O ljubezni, ki vedno teče

Čutim potrebo, da se vam javim.

Ne nujno zato, da ponovno dostavim nekakšne tla-majajoče uvide, ki sem jih dobila, odkar sem nazadnje objavila zgodbo in definitivno ne zato, da obeležim kakšno zgodbo, ki se venomer piše v mojih mislih. Ne, danes ne prinašam nobene zaokrožene zgodbe, kajti nobena še ni imela dovolj moje ljubeče prisotnosti, da se umedi, zaradi česa se, resnici na ljubo, počutim, kot da lebdim v zraku, kajti – kdo sploh sem brez vseh teh zgodb, ki jih piše življenje? Brez vseh teh zgodb, ki mi dajo priložnost, da izdihnem staro in v sebi naredim prostor za novo: nov vdih, nove izkušnje, nove trenutke s samo sabo in ljudmi, ki barvajo portret mojega življenja? Vse, ki od tega zapisa pričakujete neko sila koherentno in kohezivno celoto, kakršne sem si doslej prizadevala objavljati, boste ob tem zapisu ostale razočarane, slabim priokusom v ustih. In tudi to je v redu, ker tudi mi, ki se besedam posvečamo in namenjamo dobršen del svoje pozornosti, redno ugotavljamo, da tudi besede včasih izvisijo pri opisovanju vsega, kar je človek možen čutiti. Ni, da sem se nenadoma odločila zavračati besede. Kje pa. Še vedno jih obožujem in še vedno se klanjam njihovi moči, ko me uspejo dvigniti in razpihati in razbliniti preko tega zemljevida, ki mu pravim življenje. Ampak včasih bolj kot to, kaj besede sporočajo, veja namen sporočanja. In danes je moj namen preprosto javiti se, pomahati vsem vam, ki hvaležno berete moje zapise in znotraj njih uspete najti več sočutja do sebe.

Torej, nobene zgodbe danes.

Nobene razen ene, ki se je trenutno odvijala v moji življenjski izkušnji. Ampak obljubim, da bodo moje misli danes prav tako razpršene, kot je moja resničnost: to se pravi, še bolj razpršene kot običajno in bolj spontane, kot sem mislila, da je sploh mogoče.

Zadnje čase veliko razmišljam o odnosih in o mojem odnosu do odnosov. Letošnje poletje je na tem področju precej burno in čeprav sem ga namenila zaokroževanju svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v resnici počnem vse, razen tega. In ja, včasih me zapopade, da bi se krivila za to in se izgubljala v občutkih krivde in sramu, ker ne dohajam svojih zunanjih ciljev, toda takoj, ko notranjega okupatorja zavoham – in zavoham ga na daleč – mu kupim enosmerno vozovnico tja, od koder prihaja. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje sprijaznim z dejstvom, da sem le človek in ne supermama, ki z eno roko poskrbi za otroka in gospodinjstvo in z drugo roko drži prostor ter železno disciplino svojemu kreativnemu poslu v povojih. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje spomnim dejstva, da sem le človek, ki v vsakem trenutku dneva v svojo izkušnjo privablja različne dogodke in ljudi, ki mu pomagajo pisati zgodbe življenja – in nenazadnje pomagajo izpisati tudi knjigo, ki si jo tako želi izdati.

Eden izmed ljudi, ki sem jih tako privabila v svojo resničnost zadnje čase, je bil Dan. To je tisti moški, ki mi je pred dobrim mesecem dni na enem izmed socialnih omrežij pustil čudoviti komplimet, ki sem se ga najprej morala naučiti sprejeti. Z Danom sva – sicer zgolj preko telefona, saj živi približno dva tisoč kilometrov stran – šla z najinimi vsakodnevnimi pogovori v globine, ki so me s svojim vedno tesnejšim primežem najprej krčile in nato sočno, slastno sproščale in mehčale v odpiranje. In čeprav mi je dobri stari um, ki je hotel celotno darilo odviti pri priči, vseskozi metal polena pod noge, češ, da se odnos ne more razviti z nekom, ki trenutno biva pod španskim nebom, medtem ko jaz diham slovenski zrak, ostajam po tej navezi prepričana, da je mogoče.

Ja, prav zares je mogoče nekomu se odpreti in nekoga sprejeti v svoj mehurček brez dotika, ki v današnji resničnosti služi kot predplačilo za vse, kar še prihaja. Saj veste, o čem govorim. Saj smo vendarle ljudje. Saj smo vendarle ženske, lačne in žejne dotika, ki zdravi in neguje. To čudovito žensko telo, ki nam nudi dom in zavetje, izkuša svet s pomočjo petih čutil in zaokroža našo fizično resničnost, v katero smo tako vneto skočile v začetku naše zemeljske izkušnje. In kaj se zgodi, ko telo ne more fizično izkušati in spoznavati sočloveka? Tedaj delo prevzameta um in duša.

Naša duša bo, takoj ko ji dovolimo, začela ljubiti.  Začela bo ljubiti preprosto zato, ker je naši duši lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. Resnično, naši duši je lažje ljubiti in nato ljubezen izgubiti (če bi kaj takega sploh obstajalo), kot ne ljubiti. In če v odnos stopamo z dušo, je zatorej možno zaljubiti se v nekoga, ki ga še nismo zagledali s svojimi fizičnimi očmi in povohali s svojim nosom in pokusili s svojim jezikom in se ga dotaknili z vsakim delčkom naše kože.

Veste, naša duša živi za vse ali nič. Večkrat, ko me zanos zapelje v dramo, kjer gre za življenje ali smrt, in potem o svojih notranjih pokrajinah razlagam svojim sestram, dobim nazaj skesan odgovor, da se morajo bolje naučiti cenzurirati moje presežnike in bogato intonacijo. In tega vam ne govorim, da s strani svoje duše upravičim svojo izvorno nagnjenost k teatralnosti, ampak zato, da vam lažje oslikam način, na katerega naša duša pristopa k ljubezni. Naša duša ve, da je ljubezen vedno na poti k nam. Naša duša ve, da se ljubezen skriva za vsako masko vsakega mimoidočega na vsaki ulici vsakega mesta vsake države vsakega kontinenta. In zato, ker naša duša vse to ve, nas vedno vabi k temu, da se vsemu v polnosti odpremo. V polnosti odpremo. Na vse ali nič. Silovito. Brezkompromisno. Prvinsko. Rumi pravi, da moramo svoje srce treti in treti, dokler se ne odpre, naša duša pa pravi, da se moramo ljubezni vedno znova odpirati, dokler nam ljubiti ne postane enostavneje od ne ljubiti.

Ja, naša duša si želi izkusiti vso ljubezen, ki plava v našo izkušnjo. Naša duša si želi, da se odpremo vsaki novi izkušnji. Naša duša si želi, da stopimo iz svoje sence v soj ljubezni, ki je tu, da nas nahrani, napoji. Tega si naša duša zares želi.

Hm. Kaj pa počne medtem naš um? Naš um bo, če ga pustimo bezljati, vedno iskal  nove težave našim rešitvam. Um seveda ne išče težav, ker bi bil naš sovražnik, ampak ker je naš prijatelj, ki skuša skrbeti za nas, kot ve in zna. Misli dobro, tudi, kot seje tisto manj podporno in žanje tisto manj užitno, takorekoč. V resnici pa je um le eno zelo prestrašeno bitje, ki na podlagi preteklosti predvideva prihodnost.

Nekega dne mi je, nič hudega sluteči, šepnil: »Tamara, še noben moški ni bil kos tvojemu kaosu in tudi ta ne bo, zato bo bolje, da mu sedaj, ko še nista vpletena in bo zatorej morebitna izguba manj intenzivna in boleča, pokažeš celotno čustveno paleto, s katero žongliraš, in v zasedi počakaš, da dvigne roke. Zaupaj mi.« Pa sem šla v akcijo in na plano privlekla vse izrazne oblike moje duše, moje atthe, od male Tamarice, ki se je bila pri šestih odločila, da noče imeti nikoli družine, do svobodne Tamare, ki si želi potovati s svojim sinom in kombijem, do Tamare z bolečim prepričanjem, da še vedno potrebuje nekoga, ki jo bo rešil. Vse sem mu postregla in se zares izkazala kot gostiteljica. Rezala sem in rezala in on je jedel in jedel.

Rezala sem tudi, ko je nehal jesti in ga porogljivo, zasmehljivo, zaničevalno vprašala: »Pa ne, da ti je že dovolj?«

Pa mi je vljudno odvrnil: »Zelo je bilo okusno, ampak nisem več lačen. Hvala.«

In rezala sem še naprej in naprej in se nič več ne ozirala na njegovo lakoto po tem, da me spozna, kakor je bil trdil, ampak zgolj na mojo lakoto, da si končno dokažem tisto, česar sem se začela nekje na pol poti začela bati: »Če me spozna v vsem, kar sem, mu zagotovo ne bom več všeč. Če me spozna v vsem, kar sem, mi zagotovo ne bo več želel držati prostora, v katerem se lahko varno, necenzurirano izrazim.«

Moje misli še vedno vršijo. V mojem telesu še vedno odzvanja. In kar lahko rečem, je samo, da raste tisto, kar zalivamo. Saj poznate tisto anekdoto o belem in črnem volku? No, jaz sem se tokrat odločila hraniti sestradanega in prestrašenega volka, za katerega sem verjela, da potrebuje mojo pozornost, mojo ljubezen. Odločila sem se hraniti svoj strah, da bo moje izkustveno obilje za vsakega moškega preveč. In temu pravim “še ena izkušnja več”. Še ena izkušnja trenja lastnega srca, dokler se v polnosti ne odpre, kajne?

V zadnjem času sem veliko prebirala Rumija, in še ena izmed njegovih slavnih misli se glasi: nismo tu zato, da iščemo ljubezen; naša naloga je le poiskati vse prepreke, zaradi katerih ljubezen ne more steči. Ker ljubezen je tisto, kar teče. To počne. Teče, od mojega srca, do vašega in tako naprej in nazaj in za vselej.

wildwoman2

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko (Lisa Citore)

Odkar je prišla po poti življenja do mene, preberem to pesem vsak dan. Da me spomni, zakaj zares gre. In vsakič, čisto vsakič najdem v njej nekaj novega in svežega. Danes jo tukaj delim z vami. Dovolila sem si poseg in jo ohlapno prevedla iz angleščine. Za angleško verzijo, obiščite http://lisacitore.com/poetry/if-you-want-to-change-the-world-love-a-woman-2008/.

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, resnično ljubi.

Najdi takšno, ki pokliče tvojo dušo,

takšno, za katero ni nobene razumske razlage,

vrzi stran svoj seznam in prisloni uho k njenemu srcu ter poslušaj.

Sliši imena, molitve in pesmi za vsako živo bitje –

za vsako bitje s krilci, s kožuščkom, z luskami,

za vsako podvodno in podzemno, zeleneče in cvetoče bitje,

za vsako bitje, ki se še ni rodilo in vsako tisto, ki umira …

zasliši njihove čutne zahvale njej, Edini, ki jih je rodila.

Če nisi zaslišal svojega imena, nisi dovolj dolgo poslušal.

Če tvoje oči niso polne solza, če še ne klečiš pred njo,

potem se še ne zavedaš, kako bi bilo, če bi jo izgubil.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko – eno žensko.

Ljubi jo preko sebe, preko svojega poželenja in razuma,

preko kolektivne moške obsedenosti z mladostjo, lepoto in raznolikostjo

in preko svojih površinskih definicij svobode.

Izborili smo si tolikšno svobodo odločanja,

da smo vmes pozabili,

da resnična odrešitev  pomeni stati v sredini ognja naše duše

in pihati vanj, da zgori ves naš odpor, ki ga imamo do Ljubezni.

Obstaja samo ena Boginja,

zazri se ji v oči in vidi, zares uzri

če je ona tista, ki sekiro nad glavo tvojega ega vihti.

Če ni, odkorakaj stran. Takoj.

Ne izgubljaj svojega časa s »poskušanjem«

in vedi, da tvoja odločitev nima nobene zveze z njo,

kajti na koncu koncev ni pomembno s kom,

ampak kdaj se odločimo predati.
Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko.

Ljubi jo vse življenje, preko svojega strahu pred smrtjo,

preko svojega strahu pred manipulacijo

lastne mame znotraj lastne glave.

Ne reci ji, da si pripravljen zanjo umreti.

Reci, da si pripravljen z njo živeti,

da si pripravljen saditi drevesa z njo in jih gledati, kako rastejo.

Bodi njen junak tako, da ji poveš, kako čudovita je njena veličastna ranljivost,

tako, da ji s svojim oboževanjem in predanostjo

vsak dan pomagaš spomniti se, da je v resnici Boginja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

z vsemi njenimi obrazi, skozi vse njene letne čase

in ozdravila te bo shizofrenije.

Ozdravila te bo neodločnosti in ravnodušnosti,

ki ločujeta tvojo dušo od tvojega telesa

in zaradi katerih si še vedno sam in še vedno v iskanju

nečesa zunaj sebe, kar bi osmislilo tvoje življenje.

Vedno bo obstajala neka druga ženska.

A kmalu bo tudi nova in sveža postala stara in nezanimiva

in kmalu boš spet postal nemiren

in kmalu boš spet čutil potrebo po tem, da jo zamenjaš, tako kot avto,

da zamenjaš Boginjo za aktualni predmet lastnega poželenja.

Moški ne potrebuje še več izbire.

Kar moški potrebuje, je Ženska, je Ženska esenca:

Potrpljenje in Sočutje, nič iskanja, nič garanja,

ampak preprosto preudarno dihanje, globoko potapljanje

in preplet korenin, ki sčasoma postanejo tako močne,

da bi lahko držale skupaj Zemljo,

medtem ko bi ta otresala in otresla ves beton in jeklo s svojega površja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, samo eno žensko.

Ljubi jo in jo ščiti jo, kot da je zadnji Sveti Gral na tem svetu.

Ljubi jo preko njenega strahu pred zapuščenostjo,

ki ga čuti od začetka razvoja človeštva.

Ne, te rane si ne more oskrbeti sama.

Ne, ta odvisnost od nekoga je ne dela šibke.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko,

Ljubi jo in ljubi dokler ti ne verjame,

dokler se ne vrnejo njeni instinkti, njene vizije, njen glas,

njena umetnost, njena strast, njena divjost,

dokler ne postane spet tako mogočna sila ljubezni,

da je močnejša od vseh političnih in medijskih demonov,

ki bi jo radi razvrednotili in uničili.

 

Če hočeš spremeniti svet,

odloži vse svoje vzroke, svoje puške in protestne znake.

Odloži svojo notranjo bitko, svojo upravičeno jezo

in ljubi žensko … preko svojega stremljenja k veličini,

preko svojega odločnega pristopa k razsvetljenju.

Sveti Gral stoji tik pred tvojim nosom,

vzemi jo v naročje in prenehaj že z iskanjem

nečesa bolj grandioznega, kot je ta intimnost.

 

Kaj, če je mir vizija, ki jo lahko ponovno uresničimo samo

s pomočjo ženskega srca?

Kaj, če je ravno ljubezen moškega do Ženske, do Ženske esence,

ta ključ, ki odpira njeno srce?

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

v globino svoje sence, do najvišjih vizij svojega Bitja,

nazaj na Rajski vrt, kjer si jo prvič spoznal,

tja v sredino mavričnega loka,

ki ga bosta prečkala skupaj, kot Enost, kot Svetloba.

Ljubi jo do točke, v kateri ni več povratka,

do konca in v začetek nove Zemlje.

lovers

 

Žensko srce

Žensko srce je prostran ocean. Žensko telo je slikovita pokrajina. Oba nudita dom nešteto darovom: tvoji materinskosti in seksualnosti, hudomušnosti in sočutju. Ti darovi so orodje, s katerimi izrazi svoje življenje.

Tako sem lani, ko sem še bila polovica dua, ki je za vas ustvarjala Koledar za boginje, zapisala svojo misel v majski koledar. In letos maja, ko se zopet srečujem s prostranostjo svojega srca, sem želela z vami podeliti nekaj drobcev, ki so se pritajeno priplazili v moje zavedanje.

Včeraj sva govorila o zaljubljenosti in o ljubezni in rekel je, da se ljudje večinoma, ko govorimo o ljubezni,  v resnici nanašamo na zaljubljenost. Ah, zaljubljenost, tisti začetni del skupne poti, ko nas določene stvari na njem ali njej, njegov ali njen unikatni koktejl lastnosti in vrlin tako prevzame, da popolnoma izklopimo razum in delujemo samo s srcem. Saj veste o čem govorim: ko se zaljubimo, nas vodi srce, nas vodi ljubezen, ki jo sploh ženske lahko tako v izobilju proizvajamo. Ko se zaljubimo, odmislimo, kaj vse bi lahko šlo narobe in smo prisotni samo tu in zdaj, v njegovem ali njenem toplem, božajočem objemu, kjer se počutimo tako zelo doma. Srce ne izbira naših romantičnih partnerjev razumsko in ravno s tem nam daje priložnost, da ga popolnoma odpremo in s tem prevzamemo njegove darove, ki spreminjajo svet na bolje. Odprto srce pa nam daje moč sprejemanja vsega, kar je.

Ko sem še nekaj dni tega miže iskala njegove ustnice v mojem osebnem prostoru, sem čutila, kako močno trepeta srce. In trepetalo je prav tako, kakor Zemlja trepeče tik pred vulkanskim izbruhom. Ko so se pa najine ustnice naposled  nalahno, mehko, počasi, a nič kaj sramežljivo združile, sem čutila, kako se moje srce odpira in iz njega kakor lava izbruhne želja po izkušanju … življenja samega. Ta želja, ta volja, ta pripravljenost izkušati življenje je prav zares lava; je tekoči ogenj veselja do življenja, veselja do vsega, kar prihaja. Je ljubezen.

Ja, ko se srce odpre, zmore več čutiti. Več radosti in sreče, pa tudi več bolečine in razočaranj. Odprto srce odpre naše življenje živosti, intenzivnosti, polnosti življenja. In včasih se to resda zdi naporno izkušati trenutek za trenutkom, toda to meni to pomeni, da v polnosti živim. Pomeni, da diham s polnimi pljuči, da voham cvetlico s polnimi pljuči, da sprejmem trenutek s polnimi pljuči. Če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala trenutku, človeku, živali, rastlini, celo loncu, s katerim sem, če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala okoliščinam, ki me penetrirajo, bi bilo, kot da le na pol živim. In življenja je ena tistih stvari, ki vzklika: vse, ali nič.

V moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide jeseni, o ženskem srcu pišem takole:

»Proces pisanja te knjige je bil proces odpiranja srca. Najprej sebi in svojim bližnjim in potem še svetu. Moje srce je bilo večidel mojega življenja območje zastojev, saj sem ga vztrajno, odločno zapirala iz strahu, da bom prizadeta, pomanjšana, utišana. Bala sem se, da svet ni varen prostor za vse obilje, ki se je tako vztrajno gnetlo v mojem srcu, saj sem že od malih nog od bližnjih in ne tako bližnjih poslušala, da sem preveč občutljiva, da so moji čustveni odzivi preveč burni, da ne smem tako nositi srca na pladnju.

Kaj storimo, ko se ustrašimo, da nas bo nekaj prizadelo?

Ko v sebi zaslutimo zametke drame, ki na vsak način želi privreti na površje naše izkušnje?

Katerega občutka, zgodbe, vloge se tedaj oklenemo?

Vsakič, ko sem začutila, da bi me nekaj lahko prizadelo, sem zaprla svoje srce, stopila korak nazaj in utihnila. In vse od naštetega sem storila kljub zavedanju, da ko zapiram, zapiram oboje – svetlobo in temo. Srce resda zaprem, da ga prihranim bolečine, toda zaprto srce se tudi v ljubezni ne more kopati.«

In tukaj leži po mojem ključ do naše sreče.

Moramo se zavedati, da ženska ljubezen spreminja svet na bolje. Žensko srce je vodnjak ljubezni in ta teče na vse strani in ne izbira previdno svojega cilja, marveč preprosto potuje tja, kjer jo življenje rabi.

In moramo se zavedati, da ženska ljubezen lahko spremeni tudi moškega, ampak ne, ko je usmerjena k spreminjanju, temveč k sprejemanju. Ko je preprosto zato, ker je. Ko je sama sebi namen.

Ženska ljubezen mora biti brezciljna, saj postane takoj, ko jo usmerimo v določeno osebo ali situacijo, projekt. In ženske ljubimo projekte. Pravijo, da se ženske ne zaljubimo v moškega, ampak v projekt; v potencial, ki ga v moškem vidimo, namesto v trenutno manifestacijo tega potenciala. In to je morda res. In v tem se skriva darilo za nas. Kajti že nam zaljubljenost pomaga v polnosti odpreti srce, nas potlej ljubezen, ki zraste iz zaljubljenost, uči sprejemanja. Če si le upamo čutiti, če si le dovolimo v polnosti stopiti v tisti poljub brez strahu, da bo prepad za nas preglobok. Ker ta nikoli ni. Je ravno tako globok, da lahko iz njega vzletimo in ob tem še svet spremenimo.

Na koncu koncev so stvari zelo enostavne. Ženske ljubimo preprosto zato, ker nam je lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. In ko na ta takšen način dežujemo svojo ljubezen naokrog, postane naše življenje poezija.

heart

Plešem s Kali

Kako preprosto je pozabiti. Kako preprosto je pozabiti, da smo same odgovorne zase. Kako preprosto je spustiti vajeti svojega življenja in jih pokorno, predano stisniti v roke nekomu drugemu; nekomu, ki nas odločno drži za roko, nekomu, ki nas ljubeče čoha po hrbtu, nekomu, ki nas zaščitniško poljublja na čelo, medtem ko mu ležimo v naročju.

V zadnji objavi sem govorila o svobodi dvojine: o tem, da je najvišja izrazna oblika svobode biti samosvoja – v objemu nekoga drugega. Za svojimi besedami še vedno stojim, saj ljudje kot vrsta za razcvet in razvoj potrebujemo drug drugega. Ampak kaj pa, ko fizičnega objema v tem trenutku ni? Ko zvečer na svojem balkonu sami preštevamo zvezde in smo priča vsebini našega sms nabiralnika, v katerem ni nikakršnih nedavnih besed, ki bi nas spominjale na tisti objem? Kaj se zgodi z našo svobodo, ko se zdi, da ni ničesar, kar bi nas v tem trenutku spominjalo na čarobnost tistega objema – in nas vse opominja zgolj na dejstvo, da ga v tem trenutku pač ni?

V zadnji objavi sem govorila o dveh stvareh, ki sem ju pred kratkim spoznala: kako svobodno se sama počutim ob njem in kako si želim, da bi se tudi on ob meni počutil ravno tako svobodno. Toda želeti si je včasih brezplodno, če v lastnih mislih še vedno gojim pričakovanja, ki preraščajo v zahteve kdaj in kje in na kakšen način bi rada zagotovilo, da je tisti mehak, domač objem še vedno namenjen meni. Če govorim o svobodi dvojine, mar ni potemtakem pravično, da je svoboda o tem kdaj in kje in na kakšen način njegova – če sem si že sama vzela svobodo, da se tokrat samo in zgolj prepustim?

Ne me narobe razumeti; uživam v svojih dneh, s seboj, s svojim sinom in z vsemi lepimi ljudmi, ki jih srečujeva na poti. A v trenutkih šibkosti misli še vedno zatavajo tja, kjer moje počutje ni več odvisno od mene, ampak od tistih kdaj in kje in na kakšen način. In v trenutkih šibkosti sedaj že vem, kaj mi je storiti, kaj je tista ena in edina stvar, ki me pomaga prizemljiti. Narava.

Včeraj sem tako po dolgem in napornem delovnem dnevu pred spanjem zavila na moj travnik. Noge so klicale po stiku z zemljo, od dežja še vedno vlažno, duša pa je klicala po občudovanju lune, ki v svojem ritmu sedaj raste. Sezujem se v trdni temi, naredim nekaj korakov in jo uzrem tam med drevesi. In čutim, fizično čutim, kako se sproščam iz uma v telo. Rastoča luna v temi me vabi naravnost v center svoje modrosti, kjer nikoli ne pozabim, kdo sem in kam grem. Sem nekdo s pomembno nalogo, prav tako kakor vsaka izmed nas … tudi če se kdaj pa kdaj še vedno zasačim, kako čakam, da mi drugi popravijo, polepšajo izkušnjo tega trenutka. In sem nekdo, ki čuti veličino tega, kar ima predati svetu … tudi če se še vedno ne zaveda, kaj vse ta veličina v resnici obsega.

Ko pridem domov, si navijem en tobak, ki sem ga bila kupila danes, da bi se malce poafnala (ali pa čisto zares verjela, da lahko predstavlja portal miru). Skočim na balkon, da bi se poslovila od dne. Prižgem svečko svoji nameri, pred seboj pa postavim kupček orakeljskih kart Vodstvo boginj, ki mi je tako ljub. Z vrha kupa vame bolšči Kali. Kali je na vrhu oraklja, ker bila zadnja dva dneva, odkar sem jo po jutranji meditaciji izvlekla, krasila moj oltarček in mi mežikala. Pogledam jo, premerim jo in ji pokimam: »Vem, zakaj sem ravno tebe izvlekla, draga moja.«

Kali je hindujska boginja, ki ljubeče in predano uničuje naš ego, da lahko naša duša svobodno zasije v svoji resnici; Kali nam pomaga sprostiti staro in taki narediti prostor za rojstvo novega. Poleg tega je Kali tudi moja zvesta vodnica, moja varuhinja in mati, ki me vodi po poti spoznanj in me sedaj, v teh dneh, vabi, da se učim tudi znotraj odnosov prisluškovati svoji resnici. Kali me uči prepoznati krč, ki je v resnici hrepenenje male Tamarice po tujih zagotovilih in dotikih, ki bi jo morda prepričali, da je v resnici nekaj vredna; Tamarica ne joka krčevito, ker bi zares potrebovala druge – potrebuje samo mene, sebe in svoj materinski dotik, šepet, bližino. Kali me uči prepoznati tudi krč in krik večje Tamare, ženske in mame, ki se vztrajno, dan za dnem, v odnosu do sebe, do svojega sina in svojih bližnjih že uči biti zvesta sama sebi in ki je v domeni ljubezenskih odnosov še čisto vsa zelena; Tamara se zaveda, da je zeleno dobro, saj zelena barva predstavlja srce in to je tisto, kar želi, da jo vodi v bližino nekoga – ne igrice ali manipulacija, ki jo je v tem življenju imela že dovolj, se ji zdi. Kali ve, da Tamarica in Tamara že vse od zgoraj naštetega vesta. Ve pa tudi, da na to radi pozabljata.

V mislih še vedno pri Kali zaprem oči in nekajkrat globoko vdihnem. Naenkrat se zdrznem, ko izza zaprtih oči zagledam, kako nekaj neizprosno drvi proti meni.

Ona je. Maha Kali. Mati Kali.

Kot sam vihar drvi proti meni vsa srepogleda in za trenutek se prestrašim, da mi bo iz svoje jeznoritosti »dala čelno«. Skoraj že odprem oči, da bi preprečila silovit ne-ravno-fizičen udarec z glavo, nato pa si premislim in se odločim počakati tistih pičlih nekaj stotink sekunde, da me doseže. »Kar bo, bo,« zašepečem. Niti čelne ji ne bi zamerila, saj se zavedam, da sem bila v zadnjem času sila pogosto pozabljala na svojo božanskost, na katero me ona tako vztrajno opozarja.

Kali prihrumi in me doseže in namesto čelne objame moje celo telo. Materinsko me objame. Predano. Prisotno, da čutim mehak in domač objem, ki umiri moj dih, sprosti  moje telo in opomni moje srce, da je še vedno tu. Ja, tako vzgajamo matere, z objemom, ne z udarcem. Njenemu objemu se v popolnosti in z lahkoto predam in znanje o predaji je zdaj sveže, saj sem ga urila v njegovem objemu. Predam se njeni ljubezni in podpori in samo uživam v njiju. Brezčasno.

Nato pa se odlepim in že je pred mano, da se ji lahko zazrem v oči. V mehke oči matere, ki brez pomisleka vedno, vedno, vedno ljubeče bdi nad svojo hčerko. Čutim, da me preveva hvaležnost in ob nji se mi srce, ki se je bilo prej v pričakovanjih narahlo priprlo, začne spet odpirati. Mojo pozornost privabijo njeni lasje. Razmršeni, dolgi, črni, živi, divji lasje, ki svobodno padajo na boke ženske popolnosti. V roke vzamem koder njenih las, ki so svoji bujnosti navkljub mehki in svilnati, in ga pomencam med prsti. Paše mi preštevati njene lase, ki mi govorijo svojo zgodbo. Namuznem se: »Ti si čisto divja.«

»In ti si tudi,« odločno pristavi moja učiteljica svobode ter osvobodi figo na vrhu moje glave, da pade slap zlatorjavih las na vse strani – in zaživi. Elastiko, ki je prej spenjala lase, vrže na tla, me prime za roki in me povabi na ples. Glasbo pridaja tišina zvezd, šumenje oddaljenih avtomobilov in zvončkljanje lobanj, vpetih v njeno ogrlico, ki ob zibanju njenega telesa udarjajo ena ob drugo. Pleševa. Divje. Pleševa. Kaotično. Pleševa najin kaotični ples, ki je včasih tako zelo potreben za sproščanje napetosti, ki se nalagajo v telo. Že res, včasih je moj ples že objemanje dreves – to je energij ples; toda včasih mora biti ples tudi kaotičen, ker je kaos orodje za privabljanje praznine in ta neizogibno rodi preboj. Vedenje.

Nenadoma mi pod nos pomoli svojo sabljo: »Na, odsekaj.«

Pomigne z glavo, jaz pa dvignem roke od sebe: »Ne morem še.«

»Sekaj, zdaj.« odločno vztraja, brez da bi morala povzdigniti glas.

»Kaj sploh režem?« se zmedem. Ni ji treba odgovoriti. Za odgovorom pobrskam v sebi: danes režem pozabo. Režem konstantno pozabljanje prave resnice o sebi. Režem konstantno pozabljanje o pestrosti in igrivosti in živahnosti in pomembnosti svojega življenja. In režem nesigurnost, ki botruje mojim pozabam.

»Vem, da ni enostavno prevzeti odgovornost za svoje življenje. To ni kar tako. To ni kar tako … kajti to je to

»Kaj pa, če ne bom znala drugače?« se ustrašita Tamarica in Tamara naenkrat, tako sta že ustaljeni v delovanje na določen način. »Kaj, če zopet padem v iste drame, v iste igrice, v iste predstave? Kaj, če zopet pozabim, kdo sem in zakaj sem tukaj, in vajeti spet podturim v roke nekomu nič hudega slutečemu, ki nima nikakršne zveze z mojimi občutki? Kaj, če bom še kar naprej od drugih zahtevala odgovornost, ki je moja trma noče prevzeti?«

»Samo odučiti se moraš, kar si se bila tekom življenja in odnosov naučila. Ni, da se moraš naučiti nečesa drugega, to bi bilo veliko težje. Odučiti se moraš in delovati v skladu s svojo resnico, ki ne terja nikakršnega programiranja. Nikoli.« Nasmehne se in v kaosu najde moje nejeverne, prestrašene oči, ki vedo, da stojijo pred prepadom.

»Enostavno je,« zašepeče. Zveni smešno, toda v trenutku ji verjamem na besedo. Zaupam ji. Odločno zgrabim sabljo in zamahnem v praznino nočnega zraka.

V trenutku ni več matere in ni več njene sablje, odšla je, kakor je bila prišla (pa ne zares, kajti vedno je ob meni). V trenutku sem zopet sama na svojem balkonu; sama že, ampak ne osamljena. Sama in odgovorna zase.

Kako preprosto je pozabiti, kaj? Ja. Res. Toda pozabiti je tudi vredno, če samo zato, da se lahko potem ponovno spomnimo. Kajti, dragi moji, spominjanje, kdo smo in kaj vse nosimo v sebi in zakaj smo v resnici tukaj, je tako sladko.

kali6.jpg

Zadnjih nekaj dni …

Ko sem izjavila, da sem trenutno v obdobju čiščenja vseh svojih odnosov, predvsem s preteklimi partnerji, me je nekdo vprašal, ali se mi ne zdi nesmiselno ukvarjati se s preteklostjo. Hm? Ne. Ne zdi se mi nesmiselno, dokler vem, da mi preteklost preprečuje polno živeti v sedanjosti.

Ja, trenutno čistim zastalo energijo iz preteklih odnosov. To se je izkazalo za konkretno delo. Res. Ampak nisem končala, dokler ne bom vseh svojih nekdanjih partnerjev dojemala kot mehkih, ljubkih medvedkov, ki ne spijo več v moji postelji, ampak zgolj v mojem zavedanju; mehkih, ljubkih medvedkov, s katerimi sem se nekoč tako rada stiskala in se sedaj pač ne stiskam več.

V sklopu tega čiščenja sem dobila božanski navdih, da mu spustim sporočilce in ga povabim na klepet: o vsem, kar je bilo in še o vsem ostalem. Takoj se je odzval, rekoč, da me je tudi sam že skušal tekom let pocukati za rokav. Zatorej smo skupaj odšli na morje, jaz, Svarun in on, da se pogovoriva in uravnovesiva morebitne pretekle napetosti. Ja. Takšne načrte sva imela za najino druženje midva.

Življenje? Življenje pa je imelo tokrat svoje načrte. In najinega zlitja, ki je sledilo, nihče od naju ni pričakoval. Preprosto zgodilo se je.

Praviš, da si se me po tistih dolgih urah balkonskega klepetanja, opazovanja zvezd in izmeničnega branja poezije, samo … hotel dotakniti. Nato se je izkazalo, da en dotik ni bil dovolj. »Hvala, da se lahko spet počutim tako doma v tvojem objemu,« mu zašepetam, ko se predano uležem v njegov objem in opazujem luno nad nama skozi zaprte oči. Stisne me še močneje in mi poljubi vrh glave, da se hkrati počutim kot ženska, zaželena, in deklica, potolažena. Lepo nama je skupaj, po štirinajstih letih.

In tako, kot se me je on na tistem balkončku hotel samo dotakniti, sem ga hotela jaz samo videti in se pogovoriti. Nato se je pa izkazalo, da eno srečanje ne bo dovolj.

Odprla sem se. To je ranljivo. In vendar Hafis pravi, da je rana kraj, kjer svetloba pride v telo. Odprla sem se temu mogočnemu prepletu energij med nama, in bila bogato obdarjena. S pretočnostjo. Odprla sem se in od vse te ranljivosti me včasih malce stisne pri srcu: tedaj, ko se ustrašim, da iz te moje odprtosti samo hlapi; tedaj, ko pozabim, da v mojo odprtost tudi pronica. Kaj? Ljubezen sama.

Tvoji dotiki so opomnili moj vodnjak, da obstaja. Tvoji dotiki so mi šepetali, da sem sprejeta, da sem zaželena, da sem točno tam, kjer moram biti. Tvoji dotiki so me pomirili, so mi zagotovili, da obstajajo moški, ki so brezpogojno spoštljivi in nežni do žensk, brez da bi bili zaradi tega kaj manj moški. In najin smeh! Oh, ta najin smeh naju je usidral v sproščenost, v domačnost, v lahkotnost dvojine.

In sedaj?

Sedaj je vsak izmed naju prepuščen svoji integraciji najinih trenutkov v resnično življenje. In ko se ustrašim in trznem in hočem, da mi navrže odgovore, ki jih moram sama poiskati v svojih globinah, se spomnim, se samo sebe opomnim: »Oj, malce spoštovanja prosim. R E S P E C T,  tako kot poje Aretha Franklin. Spoštujem njegovo integracijo in spoštujem svojo integracijo. In spoštujem, da je tudi on, prav tako kakor jaz, trenutno malce neumeščen in na svoj način predeluje.«

Praviva, da sva polna vtisov in da potrebujeva nekaj časa, da izdihneva vse vdihe, ki sva jih slastno nakopičila v sopari najine dvojine. Praviva, da sva presenečena nad vsem, kar se je zgodilo.

Ampak – razmišljam.

Kaj pa če naju najbolj preseneča zavedanje, da sva skupaj ustvarila povsem pristno in prijetno mehkobo resničnosti?

Kaj, če naju najbolj preseneča, da sva sposobna skupaj ustvariti nekaj tako prijetnega in podpornega in zdravilnega, kot sta bila ta dva povsem nepricakovana dneva?

embrace.jpg

Poklon Notranji Učiteljici

Že med včerajšnjim poslavljanjem sem začela nezavedno peti točno to verzijo te mantre iz kundalini tradicije, ki smo jo pele na Shakti Dance. Danes zjutraj pa sem, potem ko me spet pobarala, na Youtube-u porabila kar nekaj časa, da jo izribarim, to zame najlepšo verzijo.

Guru, Guru Wahe Guru
Guru Ram Das Guru

Ko pride do srčnih zadev, kjer se v popolnosti nekomu odprem za cela dva dni in dve noči, in sem potem priča tistemu trenutku, ko se vsak izmed naju vrne v svoje resnično življenje … tedaj je res preprosto zdrsniti v krč. V žalost, v skrbi, v strah. “Kaj zdaj, če sploh kaj?”

Tedaj me pobara moja notranja modrost tako, da moja usta uporabi za mrmranje te pesmi. Da moja usta uporabi za izražanje zaupanja življenju: “Notranja učiteljica, vodi me, notranja učiteljica, klanjam se ti. Vem, da ti že veš, na katerem delu svoje poti sem, dovoli mi, da delujem v skladu z lastno resnico.”

Hvala.

Ker če zaupam notranji učiteljici, potem se lahko teh dveh dni in dveh noči spominjam s sladkim priokusom v ustih in z odpritm srcem, ki mi ga je vztarjno mehčalo zrenje v njegove oči, dobro znane iz časov, ko sva bila oba še zelena. Ne?

Ja. Mislim, da je najboljša izbira.

Ah, mlada ljubezen.

 

Maj, Čarovnica in Kavč

Skoraj sedem let tega sem v Indiji nekega lepega dne ugotovila, da sem čarovnica. Vsa odprta in svobodna sem bila namreč prvič okusila kanček svoje moči, ki mi je odprla zavedanje, da lahko z njo spreminjam svet na bolje. V Indiji sem si nakupila knjig o *Wicci in se zelo studiozno zapodila na svojo pot, ki sem jo potlej doma nekega lepega aprilskega dne pod svojim drevesom tudi posvetila. Teorija mi je pihala na dušo, da sem navdušeno prikimavala in vdano srkala vsako besedo, s prakso pa je bilo malo drugače. Ta se mi je že v začetku uprla, saj je ponovno slonela na kupu postopkov in korakov. Nisem mogla verjeti, da lahko tudi na relativno svobodnem verskem terenu ponovno naletim na nek sistem, za katerega se mi je zdelo, da razblinja moj odnos z božanskim. Razblinja, ker v tem odnosu ni bilo več mene in mojih besed, marveč tuje, preverjene in predpisane in priporočene v natančno strukturiranih korakih.

Zamahnila sem z roko, se zavezala k ohranjanju svoje povezave z naravo (ki je srž moje poti) močne in si pri sebi mislila: »Jaz se tega ne grem, moliti hočem po svoje. In prav gotovo obstaja način, da te stvari stečejo bolj organsko … kajne?«

Preden sem si uspela odgovoriti, sem postala mama in nekaj let me je ta brezpogojna ljubezen, za katero sem zamenjala svojih štiriindvajset ur na dan in sedem dni na teden, povsem izpopolnjevala. Nato sem pa lani jeseni ob pritajenem švistanju burje skozi razgaljeno grmičevje mojega travnika v sebi ponovno zaslišala klic. Bil je isti klic, isto vabilo, ki me je povsem nepripravljeno našlo že v Indiji.

Postala sem in prisluhnila mojim globinam, v katerih je odzvanjalo: »Rabim več posvečenih trenutkov. Rabim več osredotočenih dejanj, ki so plod čiste namere in brezpogojne ljubezni. Rabim več ritualov

Nisem vedela, kako naj se lotim čaranja bolj posvečenega življenja, pa sem začela drobencljati – to se mi je še vedno obneslo. Malce tu, malce tam in preden se zavem, že nekaj imam. Malce zdaj, malce potem, pa »sem že na ti« z vsem.

Si naredim slasten piling za telo; objamem drevo močno,  močno.

Utišam misli in si prižgem svečko; sprehodu pa vse smeti s travnika poberem v vrečko.

Vnašam več obredov hvaležnosti v najin vsakdan; postanem in zamižim, ko čutim, da je moj obraz s soncem obsijan.

Za vnašanje več ritualov v svoje življenje je bila zaslužna zavestna krepitev ljubezni do same sebe. Za vnašanje več božanskega v svoje življenje, sem morala najprej v sebi videti božanskost. Jo prepoznati. Začutiti. Priznati. Sprejeti. In živeti. Življenje svoje božanskosti naredi moje življenje sveto. Življenje svoje božanskosti naredi iz vsake stvari, ki jo počnem, ritual. In moj odgovor na potrebo po ritualnosti, ki sem jo prvič začutila pred sedmimi leti, je lahko prišel organsko šele, ko sem sama sebe v polnosti sprejela.

Ko sem sprejela svojo fluidnost in amplitudo svojega čustvenega nihanja. Ko sem sprejela, da nisem »samo preveč občutljiva«, kot sem leta in leta poslušala, ampak senzibilna, kar pomeni, da me iz lastnih globin vodi ženska duša ali attha. Ko sem sprejela, da kot ženska plavam s tokom naše ljube matere Zemlje v ritmih naše ljube svečenice Lune. Ko sem sprejela, da mi občutki, ki jih konstantno izkušam, pričajo o zaznavanju in sodelovanju z neoprijemljivim in nevidnim okrog mene, ki z menoj soustvarja ves čas. Brez sistemov in postopkov in korakov, a z osredotočeno namero privabljanja božanskosti v vsak svoj trenutek. Ja, šele ko sem vse to sprejela, se je lahko v noči na prvi maj, ko so včasih gaelski pogani praznovali prvi dan poletja imenovan Beltane, zgodilo, da sem v ognjene zublje zmetala vse, kar me ni več podpiralo, in se nato doma usedla v molitev. Vedoč, da potrebujem ritual. In ne vedoč, da bo moja osredotočena namera popolnoma v sozvočju s časom, ko narava cveti, se medi in vabi k dotiku.

Vsake toliko časa, približno enkrat na mesec, me zapopade žalost. Ta bridka, grenka, skeleča žalost pride kar od nikoder, traja kak dan ali dva, in me naposled zapusti lahkotno in zadovoljno, prav takšno, kakršno me je našla. Pride, da me spomni, pa gre. In vedno, vedno je povezana s samoto. In vedno, vedno, to samoto spremljajo občutki krivde. Približno enkrat na mesec se torej počutim osamljeno. Osamljeno, ker ob meni ni odraslega človeka nasprotnega spola, s katerim bi se lahko pogovarjala, delila izkušnjo tega življenja in vzgajala to čudovito, nežno bitje, ki me je izbralo za mamo.

V petek sva prespala pri prijateljici Ani v Posočju. Na njenem balkonu, ki je odpiral pogled na reko Tolminko in sijočo, rastočo luno, sva se pogovarjali (kar se je meni zdelo) dolgo v noč. Govorili sva o vsem in še čem in kmalu sva pristali pri partnerskih odnosih. Moji nekdanji partnerski odnosi so zame zadnjih štirinajst dni zelo velika tema, saj me je Vesolje ob prejšnji menstruaciji pocukalo za rokav, naj že počistim podstrešje vseh neizrečenih besed in neizživetih čustev. Ampak samo biti tam, v Posočju, fizično bližje mojemu zadnjemu partnerju kot kadarkoli od dne, ko sva lanskega oktobra postavila zadnjo piko, me je naredilo zelo ranljivo. In ta ranljivost mi je dala pogum, da Ani naglas priznam nekaj, česar še nedolgo nazaj nisem bila sposobna: »Veš, včasih se počutim tako osamljeno. Včasih se počutim tako lačna dotika sočloveka …«

Kot mama štiriletnika sem v svojem najtesnejšem odnosu bolj ali manj jaz tista, ki dotik dajem njemu, ki ga bolj izrazito potrebuje. Večkrat dnevno ga objamem, poljubim, pobožam in povem, kako ga imam rada; predano izkoriščam še zadnje priložnosti, da ga dvignem v naročje in resnično uživam v nošenju spečega zlatolasca v četrto nadstropje; zvečer ga med branjem pravljice privijem k sebi in mu zmasiram nogice in hrbet, kadarkoli mi le dovoli. To so moji najljubši trenutki dneva: z dotikom brezpogojno dajati ljubezen in vrednost temu bitju pod mojo perutjo. Kakšen blagoslov! Blagoslov, ki me vsaj enkrat mesečno, na kakšno takšno posebno luno, spomni, da dotik potrebujem tudi jaz. Ja. Izrazito ga potrebujem. In ko govorim o dotiku, ne mislim zgolj na seksualni stik (čeprav bi lagala, če bi trdila, da slednjega ne potrebujem). Govorim primarno o takšnem dotiku, ki priča o bližini.

Moj dragi prijatelj Martin je eden mojih največjih učiteljev dotika. Spoznala sva se dobrih deset let tega, ko sva začela skupaj – jaz kot pevka in avtorica besedil, in on kot kitarist – ustvarjati lahkoten duetni fusion, v kontaktu pa naju še dandanes drži bratska/sestrska ljubezen in najbrž tudi sorodna dvoječevska energija, ki stremi k sproščenosti in filozofiranju. Z Martinom sva si na nek način zelo podobna, v eni stvari pa sva se že od začetka zelo razlikovala: on je zelo dotični človek, ki se ljudi sproščeno dotika in ljubeče masira, jaz pa sem bila na tem področju nehote, nevede precej zadržana. In vse do lani poleti, ko je Jogi (kot Martina vsi kličemo) prišel na obisk, nisem vedela zakaj.

Z Jogijem se navadno za druženje dogovoriva največ kaki dve uri prej. Tako me je tudi tedaj tik pred zdajci poklical in prišel na obisk ravno na prvi dan menstruacije, ko mi je bilo vse odveč. Ni, da se mi ni ljubilo družiti z njim, ampak pritisk v maternici me na te dneve vedno kliče k tlom. To mu povem, nakar mi olajšano reče: »Ma super. Ravno prav, ker tudi jaz danes rabim samo malo *cartanja.« Svarun je bil pred tem odšel na obisk k sosedu, midva z Jogijem pa sva se usedla na moj kavč in objela. On se je naslonil na naslonjač, jaz pa nanj in obstala za dobre pol ure. Vsak trenutek tega objema sem lahko čutila zdravilno energijo, ki si jo z bratom podajava in deliva. Vsak trenutek tega objema sem čutila zdravilnost dotika kot še nikoli poprej. Čutila sem zdravilnost dotika, za katero sem bila dotlej prikrajšana, ker sem dotlej poznala zgolj drugačen dotik, ki je prinašal drugačen izid.

In šinilo mi je, da sploh ne poznam dotika hvaležnosti za to, kar sem.

In šinilo mi je, da sem navajena samo dotika, ki napeljuje k spolnosti.

In šinilo mi je, da zgovorna moč dotika časti LEPOTO moje duše, ki hrepeni po Bližini.

Dotik priča o bližini in bližina je tista, ki jo pogrešam, ko pravim, da sem osamljena.  In se potem počutim krivo, da jo pogrešam. »Saj še nikoli nisem bila tako srečna in izpopolnjena v življenju, kot sem sedaj,« razglabljam, »kako sem torej lahko še vedno kdaj osamljena?« »Saj še nikoli nisem bila zaljubljena v svoje življenje,« nadaljujem, »živim zdaj, ne čakam na maj – in navsezadnje me maj že sam najde, kaj?«

Ampak najde me tudi žalost. Žalost je čustvo, pred katerim sem večino svojega življenja bodisi bežala (ko sem se bala, da me bo sicer zlomila), bodisi se pač predano utapljala v njej (ko nisem verjela v lastno moč). Nikoli ji nisem znala dovoliti, da je, kar je: čustvo, katerega glavna funkcija je sporočiti, da vozimo »rikverc« in ne tja, kamor pravimo, da gremo. Žalost ne more biti dobra ali slaba. Žalost samo je. In je samo zato, da nam podari zavedanje. Opremljeni s tem zavedanjem, jo lahko zatem v ljubezni in hvaležnosti izrazimo, izpustimo na prostost.

Danes jočem, ker so solze način, na katerega se želi moja žalost izraziti. Lahko bi kričala, risala, pela, plesala, boksala blazine, štihala vrt, šla na bosonogi sprehod ven. Lahko bi. Toda danes je žalost izbrala solze. Žalost je resda bridka, ampak jok jo sprošča, jo rahlja. In ko jo dodobra razrahlja razumem, da jok še ne pomeni, da sem zašla s svoje poti. Ne. Žalost mi zgolj pove, kaj hočem. Tako, da mi pokaže, česa nočem. Danes to pomeni, da misli o bivšem partnerju, ki so me spremljale skozi dan, pač niso bile zame podporne glede na to, kam pravim, da želim v življenju iti. To je vse. Žalost ne pomeni, da sem šibka ali slaba ali nesposobna. In ko me žalost spremlja že tretji dan, vržem v kresni ogenj tisto, kar čutim, da me v tej žalosti ne podpira več.

»Zakaj sem sploh žalostna?« se sprašujem.

Ker ljubim nekoga, s komer si v resnici ne želim biti? Res, veliko ljubezni čutim do mojega nekdanjega partnerja. Ljubezni, hvaležnosti, strasti. Hkrati pa si ne predstavljam življenja ob njem, življenja z njim. Sem torej žalostna, ker ga imam rada? Ne. Žalostna sem zaradi pričakovanj, ki jih imam od te ljubezni.

Zato se odločim. Svečano. Spontano. Da bom odslej ljubila brez pričakovanj, brez zadržkov in brez garancij. Da bom ljubila, ker sem polna ljubezni, ker sem vodnjak ljubezni, ker sem izvir ljubezni. Ljubila bom, ker je to tisto, kar lahko dajem. In vržem v kres pričakovanja o ljubezni. In se usedem v molitev, z roževcem v eni roki, v drugi pa z žadom. Prižgem svečko. Diham. In čutim ljubezen, ki se pretaka v meni. In čutim žalost, ki se poslavlja od mene, ko pravim, da v zameno za svojo ljubezen nočem nič. Ljubim, ker sem vodnjak ljubezni. Ne ljubim, da karkoli dobim v zameno. Nič ne more zamenjati ljubezen, ki jo dajem. Nikogar ni, ki bi me lahko napolnim. To počnem že sama.

In osamljenost? In dotik?

Ko se počutim osamljeno, se nič več ne počutim krivo. Ko potrebujem dotik, se objamem.

In Beltane?

No, samo to bom rekla: nikakršno naključje ni, da je potreba po čiščenju zastalih stvari iz prejšnjih odnosov prišla ravno sedaj, ko se odpira maj. Maj je namreč mesec ljubezni in seksualnosti brez kakršnihkoli moralnih zadržkov, Beltane pa časti poroko dveh nasprotij. In v čast te poroke sem včeraj zvečer naredila majčken mlaj. Uporabila sem svojo paličico in nanjo zavezala tri trakce treh različnih barv s svojimi simbolnimi pomeni: rdečo za življenjsko energijo in strast; oranžno za božansko kreativnost; zeleno za zdravljenje srčne čakre. Nato sem vrvice, ki predstavljajo ženski princip, poročila z paličico, ki predstavlja moški princip, tako, da sem jih ovila okrog in okrog in se medtem ljubeče osredotočala svojo na svojo namero, ki služi v najvišje dobro vseh in jo šepetala v nočni zrak, oplemeniten s polno luno.

Pa je prišel ritualček, čisto organsko.  In tako bodi, če nikomur ne škodi.

beltane