, ki ljubi svobodo prostranosti neba, cel svet je moj dom! Želim si slediti klicu iz globin, ki me snubi, da ustvarim zase in za svojega sina življenje, o kakršnem si za štedilnikom, ki je bil moja prva postojanka, nisem upala več niti sanjati – za sanjami, ki pa so od nekdaj živele v meni, pa je ostajal samo srce parajoč krik.

Zdaj vem: obilje me čaka tu, kjer je moje srce. Tu, v mojem poslanstvu, o katerem sem ljubeznivi fotografinji Ivi, avtorici zgornje fotografije, na njeno priprošnjo danes poslala teh nekaj stavkov:

Sem Tamara Mihalič, mama, ženska, ljubimka in, kot vsaka izmed nas, še mnogo, mnogo več. Od nekdaj sem vedela, da želim hoditi po svoji poti, toda šele ko se je rodil moj sin, sem v sebi začutila moč, da se odločim: v tem svetu bom počela vse, kar mi je ljubo in od tega ne samo preživela, ampak živela – polno, sočno, slastno življenje, kakršnega si želim (in torej tudi zaslužim). Moje poslanstvo je GLAS in v tem trenutku ga najbolj usmerjam v blog al-Iksir, kjer pišem o zelo osebnih temah, skupnim vsem ženskam, in v moj književni prvenec Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide spomladi prihodnje leto. Povod, da sem se začela na svojem blogu tako razgaljati, je bil klik, ki se je zgodil lani poleti nekje na Dragonji in me iz moje drame predramil z odločnimi, jasnimi besedami: med seboj smo si lahko sicer navidezno zelo različne, toda tisto, kar doživljamo v sebi, je bolj podobno kot pa različno. Tisto, kar doživljamo navznoter, nas povezuje – in v upanju, da se ob branju mojih zapisov vsaka ženska počuti malo manj samo (ali čudno!) v svojem notranjem svetu, se moje poslanstvo razvija in nadaljuje. Hvala vsem, ki me berete; s tem mi dajete blagoslov, da nadaljujem na poti, ki me osrečuje.

P.S. Hvala, Sara, za večno obilen navdih pri usvajanju svoje moči. Ah!

Just a reminder_ (2).png

Advertisements

Jaz sem nevihta

Odkar prisluškujem svojemu menstrualnemu ciklusu, se vedno pripravim na lutealno fazo, na čas med ovulacijo in menstruacijo. Pripravim se tako, da bolj intenzivno skrbim zase in da bolj doživeto ljubim samo sebe.

Lutealna faza je jesen našega cikla – bogata, pisana, dišeča. S tem je tudi čas, ko se naužijemo vsega obilja, ki nas obdaja. In včasih, ko se zdi, da obilja ni, je jesen čas, da se z vso ljubeznijo do sebe nežno opomnimo na vsa čustva, vse občutke, vse vtise, vse izkušnje, vse užitke, vse ljudi, s katerimi nam je dano odvijati darila. Ko ozavestimo hvaležnost za svoje polno, pisano življenje, lahko v lutealni fazi izkusimo vznemirjenje, toplino in hvaležnost božičnega jutra namesto zloglasnega in osovraženega takoimenovanega predmenstrualnega sindroma.

Zloglasnega in osovraženega, kaj?

No, ja. V življenju sem izkusila zelo veliko zelo intenzivnih lutealnih faz, te pa so bile vedno bolj intenzivne, ko sem bila v partnerskem odnosu. Tedaj sem se dobesedno cel mesec poprej tresla, kako me bo spet razmetavalo naokrog; in vedno me tudi je. Nenapovedano, nekontrolirano sem samo v nekaj minutah zamenjala več čustev in več izraznih oblik, pri čemer sem se, nemočna, nebogljena, vztrajno metala v vrtinec, ki ga hranil moj strah. Strah? O, ja. Strah pred tem, da pogledam svojim čustvom naravnost v oči, je pustošil okrog mene kot pobesneli divji žrebec, medtem ko sem jaz vdano štela minute, dokler se bo njegov stampedo izkazal za usodnega.

Jeseni bo dve leti, odkar me je draga sestra Anja držala za roko, ko sem prvič v življenju pogledala strahu v oči – in prvič v življenju zares čutila vsebino svojega srca. Prvič nisem pred čustvi spakirala in zbežala na varno, ampak vstala in obstala, trdno, ko so tisočerih glav divjala skozi mene.

Svaruna sem peljala k staršem in si na Anjin predlog vzela cel dan za spuščanje odnosa, za katerega sem vedela, da ni podporen, nisem pa vedela, kako naj imam samo sebe rajši od ideje o ljubezni v svoji glavi. Odgovor je bil v čutenju. Čutenju, kateremu sem se vztrajno upirala in katerega sem vztrajno zapirala, odkar mi je bilo že kot Tamarici dano jasno vedeti, da so moja intenzivna čustva preveč in odveč.

Spomnim se, kako sem se ob prvem grmenju stresla in vzela telefon v roke, da zakličem na pomoč. Po dolgem, dolgem pogovoru, ki sva ga imeli zjutraj, mi je Anja na vsako moje grabežljivo iskanje utehe zunaj sebe, rekla samo: »Draga, tukaj sem zate. Ampak skozi to moraš sama.« Za nekoga, ki je svoja čustva dotlej samo prekrival, povezoval z obliži pogovorov, se mi je to zdelo nepojmljivo. Sama? Čisto sama?! Saj vendar ne zmorem, saj je vendar preveč.

Spomnim se krčevitega zvijanja na tleh svoje dnevne sobe. Spomnim se brezčasnih ur grmenja in strašanskega naliva, ki mu je sledil. Neutolažljivega joka, ki je pomagal čustvom ven, meni pa noter; neutolažljivega joka, za katerega se je zdelo, da mu ni ne konca, ne kraja. Vstala sem in šla ven. Brezciljno sem hodila ure in ure, se opotekala in padala pod točo, ki je lila iz mojih globin. Padala sem in ponovno vstajala, znova in znova, v nevihti, ki ji nisem bila kos. Dokler ji nisem bila kos. Dokler se nisem v svoji furiji dobesedno, fizično zaletela v visok grm, ki me je ustavil. Samo stala sem tam in božala listke, kot bi jih prvič videla, kot bi se jih prvič dotikala – in na nek način sem jih prav zares prvič videla in se jih dotikala. Prevzeta v občudovanju. V miru. Obstala sem, presenečena, da nevihte ni več. Niti grmenja ni bilo več.  Obstala sem in spoznala, da nevihta v resnici ni ločena od mene. Kajti nevihta sem jaz sama.

Ko mi je draga Anja prva v življenju dala potrditev, da z mojimi čustvi ni absolutno nič narobe, mi je dala hkrati dovoljenje, da jih ne samo lahko, marveč da je celo zaželeno, da jih v vsej polnosti izražam. In jih res. Odtlej lutealne faze ne dojemam več kot grožnje, marveč kot priložnost, da stopim v svojo moč. Da osedlam divjega žrebca strahu, ki vihra okrog mene, in ga zajaham. Ker zmorem. Ker je predmenstrualni sindrom v resnici samo beg od tega izobilja znotraj in zunaj mene; beg pred žrebcem, namesto ježa na žrebcu.

Hm.

Lutealna faza je tista, ko pripremo vrata svetu, da lahko odpremo pot navznoter in navzdol. V moje zavedanje običajno naplavi vse vtise, ki jim še nisem uspela pogledati v oči, vtise, ki sem jih spretno, včasih nevede, pometla pod preprogo. Do sedaj … zato ker imam šele sedaj v svojem življenju zavedanje, predvsem pa orodje za delo z njimi.

il_570xN.1583372187_sewc

Draga sestra Anja, ki jo omenjam v zgornjem zapisu, je avtorica te slike IN ustvarjalka čudovitih lanenih oblačil, med katerimi je tudi ta bela obleka, ki jo nosim. Vse njene ročno izdelane, ročno pobarvane mojstrovine lahko najdete v njeni trgovini, tukaj:

https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name