Ponedeljkova PLESALKA

SREDINA (17).png

Dragi moji, danes bi rada z vami delila včerajšnji zapis v skupini Attha sestrstvo. V tej fb skupini sem namreč v zadnjih tednih ustvarila trajnostno prakso, ki tako blagodejno vpliva name, da bi jo rada delila z vsem svetom. In ker je deliti navdih, deliti stvari, ki me podmažejo in navdušijo in prerodijo tudi moje delo (in delo vsakogar, ki navdih izkuša), voila. 

To prakso v skupini sestavljajo dnevni ritualčki, ki so sicer vsak dan drugačni (ponedeljki so, denimo, namenjeni luni: spoznavanju njenih ciklov in opazovanju sebe in narave v različnih delih njenega cikla), vedno pa so to trenutki v dnevu, ki si jih vzamemo izključno zato, da se obrnemo navznoter in navzdol, vase. Najprej sem verjela … potem raziskovala in izkušala in sedaj vem, da nam redno obračanje navznoter in navzdol, redno čekiranje s sabo, omogoča, da ostajamo in živimo v skladu s seboj. Živimo namreč ne zgolj navzven. Živimo tudi navznoter. O tem nas uči ženska esenca. In redni, dnevni check-in nam omogoča, da spremljamo, kaj se dogaja navznoter, zato, da se v tem ne zatikamo in spotikamo in zastajamo … ampak zaživimo življenje, ki smo ga prišle živeti. Življenje, ki mu lahko rečemo resnično “naše”. 

Prejšnji ponedeljek sem delila ritualček lunine vode, ki ga sama redno izvajam, danes pa delim navdihujoč zapis, ob katerem se bomo zagotovo potopile navznoter in pomislile, na kakšne načine se lahko povežemo z življenjem zunaj sebe, z naravo, z luno. Voila ponedeljkova plesalka:

Draga moja ženska, kako si začela teden?

Moj začetek je full-power, ampak ker sem zelo zgodaj vstala, se malo ustavljam in žongliram s svojo energijo, da jo prišparam še za zvečer, ko praznujemo polno luno.

Energija polne lune v ovnu je še vedno *zelo* močna in če si še nisi vzela trenutek, da bi jo obeležila, imaš še vedno čas. Hkrati pa te vabim, da se mi danes zvečer ob 21:30 tu v skupini pridružiš v fb live, kjer bomo popraznovale v družbi drevesnega orakeljčka. Če želiš, da tudi zate izvlečem karto, mi to, prosim, sporoči v komentar.

Sicer pa bi danes rada s tabo delila odlomek iz knjige Vse ob pravem času: Uporaba luninega koledarja v vsakdanjem življenju Johhane Paungger in Thomasa Poppeja. Johhana, ki je ena izmed desetih otrok hribovske družine s Tirolske, kjer so se spoznanja v zvezi z življenjem v skladu z luninimi cikli stoletja predajala iz generacije v generacijo. Waw!

“Človek je tisočletje dolgo živel v harmoniji z ritmi narave, da je lahko preživel. Z budnim očesom je opazoval in prisluhnil nujnostim, ne da bi se na začetku spraševal o vzrokih. Eskimi živimo sredi večnega ledu, v najtrših življenjskih okoliščinah, ki si jih komaj lahko še predstavljamo. Njihov jezik ima za pojem “sneg” štirideset besed, saj so se naučili razlikovati med štiridesetimi različnimi oblikami zmrznjene vode. Negostoljubno podnebje jih je v to prisililo. Za izgradnjo iglujem, strehe, ki jih varuje, sta primerni namreč samo dve izmed štirideset vrst snega in ledu.

Človek ni opazoval natančno samo stanja stvari, ampak tudi kakšna je odvisnost med tem stanjem in časom opazovanja – dan, mesec, letni čas, stanje (položaj in oblika) Sonca, Lune in zvezd. Številne pomembne arheološke zgradbe iz starejših zgodobisnkih obdobij potrjujejo, kako pomembno mesto so pripisovali naši predniki opazovanju ozvezdij in izračunavanju njihovih poti. Ne samo zaradi “brezvrednega” raziskovalnega nagona, ampak ker je bilo mogoče znanje o vplivu vsakokratnega ozvezdja tudi koristno uporabiti. Koledarji, ki so jih izdelali na osnovi gibanja Lune in Sonca, so služili za pregled določenih sil – impulzov, ki delujejo na naravo, človeka, živali samo ob določenem času in delovanje ponavaljajo v pravilnih časovnih razmikih; še posebej tistih sil, ki so sočasne s potovanjem Lne in vplivajo na vse življenje, soodločajo o uspešnem in neuspešnem lovu, dobri in slabi letini, o uspešnem in neuspešnem skladiščenju pridelkov in zdravljenju.

Raziskovalec narave, Charles Darwin, je torej v svojem klasičnem delu “O izvoru človeka” zapisal to, kar so številne generacije pred njim že vedele in upoštevale: “Človek je podvržen tako kot sesalci, ptiči in tudi insekti skrivnostnim zakonom, zaradi katerih so naravni procesi kot so nosečnost, rast raslin, zorenje plodov, trajanje številnih bolezni, odvisni od Luninih period.

Izostreni čuti, budnost, sposobnost zaznavanja in natančno opazovanje narave so naredili naše prednike za “mojstre pravega časa”.

Odkrili so:

*da so številni naravni pojavi – plima in oseka, rojstva, vreme, ženski menstruacijski cikli – povezani z Luninim potovanjem

*da se pri svojih opravilih številne živali ravnajo po stanju Lune. Na primer ptiči nabirajo material za svoja gnezda vedno ob določenem času in taka gnezda se po dežju vedno hitro osušjo;

*da je delovanje in uspeh delovanja za številna vsakdanja in manj vsakdanja opravila – sekanje drv, kuhanje, prehranjevanje, striženje las, delo na vrtu, gnojenje, pranje, uporaba zdravilnih snovi, operacije … – podvrženo ritmu v naravi;

*da ob določenih dnevih operacije in jemanje zdravil zelo pomagajo, ob drugih dnevih pa ne koristijo veliko ali celo škodijo – često popolnoma neodvisno od količine in kvalitete samih zdravil in ne glede na zdravnikovo usposobljenost;

*da so rastline v celoti in njihovi posamezni deli izpostavljeni delujočim silam, ki so od dnev do dneva različne, in da je poznavanje teh sil odločilno za uspešno pridelavo, oskrbovanje in obiranje plodov, da zdravilne rastline vsebujejo, če jih nabiramo v pravem času, več zdravilnih učinkovin kot sicer;

Z enim stavkom: Uspeh nekega delovanja ni odvisen samo od tega, kako smo za to delovanje usposobljeni, ampak nanj odločilno vpliva čas, ko to počenjamo..”

Noro, a ni? Mene to znanje tako navdihuje in z vsako celico tako močno čutim, da to ni samo preteklost, ampak tudi prihodnost, kajti to, kako smo trenutno odtujeni od narave, ne bo vzdržalo več dolgo.

*

Danes, 14.10. ob 18:24 gre luna v znamenje bika,

v četrtek, 17.10. ob 4:30 gre v znamenje dvojčka,

v soboto, 19.10. ob 12:43 pa gre v znamenje raka.

Advertisements

Presneti presežniki

Natanko se spominjam trenutka, ko sem prvič v življenju pomislila kaj takšnega: »Če ne pojem nobenega piškota, s kakršnimi se zalagajo vse sošolke, bom v nečem boljša od njih.«

Skupina gimnazijk se je drenjala v beli hotelski sobici na neki peščeni sicilski plaži, od koder je lahko videla nasad pomarančevcev, in se pogovarjala. Na beli toaletni mizi z velikim ovalnim ogledalom je stal paket piškotov, polnjenih s čokolado, ki je vztrajno izginjal. Sobica je bila polna lahkotnosti, sproščenosti in radosti, ki pritičejo maturantskemu izletu radoživih sedemnajstletnic. Jaz sem bila seveda ena izmed teh hihitavih sedemnajstletnic. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da se izkažem in dokažem. Jaz, ki sem čutila nenasitno potrebo po tem, da sem v nečem najboljša.

Od nekdaj sem bila dobra učenka, toda uspeh v šoli je ob koncu osnovne šole, ko sem prejela Zoisovo štipendijo, prenehal biti kategorija, v kateri bi si želela tekmovati. Ja, moje ocene so bile v srednji šoli glede na količino časa, ki sem ga bila pripravljena vložiti vanje, dobre, toda nikoli niso bile najboljše – in, roko na srce, k temu si nisem niti nikoli prizadevala, saj vsi vemo, da je šolski uspeh v srednji šoli mnogokrat obratno sorazmeren s priljubljenostjo med sovrstniki. Jaz pa sem hotela slednjo. Status v družbi se mi je tedaj zdel malodane najpomembnejša stvar v življenju, da bi pa ta status pridobila, sem vedela, da se moram v nečem posebej odlikovati. In dejstvo, da sem izbrala hujšanje, ni nikakršno presenečenje. Želela sem, da mi ravno kilogrami, moja šibka točka, zavoljo katere sem bila v otroštvu mnogokrat izobčena, sedaj pomagajo pod žaromet.

Veste, mala Tamarica je bila debelušna deklica. In ne upam si dati roke v ogenj, da temu ni bilo zato, ker je bila preveč občutljiva (kot so njeno senzibilnost označevali drugi), pa si je zatorej svoje intenzivno čutenje želela zaščititi tako, da si je debelejšo kožo vilico za vilico prigrizla – navsezadnje sem na slikah do nekje četrtega leta popolnoma povprečne dekliške postave. Je pa res, da sem od nekdaj rada tudi jedla, nona Nada, ki je bila rojena med drugo svetovno vojno in je torej lakoto spoznala na lastno pest, pa je svoji prvi vnukinji najraje polnila krožnik s svojo ljubeznijo in naklonjenostjo. To je nekaj, zaradi česar sem bila na nono dolga leta zatem jezna, toda sedaj razumem, da bi mi krožnik lahko napolnil kdorkoli – žvečiti in požirati pa ne more namesto mene prav nihče.

Ja, kot deklica sem bila okrogla in zaradi tega sem se velikokrat počutila zapuščeno, zasmehovano, nesprejeto; bodisi me je zapustila najboljša prijateljica, bodisi me je tisti fant, ki mi je bil v mali šoli tako všeč, na očeh vseh boksnil v trebuh, bodisi sem preslišala, kako baka, ki nima dlake na jeziku, mami meče v obraz, da sem takšna, ker mi dovolijo toliko jesti. Ja, bila sem takšna. Izobčena. In zasmehovana. In prizadeta. In prav vedno sem bila malo manj kot dovolj. Vse dokler se nisem tistega poznoaprilskega popoldneva s skupino sošolk znašla v sobici nekega hotela in domislila načina, kako lahko postanem drugačna. Nič več izobčena, nič več zasmehovana, nič več prizadeta, marveč vredna in povsem dovolj.

Tistega popoldneva torej nisem pojedla niti enega piškota, polnjenega s čokolado; hja, želja po tem, da bi izstopala, da bi bila končno v nečem najboljša, je bila močnejša od želje po dozi inzulina. Naslednjega popoldneva nisem pojedla kosila in zvečer ne večerje. In kmalu sem začela s konstantnim postenjem, preštevanjem kalorij in vsakodnevnim tekom na skoraj 10 kilometrov.

S tem, ko nisem jedla, sem verjela, da postajam najboljša verzija sebe. In bolj suha kot sem postajala, bolj suha sem si želela biti. In bolj, kot sem mislila, da imam kontrolo nad svojim življenjem, bolj sem se obremenjevala s tem, kaj si drugi mislijo o meni.

Bolj, kot sem mislila, da nadziram svoje življenje, bolj so me v resnici nadzirale številke na tehtnici in mnenja soljudi. Bolj, kot sem mislila, da postajam nekdo, manj sem vedela, kdo naj bi postala.

Moj prvi fant, ki je nemočno gledal, kako mu izginjam izpred oči, mi je, ko je nekoč zatipal moje kosti, dejal: »Tamara, tako si suhcena. Ti moj kostko. Ti moja drobtinica.«

In to je bila glasba za moja ušesa. In okrogla mala Tamarica je bila v sedmih nebesih. In okrogla mala Tamarica je bila končno v nečem najboljša.

(Odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide poleti, prednaročiš pa jo lahko na tej povezavi)

483750_10150644625697819_728019189_n

 

Največji TURN-ON

Kaj je zate največji TURN-ON? Kaj je tisto, ob čemer začutiš tisto radost, za katero se zdi, da je ne more čisto nič skaliti?

Zame je to iskanje, predvsem pa najdenje užitka v vsakdanjem življenju, v preprostem, resničnem življenju, za kakršnega sem bila nekoč prepričana, da bi me dolgočasilo. Pa sem pred njim vdano bežala in iskala raje blišč, nekaj posebnega, nekaj ekstra – karkoli, kar bi mi dajalo občutek, da sem živa. Karkoli, samo, da bi začutila, da sem živa.

Približno tako:

“Nekoč sem v nekem predavanju, katerega naslova se ne spominjam več, slišala, da smo zaradi modernega načina življenja ljudje od vsega stresa, aktivnosti in obveznosti že tako fizično in mentalno utrujeni, da smo postali naravnost apatični. Neodzivni. Za življenje. In duševno mrtvi. In takšni, neodzivni za vse pritajene dražljaje iz našega notranjega in zunanjega sveta, hodimo po svetu in iščemo vznemirjenje, kjerkoli ga lahko dobimo. V pornografiji. V igrah na srečo. V alkoholu. V drogah. V nogometnih tekmah. V destruktivnih patoloških odnosih. V adrenalinskih športih. V vsem, kar nam dvigne tisti adrenalin v krvi, ki nam daje občutek, da smo sploh še živi. Storili bi karkoli, samo da bi za nekaj trenutkov ponovno čutili – pa čeprav je tisto, kar čutimo, zgolj napetost vznemirjenja, ki nam, biološko gledano, z veliko žlico odjema življenjsko energijo. Storili bi karkoli, samo da bi ponovno čutili, kajti človeška potreba po tem, da bi čutili, se je v večini izmed nas spremenila v neiztrohnjeno hrepenenje.

No. Ne morem sicer trditi, da sem glede te generične teorije o človeštvu, ki odvisniško tava po svetu iščoč naslednji fiks, zares opredeljena, se pa povsem strinjam s trditvijo, da globoko v sebi vsi hrepenimo po tem, da bi lahko čutili. Ljudje bi radi čutili.”

Tudi zavoljo zgornjega odstavka iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco sedaj vem, da se v resnici nisem bala tega, da bi me vsakdanje življenje dolgočasilo. Ne. Bala sem se tega, da svojega življenja ne bom čutila. Da ga ne bom znala čutiti, če ne bo glasno in dramatično in polno kontrastov in razgibano in nasičeno. Da se ne bom znala počutiti živo, če me ne bo ravno premetavalo. In da ne bom znala živeti.

Da mi ne bo srce vztrepetalo vsakič, ko se zazrem v oči mojih najljubših ljudi.

Da ne bom znala uživati v kuhanju tudi, ko se mi ne da, in se nasmehniti, ko mi sine reče, da sem mu lepa v tistem predpasniku drobnih rožnatih rožic.

Da ne bom znala zapreti oči vsakič, ko si pod nos podržim stekleničko najljubšega eteričnega olja.

Da ne bom znala uživati v kozarcu dobrega rdečega vina, ker mi bo moto iz preteklih življenj preveč glasno odmeval: “Kamor je šel bik, naj gre še štrik.” Ali pa se bom tresla, kako grozno bo alkohol vplival na mojo stopnjo vibracije.

Da ne bom znala ceniti tega, kar imam, in se veseliti vsega, kar prihaja.

In čeprav včasih še vedno ne znam, pa vedno, vedno, vedno poznam orodja, s katerimi lahko ZAČUTIM. Ta orodja so RITUALČKI in ta orodja bi rada sedaj delila tudi s teboj. Ker vem, da te zanima, kako se lahko počutiš živo in polno in radostno čisto vsak ljubi dan. In ker vem, kako prijazen je lahko svet, če se ženske sveta počutijo dobro – v njem, predvsem pa v sebi.

*

Ta orodja bom s teboj delila v programu, ki bo potekal naslednji mesec, avgusta. Da bi o programu izvedela več, mi pa še naprej sledi. Kaj kmalu ti razkrijem podrobnosti. 🙂

Zgornji odlomek je iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v kateri boš našla mnooooogo drobtinic za svojo žensko dušo. O knjigi lahko izveš več na tej povezavi, kjer s teboj delim tudi nekaj svojih najljubših ritualčkov – popolna predjed za prihajajoči avgustovski program, prisežem.

Knjigo lahko prednaročiš (in iz srca ti svetujem, da jo! 😉 ) tukaj.

66349195_2394230904186335_9156631668163870720_n

Mimogrede, to je tisti predpasnik, v katerem sem Svarunu tako lepa, da mi tega nikoli ne pozabi omeniti.