Ne čaka – pričakuje me!

Včasih sem tako rada tekla. No, v bistvu ne vem, koliko je resnice v tem, da sem uživala, ko so moja stopala v belo-zelenih Mizunkah topo udarjala ob beton, ampak rada sem imela vsaj eno stvar v zvezi s tekom: razdaljo. Ja, včasih sem rada tekla. Kajti ko sem tekla, sem bežala. Bežala sem pred …

Nadaljuj z branjem Ne čaka – pričakuje me!

Pismo materi

Ljuba, bojazen, da se bo tvoje življenje spremenilo, je odveč. Tvoje življenje se bo spremenilo. Za 360 stopinj. Temelji vsega, kar si mislila, da veš, se bodo zamajali. In nedolgo zatem boš ugotovila, da vse, kar si prej poznala, visi na glavo. Skupaj s tabo. Zdaj, lahko se odločiš, da boš vztrajala pri vsem, kar …

Nadaljuj z branjem Pismo materi

Lužice, jezica, obred prehoda

Zadnjih nekaj dni sem se veliko jezila. Znova sem namreč podoživljala tisti znani občutek, ki me je – preden sem se prejšnji mesec dokončno (in vendarle lahkotno) odločila, da ga spustim – spremljal zadnjih šest let mojega življenja. Ta občutek je eden tistih, ki se nadte priplazijo od zadaj, te zgrabijo za vrat in ti …

Nadaljuj z branjem Lužice, jezica, obred prehoda