Kar si zaslužimo in kar si zaslužimo

soy

Tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. A mi sledite?

Zadnje čase mi ni težko ljudem povedati, kako sem, saj postajam vedno bolj (ja, še bolj) odkrita. Ni, da se že vidi skozme. Ne. Čutim pa, da sem razgaljena. Ker dovolim, da moje srce počiva na moji dlani. Popolnoma ranljivo. In doživlja obilje vsega kar je, tako sopran, kot bas, tako polet, kot padec.

Tako dobro, kot se počutim sedaj v svojem življenju, se nisem še počutila. Tako pomirjena, kot sem sama s seboj in vsem, kar je, nisem bila še nikoli. In to me dela srečno. To me dela živo. To me dela navdušeno nad vsem, kar se dogaja – pardon, nad vsem, kar dogajam. In to me dela polno, da lahko dajem in dajem.

Ljudem okrog sebe z lahkoto povem, da sem srečna. Počasi tudi tistim, v katerih očeh vidim, da me iz svojega oklepa prepričanj ali pač svojega lastnega pomanjkanja pomilujejo v gotovosti, da mi nekaj manjka. Ljudem povem, da sem zadovoljna s svojim življenjem, kakršno je. Da si ne želim, da bi bilo moje življenje v tem trenutku karkoli drugačno; niti na področju denarnice ali odnosov, ki sta moja živo rdeča gumbka.

»Draga moja, jaz sem ugotovila, da ne potrebujem nikogar,« sem izdavila zadnjič v pogovoru z eno dušno sestro in ob tem čutila tisto pristno vznesenost v prsih. Stavek sem v resnici komajda izdavila, saj je zadnji del zadnje besede požrlo moje naglo navdušenje, da sem pri priči kriknila in se zarežala. Svobodno. Ker se po vseh teh letih, ko je bilo moje nezavedno na misiji, da najde očeta mojemu sinu, sedaj svobodno zavedam, da tega ne rabim početi. Ne zato, ker bom jaz mama in oče svojemu sinu: tega ne zmorem – predvsem pa si tega ne želim; niti se mi ne zdi naravno ali zdravo ali koristno. Ne, ne zato. Zato, ker se imava po petih letih končno tako super, da se morava oba napiti takšnega podpornega odnosa, h kateremu sem stremela leta, pa ga nisem znala vzpostaviti. Zato, ker sem končno takšna mama, kakršna sem si vedno želela biti. Takšna, ki se s tem, kar ima, trudi biti točno takšna, kakršno moj otrok rabi – ne več takšna, kakršno bi si jaz kot otrok želela.

Ampak tale zapis se je pravzaprav začel nekje drugje, veste. Začel se je s spoznanjem, ki me je prešinilo, ko sem dva dni tega pred hišo mojih staršev zagledala dobrih petdeset kilogramov surovin za moje ustvarjanje; to se pravi, petdeset kilogramov surovin, ki jih mora nekdo nekako prenesti v četrto nadstropje, kjer živiva. Ahem. Spoznanje je bilo: konstantno nošenje težkih stvari v četrto nadstropje je moj oklep prepričanj, iz katerega sama sebe pomilujem v gotovosti, da mi manjka nekdo, ki bi to počel zame.

Ja, to je moj trn v peti. To je ta tobogan, ki me je včasih vedno premamil, da sem se spustila, z vrha ljubezni do dna strahu, in potem pod mostom beračila za malce ljubezni. Kajti če bi imela ob sebi moškega, bi mi on nosil težka bremena v četrto nadstropje, kajne? In ko bi mu bilo dovolj in se mu ne bi več ljubilo nositi težkih bremen v četrto nadstropje, bi se odločil in nam sezidal hiško, v kateri bi živeli na tleh, kajne? No. Ne. Kajti tudi ko sem nazadnje imela partnerja, ga v resnici nisem imela. Partnerja ne – imela sem očeta za svojega sina in seks zase. To je vse. Nisem imela celote, nisem imela življenja. Predvsem pa še vedno nisem imela nikogar, ki bi mi nosil težke stvari v četrto nadstropje. To pa zato, ker sem mislila, da ga rabim. Ne mislila, prepričana sem bila. Prepričana in ujeta v oklepu mladenke, ki od vseh arhetipov ženskosti najbolj prekipeva z moško energijo akcije. Kajti ko mladenka nekaj hoče, bo mladenka naredila vse za to, da to dobi. Tudi manipulirala. O, ja. Ubirala bo noto svoje nemoči, ki jo od znotraj krepi prepričanje, da potrebuje odrešenika. Da potrebuje pomoč, ker sama ne zmore. To niti ni čudno za vse vas, ki ste odraščale ob istih pravljicah kot jaz. Vse Pepelke in Sneguljčice in Trnjulčice so bile uboge, uboge, dokler jih ni njihov princ rešil. In čeprav je bila od venomer moja najljubša risanka Lepotica in zver, ker v resnici Belle s svojo ljubeznijo reši svoje princa njegove pošastne podobe, sem od nje vseeno pobrala idejo, da bom šele v odnosu s tistim, ki ga ljubim, popolna. Da bo šele to čas, ko mi nič več ne bo manjkalo. In tako sem vse svoje življenje potrebovala moškega, da je vse, kar jaz nisem; da dopolni vse, kar meni manjka.

No, ja. Vlogo Sneguljčice sem sedaj naposled zavrnila. Mislim, da kar doživljenjsko. Raje bom živela svoje življenje; življenje ženske, ki si svojo pot izbira vsak dan sprot’.

»Draga moja, jaz te tako občudujem,« mi reče moja dušna sestra, »sama si s Svarunom in vso to tvoje ustvarjanje … ti si totalna faca

Nič »hvala«, samo »hm« sem sposobna izustiti.

»Svaka čast. To mora biti res težko, da si za vse sama,« pristavi njena mama.

Obe sta mi tako pri srcu. Obe imam rada. Ampak kljub temu jima ne verjamem. In ne dovolim, da besede pridejo do mene, da se me dotaknejo. Kljub temu, da sem podobne besede slišala že mnogokrat.

Do včeraj. Včeraj sem na polno luno v biku, na kakršno se je pet let tega rodil moj Svarun, zaslišala njune besede. In se razjokala. Večkrat. Ker vem, da se nisem dovoljkrat pohvalila; kaj to, še drugim nisem dovolila, da bi me pohvalila. Jočem, ker vem, da se nisem dovolj praznovala.

Vedno, ko me kdo pohvali, se v meni zgodi ena od dveh reakcij. Ali pomislim: »Ja zakaj pa ne bi bila super? Kje pa piše, da moram biti, zato ker sem mama samohranilka, uboga?« Ali pa pomislim: »Saj sem si sama vse zaslužila, veš. To, da ni lahko. Saj sem si sama vse izbrala …« Če bi vedeli, da sem sama tako hotela – da sem imela mnogo možnosti, kot jih v življenju vedno imamo, da bi lahko ostala, pa sem se odločila oditi – bi me še vedno občudovali? Bi me še vedno hvalili? Jaz se ne bi. Ker pokorno stojim v oklepu prepričanja, da sem dobila, kar mi pripada.

In tudi sem.

O, ja. Ko sem se začela zavedati, da sem jaz edina, ki dogaja, mi je bilo sprva težko. Odgovornost je navsezadnje velika. Odgovornost zavezati se življenju, kakršnega si zares želim, je velikanska. Ampak ravno tolikšna je tudi nagrada. Velikanska. Ko si upam živeti tako, kot si zaslužim, tako kot danes jaz izberem, da si zaslužim, je nagrada velikanska. In te nagrade sama doslej še nisem odvila. Zamahnila sem proti njej. Ali ji ne verjela. Ali se spraševala, kje piše, da moram ravno jaz dobiti nagrado za to kar počnem, ker je itak vse, kar počnem, samoumevno.

Hja, tenka je meja med tistim, kar si zaslužimo … in tistim, kar si zaslužimo. Mislila sem, da sem si prislužila samo to, da mi je velikokrat težko. Izkazalo se je, da je teža vsakič prišla z darilom, ki ga še nisem odprla. In darilo niso pohvale drugih, ni njihovo občudovanje. Darilo je čas in pozornost, ki si ju vzamemo, da praznujemo sebe. Darilo je zavedanje, da sem vse, kar si zaslužim. In … da si zaslužim vse.

Just a reminder_

Lastna vrednost je življenjski sok

V torek zvečer, potem ko je Svarun v objemu polnolunske energije le s težavo zaspal, sem si naredila majhen obred; da se povežem s svojo attho, žensko esenco, in da se povežem z luno, ki s takšno lahkoto podpira vse naše osredotočene namere. Usedla sem na mojem zvestem balkončku pod luno in začela pisati v svoj zvežčič. Pisala sem, da sem spustila stoičnost, ki sem jo pred tem kar nekaj dni čutila, in pisala sem, da bi korak naprej stopila. Pisala sem, da bi odvrgla svoja stara oblačila majhnosti in se odela v svoj polni izraz, ki ga vodi ugodje. V preteklem mesecu se je v meni nabralo precej napetosti in izliti jih na papir ob soju svečke je še vedno najboljša terapija za človeka besed, kot sem jaz. Pisala sem, da bi sprostila majhnost in stopila v vrednost.

Ko sem zaključila, sem se še stuširala, da bi še fizično začutila, kako tekoča vodo spira vse, kar me ne podpira več, in šla spat z mislimi o vrednosti. Ulegla sem se in položila eno roko na srce, drugo pa na maternico. Zaprla sem oči in se popolnoma predala občutku, kako zelo sem utrujena. Izčrpana, v resnici, saj že nekaj dni hodim precej pozno spat. Izčrpana, ja, a hkrati neskončno hvaležna za to mehko blazino, na katero se lahko zleknem, kadarkoli se spomnim, kadarkoli si zaželim.

Ampak včasih se zgodi, da ne glede na to, kako sem utrujena, ne morem zaspati, ker v glavi še vedno vrši, roji. Ja, velikokrat se zgodi, da mi odstavek prileti šele ko se telo popolnoma umiri in zastale energije sprosti. Sicer sem odločno, nepopustljivo pripirala oči, toda um je hotel še nekaj doreči. Bila sem že zabetonirana v postelji in že misel na to, da bi se morala dvigniti, prižgati solno lučko, ter v eni izmed torb, ki sem jih naokrog nosila pretekle dni izribariti svoj zvesti dnevnik in pisalo, se mi je zdela groteskna. Zato sem najprej poskusila s taktiko, ki včasih, ko zelo samozavestno pristopim, vžge: mirno sem se obrnila k umu in mu začela nežno, ljubeče, materinsko šepetati, da si bom vse, kar mi ima pomenskega povedati, ne samo zapomnila in jutri navsezgodaj zjutraj pri polnih močeh izpisala na papir, marveč tudi nadgradila. Včasih ta pristop resnično deluje – ko popolnoma stojim za svojo utrujenostjo in odločnostjo, da ne bom pozabila. Toda tokrat se um ni dal zmesti, jaz sem bila pa preveč utrujena, da bi mu prigovarjala in ga zlepa ali zgrda poskusila utišati, zato sem nonšalantno vstala in pobrskala za orodjem. Ker ko se inspiracija rodi in mi tako neomajno stoji v brk, grem z njo tudi na konec sveta – ali pač do konca noči, če je treba – saj mi venomer nepopisno služi.

Ko sem se spet zleknila, je pisalo začelo švigati in me buditi in me drezati pod rebra, češ: »Uuu, tole je dobro. Všeč mi je, kam greva. Še je tukaj, še.« Bila sem le orodje svoji inspiraciji in ta razmeroma pasivna vloga mi je bila tedaj in tam povsem pisana na dušo. Dobesedno.

Ko se je naliv ustavil, sem začutila spremembo v sebi. Zgodil sem je še en »aha trenutek« in nemudoma sem ga nadela na ogrlico zavedanja, ki jo zadnje tedne zelo predano vozlam na temo lastne vrednosti. In ker se ta kamenček tako sveti, sem se ga odločila podeliti še z vami; če smo vse v tem skupaj, kot neizpodbitno vedno bolj verjamem, sem pomislila, morda zasveti še kateri.

Doslej sem izbirala partnerje na podlagi tega, kakšni so, ali še huje – na podlagi tega, kakšen je njihov potencial. Moja mala deklica, nesigurna Tamarica, ki se tako rada tako pogosto počuti manjvredno, je predvidevala, da bo ob ljudeh z lastnostmi, ki jih želi zase, tudi sama že na pol poti do tja. Toda običajno se je zgodilo ravno nasprotno in mala Tamarica je morala ob vsej njihovi impozantnosti stopiti nekaj korakov nazaj, da uteče opeklinam njihovega sonca. Res, vsi moški, ki sem jih spoznavala zadnjih sedem let so na tak ali drugačen način sijali samozavest in ponos, ki je dodobra namigoval, kako visoko sami sebe cenijo. In Tamarici je bilo to všeč, ker sama občutka za lastno vrednost ni imela – si ga je pa močno, močno želela. Ali je njihova lastna vrednost stala na trdnih temeljih, ki bi bili plod iskrenega in poglobljenega samoraziskovanja, Tamarice niti ni zanimalo. Ne. Ona si je želela notranjega sonca, tukaj in zdaj. A kot se običajno zgodi, ko smo trmasto uperjene k svojemu cilju namesto k svojim potrebam in ritmom, se je v odnosu s takšnimi moškimi prej ali slej začela utapljati v lastni majhnosti in v njihovi senci šteti korake do njihove stopničke, do katere sama tako ali tako ne bi zmogla na noben način skočiti, si je prigovarjala. Tamarica se je zaljubila v lastnost, v prezenco, ki jo je želela zase – a zaradi nesprejemanja same sebe v danem trenutku, je bilo vse, na kar se je lahko osredotočila, le pomanjkanje tistega, kar si zares tako zelo želi.

Zadnja izkušnja z mojim prvim fantom pa me je naučila, da pravzaprav sploh ni pomembno, kakšen je človek, ki mu razširim roke v objem. Ni pomembno, ker se ljudje vseskozi spreminjamo in je torej moški, s katerim grem zvečer spat, znatno drugačen od tistega, ob katerem se zjutraj prebudim. Ni pomembno, ker si ne prizadevam zrcaliti in poosebiti vsega, kar na njem cenim. Sicer je povsem res, da se lastnosti, ki nas na ljudeh pritegnejo, sčasoma, samodejno, brez naše pomoči, potihem priplazijo tudi v naše zavedanje. In to je super in to je krasno. Ampak vse te lastnosti, ne glede na to, kako plemenite in čudovite, so po mojem mnenju zelo slab razlog, da z nekom vstopimo v odnos.

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kako se jaz ob njem počutim. Ali tako pritiska na moje gumbke, da sem lahko ob njem samo zelo skopa verzija same sebe? Ali me odene s plaščem sprejemanja, da se lahko vzravnam in zasijem?

Ne, ni pomembno, kakšen je človek, s katerim sem; pomembno je le, kakšna sem jaz ob njem. Kateri svoj obraz ob nekom razkrijemo, je odvisno le od tega, kako se ob nekom počutimo. Zakaj se mi zdi to tako pomembno? Ker četudi živimo v svetu, ki predpisuje in od nas pričakuje razumsko delovanje, ima ženska esenca – naša prava, prvobitna, prvinska narava – manj zveze z razumom kot je ima s čustvi. Čustva, drage ženske, so naša domena; so domena ženske esence. Rupi Kaur, mlada kanadska poetinja indijskih korenin, ki jo zaradi mehkobe in drznosti nadvse rada prebiram, pravi: »Seveda sem čustvena, če sem pa narejena iz vode.« Tako. Ko živimo iz ženske esence, naša čustva botrujejo našim dejanjem.

Čustva so preprosto smerokazi, ki pričajo o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar želimo … tudi ko stojimo v dejanskem odnosu. In čustva, ki so priplavala na površje v tej zadnji izkušnji odnosa, so me podprla pri tem, da zares začutim lastno vrednost.

V obdobju sprejemanja same sebe in reklamiranja svoje vrednosti mi je dal moj prvi fant največji blagoslov z držanjem prostora brez trohice obsojanja. (In to njegovo sprejemanje brez obsojanja pri priči pošiljam tja v zvezde, da se nekoč, sčasoma, samodejno, brez moje pomoči, potihem priplazi tudi v mojo izkušnjo.) Ob njem sem se lahko izrazila brez pomislekov in strahu, da se mu bom zdela preveč ali premalo… prizemljena, sanjava, naivna, jezična, učena, ozkogledna, tradicionalna, svobodnjaška, impulzivna? Ah, kje. Ob njem sem lahko bila vse – vse, kar sem bila v tistih trenutkih. In ravno ta prostor, da je lahko nekdo ob nas vse, kar je … ta prostor … je največ, kar lahko podarimo človeku, mar ne?  

V izrazu najdemo svojo vrednost. Ta vrednost je kot življenjski sok. Po njem lahko steče vse; najprej k nam in potem od nas, naprej. Če čutimo lastno vrednost in se vlažimo z njo, se nam nikogaršnje besede ali dejanja ne zataknejo v grlu ali v mislih. Ni mogoče, da bi se, saj tekočina odplavi sčasoma vse in kar ostane … je neomajna zavest. Je samozavest. Je močno zakoreninjeno zavedanje sebe. Življenjske situacije in ljudje okrog nas, ki v naše zaznave preslikujejo svoje subjektivno zavedanje, so eno, nekaj povsem drugega pa je naše zavedanje sebe. Zavedanje je tista mehka, voljna, zvesta blazina, ena in edina, ki me pričaka vsakič, ko se mi zazdi, da življenja ne morem prebaviti. Ko se zleknem nanjo, vanjo je nemudoma vse v redu. Ker sem s sabo in tukaj vem, da sem varna in da je zame poskrbljeno.

Tukaj, v zavedanju, sem doma.

In moj dom je občutek lastne vrednosti.

33923747_10156116910577819_7390237637954502656_n(1)