Zgodba iz Rajskega vrta

adameve1.jpg

Danes se teboj delim zgodbo iz rajskega vrta, na katero sem naletela v knjigi Tisti dnevi, ki jo imam doma že leta, ampak ker nič kaj vabljivo ne izgleda, sem jo šele včeraj prvič vzela v roke … in zazijala od presenečenja. Knjiga namreč predstavlja manifest ženske moči, ki ga sama venomer hvaležno sprejemam.

Ah, zgodbe.

Zgodbe so čudovita stvar, kajne? V zgodbah se prepoznavamo: prepoznavamo delčke sebe, ki smo jih že pozabili ali jih še nismo niti spoznali. Na tak način nas zgodbe povezujejo: s samimi seboj in tudi z ljudmi, ki so jih živeli in pripovedovali pred nami in tistimi, ki bodo morda to še počeli. Zaradi zgodb se počutimo manj same: ko spoznamo, da naša izkušnja ni tako zelo ločena od izkušenj vseh ostalih. Predvsem pa nas zgodbe učijo, da ni nič narobe in nič prav, ampak vse samo je.

To zame počne pričujoča zgodba, ki je na nek način zrcalna verzija zgodbe o stvarjenju, kot jo je začela pripovedovati in zapisovati skupina moških dolgo, dolgo let tega. Kar se mene tiče, je lahko ravno tako resnična kot tista, ki jo preberemo v Mojzesovi knjigi iz Biblije, saj pri zgodbah ne gre toliko za to, kar se je v resnici zgodilo ~ marveč za to, kdo jih pripoveduje.

Hm. Ampak če je verodostojnost zgodb tisto, kar morda zbudi skeptika v nas, pa je ena stvar, na katero se lahko pri vsaki zgodbi zanesemo, njeno povabilo. Čisto vsaka zgodba, vključno s to, nas namreč k branju povabi natanko tako: Vzemi, kar rabiš in pusti ostalo. Odločitev je vedno tvoja. 

“Na začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo. Nato še svetlobo, morja, živali in rastline. Ker mu je manjkalo še nekaj posebno lepega in modrega, nekaj mogočnega in nadrejenega, je iz rodovitne zemlje in krvi ustvaril žensko in jo poimenoval Eva. Predstavljala je simbol rodovitnosti celotne narave, ki jo je bil do takrat ustvaril. Živali in rastline so postale njene najboljše prijateljice. Da pa bi ji ne bilo treba životariti med njimi in ji sami večno opravljati vsa dela, ji je Bog dodelil še moškega. Ustvaril ga je iz krvi, ki je preostala po stvaritvi Eve in dejal: “Na svetu si zato, da boš Evi v veselje in ji boš odslej podložen. Glej, da ji boš pomagal, kjer boš le mogel!” 

Eva se je svojega tovariša razveselila in mu obljubila, da bo z njim lepo ravnala in nanj dobro pazila. In je res. Imenovala ga je Adam, ženskovnjak, ker je bil ustvarjen iz ostankov nje same. 

Bog jima je podaril čudoviti vrt, ki jima je nudil hrano in osvežitev. V vrtu sta rasli dve posebni drevesi: drevo življenja in drevo spoznanja dobrega in slabega. Obe drevesi sta bili po božji bolji za človeka tabu. Nekaj časa sta živela srečna in zadovolja. Eva je določala, kaj je treba storiti in pazila, da ženskovnjaka ni preobremenjevala, ker je bil videti telesno sicer nadvse krepak, psihično in duševno pa bolj ubožen. 

Zgodilo pa se je, da je ženskovnjak nekoč postal objesten in predrzen in je menil, da lahko svet obvladuje enako dobro kot Eva. Hotela je splezati na prepovedani drevesi in ukazovati živalim. Planil je kar brez razmisleka. Nič več ni hotel upoštevati prepovedi, ki je veljala za prepovedani drevesi. “Prava reč, če Eva misli, da morava upoštevati božje zakone,” si je govoril. “Zadosti dedca sem, da si lahko postavim svoje lastne. Tako ali tako mi gre to bolje od rok kot Evi in Bogi skupaj. In tudi večno hočem živeti.” Tako ravnanje ga je pripeljalo na pot pogubljenja.

Medtem se je Eva v mesečini pretegovala pod velikim drevesom spoznanja in imela dvogovore z luno. Njena prijateljica, modra kača, ji je zašepetala v uho: “Čuj, Eva, ženskovnjak se hoče sladkati na prepovedanih drevesih in si prigrabiti ženskost. Našo čudovito naravo, lastno samo ženskemu spolu, želi spraviti iz ravnotežja in oskruniti Boga.” In Eva je nenadoma spoznala razliko med dobrim in zlim, ne da bi ji bilo treba okušati sadežev z drevesa spoznanja. Drevo je bilo namreč njen prijatelj in ji je samo razodelo svoje skrivnosti. Rekla je: “Kar počne ženskovnjak, ni dobro. Moram ga rešiti, ker mi je bil zaupan v varstvo.” 

A bilo je že prepozno: Adam je že okusil prepovedane sadeže. Na drevesu spoznanja se je zgodila sprememba: čez in čez so ga prekrila ogledala, tako da je ženskovnjak videl le še sebe. Zdaj je hotel zapeljati še Evo, da bi tudi ona storila tako. Toda branila se je in vse živali so ji pri tem pomagale: “Ni dobro, če vidiš le sebe in če živiš v nasprotju z naravo. Morava živeti drug za drugega in za najine otroke,” mu je rekla. Vendar Adam ni želel ničesar slišati. 

Bog je z gromom pokazal svojo jezo. Želel je Adama pozvati k redu. Njemu pa ni bilo do tega, kajti odslej se je imel za največjega in zlagal se je Bogu: “Ženska je kriva. Ona me je nagovorila, naj jem z drevesa! in nesrečna kača jo je k temu še spodbujala! Sam pri vsem nisem nič kriv!” Bog je poklical Evo na zagovor. Ta pa ni zmogla Adama spraviti v prekletstvo in ga zatožiti, čeprav je bil zloben. “Ženskovnjak po naravi ni slab, samo zaslepljen je,” je poskušala razložiti Bogu. Ta pa je nejevoljno odvrnil: “Za kazen, ker imaš tako mehko srce, boš morala do konca svojih dni osvobajati tega moškega, porojenega iz kapelj tvoje krvi, njegove zaslepljenosti.” Eva je bridko zajokla, kajti spoznala je bila dobro in slabo, vedela je za brezizhodnost tega početja. Pa je imel Bog s svojo človekinjo sočutje in je govoril: “Ker pa tvoje srce ni le mehko, temveč tudi odgovorno, ti bom podaril še nekaj: odslej boš vsake štiri tedne med nogami zakrvavela. In iz tvoje krvi bodo nastajali novi ljudje. Tvoja kri bo svet ščitila in ga hranila. Naj bo ves tvoj ponos, saj te spominja na tvojo lastno moč, tvojo lepoto in tvojo modrost! Spoštuj jo! Kajti ta kri je kri dobrih dni. Kri ženskovnjaka pa bodi slaba in nerodovitna. Zavist zaradi tvoje krvi naj ga razžira do konca njegovih dni!” 

~ Zgodba o stvarjenju, kot jo vidi ženska (Sylvia Schneider: Tisti dnevi)

Tako, to je ta zgodba, ob kateri sem se včeraj … namuznila in nasmehnila in goreče pritrjevala … sem ji pa tudi ugovarjala in nasprotovala in na koncu prišla do tega, da sploh ni važno, kaj je in kaj ne ~ marveč kaj to sproža v meni. 😉

Kako si jo pa ti doživela?

Ljuba ženska, povabim te tudi, da si pogledaš program SAJ CVETIŠ!, v katerem se bomo urile v skrbi zase, zaradi katere bomo lahko cvetele skozi vse letne čase, okronale pa ga bomo s praznovanjem majske polne lune v ženskem krogu. O programu lahko več izveš na tej povezavi: https://mailchi.mp/39df7f3e3016/programsajcvetis. Medtem pa toplo vabljena v  naš krog Attha sestrstvo na fb.

Attha sestrstvo (6)

Advertisements

Eva in kača v živem blatu seksizma

eve.jpg

Včeraj sva obiskala mojo drago prijateljico in kumo Željko v Medžimurju, pri kateri sem bila v varstvu že kot triletna deklica, ko sem jo menda močno ugriznila; ja, nedvomno sem bila otrok, ki se je s svojimi močnimi čustvi najprej soočal z zobmi. Ko sva se s Svarunom začela počasi odpravljati, je v jedilnico, kjer sva se pomenkovali, prišel Željkin mož s prijateljem. Tomo, Željkin mož, je prijatelja (ki je dejansko nekdo, ki me je gledal odraščati) pobaral, ali me prepozna in ko je ta odvrnil, da ga silno spominjam na Sonjo (kot je ime moji mami), me je z zanimanjem povprašal o mojem življenju, o tem in onem. Prej ali slej sva seveda prišla do mojega dela in z veseljem sem mu povedala o ženski esenci in knjigi, ki jo pišem o njej.

»Prebujanje v žensko esenco,« povem dvema iskreno zainteresiranima moškima o naslovu moje knjige ter dodam, »zato ker resnično čutim, da rabimo vsi mi in še svet čutiti malce več ženske esence.«

»Si skušam prevesti v hrvaščino, ampak mi ne gre,« me eden od njiju proseče pogleda in ko mu prevedem naslov, se vprašanja šele začnejo.

»Veš, jaz mislim, da bi se morala pogovoriti z ženskami, ki so imele žensko za šefico in bi videla, kaj bi ti povedale. Ženske so hujše šefice kot moški!«

»Ja. Vem, o čem govoriš. To pa zato, ker že tisočletja poznamo samo moški način vodenja in ženskam, ki gredo v vodilne položaje, morajo hočeš-nočeš izrasti jajca, po domače povedano, če hočejo v takšnem okolju sploh vzdržati. Zato ženske skušajo na sebi dokazati vse vrline, ki jih pač pripisujemo dobremu (moškemu) voditelju, kot so trdnost in odločnost in tekmovalnost med moškimi in ženskami se lahko prične. In vse to samo zaradi predsodka, da ženska ne more biti lepa in pametna.«

»Ampak kaj pa vsa ta zavist in tekmovalnost in hudobija med ženskami? Moja žena ti lahko pove, da je zavisti in neiskrenosti v skupnostih žensk grozljiva …«

»Oh, verjamem. Jaz mislim, da je to zato, ker nas družba od malega uči, da ženske nismo vredne zaupanja. Kdo je bil že tisti, ki je Adamu podal jabolko greha? Eva, kajne? Eva je bila tista, ki je prisluhnila izprijeni kači in ženska je še vedno tista, ki je enačena z izprijeno, nepošteno, manipulativno kačo iz rajskega vrta. Družbeno izročilo nas ženske še vedno svari, da v trenutku, ko se bomo ozrle stran, nam bo že druga ženska nepošteno prevzela moškega, delovno mesto ali pač karkoli, kar je pod vprašanjem.«

Ne pravim, da se vse zgoraj našteto ne dogaja. Vem, da se. Marsikje. In s to mojo Evo in z rajskim vrtom ne iščem izgovorov in ne dajem potuhe in ne kažem s prstom na nikogar. Ker počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da moje razumevanje sploh ne izhaja iz uma – marveč iz telesa. Kar počnem, je da skušam razumeti, zares razumeti žensko esenco na način, da prisluhnem praspominom kolektivne ženskosti, ki še vedno odmevajo v meni, in jih takorekoč prevedem v besede, ki jih lahko nato um razume. Kar počnem, je da skušam razumeti, skušam razumeti, ker izbiram ljubezen; in samo tisto, kar razumemo, lahko zares ljubimo.

 »Mi se pa počutimo, da nam ve vladate,« me predramita iz razmišljanja ta dva poročena moška in moža in očeta. In me s svojimi besedami utišata. Ker vem, da nismo me edine, ki smo trpele in trpimo.

»Ja. Razumem,« ju sočutno pogledam.

Vem. Vem, o čem govorita. Vem, da se moški ob ženskah (ahem, če smem dodati: sploh ob medžimurskih ženskah, s katerimi iz mojih izkušenj res nema trte mrte) velikokrat počutijo nadvladani, premagani, izdani.

Ampak moški se lahko ob ženskah tako počutijo samo, če se me, ženske, z njimi še vedno borimo za oblast. Če čutimo, da se moramo z njimi boriti. Če podlegamo patriarhalnim mitom, ki pravijo, da je vodja lahko samo en. Če tekmujemo z njimi, namesto, da bi z njimi sodelovale. ZATO pravim, da svet potrebuje več ženske esence, ker slednja ne podpira povzdigovanja enega in tlačenja vseh ostalih. Ženska esenca nas spodbuja k temu, da začutimo in prepoznamo svoje mesto … v sebi, v odnosu, v družbi, v svetu … in sledimo tistemu, kar je naše in se ne vtikamo v vse ostalo.

»Ampak ko govorim o ženski esenci ne govorim o tem, da moramo vsi postati malo bolj poženščeni, vesta. Ko govorim o ženski esenci, se nanašam na svoje prepričanje, da bi malce več ženske esence koristilo vsem in vsemu. Govorim ravno o tem, da se nihče ne rabi z nikomer bojevati za premoč, če si vsak da priložnost, da gre globoko vase in tam začuti svoje mesto, svoje poslanstvo, svoj prostor za manevriranje.«

Ljube moje ženske, drage kraljice. Moramo se začeti zavedati, da smo močna in mogočna bitja. Moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti če se veličine svoje moči ne zavedamo, se lahko mimogrede zgodi, da po poti iskanja le-te marsikoga prizadenemo, ko si iz tistega podrejenega položaja, ki nam ga pripisuje patriarhat, skušale izpraskati svojo pot navzgor. Moč, ženska moč … sploh ni nujno tisto, kar za moč smatra patriarhalna kultura, katere posledice so še zelo otipljive v naši resničnosti. Ženska moč ni nujno imeti zadnjo besedo. Ženska moč je sposobnost spoznati, kaj zares čutimo in izraziti, kar je za nas resnično … in s tem svojim početjem tudi ostalim pokazati, kako  so lahko bolj avtentični in iskreni do sebe in drugih.

Ljube moje ženske, moramo se začeti zavedati svoje moči. Kajti ko se je ne zavedamo, je ne moremo aktivirati in uporabiti zavestno.

Po zgornjem pogovoru sem se počutila hkrati dobro in slabo. Dobro, ker diskutirana tema v meni premeša mnogo strasti. Slabo, ker nočem biti pokrov vsakemu loncu s tem, ko suvereno, kar od nekod, jemljem odgovore na njuna vprašanja. Vem, da so odgovori pravi, torej v skladu s tem, kar sem in živim v tem trenutku, ampak vsakič, ko tako odločno nastopim, me prestrašijo sarkastične besede iz globin mojih ran: »Pametnjakovička! Ja, Tamara je itak vedno bila in vedno bo najbolj pametna, saj to vemo vsi.«

Nočem, da si vsi mislijo, da sem pametnjakovička. To me boli. In dejstvo, da me je bolelo, je bil tudi razlog, da sem se dolga, dolga, dolga leta odločala, da bom raje kot »pametnjakovička« pač tista, ki je tiho. Postala sem tiha. Potuhnila sem se. In sčasoma pozabila na vse, kar je od nekoč vrelo in še vedno vre v meni. Saj nič ne rečem, poslušanje me je marsičesa naučilo – drugih ljudeh. In namesto, da bi se učila prisluhniti tistemu, kar je odmevalo v meni, sem dobila priložnost, da se izmojstrim v politiki: prišla sem namreč do točke, ko sem točno vedela, kaj si nekdo v pogovoru z menoj, želi slišati. In ko sem to svojo veščino uporabila … no, tedaj nisem počela nič drugega kot manipulirala.

Veščino manipulacije sem najraje uporabljala v odnosu z moškimi. In mislim, da pri tem še zdaleč nisem edina. Še več, mislim, da smo vse že kdaj svojo moč uporabile zato, da bi manipulirale – bodisi zato, ker se svoje moči nismo v polnosti zavedale, ali pač v imenu popravljanja kakšne storjene krivice. Ne glede na to, kakšen je bil naš povod, vam lahko zagotovim, da njegove korenine najbrž segajo globoko v žensko esenco.

Naj pojasnim.

Ko govorim o ženski esenci, govorim o skupnem polju ženskosti na tem planetu. To je mogočna, neskončna zaloga ženskosti, iz katere vse črpamo in kateri vse pridajamo že na tisoče in tisoče in tisoče let. In ko se začnemo prebujati v to žensko esenco, ko se začnemo prepuščati temu energijskemu polju in mu dovoljevati, da hrani našo ženskost, bomo prej ali slej v sebi začutile jezo in strah in maščevalnost, ki so običajno uperjeni k moškemu spolu – ali k svetu nasploh.

Ni potrebno, da nas ta naš prvotni odziv prestraši. To je zelo naraven in zelo perspektiven začetek na poti odkrivanja lastne ženskosti. Kajti tudi če mislimo, da same ne gojimo zamer do nasprotnega spola ali do sveta, v katerem živimo, so jeza in strah in maščevalnost čustva, ki so zelo prisotna znotraj ženske esence. To niti ni čudno. Ni, če se spomnimo, da so neskončno dolga leta naše prednice trpele tlačenje, omadeževanje, ponižanje in nemalokrat fizično obračunavanje s strani ljudi, ki so bolj zaupali strahu kot ljubezni. Ni, če vemo, da njihovi kriki še vedno odmevajo v nas – in bodo še naprej odmevali vse do trenutka, ko se bomo odločile, da jih izrazimo, da jih izpustimo na prostost in končno, končno zadihamo s polnimi pljuči kot sočne, sijajne ženske, ki nam je namenjeno biti – tukaj in zdaj.

Ženska esenca ni polje negativne energije, čeprav ne zamerim tistim, ki bi jo sedaj morebiti utegnili označiti kot takšno. Ženska esenca je samo polna spominov, tudi spominov na nepravičnosti. In to, če vprašate mene, sploh ni slabo. To, če vprašate mene, je samo – sidro. Ja, sidro. Sidro, ki nam omogoča, da se zakoreninimo v našem tukaj in zdaj. Sidro, ki nam omogoča, da se dodobra zavedamo tistega za nazaj. Pa ne zato, da bi nas še naprej ščuvalo k žvečenju te naše svete jeze, ki se jo bodisi zavedamo ali pač ne. Ne, ne zato.

Spomini na nepravičnosti so lahko za žensko esenco, ki nas napaja, samo tiste vrste sidro, ki nas bo vselej opominjalo, da to vsaj pettisočletno tičanje v živem blatu seksizma pač ni nekaj, kar bi si človeška vrsta želela ponoviti.

mi že slediš na instagramu (2)

Hvala, ker ste, hvala, ker berete.

Tamara Mihalič