Ključna beseda: materinstvo

Ne čaka – pričakuje me!

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

67825693_564521383952034_1738720774237192192_n

Včasih sem tako rada tekla.

No, v bistvu ne vem, koliko je resnice v tem, da sem uživala, ko so moja stopala v belo-zelenih Mizunkah topo udarjala ob beton, ampak rada sem imela vsaj eno stvar v zvezi s tekom: razdaljo.

Ja, včasih sem rada tekla. Kajti ko sem tekla, sem bežala.

Bežala sem pred tistimi kilogrami in maščobnimi blazinicami na trebuhu in stegnih, ki so mi od sedemnajstega leta jemali vso pozornost. Bežala sem pred čustvi in dogodki, ki jih nisem želela žvečiti. Predvsem pa sem bežala pred svojimi sanjami.

To morda zveni čudno, saj sem vendarle vselej sanjala, ampak to je bilo tudi vse, kar sem počela: sanjala. Na mehkem puhastem oblačku sem se brezglavo podila sem ter tja in nikoli zares pomislila, da bi v smeri svojih sanj karkoli naredila.

Mlada sem bila. Mlada in prepričana, da mi bo sanje nekdo prinesel na pladnju. Nekdo na belem konju. Nekdo, ki zmore vse, česar jaz ne. In jaz bi lahko (p)ostala nemočna princeska na vrhu stolpa.

Hja, mlada sem bila. Mlada in prepričana, da imam ves čas na svetu … in bržkone sem ga tudi imela. Ampak danes ga nimam več.

Danes vem, da ne bom večno živela in zato:

Praviš, da si želiš napisati knjigo?

No, pa daj.

Praviš, da si želiš peti?

Alo, poj!

Praviš, da se želiš preseliti v malo hiško ob robu gozda?

Kdaj, če ne zdaj?

 

Prej sem čakala.

Zdaj pa vem, da vse, kar me kliče, vse, kar moram početi na tem svetu, čaka mene. In ne samo, da me čaka – nestrpno me pričakuje!

Filtri, filtri

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esenceKomentiraj

27336312_10155814406332819_1104499104345005269_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena. Kljub temu, da mi je bil praktično skorajda zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da ta čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo: bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – rekla. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me morda rabi poleg. Vedela pa sem tudi, da sem sama preveč nemirna, da bi lahko kogarkoli mirila. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti13, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes.

Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes.

Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohranjati mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!«

Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob njegovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več.

Bila sem samo – onemogla. Bila sem – prepolna vsega.

In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga, zadovoljna z odgovorom o vremenu, sploh nisem iskala. Je pa zato ono iskalo in našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes očitno rabila ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo. Zares opazimo, kje stojimo – danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo najbrž naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

Ravno to je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. Ravno to je tisti epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen. Nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

mi že slediš na instagramu

Če se je ta zgodba dotaknila nekega poznanega dela vas, vam bo moja knjiga, polna takšnih zgodic, zelo všeč. Prednaročite jo lahko na spodnji povezavi do 30.4.2019. Vnaprej hvala vsem za podporo! In za branje! Mwa*

Povezava: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjigeavi 

Podpora, ki to postane, ko smo jo pripravljene uzreti

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,SlovenskoKomentiraj

pentagram mum

Nekaj dni tega mi je prišla naproti neka astrološka napoved za letošnji september.

Rada imam astrološke napovedi. Zdijo se mi čudovita podpora v prizadevanju, da bi iz našega časa tukaj in zdaj izželi kar največ. Ampak astrologija je lahko podpora šele ko smo jo kot tako sposobni videti.

Šla sem in z veseljem požrla celotno astrološko poročilo, ker pa je to govorilo o kozorogu in o veličastnem Saturnu in ker sem sama tekom let popolnoma pozabila, za kaj se gre pri mojem lastnem veličastnem Saturnu, sem se odločila doma izbrskati mojo astrološko karto in jo znova prevohljati. Saj veste, za hec. Ampak lahko bi vedela, da se bo ta hec nekje po poti izgubil: naslednjega dne sem namreč pričakovala menstruacijo in dovolj dobro se poznam, da vem, da okrog svoje rdeče lune to neizogibno ribjo potrebo po kopanju globlje in globlje še toliko bolj čutim. In ne. Ni mi žal, da sem šla svojo astrološko karto preučevati. Ne gre za to, da si želim, da bi se tega vzdržala. Sploh ne. Naslednjič, ko se to zgodi, si bom zgolj skušala zapomniti, da je za moje predmenstrualno udobje tisti hec bistvenega pomena. In skušala si bom zapomniti, da tedaj svojega nenasitnega uma nikakor ne smem spustiti s povodca in mu s tem dovoliti, da tisti hec ulovi in pokonča. S temi besedami ustvarjam umski opomnik, ki naj mi služi vsakič naslednjič, ko bom zapeljana.

Naj vam pojasnim.

Ko sem imela pred seboj svojo astrološko karto, sem zelo dosledno ugotovila, da sem večino izmed tega, kar naj bi različni znaki v različnih hišah v različnih znamenjih pomenili, pozabila. Ob tem spoznanju pa je moj um skočil iz nizkega štarta, se odpel s povodca in se začel poditi po sledeh mojih vesoljnih pošasti z namenom, da bi iz njih pregnal samo esenco tistega heca; da bo življenje lahko spet smrtno resno; in da bodo vse stvari, ki jih nimam pod kontrolo, grožnja mojemu obstanku. Na primer moj Mars v znamenju bika v dvanajsti hiši.

Mojemu umu nenadoma ni bilo več dovolj, da imam pred seboj svojo astrološko karto. Pustila sem se mu zapeljati in pričela kopati za tistim Marsom v dvanajsti hiši, ob katerega se je obregnil. In odkrila sem stvari, zaradi katerih je potlej Tamarica popoldan preživela v kujanju in obsojanju same sebe, ker si vedno, vedno, a ma baš vedno mora izbrati najtežjo možno pot, pa pika. Ne nameravam se spuščati v podrobnosti o tem, kar sem prebrala, ampak menda je takšna postavitev Marsa, kot jo imam jaz, nevarna. Omenjena je bila celo beseda »zapor«, dejstvo, da si bom v življenju nabrala veliko sovražnikov moškega spola in precej jasna prepoved, da se navkljub moji potencialni naklonjenosti nikoli ne smem začeti aktivno ukvarjati z magijo.

Ko sem to prebrala, sem obstala. Pretresena. Vkopana. In spomnila sem se, zakaj sem v svojem življenju proti astrologiji že večkrat nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh.

Ampak sedaj nisem tu, da astrologijo preženem z zamahom svoje roke prav tako, kot sem se večidel življenja iz svoje izkušnje trudila pregnati vse temno.

Sedaj nisem tukaj, kjer bi na stvari še vedno gledala skozi črno-bele leče in nekaj sploh imenovala temno, da bi bilo nekaj drugega lahko svetlega.

Ne, sedaj res nisem tukaj, kjer življenje ločujem na dobro in slabo – se plazim za dobrim in se otepam slabega; moja ženska duša, moja attha, me namreč uči sprejemanja.

*Kako torej sprejeti to, kar sem bila prebrala brez, da vse vzamem tako smrtno resno, tako definirano in tako definitivno?*

Zvečer istega dne sem potem ko je Svarun zaspal še malo posedala na balkonu in gledala zvezde. Nisem več aktivno razmišljala o prebranem članku, čutila pa sem, da so besede v meni še kako aktivne. Nisem se mešala vanje, nisem jim več nasprotovala, nisem se kregala z njimi in nisem jih skušala preglasiti s svojo umetno tišino – samo dovolila sem jim, da po svoje brenčijo, medtem ko sem jaz po svoje molčala.

V tistem pa mi od nikoder zelo jasno šine: »Tiste besede me ne definirajo.«

Nasmehnem se. In se smejim, ker vem, da je res: tisti članek me ne definira. Tisti članek nima moči, da govori o tem, kdo sem jaz. Samo jaz imam to moč.

To, da sem se 10. marca 1987 ob 10:45 (pravi mama, čeprav je v rojstnem listu zapisano 10:50) rodila v koprski porodnišnici mi je v zibko nedvomno položilo mnogo darov; takšnih, ki jih jemljem kot darove in tistih, ki se jih otepam kot pomanjkljivosti. Ampak moj rojstni datum pove o meni samo eno – to, s čimer sem se rodila. In to je plastelin, ki ga v ročicah mečkam in manem že tri desetletja. Pla-ste-lin. Plas-te-lin.

To, od česar je odvisno, kaj bom jaz iz vsega tega plastelina naredila, pa je moj DRAJV: moja pripravljenost soočanja z vsem, kar je bilo vame posajeno in moja pripravljenost stopanja naprej, vedno naprej, po tej poti. Definiram se lahko samo sama – s tem, ko se odločim, kaj bom s tistim, kar mi je bilo položeno v zibko, počela.

Ne, tisti članek me ne definira. Definiram se sama – s svojo svobodno voljo.

Naj vam pojasnim, zakaj sem v to tako sveto prepričana?

Tako je bilo. Pisalo se je leto 2012, ko sem šla k znancu astrologu na posvet. Ravno sem prišla iz Indije z namenom, da si zaslužim za kitaro in za nova potovanja – želela sem se namreč povsem posvetiti glasbi in njenemu klicu, ki ga slišim vse odkar vem zase. Toda potem sem tu doma spoznala nekega mladeniča in nekaj me je ustavilo v koraku: vedela sem, da bom postala mama. Tedaj so mi že kakšno leto različni dogodki napovedovali prihod otroka (od zgodbe, ki mi jo je v Indiji govorila prijateljica o neki njeni prijateljici, za katero sem čutila, da je tudi moja – do nekega prikupnega Nemca, ki mi je ob branju iz dlani sveto zatrjeval, da vidi črtico otroka, ki bi se naj že zgodil) in v času, ko sem obiskala astrologa, sem bila iz vseh teh napovedi in slutenj že zamesila silno močno željo. Pa sem ga povprašala, kaj vidi v karti glede otrok.

»No, ja. Hm. Veš, Saturn v škorpijonu v peti hiši včasih pomeni, da pač ne moremo dobiti vsega, kar si želimo …« mrmra, medtem ko preučuje odnose in naveze mojega Saturna z ostalimi planeti. V moji karti ni bilo videti niti sledu o otroku, ki sem si ga tako želela.

Ko sem to zaslišala, sem obstala.

Pretresena.

Vkopana.

In v istem trenutku sem proti astrologiji nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh … že čez nekaj mesecev pa sem pod srcem nosila Svaruna.

Zato se zdaj odločam, da sem odslej pripravljena v vsem videti samo podporo.

In – naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

You're beautiful!(1)

Včasih pač paše …

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,SlovenskoKomentiraj

Ko sem med pripravo večerje brskala po hladilniku, sem na vratih nenadoma zagledala odprto steklenico terana, ki sva jo s S. odprla v soboto.

“Kot nalašč!” sem se nasmehnila; potrebovala sem namreč nekaj, kar bi moji omaki za pašto dodalo širino ali pač globino, zato sem dober deciliter rdečega vina zlila čez pražene korenčke in čebulo ter nasekljane črne olive.

Potem sem postala. In se namuznila. Bilo je, kot bi se rdeča vsebina steklenice z vinom spogledala z rdečo vsebino (tik) predmenstrualne mene. Bilo je, kot bi se obe nasmehnili, igrivo, nagajivo odmaknili pogled, se čez hipec znova soočili, naravnost v oči – in mislili isto. Pokimali sta. In ob tem odobravanju sem nemudoma odhopsala v mojo čudežno sobico, kjer najde vsak, kar išče, po velik pecljat kozarec za vino, si natočila dober deciliter terana in se z izdihom sesedla na stol.

V duhu letim že ves dan, toda hkrati pričakujem menstruacijo, kar pomeni, da so moje noge težke in moja glava težka. Tako zelo težka sta, da bi se lahko v kratkem potencialno pretvorila v nestrpno in sitno in zadirčno breme sami sebi. Pa sem si rekla: »Zakaj si ne bi naredila tega dne sila zabavnega?« Odvihrala sem v kopalnico in iz nje prišla – zabavna. S cvetličnim venčkom na glavi in rdečimi sončnimi očali v obliki srčkov na nosu.

»Tako, sedaj pa že bo,« zadovoljno zapredem in pričnem srebati kapljice rujnega z roba kozarca. V tem v kuhinjo priteče Svarun.

»Boš nazdravil z mano?« ga vprašam. Mu grem po pecljati kozarec, mu natočim riževega mleka, mu posadim na nos očala, ga vzamem v naročje in nazdraviva. Oba hihitajoča. Oba zabavna. In oba zabavana s strani kontrasta, ki ta ga žvenket kozarcev za vino in srčkasta očala nudila najinemu vsakdanu. Preden bi začela izpraševati lastne odločitve, preden bi se zaradi njih začela obsojati, preden bi si podarila kakršnokoli napetost zaradi rdeče vsebine mojega kozarca, pomislim na besede Valentina izpred dobrih sedmih let. Valentino je bil Francoz, ki sem ga spoznala in se vanj zaljubila v Goi, nato pa sva mesec dni z vmesnimi postanki potovala iz Goe v Varanasi. Imela sva se čudovito, saj je bil vas najin skupen čas posvečen sproščenemu uživanju, katerega mojster je bil Valentino. To je bil čudovit čas čudovitih vodil: Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Še danes vidim največje darilo najinega odnosa ravno v tem, da sem lahko to slovensko zapuščino garaštva in nemira zamenjala z romanskim pridihom sproščenosti predajanja trenutku užitka. Mmmm.

Bila sva bila nastanjena v mali vasici blizu Ajante, slavnih indijskih budističnih jam iz 2. stoletja pred našim štetjem, ko sva zleknjena v pogovor prebavljala večerjo. Nenadoma me poprosi, ali bi ga lahko fotografirala z njegovim profesionalnim fotoaparatom. Nisem oklevala, nisem spraševala, pa mi je vseeno odgovoril na vprašanje, ki se je porajalo v meni. Našel je moje oči, se mi nasmehnil ter rekel: »Sometimes it’s nice.«

Včasih pač paše.

Ja, včasih prav zares paše kak drugi izvoz, ovinek, bližnjica. Včasih paše življenje voditi malo drugače. Tako kot je temu profesionalnemu fotografu, ki je cele dneve najinega skupnega potovanja v lečo lovil estetiko in ki je bil moj prvi življenjski učitelj fotografije, po tisti indijski večerji pasalo biti pred objektivom – tako tudi meni, ki sem v zadnjih nekaj letih postala prava pravcata puristka, paše kdaj pa kdaj spiti kozarec rdečega vina. Brez pompa in hudih razlogov in odrasle družbe. Včasih pač paše, tako preprosto je.

Zadnjič sva se s prijateljico pogovarjali o tem, s kakšno lahkoto lahko pričnemo ljudi, ki jih zgolj virtualno poznamo, predalčkati. In kako lahko, potemtakem, nekomu, ki piše o duhovnosti in osebnostni rasti, nemudoma pripišemo svetniški sij, pozabimo pa na to, da je duša, ki prav tako kot vse ostale, živi človeško življenje v človeškem telesu.

Predstavljajte si, da obstaja nekdo, čigar zapise redno radi berete, čigar pesmi vedno znova poslušate, čigar filme spet in spet predvajate. Predstavljajte si, da vam plod kreativnosti določene osebe resnično spregovori: da se najdete v njem, da ga srkate in se stvarstvu nenehno zahvaljujete za obstoj nekoga, ki lahko s takšno preciznostjo opiše, zajame, posrka, poboža, poujčka vaša čustva. Nato si pa, lepo prosim, predstavljajte, da je avtor teh mojstrovin – človek, prav tako, kakor vi. Človek, ki se prehranjuje in crklja s svojimi otroki in razmišlja in se pogovarja in si prepeva pod tušem in lula in kaka in masturbira in seksa in se ljubi – prav tako, kakor vi. Človek, ki ima bolj ali manj uspešne osebne odnose – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj leti, drugič tone, tretjič pa preprosto vztraja, korak za korakom – prav tako, kakor vi. Človek, ki kdaj pokadi kak cigaret, kdaj mastno zakolne, kdaj spije kozarec vina (ali se ga pač popolnoma napije) in kdaj poje nekaj, kar ve, da zanj ni najbolj podporno – prav tako, kakor vi. Predstavljajte si, da je človek, ki ustvarja nekaj, kar vas dviguje, samo to – človek, kakor vi. Človek, ki živi, ali bolje, človek, ki se tako kot vi, uči kar najbolje zacveteti.

Jaz sem tudi nekdo, ki deli svojo zgodbo. To zgodbo ustvarjam in soustvarjam znotraj človeškega telesa in znotraj človeškega življenja, ki se v mnogih, premnogih, najbrž celo večini aspektov sploh ne kaj dosti razlikuje od vašega. Tudi jaz se prehranjujem in crkljam s svojim sinom in razmišljam in se pogovarjam in si prepevam pod tušem in lulam in kakam in masturbiram in seksam in se še raje ljubim – prav tako, kakor vi. Tudi jaz bolj ali manj uspešno vzgajam sebe in svojega sina. Tudi jaz gradim odnose, takšne, ki obstanejo in tiste, ki ne. Kar hočem s tem povedati, pa je, da smo tudi ljudje, ki brezkompromisno dajemo sebe v svet, tudi samo ljudje – prav tako, kakor vi. Niti približno si ne laskam, da sodim med ustvarjalce, ki brenkajo na strune neštetih src daleč naokrog. Daleč od tega. Ampak vseeno pišem. In danes pač pišem medtem ko praznim kozarec vina. Počasi. Z užitkom. Preudarno. Sproščeno. Mehko. Neobremenjeno. Nasmejano. Zabavano. Zabavno. Ker včasih pač paše stres pustiti pred vrati in si narediti življenje malce drugačno.

Pa ne me narobe razumeti. Ne pravim, da je vzgoja otroka s kozarcem vina v roki optimalna. Daleč ob tega. Pravim samo, da je tudi kozarec vina v roki del življenja. Saj veste, ker včasih paše. In ta včasih je rezerviran za tiste dni, ko se ne, tako kot običajno, sprašujemo »zakaj le?«, marveč »zakaj pa ne?«.

36693007_10156196021122819_7009154943651151872_n.jpg

Plešem s Kali

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence1 komentar

Kako preprosto je pozabiti. Kako preprosto je pozabiti, da smo same odgovorne zase. Kako preprosto je spustiti vajeti svojega življenja in jih pokorno, predano stisniti v roke nekomu drugemu; nekomu, ki nas odločno drži za roko, nekomu, ki nas ljubeče čoha po hrbtu, nekomu, ki nas zaščitniško poljublja na čelo, medtem ko mu ležimo v naročju.

V zadnji objavi sem govorila o svobodi dvojine: o tem, da je najvišja izrazna oblika svobode biti samosvoja – v objemu nekoga drugega. Za svojimi besedami še vedno stojim, saj ljudje kot vrsta za razcvet in razvoj potrebujemo drug drugega. Ampak kaj pa, ko fizičnega objema v tem trenutku ni? Ko zvečer na svojem balkonu sami preštevamo zvezde in smo priča vsebini našega sms nabiralnika, v katerem ni nikakršnih nedavnih besed, ki bi nas spominjale na tisti objem? Kaj se zgodi z našo svobodo, ko se zdi, da ni ničesar, kar bi nas v tem trenutku spominjalo na čarobnost tistega objema – in nas vse opominja zgolj na dejstvo, da ga v tem trenutku pač ni?

V zadnji objavi sem govorila o dveh stvareh, ki sem ju pred kratkim spoznala: kako svobodno se sama počutim ob njem in kako si želim, da bi se tudi on ob meni počutil ravno tako svobodno. Toda želeti si je včasih brezplodno, če v lastnih mislih še vedno gojim pričakovanja, ki preraščajo v zahteve kdaj in kje in na kakšen način bi rada zagotovilo, da je tisti mehak, domač objem še vedno namenjen meni. Če govorim o svobodi dvojine, mar ni potemtakem pravično, da je svoboda o tem kdaj in kje in na kakšen način njegova – če sem si že sama vzela svobodo, da se tokrat samo in zgolj prepustim?

Ne me narobe razumeti; uživam v svojih dneh, s seboj, s svojim sinom in z vsemi lepimi ljudmi, ki jih srečujeva na poti. A v trenutkih šibkosti misli še vedno zatavajo tja, kjer moje počutje ni več odvisno od mene, ampak od tistih kdaj in kje in na kakšen način. In v trenutkih šibkosti sedaj že vem, kaj mi je storiti, kaj je tista ena in edina stvar, ki me pomaga prizemljiti. Narava.

Včeraj sem tako po dolgem in napornem delovnem dnevu pred spanjem zavila na moj travnik. Noge so klicale po stiku z zemljo, od dežja še vedno vlažno, duša pa je klicala po občudovanju lune, ki v svojem ritmu sedaj raste. Sezujem se v trdni temi, naredim nekaj korakov in jo uzrem tam med drevesi. In čutim, fizično čutim, kako se sproščam iz uma v telo. Rastoča luna v temi me vabi naravnost v center svoje modrosti, kjer nikoli ne pozabim, kdo sem in kam grem. Sem nekdo s pomembno nalogo, prav tako kakor vsaka izmed nas … tudi če se kdaj pa kdaj še vedno zasačim, kako čakam, da mi drugi popravijo, polepšajo izkušnjo tega trenutka. In sem nekdo, ki čuti veličino tega, kar ima predati svetu … tudi če se še vedno ne zaveda, kaj vse ta veličina v resnici obsega.

Ko pridem domov, si navijem en tobak, ki sem ga bila kupila danes, da bi se malce poafnala (ali pa čisto zares verjela, da lahko predstavlja portal miru). Skočim na balkon, da bi se poslovila od dne. Prižgem svečko svoji nameri, pred seboj pa postavim kupček orakeljskih kart Vodstvo boginj, ki mi je tako ljub. Z vrha kupa vame bolšči Kali. Kali je na vrhu oraklja, ker bila zadnja dva dneva, odkar sem jo po jutranji meditaciji izvlekla, krasila moj oltarček in mi mežikala. Pogledam jo, premerim jo in ji pokimam: »Vem, zakaj sem ravno tebe izvlekla, draga moja.«

Kali je hindujska boginja, ki ljubeče in predano uničuje naš ego, da lahko naša duša svobodno zasije v svoji resnici; Kali nam pomaga sprostiti staro in taki narediti prostor za rojstvo novega. Poleg tega je Kali tudi moja zvesta vodnica, moja varuhinja in mati, ki me vodi po poti spoznanj in me sedaj, v teh dneh, vabi, da se učim tudi znotraj odnosov prisluškovati svoji resnici. Kali me uči prepoznati krč, ki je v resnici hrepenenje male Tamarice po tujih zagotovilih in dotikih, ki bi jo morda prepričali, da je v resnici nekaj vredna; Tamarica ne joka krčevito, ker bi zares potrebovala druge – potrebuje samo mene, sebe in svoj materinski dotik, šepet, bližino. Kali me uči prepoznati tudi krč in krik večje Tamare, ženske in mame, ki se vztrajno, dan za dnem, v odnosu do sebe, do svojega sina in svojih bližnjih že uči biti zvesta sama sebi in ki je v domeni ljubezenskih odnosov še čisto vsa zelena; Tamara se zaveda, da je zeleno dobro, saj zelena barva predstavlja srce in to je tisto, kar želi, da jo vodi v bližino nekoga – ne igrice ali manipulacija, ki jo je v tem življenju imela že dovolj, se ji zdi. Kali ve, da Tamarica in Tamara že vse od zgoraj naštetega vesta. Ve pa tudi, da na to radi pozabljata.

V mislih še vedno pri Kali zaprem oči in nekajkrat globoko vdihnem. Naenkrat se zdrznem, ko izza zaprtih oči zagledam, kako nekaj neizprosno drvi proti meni.

Ona je. Maha Kali. Mati Kali.

Kot sam vihar drvi proti meni vsa srepogleda in za trenutek se prestrašim, da mi bo iz svoje jeznoritosti »dala čelno«. Skoraj že odprem oči, da bi preprečila silovit ne-ravno-fizičen udarec z glavo, nato pa si premislim in se odločim počakati tistih pičlih nekaj stotink sekunde, da me doseže. »Kar bo, bo,« zašepečem. Niti čelne ji ne bi zamerila, saj se zavedam, da sem bila v zadnjem času sila pogosto pozabljala na svojo božanskost, na katero me ona tako vztrajno opozarja.

Kali prihrumi in me doseže in namesto čelne objame moje celo telo. Materinsko me objame. Predano. Prisotno, da čutim mehak in domač objem, ki umiri moj dih, sprosti  moje telo in opomni moje srce, da je še vedno tu. Ja, tako vzgajamo matere, z objemom, ne z udarcem. Njenemu objemu se v popolnosti in z lahkoto predam in znanje o predaji je zdaj sveže, saj sem ga urila v njegovem objemu. Predam se njeni ljubezni in podpori in samo uživam v njiju. Brezčasno.

Nato pa se odlepim in že je pred mano, da se ji lahko zazrem v oči. V mehke oči matere, ki brez pomisleka vedno, vedno, vedno ljubeče bdi nad svojo hčerko. Čutim, da me preveva hvaležnost in ob nji se mi srce, ki se je bilo prej v pričakovanjih narahlo priprlo, začne spet odpirati. Mojo pozornost privabijo njeni lasje. Razmršeni, dolgi, črni, živi, divji lasje, ki svobodno padajo na boke ženske popolnosti. V roke vzamem koder njenih las, ki so svoji bujnosti navkljub mehki in svilnati, in ga pomencam med prsti. Paše mi preštevati njene lase, ki mi govorijo svojo zgodbo. Namuznem se: »Ti si čisto divja.«

»In ti si tudi,« odločno pristavi moja učiteljica svobode ter osvobodi figo na vrhu moje glave, da pade slap zlatorjavih las na vse strani – in zaživi. Elastiko, ki je prej spenjala lase, vrže na tla, me prime za roki in me povabi na ples. Glasbo pridaja tišina zvezd, šumenje oddaljenih avtomobilov in zvončkljanje lobanj, vpetih v njeno ogrlico, ki ob zibanju njenega telesa udarjajo ena ob drugo. Pleševa. Divje. Pleševa. Kaotično. Pleševa najin kaotični ples, ki je včasih tako zelo potreben za sproščanje napetosti, ki se nalagajo v telo. Že res, včasih je moj ples že objemanje dreves – to je energij ples; toda včasih mora biti ples tudi kaotičen, ker je kaos orodje za privabljanje praznine in ta neizogibno rodi preboj. Vedenje.

Nenadoma mi pod nos pomoli svojo sabljo: »Na, odsekaj.«

Pomigne z glavo, jaz pa dvignem roke od sebe: »Ne morem še.«

»Sekaj, zdaj.« odločno vztraja, brez da bi morala povzdigniti glas.

»Kaj sploh režem?« se zmedem. Ni ji treba odgovoriti. Za odgovorom pobrskam v sebi: danes režem pozabo. Režem konstantno pozabljanje prave resnice o sebi. Režem konstantno pozabljanje o pestrosti in igrivosti in živahnosti in pomembnosti svojega življenja. In režem nesigurnost, ki botruje mojim pozabam.

»Vem, da ni enostavno prevzeti odgovornost za svoje življenje. To ni kar tako. To ni kar tako … kajti to je to.«

»Kaj pa, če ne bom znala drugače?« se ustrašita Tamarica in Tamara naenkrat, tako sta že ustaljeni v delovanje na določen način. »Kaj, če zopet padem v iste drame, v iste igrice, v iste predstave? Kaj, če zopet pozabim, kdo sem in zakaj sem tukaj, in vajeti spet podturim v roke nekomu nič hudega slutečemu, ki nima nikakršne zveze z mojimi občutki? Kaj, če bom še kar naprej od drugih zahtevala odgovornost, ki je moja trma noče prevzeti?«

»Samo odučiti se moraš, kar si se bila tekom življenja in odnosov naučila. Ni, da se moraš naučiti nečesa drugega, to bi bilo veliko težje. Odučiti se moraš in delovati v skladu s svojo resnico, ki ne terja nikakršnega programiranja. Nikoli.« Nasmehne se in v kaosu najde moje nejeverne, prestrašene oči, ki vedo, da stojijo pred prepadom.

»Enostavno je,« zašepeče. Zveni smešno, toda v trenutku ji verjamem na besedo. Zaupam ji. Odločno zgrabim sabljo in zamahnem v praznino nočnega zraka.

V trenutku ni več matere in ni več njene sablje, odšla je, kakor je bila prišla (pa ne zares, kajti vedno je ob meni). V trenutku sem zopet sama na svojem balkonu; sama že, ampak ne osamljena. Sama in odgovorna zase.

Kako preprosto je pozabiti, kaj? Ja. Res. Toda pozabiti je tudi vredno, če samo zato, da se lahko potem ponovno spomnimo. Kajti, dragi moji, spominjanje, kdo smo in kaj vse nosimo v sebi in zakaj smo v resnici tukaj, je tako sladko.

kali6.jpg

Še Malo o Delu …

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,SlovenskoKomentiraj

V četrtek sva s Svarunom gledala Robin Hooda. Minili so bili trije tedni, odkar sva doma na bolniški: najprej z noricami, potlej pa še z virozo, polno katarja.

Nisem mama, ki bi otroku dajala risanke v gledanje. No, tu pa tam padejo lekcije iz angleščine pod krinko Pujse Pepe v izvirniku, to pa je približno vse. Preden sem postala mama, sem bila zelo proti risankam in posledično od sebe pričakovala, da jih svojim otrokom ne bom nikoli izpostavljala. Potem pa sem postala mama. Mama, ki še vedno misli, da ustaljeno gledanje risank za naše otroke ni podporno, hkrati pa misli, da kakšna kvalitetna risanka z močno sporočilno vrednostjo obredno tu pa tam (ki jo starš – in ne majhni prstki – zavrti) povsem podpira otrokov razvoj. Ja, postala sem mama, ki se ne pretirano obremenjuje z občasnimi izjemami k ustaljenemu ritmu, ker ve, da je življenje kontrast in zatorej sestavljeno iz tega in onega. Tisti časi, ko sem se pobožno trudila biti najboljša mama, ki jih je svet kdaj videl, so pač mimo. Sedaj se raje vsako jutro namenim biti najbolj iskrena, sočutna, ljubeča in prisotna jaz, kar sem lahko – in namesto z dobronamernimi prepovedmi in pravili svojega sina raje vzgajam v sodelovanju z resničnostjo. S tem, kar je.

In četrtkova resničnost je bila, da je cel dan deževalo (zaradi česar se mi je zdelo bolje, da ne greva na sprehod – sploh pa ne brez dežnih škornjev, ki počivajo v vrtcu), da sem bila popolnoma brez energije (v nekem trenutku sem bila ob spremljavi svojega gromkega kašlja celo prepričana, da bom tudi sama zbolela) in popolnoma brez domišljije za igro s Svarunom in njegovimi dinozavri že tretjič v istem dnevu. Četrtkova resničnost je bila, da se mi – roko na srce – ni ljubilo početi čisto nič drugega kot udobno poležavati na kavču, pokriti z dekico, brez da kdorkoli karkoli hoče ali rabi od mene.

V razmišljanju, kako bi prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam, mi je šinilo: risanka!

Pred časom sem z interneta pobrala nekaj risank za morebitne deževne dni in zazdelo se mi je, da so čakale na točno ta deževen dan. Navdušenje nad rešitvijo mi zaokroži po telesu, da pomenljivo pogledam sina, ki me že nestrpno vleče na tla k dinozavrom, in slavnostno oznanim, naj se udobno namesti na kavč, saj se bo predvajanje Robin Hooda pravkar začelo. Brez ugovarjanja se privije k meni in se širokih oči zazre v ekran, kjer ljudski glasbenik Alan-a-Dale, ki je bil pravkar obljubil, da bo zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila, že pričenja s svojim hudomušnim napevom.

Rada imam Robin Hooda. To je ena mojih najljubših zgodb, ki se me je še kot Tamarico globoko dotaknila, me jasno nagovorila. In tudi tokratno predvajanje ni šlo mimo brez solz, sploh, ko sem Svarunu skušala prevesti, kako je »Nottinghamski šerif slavljencu zajčku pravkar vzel cekinček, ki je bil rojstnodnevno darilo od njegove uboge družine, rekoč, da Družina, ki skupaj varčuje, skupaj plačuje.« Ali kako je tik zatem »Robin Hood, preoblečen v starega berača, zajčku podaril svoj lok s puščico in zeleno kapo, mami pa mošnjiček zlatnikov in nekaj spodbudnih besed.«

Pri Robin Hoodu me je vedno ganilo to, kako daljnosežna je lahko notranja moč enega človeka (ahem, ali pač lisjaka). Glede na to, da je bil Robin boljši ostrostrelec od celo posebej izurjenih šerifovih gozdnikov, je imel priložnost, da s svojo spretnostjo počne, kar hoče. Najbrž bi se z lahkoto pridružil tedanji kraljevi vojski, ki je egoistično siromašila ljudi, jih ločevala, jih onesposabljala. Toda potem ko je na lastni koži izkusil, kako nepravično deluje monarhija, se je odločil stopiti v bran ljudem. Vzel je stvari v svoje roke in uspešno blažil udarce, ki so jih tisti s pozicij moči, namenjali ubogim. Odločil se je svojo spretnost, svoj dar, uporabiti v najvišje dobro sebe (ker mu je menda tak življenjski slog zelo prijal) – in družbe, v kateri je živel. Odločil se je svoj dar pretvoriti v svoje Delo, v svojo poklicanost.

»Toliko tvegaš, da bi nam pomagal ohraniti vero v boljše čase,« mu je solznih oči v slovo zašepeta mama zajklja, ko je odhajal, »blagoslovljen bodi.« »Oh, želim si le, da bi lahko storil kaj več,« ji odgovori. Ja, Robin Hood se je odločil nuditi svetu edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo: samega sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov. Ob tem, ko je živel svoje poslanstvo, pa je spletel okrog sebe tesno skupnost ljudi, ki so stali ob njem, sodelovali z njim, in ga ne izdali niti za 1000 funtov nagrade, kolikor je izprijeni princ John razpisal zanj.

Skupnost. Koncept, katerega pomenskosti se čedalje bolj čedalje več nas zaveda. Skupnost je rdeča nit tega dopisa. Skupnost žensk na Facebooku in konkretno komentar ene izmed njih na moj prejšnji članek o Delu, je bil namreč povod za pisanje tega članka. In skupnost je moj odgovor na skrb, ki jo je Sabina izrazila (in ki jo gotovo še mnoge izmed nas gojimo).

Sabina je v svojem odgovoru na prejšnji članek izrazila zanimanje za življenje iz svoje poklicanosti, in strah, ki ji je doslej preprečeval, da bi to življenje že živela: strah pred pomanjkanjem denarja. In v trenutku, ko sem prebrala o njenih skrbeh, me je v srcu malce stisnilo, saj se tudi sama še vedno precej redno potapljam mednje.

»Kdo sem pa jaz, da bom govorila o denarju, ali dovoljšni količini le-tega. Če bi kdorkoli imel dostop do stanja na mojem bančnem računu, bi se mi zakrohotal v brk,« slišim zvok, ki pravi, da se je nekaj v meni pričelo krčiti. In zaslišim vse komentarje svojih bližnjih, ki mojo predanost Delu pogosto komentirajo z: »Zakaj sploh še pišeš? Zakaj se končno ne lotiš česa, kar bi ti dejansko prinašalo denar?« In nemudoma za tem, ko bi me strah skorajda pomanjšal, ko bi skorajda zaplavala v ta nepodporen tok misli, zaslišim glas vstajenja.

Moja ženska duša, moja attha, sočutna in ljubeča in iskrena in pristna ženska v meni, mi nežno dvigne glavo, se mi zazre v oči in mi po materinsko šepne: »Imaš glas. Imaš možnost biti slišana. In imaš možnost svetu ponuditi edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo …«

»Saj vem, saj vem. Samo sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov,« dokončam njen stavek in obstanem. Mirna. In začutim, kako se v meni pričenja gnesti drugi zapis na temo dela kot poklicanosti. Ja, tako hitro gre to včasih. In tako kot običajno, ko se nalaganje članka v meni začne, tudi tokrat ne stečem nemudoma k računalniku. Pustim ga, da se lepo marinira, intuicijo pa povabim, naj me vodi. In vodi me, kot običajno, do navdiha: najprej do Robin Hood-a, ki sva si ga s sinom pogledala, zatem pa še do članka na internetu na temo teorije zarote, v kateri sem končno lahko sprevidela rešitev, in ne več problem. Obe strugi, kamor me je intuicija vodila, sta v mojih mislih stekli v dognanje, da ima denar v resnici samo toliko moči, kolikor pozornosti mu namenimo.

Da je denar sveta vladar, mi je oče neštetokrat ponovil tekom odraščanja. In jaz sem se temu vsakič ognjevito uprla: včasih tako, da sem pogledala stran, včasih pa tako, da sem začela denar popolnoma zavračati in se celo nagibati k temu, da bi živela popolnoma brez njega. V boju proti denarju sem vztrajala kar nekaj let. Potem pa sem začela delati ploščice in se s služenjem denarja še nekaj let borila na nasprotni fronti, za denar. Nobena izmed bitk me ni pomirila, kaj šele osrečila. Nobena me ni pri moji rasti in razcvetu podprla, marveč, ravno nasprotno, izpila in iztrošila. In tako sem sprejela odločitev, da se ne bom več borila. Ta odločitev prihaja naravnost iz moje atthe, esence moje ženskosti, in ta odločitev me krepi v zaupanju in ne v skrbi, stresu, strahu. Ne bom se borila proti denarju, ne bom se borila za denar, in, morda najpomembnejše, ne bom se borila niti z denarjem. Dokler je denar moj cilj, moj sovražnik, ali moje orožje, je moje delovanje odvisno od njega. Ko pa preneha biti vse od naštetega, ga lahko končno dojemam ko to, kar v resnici je: energija, ki priteka v moje življenje v zameno za energijo, ki jo dajem v svet. Ne?

Ko gradim to, kar sem, zaradi česar bom lažje nudila svoj unikatni koktejl svetu, potem vrednost priteka k meni nazaj. To zagotovo drži. Je pa res, da včasih malce traja. Traja, ker ni lahko zapustiti sistema verovanja, v katerega smo bile vzgojene in v katerem smo živelea vse svoje življenje; sistema, ki pravi, da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo drug dobi; sistema, ki pravi, da moramo za izobilje krvavi pot potiti. Traja, ker ni lahko začeti o denarju razmišljati na drug način – sploh, če smo obdane z ljudmi, ki še vedno verujejo v boj. Kako se torej predamo svojemu Delu? Kako se naj podamo na pot srca, ki nas kliče in vabi in moleduje in osvaja, nas pa strahovi še držijo v okovih navidezne varnosti? Kako narediti prvi korak?

Moja izkušnja priča o podpori skupnosti. Ljudje nismo rakci samotarji, ampak ribice, ki plavajo v jatah. Potrebujemo drug drugega, da lahko sami sebe izkusimo kot tiste, ki prejemajo in tiste, ki dajejo: podporo, ljubezen, sočutje. Potrebujemo drug drugega, ker smo skupaj močnejši in ker je življenje tako zabavnejše. Potrebujemo drug drugega, da v drugih lažje prepoznamo in pozdravimo sebe. In včasih se potrebujemo tudi zgolj zato, da si malo potožimo, da se malo pohvalimo, da poprosimo za podporo ali pomoč.

Nikdar ne bom pozabila, kako navdušeno in skorajda nejeverno je draga, čudovita, srčna zdravilka Mateja Vavtar vzkliknila, ko se je prvič povezala z menoj: »Si si pa izbrala starša, ki ti bosta vedno stala ob strani!« Ja. Četudi moja starša ne moreta razumeti, zakaj sem tako trmasta s svojim Delom in se raje ne zaposlim kot učiteljica angleščine, mi že vsa ta leta stojita ob strani. Ko potrebujem posojilo, je moj oče tisti, na katerega se obrnem. Ko potrebujem varstvo za Svaruna, je moja mama tista, na katero se obrnem. Živim v zavedanju, da stojita ob meni, in za to sem neskončno hvaležna. Ne sprašujeta, se včasih zmrdujeta, ampak vselej čutim njuno zemeljsko podporo. Zaledje. Poleg njiju sem blagoslovljena z veliko čudovitimi, unikatnimi ljudmi, s katerimi si križam poti in ki jim lahko rečem »prijatelji«. To so ljudje, s katerimi se lahko jočem in smejim, letim in tonem, se izgubljam in se najdem. (Hvala vam, saj veste, kdo ste.)

Ja, moja izkušnja priča o tem, da brez svoje skupnosti ne bi zmogla.

Zmogla? Mar to pomeni, da sem jaz že neka ponosna lastnica zgodbe o uspehu?

No, sami presodite. Če bi verjela v lasten uspeh, tega prispevka morda ne bi pisala iz moje dnevne sobe, ampak iz kombija, ki bi si ga kupila in predelala za prvih 10,000 evrov dobička, in s katerim bi s Svarunom potovala po svetu in ga izkušala. Tako pa to pišem iz stanovanja, v katerem lahko živim zahvaljujoč svojemu očetu, pri čemer sem se bila pravkar naučila razlike med »dobičkom« in »izkupičkom«, ha! Sem mar privilegirana, ker lahko živim v sorazmeroma velikem stanovanju in zanj zavoljo svojih staršev sorazmeroma malo plačujem? Morda res. Sem mar privilegirana, ker je bilo tudi vozilo, edina večja stvar, ki si jo zares lastim, darilo? Najbrž. Sem mar nepoštena, ker sem v preteklosti denar od države rada sprejela, državi pa sama ničesar nisem vrnila? Gotovo. Ampak po drugi strani sem tudi samohranilka, ki brez kakršnekoli pomoči otrokovega očeta, preživljam in vzgajam sina; samohranilka, ki je šele lani spomladi, ko je šel otrok prvič v vrtec, dobila končno nekaj časa, da začne eksperimentirati s svojim Delom.

To je moja situacija. In vsaka ima svojo situacijo. Svoje izhodišče, svoj pristan. Svoje okolje, svojo podporo. Vsaka ima svojo pot. Niti dve izmed nas nimata enakih poti, kako naj torej obstaja ena formula za pot Dela? Formula je že. Unikatna, kot smo unikatne me. In vsaka ima svojo, zakopano globoko, najgloblje v sebi. To življenje sem si sama izbrala. In moje življenje je tisto, za katerim stojim dan in noč. Obožujem ga. Obožujem, kako me podpre s tistim, kar rabim, vedno, ko prisluhnem svoji resnici. In s časovnim zamikom obožujem tudi, kako me podpre s tistim, česar nisem hotela, vedno, ko izgubim kompas.

To je celotna slika, vam v uvid. Jaz zase mislim, da nisem še »tam«, sem pa nedvomno naredila prvih nekaj korakov v življenje, podprto s svojim Delom. Sedaj sem se ustavila, da zadiham, da pogledam nazaj in naprej in da določim, kako bom prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam.

Ne me narobe razumeti, tega ne pišem z grenkobo v glasu. Moj glas je poln spoznanj. Spoznanj o prepričanjih, v katerih sem doslej rada obtičala, prepričanjih, ki mi niso dovolila iti naprej. In venomer ko pišem, se moj glas spremeni v vihar, ki poruši zidove omejujočih prepričanj. Tako kot sedaj. Veste, ni naključje, da o Delu pišem ravno sedaj. Ravno sedaj se je namreč zgodilo, da čutim, kako prihaja nova zora in že štejem njene blagoslove. Ravno sedaj o tem pišem, ker čutim, da sem spet pretočna.

In veste, ravno sedaj čutim, da v mojem srcu divja vihar, ki ruši zidove starih, domačih, a nepodpornih prepričanj … in transformira obsedenost z denarjem za užitek v tem, kar je in v tem, kar sem.

snowwhite

Kaj boste? Problem ali rešitev?

Dodano Avtor tamaraZnačka Attha: zgodbe iz ženske esence,Slovensko1 komentar

Včeraj sva šla na družinsko kosilo. Na ta jasen, topel, sončen aprilski dan, ko smo se vsi polikani zbirali pred kraško gostilno, se Svarun ozre navzgor in zakliče: “Mami, kaj so to?”

Videl je kemtrejle. In njegova opazka ni bila vprašanje – hotel je le potrditev, da je tisto, kar vidi na nebu, res. Pred kratkim sva se pogovarjala o kemtrejlih … in, jasno, tudi o tem, kaj lahko vsak izmed nas naredi, da se jih ubrani.

Pa se oglasi simpatičen mož moje druge sestrične, in pokomentira: “Kemtrejli, a? Teorija zarote?”

Pa se oglasi žena od noninega brata: “Ma mislite, da je to res tisto, kar pravijo, da je? Jaz jih gledam vsako jutro in govorim Mjrotu, ma me ne posluša …”

Ker vem, da pričakujejo moj odziv, se zleknem vase in pustim, da pride brez posredovanja uma ven, kar je v meni: “Ah, ja, teorija zarote. Kar je, je. In če je to teorija zarote, kot tudi jaz čutim, da je … potem prav. Ne bi pa dolgovezila okrog tega. Mene bolj zanimajo rešitve, kot pa problemi.”

Dobim prikimavanje od sogovorcev in dobim prikimavanje svoje notranjosti. Moj odgovor preseneti tudi mene: že pol leta, odkar sem zaključila odnos sprejšnjim partnerjem, se nisem z nikomer o tem pogovarjala. In v teh mesecih so se informacije o teoriji zarote v meni umedile v željo po kreiranju boljšega življenja zase in za vse okrog mene.

Razlog, zakaj ljudje ne vstanemo v svoj najvišji izraz, leži po mojem v tem, da iščemo težave vsaki rešitvi. Da skrbimo, se bojimo, se oviramo, si mečemo polena pod noge, se držimo nazaj pred vsem, kar bi lahko odraz božanskosti znotraj nas ustvaril. Hočemo probleme? Vedno jih bo dovolj. Obljubim. Prisežem. In pripenjam vam link, v katerem z lahkoto najdemo največji problem, ki smo ga kdajkoli v življenju imeli: da nekdo drug z ustrahovanjem na nekem subtilnem nivoju kontrolira naše življenje, brez da se tega sploh zavedam. Strašljivo?

Res hočemo probleme? Tudi, če vemo, da obstaja kraj v nas samih, kjer problemom rečemo preprosto – “izzivi”? Ti niso tu, da me ustavijo in pomanjšajo, ampak da mi pokažejo, da je ČISTO VSE, na kar (in kogar) v življenju naletim, darilo. Ja, obstaja del mene, ki se zaveda, da je vsak moj izziv v resnici moje darilo. To darilo je ZRCALCE. Vanj se zazrem, da se zavem, kaj vse je v meni v tem trenutku; ob tem me spreleti, to me okrepi, mi posadi hvaležnost v srce, nasmeh pa na obraz in me navda z igrivostjo, ko stopam po poti življenja in z lahkotnostjo, ko se spomnim, da se ob vsakem izzivu v mojem žepu znajde zrcalce.

Hm, kaj pa problemi? No, ja. Problemi ne bodo preživeli brez nas, naša skrb je njihova hrana. Jaz se ne bi ukvarjala s problemi, ampak s sabo. S svojim dojemanjem vsega, kar prihaja in vsega, kar je. To je tisto, kar lahko v trenutku spremenim – če si tega želim.

Hm, kaj pa spodaj pripeti link? Lahko ga preberete, lahko pa tudi ne. Sam link ni ustrahovalen, nudi pa informacije, za katere nekateri izmed nas včasih mislimo, da jih moramo imeti. Mene je k branju vodila intuicija; nisem vedela zakaj, malo pa sem se ji tudi upirala, ker še pomnim, v kakšnem čustvenem stanju so me te informacije običajno puščale. Ampak bila je vztrajna, zato sem ji sledila. In temu sem sedaj hvaležna, ker mi je nanudila navdih, ki sem ga bila potrebovala za pisanje tega članka, kot tudi nadaljevanja članka o DELU, ki sem se ga namenila danes napisati.

Informacije, ki so še šest mesecev tega imele moč, da me pahnejo v brezno brezupa, so mi danes služile. Ja, takšno darilo je lahko izziv, ki ga ne označimo za problem. Pri tem nam pomaga zvesto zrcalce v žepu, seveda.

Zatorej, če preberete članek v povezavi, ne pozabite na zvesto zrcalce v vašem žepu. Ali še bolje: položite kar roko nanj, medtem ko berete. Saj veste, ker zavedanje sledi dotiku.

30723892_10156012509867819_4245955809277640704_n

https://wakeup-world.com/2016/05/13/a-brief-history-of-the-rockefellerrothschild-empire/