Nov odlomek iz moje knjige

vagina

Ja, materinska ljubezen je najvišja sila v vesolju. In ne, materinska ljubezen ni samo ljubezen matere do svojega otroka.

Ja, materinska ljubezen se v nas, ženskah tega sveta, če ne prej, aktivira vsakič, ko zanosimo. In ne, nosečnost seveda ne pomeni zgolj spočeti in nositi razvijajoče se človeško bitje v zavetju naše maternice. Naša maternica je tempelj kreativnosti, ki ustvarja tako fizične, kot tudi nefizične otroke, zaradi česar smo lahko ženske noseče s projektom, z idejo, s podvigom in na splošno s čimerkoli in vsem, kar si želimo.

Sama se natančno spominjam dneva, oziroma noči, ko sem prvič zanosila. Zgodilo se je nekaj dni za  tem, ko sem popolnoma prazna in željna pustolovščin pristala v New Delhiju, Indiji. Tiste noči so me pokonci držali komarji in moj lastni nemir, da sem dolgo v noč sedela pred računalnikom in brala. Brala o ženskosti. Natančneje, o maternici. O organu, ki je začel moj spol definirati nekje okrog dvanajstega tedna mojega bivanja v maminem trebuhu. O organu, o katerem sem se pred tem morda pogovarjala kakih petkrat v življenju, upoštevajoč tisto ustno izpraševanje pri biologiji, v katerem sem ime omenjenega organa, prav tako kot v ostalih štirih primerih, seveda izrekla napol šepetaje: »Maternica. Pssst!«

Pri svojih štiriindvajsetih nisem razen tehnikalij, ki sem se jih naučila v srednji šoli, o maternici vedela ničesar. Ničesar, če upoštevam, da vedenje prihaja iz izkustva, znanje pa iz knjig. In ker do tedaj nisem v življenju nabrala še nobene izkušnje s svojo lastno maternico, me je ta ženski organ, o katerem se mi je dotlej zdelo spodobno zgolj šepetati in ne govoriti, začel sila zanimati. Najprej sem žejno srkala in izpila podatke. Tistega večera, ko sem pa prebrala, da lahko ženske zanosimo dobesedno z vsem, kar si želimo poroditi v svet, sem se odločila svoja vrata odpreti izkušnji. Odprla sem vrata zavedanju nepopisne veličine kreativnega potenciala, ki ga ženske nosimo v svojih zemeljskih templjih. In odprla sem vrata želji po lastni izkušnji te žuboreče kreativnosti. Samo pomisli, kako so se mali Tamarici v meni, ki se je od nekdaj navduševala nad čarovnicami in njihovimi kotli, zasvetile oči, ko je neke noči, ko so ji spanec odjemali sestradani insekti, prebrala, da ima pravi pravcati čarovniški kotel v svojem lastnem telesu. Vau! Kaj takega.

Odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide maja 2019 in jo lahko prednaročite na tej povezavi: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige. Tistim, ki pa ste za predujem, priporočam, da zavijete na to povezavo: https://mailchi.mp/c3a4ab064942/ritualcki, kjer si lahko BREZPLAČNO snamete mojo e-knjigo z naslovom Ritualčki, moji cukrčki, v kateri z vami delim 5 svojih najljubših ritualov. 

mi že slediš na instagramu (2)

Advertisements

Prvi del Prvega poglavja Prve knjige

Ko spoznam, da smo vse na isti poti, kjer potrebujemo podporo, postane dolžnost do deljenja Svoje Zgodbe močnejša od sramu in strahu, ki se ob tem porajata.

Ženska. Mujer. Woman. महिला. Femme. Nwanyi. Žena. Attha.
Svojo prvo knjigo sem brez pomisleka naslovila z besedo, ki je dolga leta nisem želela izgovoriti, še dlje pa postati. Attha. V stari aramejščini, jeziku, ki sta ga govorila Jezus in njegova žena, Marija Magdalena, ta beseda pomeni »ženska«.
Knjiga v tvojih rokah se je v meni medila skoraj sedem let, preden sem se tistega spokojnega poznonovembrskega dne prvič po turško usedla na pleteni tabure na tleh moje dnevne sobe, da bi pričela s tipkanjem. Pravkar sem bila namreč dobila dovoljenje, da lahko napišem knjigo. Ja, sedaj. Ne, ne čez deset ali dvajset let, ko bom dovolj stara in modra. Učakati dan, ko bi bila za lastne neizprosne kriterije dovolj, je bila loterija mojega uma, ki je venomer hotel še to razumeti, tisto razvozlati, ono spoznati. Da bom nekoč napisala knjigo, mi je bilo že od nekdaj povsem jasno. Da se bo ta razodela še pred prvim sivim lasom, pa mi je bilo sprva težko sprejeti, saj sem na knjigo gledala bolj kot na cilj, ne na pot. Napisati knjigo je bila ena izmed tistih številnih alinej na spisku stvari, ki jih moram opraviti, preden ob koncu svoje zime zadovoljno odpadem s tega drevesa življenja. Takšna knjiga bi bila koncentrat vseh modrosti, ki sem jih pred tem desetletja in desetletja srkala in naposled lahkotno, spokojno, vešče, jedrnato iztisnila v svet, podkrepljeno z duhovnim znanjem, plodom dolgoletnih življenjskih izkušenj. Bila bi zlatih platnic in ljudje bi jo na svojih knjižnih policah intuitivno posedali Hafisu in Oshu ob bok.
No, knjiga, ki jo držiš v rokah, ni takšna knjiga. Saj veš, človek obrača, Boginja obrne. Človek namerava, načrtuje, narekuje. Življenje se pa preprosto zgodi. In tako se je poleti leta 2017 zgodilo, da sem začutila globoko potrebo po tem, da z bralci in bralkami svojega bloga delim zgodbo o lastnem prebujanju v žensko esenco.

Začutila sem veličino zgodbe in njen odtis na obličju naše ljube Matere Zemlje. Začutila sem njeno zdravilno moč. In ker vsaka moč pride z odgovornostjo, sem začutila tudi vse, ki bi jim moja zgodba lahko na kakršenkoli način služila. Začutila sem soženske, sestre, ki bi v mojih besedah lahko kdaj našle svoje darilo. Začutila sem, kako močno kolektivna ženskost v našem prostoru in času hrepeni po zdravljenju. In začutila sem, kako močno smo med seboj povezane – jaz, ti, naše mame, babice, hčerke.

Povezuje nas naša narava, ki izhaja iz ženske esence. Povezuje nas miselnost, ki to žensko esenco osvobaja ali kroti. Povezuje nas pot, skupna vsem, ki čutimo, da model življenja, mišljenja in delovanja, v katerega smo bile vzgojene, morda ni ravno pisan na našo žensko dušo. Povezuje nas čas, ki ženske podpira, da pobrusimo vse ostre robove v svojih telesih, umih in dušah, se ljubeče poslovimo od morebitne zapuščine patriarhata znotraj nas samih ter se z zaupanjem predamo vodstvu ženske esence znotraj nas samih.

Ja, vse to sem tedaj čutila. Vse to in še mnogo, mnogo več. Navdušena sem se vedoč, da vsak glas šteje, odločila pridati svoj košček. Najprej na blogu, čez nekoliko mesecev pa sem začela pisati še knjigo. In povem vam, sanjalo se mi ni, kam me bo potreba po deljenju peljala, saj so v meni glasno strašili duhovi preteklosti, duhovi manjvrednosti. V mojih najbolj skritih sobanah je odmevalo, da nisem dovolj, da nimam dovolj, da odkrivam toplo vodo, da si jemljem prostor in čas, ki pripadata drugim. Treslo me je od nesigurnosti, ki so vrele na plano. Treslo me je in v potresu teh nesigurnosti sem storila, kar bi storil vsak, da se reši: stopila sem pod podboj vrat. Ta vrata so vodila v sprejemanje.

Ko je okrog mene rešetal potres, me je zadnja rešilna bilka vodila v sprejemanje. Pa sem šla. In sprejela potres glasov, ki so me prepričevali, da nisem dovolj. Sprejela, da moram tem duhovom pogledati v oči. Sprejela , da sem na poti v žensko esenco zaradi poti, ne zato, da bi prišla do cilja. Sprejela, da me je vesolje po vseh neuhojenih poteh, ki jih moj pustolovski duh tako rad ubira, pripeljalo prav sem prav zdaj prav zato, da skupaj nadaljujemo pot v žensko esenco. Jaz. Ti. Me. In vse ženske sveta, ki te knjige iz takšnih in drugačnih razlogov ne bodo nikoli držale v rokah. Naj najino prebujanje v žensko esenco pripomore k boljšemu svetu za vse zemljane, približno tako, kot lahko nežen zamah metuljevih kril na našem dvorišču pripomore k hurikanu na Kamčadki. Velja?

(odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

Tamara_web_size_62.jpg

O ustvarjanju

Pa sva spet doma. Po celem prejšnjem tednu noric sva danes ponovno na bolniski.

In povem vam, po celem tednu neustvarjanja mi ni najlažje dvigniti roke od svoje knjige, katere ustvarjanju sem (ob dopoldnevih, ko je Svarun v vrtcu) popolnoma predana. In se dobro uro po zajtrku veselo odzvati na: “Mama, lačen.”

Ja, malo me srbijo prsti. Srbijo prsti in skrbijo roki.

Ampak veste kaj? TUDI TO JE USTVARJANJE.

Ja, tudi teden dni in se malo bolniške je ustvarjanje. Ne, ne bom šla tja, kjer pravim, da je vse, kar počnemo, kreacija … četudi je res. Kar hočem povedat, je: tudi ti dnevi, ko ne ustvarjam, kot sem navajena (kleče na tabureju pred računalnikom, ob svečki in kamnih za podporo), ustvarjam … ker ustvarjam ŽIVLJENJE IZ ŽENSKE ESENCE. Znano?

Decembra sem začela pisati svojo prvo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco in od tedaj me ČISTO VSE, kar se mi dnevno zgodi in dogaja, uči prebujanja v žensko esenco. Vse. Vem, veliko ljudi je že reklo, da je pisanje knjige prava transformacija. In tu sem očitno še ena, ki temu pritrjujem z vso vnemo. Kakšni meseci!

Vse, kar se mi je v preteklih mesecih zgodilo, je zdravilni proces prebujanja v žensko esenco. Tudi bolezni, tudi vrtec- ne vrtec situacija, tudi pavza v mojem al-iksirjevem delovanju in tudi včerajšnje vprašanje o dlakah pod pazduho pri ženskah (anketa je znotraj moje fb skupine Attha + vesela bom tudi vašega glasu). Vse mi pomaga na poti pri prebujanju v žensko esenco in zatorej vse piše mojo knjigo. Vse in zatorej tudi to, da se danes učim ustaviti konje in malo “bolj u izi” jemat svoje delo, oziroma še boljše – Žonglirat življenje, kakršno je v tem trenutku: z bolnim Svarunom in mislimi, ki se mi prižigajo in jih je potrebno izpisati in s kosilom in perilom, ki se je že kaki dve uri nazaj opralo v stroju.

To je to. Življenje. In življenje je ultimativna kreacija.

Hvala, da ne berete in ste.

29995750_10155984692287819_1191520780_o.jpg

(Dinozavzi imajo koncert za boginje. So morali priredit ves koncert, je rekel Svarun, ker sicer dinozavri pojejo o puškah – Kalašnikov.)