Zgodba iz Rajskega vrta

adameve1.jpg

Danes se teboj delim zgodbo iz rajskega vrta, na katero sem naletela v knjigi Tisti dnevi, ki jo imam doma že leta, ampak ker nič kaj vabljivo ne izgleda, sem jo šele včeraj prvič vzela v roke … in zazijala od presenečenja. Knjiga namreč predstavlja manifest ženske moči, ki ga sama venomer hvaležno sprejemam.

Ah, zgodbe.

Zgodbe so čudovita stvar, kajne? V zgodbah se prepoznavamo: prepoznavamo delčke sebe, ki smo jih že pozabili ali jih še nismo niti spoznali. Na tak način nas zgodbe povezujejo: s samimi seboj in tudi z ljudmi, ki so jih živeli in pripovedovali pred nami in tistimi, ki bodo morda to še počeli. Zaradi zgodb se počutimo manj same: ko spoznamo, da naša izkušnja ni tako zelo ločena od izkušenj vseh ostalih. Predvsem pa nas zgodbe učijo, da ni nič narobe in nič prav, ampak vse samo je.

To zame počne pričujoča zgodba, ki je na nek način zrcalna verzija zgodbe o stvarjenju, kot jo je začela pripovedovati in zapisovati skupina moških dolgo, dolgo let tega. Kar se mene tiče, je lahko ravno tako resnična kot tista, ki jo preberemo v Mojzesovi knjigi iz Biblije, saj pri zgodbah ne gre toliko za to, kar se je v resnici zgodilo ~ marveč za to, kdo jih pripoveduje.

Hm. Ampak če je verodostojnost zgodb tisto, kar morda zbudi skeptika v nas, pa je ena stvar, na katero se lahko pri vsaki zgodbi zanesemo, njeno povabilo. Čisto vsaka zgodba, vključno s to, nas namreč k branju povabi natanko tako: Vzemi, kar rabiš in pusti ostalo. Odločitev je vedno tvoja. 

“Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Nato še svetlobo, morja, živali in rastline. Ker mu je manjkalo še nekaj posebno lepega in modrega, nekaj mogočnega in nadrejenega, je iz rodovitne zemlje in krvi ustvaril žensko in jo poimenoval Eva. Predstavljala je simbol rodovitnosti celotne narave, ki jo je bil do takrat ustvaril. Živali in rastline so postale njene najboljše prijateljice. Da pa bi ji ne bilo treba životariti med njimi in ji sami večno opravljati vsa dela, ji je Bog dodelil še moškega. Ustvaril ga je iz krvi, ki je preostala po stvaritvi Eve in dejal: “Na svetu si zato, da boš Evi v veselje in ji boš odslej podložen. Glej, da ji boš pomagal, kjer boš le mogel!” 

Eva se je svojega tovariša razveselila in mu obljubila, da bo z njim lepo ravnala in nanj dobro pazila. In je res. Imenovala ga je Adam, ženskovnjak, ker je bil ustvarjen iz ostankov nje same. 

Bog jima je podaril čudoviti vrt, ki jima je nudil hrano in osvežitev. V vrtu sta rasli dve posebni drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in slabega. Obe drevesi sta bili po božji bolji za človeka tabu. Nekaj časa sta živela srečna in zadovolja. Eva je določala, kaj je treba storiti in pazila, da ženskovnjaka ni preobremenjevala, ker je bil videti telesno sicer nadvse krepak, psihično in duševno pa bolj ubožen. 

Zgodilo pa se je, da je ženskovnjak nekoč postal objesten in predrzen in je menil, da lahko svet obvladuje enako dobro kot Eva. Hotela je splezati na prepovedani drevesi in ukazovati živalim. Planil je kar brez razmisleka. Nič več ni hotel upoštevati prepovedi, ki je veljala za prepovedani drevesi. “Prava reč, če Eva misli, da morava upoštevati božje zakone,” si je govoril. “Zadosti dedca sem, da si lahko postavim svoje lastne. Tako ali tako mi gre to bolje od rok kot Evi in Bogi skupaj. In tudi večno hočem živeti.” Tako ravnanje ga je pripeljalo na pot pogubljenja.

Medtem se je Eva v mesečini pretegovala pod velikim drevesom spoznanja in imela dvogovore z luno. Njena prijateljica, modra kača, ji je zašepetala v uho: “Čuj, Eva, ženskovnjak se hoče sladkati na prepovedanih drevesih in si prigrabiti ženskost. Našo čudovito naravo, lastno samo ženskemu spolu, želi spraviti iz ravnotežja in oskruniti Boga.” In Eva je nenadoma spoznala razliko med dobrim in zlim, ne da bi ji bilo treba okušati sadežev z drevesa spoznanja. Drevo je bilo namreč njen prijatelj in ji je samo razodelo svoje skrivnosti. Rekla je: “Kar počne ženskovnjak, ni dobro. Moram ga rešiti, ker mi je bil zaupan v varstvo.” 

A bilo je že prepozno: Adam je že okusil prepovedane sadeže. Na drevesu spoznanja se je zgodila sprememba: čez in čez so ga prekrila ogledala, tako da je ženskovnjak videl le še sebe. Zdaj je hotel zapeljati še Evo, da bi tudi ona storila tako. Toda branila se je in vse živali so ji pri tem pomagale: “Ni dobro, če vidiš le sebe in če živiš v nasprotju z naravo. Morava živeti drug za drugega in za najine otroke,” mu je rekla. Vendar Adam ni želel ničesar slišati. 

Bog je z gromom pokazal svojo jezo. Želel je Adama pozvati k redu. Njemu pa ni bilo do tega, kajti odslej se je imel za največjega in zlagal se je Bogu: “Ženska je kriva. Ona me je nagovorila, naj jem z drevesa! in nesrečna kača jo je k temu še spodbujala! Sam pri vsem nisem nič kriv!” Bog je poklical Evo na zagovor. Ta pa ni zmogla Adama spraviti v prekletstvo in ga zatožiti, čeprav je bil zloben. “Ženskovnjak po naravi ni slab, samo zaslepljen je,” je poskušala razložiti Bogu. Ta pa je nejevoljno odvrnil: “Za kazen, ker imaš tako mehko srce, boš morala do konca svojih dni osvobajati tega moškega, porojenega iz kapelj tvoje krvi, njegove zaslepljenosti.” Eva je bridko zajokla, kajti spoznala je bila dobro in slabo, vedela je za brezizhodnost tega početja. Pa je imel Bog s svojo človekinjo sočutje in je govoril: “Ker pa tvoje srce ni le mehko, temveč tudi odgovorno, ti bom podaril še nekaj: odslej boš vsake štiri tedne med nogami zakrvavela. In iz tvoje krvi bodo nastajali novi ljudje. Tvoja kri bo svet ščitila in ga hranila. Naj bo ves tvoj ponos, saj te spominja na tvojo lastno moč, tvojo lepoto in tvojo modrost! Spoštuj jo! Kajti ta kri je kri dobrih dni. Kri ženskovnjaka pa bodi slaba in nerodovitna. Zavist zaradi tvoje krvi naj ga razžira do konca njegovih dni!” 

~ Zgodba o stvarjenju, kot jo vidi ženska (Sylvia Schneider: Tisti dnevi)

Tako, to je ta zgodba, ob kateri sem se včeraj … namuznila in nasmehnila in goreče pritrjevala … sem ji pa tudi ugovarjala in nasprotovala in na koncu prišla do tega, da sploh ni važno, kaj je in kaj ne ~ marveč kaj to sproža v meni. 😉

Kako si jo pa ti doživela?

Ljuba ženska, povabim te tudi, da si pogledaš program SAJ CVETIŠ!, v katerem se bomo urile v skrbi zase, zaradi katere bomo lahko cvetele skozi vse letne čase, okronale pa ga bomo s praznovanjem majske polne lune v ženskem krogu. O programu lahko več izveš na tej povezavi: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis. Medtem pa toplo vabljena v  naš krog Attha sestrstvo na fb.

Attha sestrstvo (6)

Advertisements

Jaz sem nevihta

Odkar prisluškujem svojemu menstrualnemu ciklusu, se vedno pripravim na lutealno fazo, na čas med ovulacijo in menstruacijo. Pripravim se tako, da bolj intenzivno skrbim zase in da bolj doživeto ljubim samo sebe.

Lutealna faza je jesen našega cikla – bogata, pisana, dišeča. S tem je tudi čas, ko se naužijemo vsega obilja, ki nas obdaja. In včasih, ko se zdi, da obilja ni, je jesen čas, da se z vso ljubeznijo do sebe nežno opomnimo na vsa čustva, vse občutke, vse vtise, vse izkušnje, vse užitke, vse ljudi, s katerimi nam je dano odvijati darila. Ko ozavestimo hvaležnost za svoje polno, pisano življenje, lahko v lutealni fazi izkusimo vznemirjenje, toplino in hvaležnost božičnega jutra namesto zloglasnega in osovraženega takoimenovanega predmenstrualnega sindroma.

Zloglasnega in osovraženega, kaj?

No, ja. V življenju sem izkusila zelo veliko zelo intenzivnih lutealnih faz, te pa so bile vedno bolj intenzivne, ko sem bila v partnerskem odnosu. Tedaj sem se dobesedno cel mesec poprej tresla, kako me bo spet razmetavalo naokrog; in vedno me tudi je. Nenapovedano, nekontrolirano sem samo v nekaj minutah zamenjala več čustev in več izraznih oblik, pri čemer sem se, nemočna, nebogljena, vztrajno metala v vrtinec, ki ga hranil moj strah. Strah? O, ja. Strah pred tem, da pogledam svojim čustvom naravnost v oči, je pustošil okrog mene kot pobesneli divji žrebec, medtem ko sem jaz vdano štela minute, dokler se bo njegov stampedo izkazal za usodnega.

Jeseni bo dve leti, odkar me je draga sestra Anja držala za roko, ko sem prvič v življenju pogledala strahu v oči – in prvič v življenju zares čutila vsebino svojega srca. Prvič nisem pred čustvi spakirala in zbežala na varno, ampak vstala in obstala, trdno, ko so tisočerih glav divjala skozi mene.

Svaruna sem peljala k staršem in si na Anjin predlog vzela cel dan za spuščanje odnosa, za katerega sem vedela, da ni podporen, nisem pa vedela, kako naj imam samo sebe rajši od ideje o ljubezni v svoji glavi. Odgovor je bil v čutenju. Čutenju, kateremu sem se vztrajno upirala in katerega sem vztrajno zapirala, odkar mi je bilo že kot Tamarici dano jasno vedeti, da so moja intenzivna čustva preveč in odveč.

Spomnim se, kako sem se ob prvem grmenju stresla in vzela telefon v roke, da zakličem na pomoč. Po dolgem, dolgem pogovoru, ki sva ga imeli zjutraj, mi je Anja na vsako moje grabežljivo iskanje utehe zunaj sebe, rekla samo: »Draga, tukaj sem zate. Ampak skozi to moraš sama.« Za nekoga, ki je svoja čustva dotlej samo prekrival, povezoval z obliži pogovorov, se mi je to zdelo nepojmljivo. Sama? Čisto sama?! Saj vendar ne zmorem, saj je vendar preveč.

Spomnim se krčevitega zvijanja na tleh svoje dnevne sobe. Spomnim se brezčasnih ur grmenja in strašanskega naliva, ki mu je sledil. Neutolažljivega joka, ki je pomagal čustvom ven, meni pa noter; neutolažljivega joka, za katerega se je zdelo, da mu ni ne konca, ne kraja. Vstala sem in šla ven. Brezciljno sem hodila ure in ure, se opotekala in padala pod točo, ki je lila iz mojih globin. Padala sem in ponovno vstajala, znova in znova, v nevihti, ki ji nisem bila kos. Dokler ji nisem bila kos. Dokler se nisem v svoji furiji dobesedno, fizično zaletela v visok grm, ki me je ustavil. Samo stala sem tam in božala listke, kot bi jih prvič videla, kot bi se jih prvič dotikala – in na nek način sem jih prav zares prvič videla in se jih dotikala. Prevzeta v občudovanju. V miru. Obstala sem, presenečena, da nevihte ni več. Niti grmenja ni bilo več.  Obstala sem in spoznala, da nevihta v resnici ni ločena od mene. Kajti nevihta sem jaz sama.

Ko mi je draga Anja prva v življenju dala potrditev, da z mojimi čustvi ni absolutno nič narobe, mi je dala hkrati dovoljenje, da jih ne samo lahko, marveč da je celo zaželeno, da jih v vsej polnosti izražam. In jih res. Odtlej lutealne faze ne dojemam več kot grožnje, marveč kot priložnost, da stopim v svojo moč. Da osedlam divjega žrebca strahu, ki vihra okrog mene, in ga zajaham. Ker zmorem. Ker je predmenstrualni sindrom v resnici samo beg od tega izobilja znotraj in zunaj mene; beg pred žrebcem, namesto ježa na žrebcu.

Hm.

Lutealna faza je tista, ko pripremo vrata svetu, da lahko odpremo pot navznoter in navzdol. V moje zavedanje običajno naplavi vse vtise, ki jim še nisem uspela pogledati v oči, vtise, ki sem jih spretno, včasih nevede, pometla pod preprogo. Do sedaj … zato ker imam šele sedaj v svojem življenju zavedanje, predvsem pa orodje za delo z njimi.

il_570xN.1583372187_sewc

Draga sestra Anja, ki jo omenjam v zgornjem zapisu, je avtorica te slike IN ustvarjalka čudovitih lanenih oblačil, med katerimi je tudi ta bela obleka, ki jo nosim. Vse njene ročno izdelane, ročno pobarvane mojstrovine lahko najdete v njeni trgovini, tukaj:

https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Sanje iz Menstrualnega Kotla

Mesec je naokrog. Menstruacija je spet tu. In tokrat je s seboj prinesla Delo, pred katerim sem se tresla mesece in leta. Jejhata, ja. Raziskovanje lastnih globim je super stvar, ampak samo, če sem pripravljena slišati, kaj mi imajo povedati.

Instinktivno bi seveda raje, tako kot običajno, nekam zbežala, kot se potopila v vsa čutenja, ki si jih nikoli nisem dovolila čutiti. Ampak ne. Tokrat sem pripravljena pogledati v oči vsemu čutenju, pred katerim sem se skrivala, ker sem tedaj predvidevala, da bi me zlomilo. In dovoliti, da me okrepi; da opravi svoje delo, mi poda svoje darilo.

Nedolgo nazaj sem bila pri moji prijateljici Nadji, ki je djotiš astrologinja, in mi je na najbolj čudovit in sočuten in jasen način predala svoj vpogled v mojo rojstno karto. Ustavili sva se pri partnerskih odnosih. Seveda sva se. Jasno, da sva se. To področje me od venomer bega. Hkrati čutim, da je zame zelo pomembno, in hkrati se je doslej prav vsakič izkazalo za … hm, sila izzivalno (kar je povsem naravno in razumljivo, saj odnos vključuje (najraje samo) še eno osebo, ki rabi svoj čas in prostor). Rekla je, da je ena mojih glavnih nalog v tem življenju ustvariti duhovno partnerstvo, kar sem sama v sebi že dolgo čutila. Vse lepo in prav. Potem pa mi je povedala, da je moj drugi otrok na neki poziciji, kjer nanj vpliva to in ono … in naj še pred drugim otrokom predelam svoje pretekle odnose, saj bi lahko sicer moj drugi otrok lahko imel esenco mojih prejšnjih partnerjev. Nadja tega sicer nikoli ne bi tako determinantno izrazila, saj raje kot v določanje, izvzemanje in zapiranje v kletke, verjame v svobodno voljo, toda sporočilnost je bila približno takšna: prežvečiti in izpljuniti vse, kar me je v odnosih globoko prizadelo, pa si nisem nikoli dovolila priznati.

Vedela sem, da je dela veliko. Vedela sem, da še obstajajo srebrne nitke, ki me povezujejo z nekaterimi moškimi, ob katerih sem se učila biti ženska. Čutila sem nitke. In vedela, da me bo Delo našlo samo, ko bom nanj pripravljena. In me je.

Odkar sem bila pri Nadji, sanjam moške, s katerimi sem nekoč ustvarjala dvojino, in se v sanjah z njimi mirim. In tako je bilo tudi to noč. Sanjala sem, da je prišel moj nekdanji partner po nekaj mesecih tišine spet nenajavljen trkat na moja vrata. To je v resnici storil natanko eno leto tega, triindvajsetega aprila lani, in to še vedno dojemam kot najbolj romantično stvar, ki jo je kdo kdaj storil zame.

V sanjah sem ga bila vesela, predvsem pa sem ga bila žejna in lačna. Kaj kmalu sva obudila najino strast. Najina  strast je vedno služila kot lepilo, ki naju je držalo skupaj. Hitri vžig, sem temu rada rekla: poljub vzplamti v eksplozijo mravljincev po vsem telesu, ki naenkrat odklenejo vse moje čutne celice in jih s tem naredijo porozne in permeabilne. In željne in voljne. In tik preden se je najina dvojina združila v ednino, sem zastokala v nezaupanju. Moje nezaupanje je bilo razredčilo, ki je topilo najino ljubezen. Tik preden sem se mu predala, vsa pripravljena in hotna, sem skozi zaprte ustnice in zaprto srce zasikala: »A se lahko s čim okužim? A si s kom bil, medtem ko nisi bil z menoj?«

In na lepem mi reče: »Saj sem še. Z Mario Eleno.«

»Kdo za vraga je Maria faking Elena?! In zakaj sploh obstaja?« je začela ranjena žival v meni rjoveti in rohneti ob besedah človeka, ki ga imam še vedno tako zelo rada (in ne samo v sanjah); človeka, ki mu bom večno hvaležna za vso svobodo, ki sem jo ob njem našla v sebi, in zato, ker je bil predan oče mojemu sinu. Počutila sem se izdano … in ko sem se iz sanj prebudila, je bila ena izmed prvih slik, ki so me pozdravile, dogodek izpred trinajstih let, ko sem prvič zavohala izdajo.

S prvim fantom sva imela proti koncu najinega druženja odprt odnos, ki nama je dajal svobodo, da eksperimentirava tudi z drugimi ljudmi. Pri osemnajstih bi bil za marsikoga (predvsem moškega spola) to sanjski odnos, a jaz sem le s težavo privolila vanj. Fanta sem imela rada, zabavno nama je bilo skupaj in nisem si želela zaključiti odnosa, ko mi je povedal, da »mu ni fajn biti tako navezan na nekoga, ki ga tako malo vidi«. Res sva se malo videla: jaz sem hodila v šolo v Sežano, on v Gorico, nihče od naju še ni bil polnoleten in ni imel izpita za avto, poleg tega moji starši niso podpirali najinega odnosa, zaradi česar ni bil dobrodošel pri meni doma in je bil edini način, da se vidiva, v Sežani, kamor se je pa med tednom on šele pozno vračal. Malo sva se videla, ampak jaz ga nisem uspela pogrešati, ker sem imela izjemno posesivno družbo anoreksije. Ker ga nisem hotela povsem izgubiti, sem sklenila kompromis sama s seboj in privolila v odprt odnos, katerega ideja mi ni bila nikoli blizu. Spustila sem svoje meje in z njimi sem spustila tudi raven svoje intimnosti, saj sem od tedaj gradila zgolj na kvantiteti in ne na kvaliteti. Moj fant pa je po drugi strani, delal na kvaliteti in ob meni zgradil odnos s še eno punco, ki jo je naključno spoznal že precej zgodaj v najinem odprtem odnosu … in mi o njej seveda vse povedal – tak je bil najin dogovor.

Nekega večera je bil v Sežani velik žur in fanta sem hotela presenetiti s tem, ko mu nisem povedala, da prihajam. Presenetila pa sem samo sebe.

Ga najdem v množici, se ga razveselim, ga objamem in poljubim, naletim pa na krč, na oklevanje z njegove strani. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, saj je bila največja vrlina mojega zračnega fanta ravno sproščenost, lahkotnost, pretočnost.

»Maria Elena* je danes tukaj,« mi pokorno pove.

V meni se prebudi patriarhalna tekmovalnost, ki pravi, da sem bila jaz prva in sem zatorej jaz bolj pomembna in bolj upravičena do deležnosti njegovih nežnosti: »Ja, in?«

Tišina. Živčen, prisiljen nasmeh. V meni pa se ranjena žival pripravlja na svoj zadnji krik.

»Staš, kaj bi mi rad povedal?« brzdam svojo bolečino.

»Ja … sem je prišla zaradi mene in … danes bom pač z njo,« pogleda v tla in tja zaluča tudi moje srce.

Nisem počakala na njegov pogled. Obrnila sem se na petah in odvihrala. Slika pred očmi se mi je majala, pa nisem bila do tedaj še nič spila. Tresla sem se v telesu in tresla v duši. Čutila sem, kako se odpira Pandorina skrinjica … in tiste temačne teme, ki je govorila o izdaji, nisem hotela izkusiti. Plašila me je do kosti, zato sem ji utekla. Tistega večera sem spila in pokadila več, kot vsi njegovi prijatelji, ki so mi delali družbo na klopci v parku. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti. In vse nadaljnje dni sem iz telesa, ki me je, osamljeno, vabilo k čutenju, zatekala v um, v fantazije in v paralelno resničnost, v kateri nikoli ne doživim zavrnitve. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti.

Bolečino ob izdaji sem potlačila za dobrih trinajst let. Strah, ki ga je sprožil ta dogodek, je hranil moje prepričanje, da sem manjvredna, dobrih trinajst let. In to prepričanje je bodrilo moje nezaupanje in ljubosumje, ki sem ju živela še v zadnjem odnosu.

Izdaja? Izdaja je samo način, na katerega nam sočlovek, brat ali sestra, sporoča o svoji percepciji. Izdaja mi nič ne pove o meni. Ne govori o tem, da je z mano nekaj narobe. Zavrnitev je del življenja, tako kot vdih in izdih. In boli me lahko samo, če verjamem, da je z mano dejansko nekaj narobe. Tistega poletja, ko sem bila stara osemnajst let, sem zapriseženo verjela, da sem manjvredna, in ko mi je fant povedal, da bo tisti večer preživel z drugo punco, je bila to le voda na mlin mojega prepričanja.

Ampak dovolj. Sedaj vem, da je bolečina zgolj odsev lastnega prepričanja o sebi. Boli me, ko se ego strese, ker se boji, da bo izvedel tisto, v kar me vestno, dan na dan prepričuje: da nisem vredna ljubezni. On v to verjame, ne jaz.

Hm, v kaj pa verjamem jaz?

Jaz verjamem, da sem vredna vsega, kar lahko stlačim v svoj objem. In če česa še ne uspem zaobjeti, to pomeni, da se moram samo bolj odpreti: bolj razširiti prsni koš, bolj pomoliti srce na plano (brez strahu, da mi kdo kaj vzame), in bolj razpreti svoje roke v krila, ki bodo ves svet ovila.

Sedaj se pripravljena, da začutim in prečutim vse, k čemur me vabi moje telo, moja modrost. Da končno spustim vse, kar je prišlo k meni in sem vzela za svoje, ker je pač hranilo nek del mene.

Hvala sanjam, da me vozijo po svoji notranji pokrajini in da ne zamudijo priložnosti, ko lahko s prstom vestno pokažejo na vse, kar je bilo pometeno pod preprogo čutenja.

In hvala vsem mojim moškim, katerih odmevi me učijo, kam si zares želim iti.

Pripis: Po tem, ko sem zaključila tale zapis, me je nase prikovala školjka. Za pol ure. In spuščala sem in še fizično spustila vse in ustvarila prostor za novo … in prvič sem zares povezala, kako organsko se menstrualno spuščanje dogaja na vseh nivojih, na umskem, na dušnem in na zelo fizičnem.

*ime punce sem namenoma spremenila, da se ujema s imenom, ki so mi ga prišepnile sanje

menstruation

Bolečina je dobra novica

Med vsako menstruacijo spuščam, izdihnem, umiram, pokopljem.  Kaj?

Majhnost. Manjvrednost.
In največjo laž, ki ji včasih (čeprav samo za trenutek) še vedno verjamem: da je TEMA slaba.

Tema je približno polovica vsega, kar je.
Tudi nas.
Če smo pripravljeni sprejeti, da je približno polovica nas slaba, potem je lažje razumeti, zakaj mnogi izmed nas še vedno mislijo, da potrebujejo odrešenika. Mar ne?

Ne, tema ni slaba. Je prijetno udoben kotel, iz katerega vse vzklije.

Naše ideje. Naši projekti. Naše kreacije. Naši fizični otroci.

Naša resnica.

O, ja, tudi resnica izvira iz teme. Da jo lahko slišimo, pa potrebujemo tišino.

Zadnji teden sva s Svarunom v karanteni. Življenje je novačilo kozje pastirčke, temu pa malček ni mogel odreči in tako sedaj pase kozice. Če naj to povem tako, da me razume vesoljna Slovenija: malček preboleva norice, ki jim afektivno radi rečemo “vodene koze”. Ja, na bolniški sva, vsa pikčasta (pri meni je pikčasta samo obleka, v kateri se zadnje dni smukam naokrog) in vesela. Čas si krajšava z ustvarjalnimi rapsodijami. In s smejanjem. In imava se čudovito. No, sedaj že. Vendar sprva ni bilo tako.

Kot mami, ki ni uslužbenka, ampak ustvarjalka, se mi je pogled na prvo pikico na sinovem hrbtu dodobra zataknil v grlu. Seveda, obveščena sem bila o epidemiji, vendar pa sem potihem molila, da nas tokrat zaobide, misleč, da so moji ustvarjalni inačrti pomembnejši od celodnevnega igranja. Kaj pa živež? In moja knjiga? No, ja. Človek obrača, Boginja obrne. Tokrat je obrnila tako, da se znova naučim sprejeti, kar mi je dano. In da se priučim, česar pravim, da si v prihodnosti več želim: življenja iz ženske esence. Resničnega življenja. Takšnega, ki se zgodi, ko po dolgem prestopanju samo zajameš zrak in skočiš v vodo in … splavaš. Tako resničnega življenja si želim. Takšnega, v katerem vso pozornost usmerjam v pisanje knjige, pa se potem zgodi, da sin zboli, in da vso svojo ljubečo pozornost preusmerim na njegovo dobrobit … in potem s svojo pozornostjo poskušam žonglirati. To se pravi, poskušam dokler mi ne uspe. Žogica pade, prvič, drugič, tretjič pa že leti. Takšnega resničnega življenja si želim! Takšnega, v katerem zmore moja ljubeča pozornost žonglirati z obema žogicama naenkrat.

Dokler se ne zgodi, da življenje za nadaljno učenje poskrbi.

Na tretji dan bolniške me preseneti s tretjo žogico za žongliranje.

Menstruacijo.

Med vsako menstruacijo se življenje zame ustavi. Vzamem si dan ali dva, ko ne delam ničesar, »kar bi morala«, ničesar, kar mi ne paše, predvsem pa nič, kar vključuje stanje na nogah, saj me v tem času predvsem meča zelo bolijo. Vzamem si dan ali dva, ko sem povsem pripravljena sprejeti, da je ležanje na rdečem kavču in pitje nečesa toplega, pri čemer mi noge greje rdeča in črna dekica iz Indije, vse, česar si želim. Moje oči so uprte navznoter, čeprav se morda zdi, da kdaj nepremično zrem v strop tudi pol ure naenkrat. Moje oči so uprte navznoter, da uzrejo vse, kar mi več ne služi in vse, kar komaj čaka, da mi lahko začne služiti.

Na menstruacijo si vzamem dan ali dva, da sem v temi. In v tišini.

Žongliranje? Lepo vas prosim.

Tedaj se godijo le osnovne stvari.

Vdih. Izdih. Hranjenje. Spuščanje. Umiranje, pokopavanje. Takšne zadeve.

Tokrat si dneva ali dveh za počitek nisem vzela. Obdajala me je temna tančica, to že, ampak tudi z njo sem se s Svarunom igrala bizona in tigra (uganete, kdo je pri nas rad predator?) in skušala z norčavim hihitanjem ublažiti rdečkasto srbečico. Neskončno sem hvaležna za oboje, predvsem pa za to, da sem lahko mama tako resničnemu bitju. Neskončno sem hvaležna, da v sebi lahko prepoznam, kaj kdaj rabim. In neskončno sem hvaležna, da pride vsaj eden od mojih staršev vsak dan obiskat svojega dragega vnukca. Takoj, ko je včeraj prišla mama s Svarunom gradit letalsko floto, sem torej jaz smuknila ven. Na moj travnik, ki ga že prav drzno poljublja pomlad.

Sezula sem se in hodila. Svežina je izpod mojih stopal vdihovala življenje mojemu telesu.

Pomembno mi je bilo samo dihati. Globoko dihati.

In pomembno mi je bilo samo čutiti. Sebe in svojo resnico.

Ko sem prišla do roba, kjer se razgalja pogled na morje, sem z božajočo lepoto v očeh ustavila korak in zaprla oči. Ko zaprem oči, lahko zaslišim, kaj mi notranjost govori. Eno roko sem položila na brbotajočo maternico in drugo na srce, nato pa …

Nič kaj pripravljena začutim bolečino. Rezka bolečina skozi srce mi v očesu utrne solzo.

Neprijetno mi je, rada bi šla.

Neprijetno mi je in bojim se, da je ta bolečina samo vrh ledene gore bolečine, ki je nisem pripravljena sprejeti.

Neprijetno mi je, rada bi odšla … ampak ostanem. Obstanem. Z eno roko na srcu in drugo na maternici. Obstanem, ker slišim bolečino. In vem, da mi ima nekaj povedati.

V srcu spet zaslišim odmev njegovega smeha. Smeha, ki sem ga oboževala. 

Slišim tudi odmev svojih korakov, ki so me odločno nosili proč od tega smeha. Vsakič znova, vsakič težje.

Ob spoznanju, da ni nikoli odšel, ker je še vedno tu, v srcu, bi moje oko bolečino najraje izjokalo. Če se mi v tistem obraz ne bi razjasnil v nasmeh.

Roka, ki je prej srkala iz srca, je sedaj začela nežno božati. In zaslišala sem mehak, sočuten glas, ki ga običajno slišim le, ko pripomore k pomirjanju razburjenega Svaruna: »Še si tukaj, bolečina, kaj?«

Razveselila sem se svoje bolečine. Razveselila sem se je bolj, kot sem se petindvajset let tega nekje ob tem času veselila čokoladnih pirhov za Veliko noč. Razveselila sem se je, ker je bolečina vedno, brez izjeme dobra novica, ne glede na to, kako neprijetno jo je čutiti.

Bolečina namreč pomeni, da sem tu. Tu, v telesu. Tu, v tem trenutku. Tu, v izkušanju.

Bolečina priča o velikem uspehu. Obstati v neprijetni izkušnji terja veliko poguma, veliko ljubezni do sebe. Znano je, da duša išče zasilne izhode, ko je bolečine preveč. Žrtve zlorab, tako verbalnih, kot fizičnih in seksualnih, pogosto pričajo o tem, kako so ob travmatičnih dogodkih zapustili telo in nekje zviška gledali, kaj se mu dogaja. Drugi izhod so pač odvisnosti. Sama sem še kako desetletje tega, ko je bila bolečina premočna, enostavno zbežala iz telesa, v anoreksijo. Jaz sem izbrala odvisnost od hrane in ljubezni, nekateri pač izberejo droge, igre na srečo, seks, vse od naštetega? Scenarij je vedno beg, rezultat pa ločenost od svoje resnice.

Tokrat ne. Hvaležna sem, da zmorem zaobiti scenarij, ki mi je dolga leta krojil življenje. Zaradi poguma, ki je brezpogojna samozavest. Zaradi ljubezni do sebe, ki je brezpogojno sprejemanje sebe. In zaradi zavedanja, da je to mehko, lepo, gladko, krepko, dlakavo, zmožno telo v resnici moj edini dom. Telo je dom, ki sem ga dobila, da lahko izkušam vse izrazne oblike svoje duše. In bolečina je samo ena izmed teh. Poleg radosti. Veselja. Sreče. Strahu. Razočaranja. Dvoma. Tesnobe. Sodbe. Poguma. Razigranosti. Poželenja. Zadovoljenja. Saj veste.

menstruacija1