Da bo vsak nov dan – NOV

53704680_2028908260744846_317914437027627008_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena kljub temu, da mi je bil praktično zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo. Bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – predlagala. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo (ali huje – implozijo) nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me rabi poleg. Želela sem si biti poleg, a vedela sem, da sem tudi sama preveč nemirna, da bi ga lahko ljubeče poslušala in mu ponudila brezpogojen objem, ki ima moč raztopiti vse njegove skrbi. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes. Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes. Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohraniti mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!« Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob Svarunovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več. Bila sem samo onemogla. Bila sem prepolna vsega. In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje, ki je prihajalo iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga – zadovoljna z odgovorom o vremenu – sploh nisem iskala, je pa zato ono našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes potrebovala ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo – zares opazimo, kje stojimo danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo morda naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

To je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. To je epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen; nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

Hvala,

Tamara

53528529_339193590035119_9018546940589113344_n

O pomenu spuščanja – delanja prostora zato, da lahko sprejmemo vse novo, kar nam prihaja naprosti, sem govorila tudi v zadnjem videu na ATTHA TV z naslovom Ženski ples z življenjem:

POSTPARTUM

53192467_623861651392355_6651876766283464704_n

Dovolite mi, da sem čisto iskrena z vami (ker kakršnakoli drugačna se mi itak ne ljubi več biti): takega postpartuma pa res nisem pričakovala. In ko pravim “postpartum” seveda govorim o “času po porodu”, ki v mojem primeru ni porod fizičnega deteca, ampak dolgotrajnega projekta, da napišem knjigo.

Dva dni nazaj sem zaključila s pisanjem svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco – in dva dni se že počutim … prazno. Ne »švoh«, ne lačno in sploh nič v povezavi s fizičnim telesom, za katerega prvič po letih in letih lahko rečem, da je močan, stabilen, krepak tempelj, ampak enostavno izpraznjeno navdiha. Leto in tri mesece sem razmišljala samo o tem, kako čudovito bo, ko vendarle zaključim s pisanjem, niti enkrat samkrat pa nisem pomislila, kako bom jaz, ko zaključim s pisanjem. Presrečna, ja. Seveda. Ampak hkrati se mi zdi, da to obdobje prinaša veliko privajanja in spuščanja in zaupanja. In ranljivosti. Morda še največ ranljivosti. Ranljivosti, ker gre to delo, ki je plod moje ljubezni in strasti in predanosti počasi v svet. Ranljivosti, ker ne vem, kako ga bo ta svet sprejel. Ranljivosti, ker ne glede na to, kako ga bo ta svet sprejel, mene še vedno ne bo več tam, da bi ga ujčkala in tešila in pestovala, kot sem ga lahko, ko je bilo to delo še ideja v mojih mislih, v mojem srcu.

Nekoč je nekdo rekel, da so najbolj varne tiste ideje, ki jih pravzaprav nikoli ne spravimo v svet. Strinjam se. Gotovo je res. Ideje, ki je ne spravimo v svet, ne bo mogel nihče kritizirati ali ljubiti, ker je ta ideja pač samo naša. Varna. Na varnem v našem srcu, v svojem pristanu. Nedolgo nazaj sem Svarunu razlagala pomen reka »ladja je v pristanu sicer varna, ampak tam ji bo zgnilo dno«. In definitivno je bolj varno, če nikoli nobene svoje ideje ne spravimo v svet. Ampak jaz nisem tukaj zato, da bi bila na varnem. Ne, če to pomeni, da sem ladja v pristanu, ki je bila narejena, da obpluje morja in raziskuje nova obzorja. Navsezadnje sem tudi na potovanju v Indijo, ki je v precejšnji meri zaznamovalo moje prebujanje v žensko esenco, kolebala med varnostjo in izkušnjo, ko sem se pri Mojci in Anupu (čigar gostoljubja nikoli ne pozabim) pričela zavedati, da sem »iz varnega gnezda v Sloveniji priletela v varno gnezdo v Indiji. To mi je sprva resda godilo, saj mi je prihranilo mnogokateri šok, napor, ustroj, toda na potovanje nenazadnje nisem šla po varnost. Na potovanje sem šla po brezpogojni stik s svojo žensko dušo, svojo attho. Tega se tedaj še nisem zavedala, vedela pa sem, da moram naprej. Sama. In tako sem se nekega toplega večera najprej za nekaj dni sama podala v indijsko prestolnico čajev, Darjeeling, kmalu zatem pa še v zelo sončno in še bolj sočno Goo …« (Attha: Prebujanje v žensko esenco).

Nekoč je nekdo drug rekel, da mu je dovolj, če lahko na daleč čuti, kako dišijo moji lasje, kako mehka je moja koža, kakšnega okusa je moja menstrualna kri. In jaz to sprejmem. Ker razumem, da je tako bolj varno. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jim srce odpreti. Mnogo bolj varno je ideje in predstave samo imeti, kot pa jih živeti. Kajti če svoje ideje zaživimo, jim moramo dovoliti, da nas spremenijo, da pronicajo do samega bistva nas samih in tam pustijo svoj pečat. In to je ranljivo. In v tem je naša največja moč.

Prej, ko sem mojega malega pirata – ki mi je dovolil, da mu v čast Piratov s Karibov spletem eno celo kitko! – odložila v vrtcu, sem šla na sprehod v moj najljubši gozdiček. Hodila sem in razmišljala o vsem zgoraj naštetem, ko sem pod svojimi nogami nenadoma zagledala črno-rumeno premikajočo se stvarco. Močerad. Čudovit, velik, mesnat močerad, ki bi ga skorajda pohodila. Oba presenečena drug nad drugim sva postala in zamrznila.

Nisem mogla odtrgati pogleda z njega – tako prezenten je bil. Njegovi lepoti in divjosti sem dovolila, da me očarata. In sta me. Potlej pa me je začelo zanimati, kaj mi tale močerad sporoča, zato sem vzela telefon in poguglala duhovni pomen močeradov. In kajpada. Močerad, ki je simbol za transformacijo (saj jih da v svojem kratkem življenju kar nekaj skozi), nam sporoča, naj uživamo v vsakem obdobju transformacije. Pravi, da je vsako obdobje minljivo in se je zato z njim nesmiselno boriti. Namesto, da se z njim borimo, ga sprejmimo, izkusimo in potem, ko mu odklenka, izpustimo iz prijema.

Ta močerad mi je danes povedal vse, kar sem rabila slišati. Za vas sicer ne vem, ampak glede na to, da smo vsi skupaj v tem velikem prehodu v pomlad, ki nas vabi, da se po zimskem spanju spet odpremo svetu, si je morda simboliko močerada smiselno zapisati za uho: »Tudi to bo minilo. Zato sprejmi, kar imaš sprejeti, izživi, kar imaš izživeti in potem spusti in pojdi naprej.«

Hm. In vsi mi z nešteto idejami na varnem v rokavu? No. Jaz mislim tako: tudi vse tiste ideje v našem rokavu imajo pravico do tega, da obplujejo morja in raziskujejo nova obzorja. In če jim življenja ne bomo dali me, bodo pač našle drugo maternico, drugo mamo, drugo pipo, da privrejo na svet. To nikakor ne pomeni, da moramo biti me ta pipa. Ne. No, ne vsem. Tistim, ki nas zbujajo ponoči in nima ne dajo miru, pa morda ja. Morda. Ti že veš.

53183579_413278282579334_7747237969592844288_n

Hvala za čas, ki si si ga vzel/a, da si prebral/a ta zapis. Vem, da je dragocen.

Tamara M.

Knjigo lahko prednaročiš že tukaj: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige, če te pa zanima še kak odlomek iz moje knjige (preden se odločiš, da je to nekaj, kar si pa želiš imeti), ti spodaj pripenjam en video, hkrati pa te povabim, da se mi ta teden pridružiš v TEDNU DNI ŽENSKOSTI: en teden vsak dan ob 14h preberem 2 odlomka iz moje knjige in zadnji dan, na moj rojstni dan, v nedeljo, nekomu podarim darilce! Pridružiš se nam lahko tukaj: https://www.facebook.com/Attha-2509467879069955/.

 

Pogodba s seboj

north star

Ko sem sprejela izziv, da napišem svojo prvo knjigo, Attha: Prebujanje v žensko esenco, sem podpisala pogodbo s seboj. Te sicer nisem fizično ovekovečila s papirjem in črnilom, sem jo pa globoko v sebi začutila. Vedela sem, da se zavezujem poti, ki me bo vodila bližje k sebi in predvsem k tistemu delu mene, ki je bil dotlej največkrat preslišan – k moji atthi. Pogodbo je overila moja globoka želja po tem, da ženska, ki jo prepoznavam v sebi, zasliši svoj glas, zvenela pa je nekako takole:

Jaz, Tamara, na platnici podpisana, sprejemam izziv obračanja navznoter. To se pravi, sprejemam, da me bo ta pot morebiti vodila v tiste dele sebe, kamor si doslej še nisem upala, bodisi ker je izgledalo preveč temno ali preveč globoko ali pač oboje.

Sprejemam, da mi ni treba biti pogumna, niti se pretvarjati, da sem. Pogum? Ta je le posledica sledenja svoji poti, ki me v tem trenutku vodi navznoter in navzdol.

Sprejemam, da bo ta pot morebiti zelo pestra, zato se bom osredotočala le na en vdih, na en korak, na en dan naenkrat, in me ne bo skrbelo za tisti končni cilj pred menoj. Končni cilj? Sprejemam, da cilj ni pred menoj in torej izven mene. Cilj je globoko v meni, globoko v zavedanju same sebe, tudi tedaj, ko se zdim kot kaos na dveh nogah. Ja, tudi kaos je včasih najvišji izraz ljubezni, ki blagoslavlja mojo pot. In jaz cenim ljubezen v vseh njenih izraznih oblikah: v solzah, v smehu, v strahu, v krču. Cenim njeno raznolikost in sprejemam turbulenco in vse zasilne pristanke.

Jaz, Tamara, sprejemam izziv. Ne izziv spoznavanja sebe; ta je kot kamenček, ki ga zalučam v prostranost mojega oceana. Sprejemam izziv prepoznavanja same sebe; vsak vdih, vsak korak, vsak dan posebej.  

Z branjem te knjige tudi ti dokazuješ, da si pogodbo s seboj že podpisala. Ne, sploh ni nujno, da je bila pogodba zavestno sprejeta. Ali da je tako drastična, da te stiska v kot in ti veleva sprejemati odločitve, ki jih ne želiš. Ne. Pogodba je lahko samo odločitev, da si boš odslej redno jemala čas zase, četudi samo za trenutek naenkrat. Pogodba je lahko namera, da boš bolj spoštovala svoje telo; da boš pogosteje prisluhnila željam svoje duše, svoje atthe; da boš večkrat dala sebe na prvo mesto, ne glede na ves prah, ki so ga uspele naloviti omarice v dnevni sobi, kupe perila, ki se borijo za tvojo pozornost, in umazano posodo v lijaku, ki te vabi na zmenek. Tvoja pogodba je lahko tudi priznanje, da si preveč utrujena, da bi danes še karkoli postorila, zato se boš namesto pomivanja tal sesedla na kavč in storila tisto nekaj, kar te dvigne do stropa. Tvoja pogodba je radovednost, zaradi katere si iz police vzela ravno to knjigo, ali pač predanost, zaradi katere si že na tej strani. Tvoja pogodba je tisti trenutek, ko v vrtincu aktivnega življenja za trenutek postaneš, položiš eno roko na srce, drugo pa na trebuh in nekajkrat globoko, sproščeno vdihneš; ob tem s pozornostjo slediš vztrajnosti bitja srca pod eno roko, z drugo pa valuješ in se ob vdihu napolniš kakor plima, ob izdihu pa izprazniš kot oseka.

******** ***** ***** ******** ***** ********* ****** ***** *** ** ******

Odlomek je iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide letos spomladi (kmalu!!). Knjigo si lahko zaenkrat prednaročite na tej povezavi: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjige, kjer jo dobite po nižji ceni kot ob izidu, poleg tega pa imam posebno akcijo še za tiste, ki se odločite knjigice kupiti skupaj s prijateljicami, mamami, sestricami. ❤ 

mi že slediš na instagramu

Razlika med dobrim in fantastičnim … seksom

selfcare

Prejšnji teden, ko sem za vse vas pripravljala eno čudovito božično darilo, ki vam ga predam zelo kmalu, sem veliko razmišljala o aktivnostih, ki jim jaz pravim »ritualčki, moji cukrčki«. In ko sem opazila, da je mnogo, če že ne večina izmed njih navidezno osredotočena na telo, sem se začela spraševati, ali tem mojim ritualčkom sploh upravičeno pravim ritualčki, ali bi jim morala reči kar »skrb zase«? Navsezadnje je »skrb zase« tista, ki jo pogosteje definiramo kot skrb za telo, v katerem živimo, mar ne? (Vem, da si morda v tem trenutku mislite, da čisto preveč kompliciram z besedami, ampak tukaj vas povabim, da ostanete z mano, ker meni ravno tisto, kar bi drugi označili za kompliciranje, nudi globlji uvid v stvari.)

Razmišljam; in ko rečem, da razmišljam, s tem ne mislim, da si razbijam glavo in se postavljam na trepalnice zavoljo iskanja odgovora. Tuhtam; in ko rečem, da tuhtam, s tem ne mislim, da ta zagonetka okupira ves moj miselni prostor. Ne; živim in dovolim, da se miselni proces odvija brez mojega aktivnega posredovanja, in termin, ki bi ga za to uporabil marsikdo, je – »procesirati«.

Masaža prsi. Kroženje z boki. Pitje limonine vode. Kopeli. Meditacija. Joga. Dihalne vaje.

Skrb zase ali rituali?

In ko tako neaktivno razmišljam, mi v nekem trenutku šine: »Pa saj to dvoje sploh ni nujno ločeno!«

Kako bi le bilo? Skrb zase postane ritualna, ko postane ljubezen do sebe aktualna. Dotakljiva in realna, pri čemer na ogenj taktilnosti in resničnosti dodajamo s svojo ljubečo, posvečeno pozornostjo.

Telo je tempelj za izkušanje Življenja, vseh dimenzij Življenja. Telo je tempelj, ki nas  s pomočjo senzualnosti vpokliče v duhovno izkušnjo. Telo je tempelj, v katerem se naša duhovna izkušnja zgodi. In tako je skrb zase, za svoje telo, lahko ritual – če k njemu pristopamo zavestno in namerno in mirno in ljubeče.

Naše telo nam drži prostor za rituale. To se pravi, naše telo nam drži prostor za izkušnje, ki niso samo fizične, ampak v katerih se vsi deli naše celote povežejo, zlijejo v eno samo strugo.

Oh, nikoli ne bom pozabila na čudovito prispodobo Marianne Williamson, ki v meni močno nagovori tole zlitje v eno strugo, o katerem sem pravkar govorila. Marianne Williamson je ameriška pisateljica in učiteljica, ki sem jo nekaj let nazaj rada brala in poslušala in je bila nedvomno ena izmed ljudi, ki so mi pridržali vrata v raziskovanje sebe in svoje ženskosti.  V enem izmed svojih govorov, v katerem razglablja o razliki med »dobrim« in »fenomenalnim«,

Ko gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, in opazujemo dobre pevce in plesalce in športnike, neizogibno fascinirani pomislimo: »Waw! Noro, kaj vse zmore človeško telo!«

Ko pa gremo v opero, na baletno predstavo ali pač na tekmo, kjer nam je dano opazovati ljudi, ki so popolnoma izmojstrili določene veščine, na njih ne gledamo več kot zgolj na telo, ki zmore to pa to. Ne, v njih vidimo umetnost.

Enako je pri seksu.

Dober seks: »Fiuuu, kaj vse zmore doživeti moje telo!«

Fantastičen seks: »Telo? Katero telo?«

Ob fenomenalnem seksu nihče ne razmišlja. O, ne. Kvečjemu po fenomenalnem seksu se lahko zgodi, da se kdo od nas začudi, kam neki je šlo medtem njegovo telo.

Izkušnja užitka nas ne ločuje na prafaktorje; užitka ne izkušamo izključno tu ali tam, v umu ali v telesu. Izkušnja užitka nas povezuje – s samo seboj in z vsem, kar je.

In to je blagoslov, ki ga namenimo same sebi.  

Pripis. Jutri, na Venerin dan, si čisto vse vzemimo nekaj trenutkov zase in za svoj užitek. Kopel? Knjiga? Kavica? Savna? Solna lučka z meditacijo? Segedin?

… Solsticijev ples?

*

Jutri, v petek 21.12.2018 ob 21:00 plešemo na živo glasbo v Plesnem epicentru na Viču. Vabljena si že ob 16:30, ko se začne dogodek s Katjinim bazaarjem, predavanjem in delavnico – ob 19:00 pa te sploh srčno vabim, da prideš v restavracijo Via bona pod Plesnim epicentrom, kjer bomo do 20:00 čvekale o ritualčkih, o ženski esenci in še čem. Pogovor bom vodila jaz.

mi že slediš na instagramu (2).png 

BOJEVNICA ALI ŽENA? Obe ali nobena?

IMG_20181216_110127_630

Foto: Draga Iva  Ljubezniva

Več kot teden dni že čutim, da me narazen vlečeta dva pola, in danes z veseljem sporočam, da sem ju uspela razmagnetiti.

Več kot teden dni sem se nekje globoko v sebi počutila napeto; napeto in obglodano. Seveda, življenje sem še vedno furala naprej – in to sila uspešno, če lahko pripomnim, saj sem ravno v preteklem tednu preskočila ovire, ki so me leta predtem plašile in milne balončke strahu počila, da so se razblini pred mojimi očmi – ampak nekje v sebi sem čutila nemir. In ta nemir se je tudi tokrat manifestiral tako, da sem pozabila na preprosto in pristno radost, ki mi jo sicer nudi zavedanje: da živim; da živim v čudovitem, funkcionalnem telesu; da imam okrog sebe ogromno ljudi, ki me podpirajo in berejo; in nenazadnje, da sem lahko mama mojemu najljubšemu petletniku vseh časov. Preprosto pozabila sem – in pozabila sem, ker sem globoko v sebi igrala vlogo mirovnika med dvema poloma, ki ustvarjata to Tamaro, ki smo ji priča tu in zdaj.

Prvi pol suvereno zavzema bojevniška princesa. Jaz to neustrašno amazonko, ki se z neštetimi življenjskimi izzivi pogumno spopada in je pripravljena za višje dobro tvegati svoje udobje, kot tudi zaloge energije, imenujem Xena. Drugi pol v meni pa zavzema boginja romantične ljubezni, Ginevra po domače, ki se sicer še vedno zelo dobro zaveda svoje moči, zaveda pa se tudi, da ji je ni treba nikomur dokazovati. Najraje je popolnoma zleknjena v žensko esenco in iz nje bi mi z lahkoto pričarala mirno, udobno življenje (po katerem tudi hrepenim), v katerem uživam v vlogi žene svojemu moškemu in mame svojim otrokom.

Ta dva pola sta med seboj sicer zelo različna, toda oba sta moja. Oba imam rada, predvsem pa si oba želim živeti.

Uživam, ko Xena v meni nikogar ne potrebuje. Ko uživa v svoji samoti in si ne zna predstavljati, kako bi v že tako poln urnik umestila čas še za nekoga, ki si ga Ginevra v meni tako želi. V resnici se kot Xena sprašujem, ali bi si sploh želela vzeti čas in energijo za enega posameznika, saj je moje poslanstvo rešiti ves svet in to je gotovo bolj pomembno od vsakršnega odnosa, mar ne? 

Spomnim se, kako je Xena zadnjič svoji prijateljici, ki v ljubezenskem odnosu nehote pestuje ranjen ego svojega moškega, ljubeče držala prostor, nemudoma za tem, ko je odložila slušalko, pa si je oddahnila in se zahihitala: »Hvala bogu, da se meni ni treba s tem ukvarjati. V bistvu … nikoli več se nočem s tem ukvarjati. In se tudi ne bom. Če bom še kdaj s kom, bo to odrasel moški, ki ima svoje sranje pod svojo streho in ga ne tišči meni, ker mu pač ni všeč, kako smrdi. Ampak, ker takšnih moških gotovo sploh ni, lahko v miru rešim svet.«

Ginevra Xeni nasprotuje. Noče se boriti ne za svet, ne proti svetu. Noče se boriti, pa pika. Ginevra se hoče v miru predati tistemu, kar je njeno za sprejeti. In prejle, med mešanjem granole in poslušanjem pesmi Alanis Morrisette, ki sem jih poslušala pri sedemnajstih, se je povsem nenapovedano zgrudila na tla pred menoj in skrhano izdavila: »Ne morem več! Potrebujem objem.«

Preden sem uspela odgovoriti, je že vmes posegla bojevnica.

»Kako prosim?!« se namrdne. Pogleda jo zviška, kot bi bila pravkar uzrla najostudnejšo stvar, kar jih je kdaj videla – ali pač pod svojo streho zavohala sranje, ki ne pripada njej – in se oprezno dotakne svojega meča, ki počiva v nožnici njenega desnega bok. Oddahne si. Meč je še vedno tu. Ta izraz svetoskrunske ranljivosti ga ni uspel uničiti.

Potem pa zaslišimo. V daljavi strahotno buči. Zloglasno šumi. In moje vesolje se trese.

Plaz.

Kamni neizrečenih molitev padajo vsevprek. Kamni nepolaščenih hrepenenj iščejo svojo svobodo.

Plaz resnice.

Si mar upam priznati, da sem lahko hkrati neodvisna amazonka, ki za svojo srečo ne potrebuje nikogar, in mama in žena, ki potrebuje objem večkrat na dan in se tega ne boji izraziti?

To, da potrebujem objem, ne pomeni, da nisem srečna; sploh ne. Četudi se še vedno kdaj pa kdaj ujamem v lastne drame, ki mi življenje naslikujejo tako smrtno resno, da mi nemir zleze v kosti, svoje življenje naravnost obožujem: dala bi mu pet zvezdic in pol od petih možnih, pri čemer bi tisto polovičko natkale moje že uhojene sanje. To, da potrebujem objem, ne pomeni, da potrebujem tolažbo; sploh ne. Bila je kar konkretna lekcija, ampak potolažiti se znam zdaj sama – kakor se znam tudi sama sebi prikloniti za pogum, da sem si drznila izbrati takšno življenje in v njem vztrajati.

In s tem, ko povem, da potrebujem objem, svetu še ne dajem zeleno luč, da me pomiluje. Ni me treba pomilovati, ker nisem izbrala življenja, ki bi si ga zame želela moja mama.

Zadnjič sem nekomu povedala, da sem mama samohranilka od drugega meseca nosečnosti, pa mi je rekel: »Ti pa si bojevnica!«.

Sebe nisem nikoli imela za bojevnico, čeprav vem, da me drugi imajo. In vem tudi zakaj. Saj ne rečem, najbrž imajo prav. Xena včasih kar bruha iz mene kot nabrit vulkan, kar pomeni, da sem nedvomno tudi bojevnica. Ampak to še zdaleč ni vse, kar sem. Da sem bojevnica, še ne pomeni, da pod kožo nisem več krvava – četudi je res in prav rada priznam, da se še meni kdaj zazdi, da prav čutim, kako mi izpod kože rastejo bodice in mi iz ust pričenja štrleti oster jezik, ki ozračje bogati s samimi pikantnimi. Ampak tudi če so ta teden zares začele poganjati, bodic danes več ni in oster jezik se je tudi skril nazaj za zobe; danes sem spet samo človek. Človek, ki rabi objem, ne tolažbe. Človek, ki rabi objem samo zato, da se med dajanjem in prejemanjem ponovno vzpostavi ravnovesje.

»Pa saj imaš Svaruna! On ti ja srce polni štiriindvajset ur na dan!« slišim večkrat.

In res mi ga. Blagoslovljena sem s tem otrokom. Obožujem biti mama. Ampak odnos starša do otroka je še vselej zelo pogojen z mojim dajanjem, ker bi bila sila neodgovorna mati, če bi od svojega otroka pričakovala, da mi drži prostor kot jaz to počnem zanj. Kar pravim, je samo, da bi mi navkljub tej ljubezni, ki je v mojem srcu ne manjka, včasih zares prav prišla še prisotnost nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez da bi pri tem še brcal z desno nogo po zraku, žvenketal z vilico v levici in si v usta tlačil velik kos kruha z avokadom, medtem ko me prosi za kakav. Kar pravim, je samo, da sedaj sprejemam, da si želim prisotnosti nekoga, ki je sposoben poslušati in sprejeti brez občutka, da mi mora še karkoli drugega dati, kot le ta čas, ki mi ga že posveča. Kar pravim, je samo, da vnovič ozaveščam vse, kar si še želim zase. In ko se tako potihem, nalahno odpiram medeni tišini sprejemanja vseh dobrih stvari, Xenin glas votlo prestreli moj mir: »Ni šans, #%&$! Kaj si pa ti misliš?! Pravkar si se sveto zavezala, da boš šest mesecev krepila disciplino, zdaj pa sanjariš »o nekom, ki ti bo lahko držal prostor«. Mislim, kakšen bulšit je zdaj to?! V teh šestih mesecih te čaka mali milijon stvari in ljupček te bo od vseh samo odvračal – saj sama veš, kako si vsakič znova na lepe oči pripravljena skočiti na glavo!«

Tedaj Ginevra zgroženo vzklikne: »Sabotaža! To je vendar sabotaža … «

»Sedaj ni čas za nesmiselnosti. Sedaj ni čas za nič drugega kot delo na projektu, o katerem sanjamo zadnje leto. Čas je za akcijo!« odločno prekine Xena in v desnici zavihti meč visoko nad glavo.

»Nesmiselnosti?!« zajema sapo Ginevra, »kako si lahko tako okrutna?! Vse, kar si želimo, je samo malo ljubezni in nežnosti – in ta nam bo kvečjemu dala krila za polet iznad odgovornosti in skrbi.«

»Poleg tega pa se prihodnje leto odpravljamo na pot. Zadnja stvar, ki si jo želimo, je, da bi nas kdo vlekel nazaj.«

»Ah, kje je še to. Do tedaj se lahko še trikrat obrne ta svet. Menda nas ne misliš stradati bližine še nadaljnjih šest mesecev, da bi tvoj siloviti načrt uspel?«

Ju gledam. In razmišljam. Ja, obe sta jaz. Hkrati si zares želim ljubezni in hkrati se bojim, da bi mi, tako kot vsakič doslej, posrkala vso življenjsko energijo in fokus. Hkrati se želim predati in hkrati se bojim, da ni takšnega, kakršnemu bi se želela predati.

Ju gledam. In razmišljam. Medtem me ščipa v levem jajčniku. Hja, gospa ovulacija. Gospa, čigar najljubše opravilo je ukrasti tisto skrivnostno škatlico na dnu morja, iz nje stresti vse pobožne želje, ki jih Ginevra čez mesec notri spravlja, in gledati, kako gospodični tekmujeta, katera bo nabrala več želja. Ginevra nabira, ker bi rada verjela v ljubezen, Xena pa zato, ker bi rada upanje v kali zatrla.

Ju pokličem predse in pokleknem k tema dvema malima deklicama: »Punci, mislim, da je čas, da postaneta vedve prijateljici. Jaz sem prijateljica z obema, a glede na to, da si ta dom delimo vse tri, je čas, da tudi vedve pričneta med seboj sodelovati, se vama ne zdi?«

Xena pogleda vstran. Ginevra se namršči, ampak ne umakne pogleda.

»Ne glede na to, kako se vedve vidita med seboj, pa vama jaz povem, da si v resnici niti nista tako zelo različni med seboj. Če nič drugega, imamo skupno to, da si želimo vse najboljše zame, je tako?«

Fantastičen dan za zakopavanje bojne sekire med tema dvema sem izbrala, ni kaj. Moje telo je izmučeno, ker ga je Xena včeraj do enih ponoči gnala, in to je odlična novica, saj tako bojevnica nima moči, da bi se upirala tistemu, kar sledi.

Usedemo se v krog. In pokadimo pipo miru: jaz, Xena in Ginevra. In v tistem čutim, kako moj levi jajčnik čisto novi potencial v življenje izstreli. Sedaj ni več vprašanje: “Bojevnica ali žena?” Kajti ena ni nobena in tri smo ves svet in hkrati samo – ena.

*

Pripis: V zadnjem času sva s Svarunom popolnoma padla v starodavne legende o Merlinu in kralju Arturju in zato je v mojih tekstih trenutno moč najti malce več srednjeveške, starinske retorike; kaj naj rečem, očitno mi trenutno dogajajo stvari, povezane z meči – in njihovimi nožnicami.

mi že slediš na instagramu

Rana je kraj, kjer vate vstopi … no, kaj?

Tamara_web_size_68

Vedno sem predvidevala, da sem popolnoma drugačna od svoje mame. Ampak danes, ko je eden tistih dni, ki me urijo v uporabi orodij lastne vrednosti, vidim, da temu ni povsem tako.

Moja mama Sonja je čudovito topla oseba, katere največja nočna mora je vedno bila – izpostaviti se. Stopiti pred ljudi in spregovoriti tako, da drugi poslušajo; njo, ki meni, da nima nič poslušanja vrednega povedati. Vesolje se ni strinjalo z njo. Vesolje seveda razume, da nočemo biti vse njegove človeške manifestacije javni govorci in pevci – ker nam je na svetu še mnogo drugega početi, kaj? – toda v nos mu je šlo to njeno vztrajno, drgetajoče kljubovanje. Zato se je vesolje namuznilo in ji pri šestindvajsetih v naročje poslalo hčerko, za katero je vse odkar je prvič slišala tisti slavni istoimenski jugoslavanski hit iz leta 1986 vedela, da ji bo ime – Tamara.

Mala Tamarica je bila, tako kot vsakdo izmed nas, to in ono, predvsem pa je bila rada pevka. V nasprotju s svojo mamo je ona najraje na svetu nastopala. Stopila je pred ljudi, se izprsila in spregovorila in zapela tako, da so drugi poslušali; njo, ki je vedela, da ima svetu mnogo ponuditi. Ob tem je neskončno uživala in njen užitek je bil samo podkrepljen z zadovoljstvom tistih, ki so poslušali, prigovarjali, pripevali, ploskali.

»Zakaj se moraš ravno ti vedno izpostavljati?« je bila zmedena moja mama in s svojimi besedami svojo drago deklico, ki je najbolj od vsega na svetu – ja, tudi bolj od petja – želela njej ugoditi, nevede cukala za rokav in vlekla nazaj v vrsto.

»Ker rada pojem,« sem odgovorila. Ker sem vedela, da imam preko svojega glasu svetu veliko predati. A vedela sem tudi, da mame nočem razočarati. In to, da nisem mogla imeti obojega, me je bolelo.

Sedaj jo razumem. Ni razumela ali pa ni želela razumeti. Niti ni važno.

Sedaj jo razumem. In vidim, da je dobro, ker me je vlekla nazaj, kajti še nekaj let tega nisem imela orodja, ki bi mi pomagalo svetu dajati tisto, kar je moje za dati; še nekaj let nazaj bi manjvrednostnemu kompleksu, ki me od vedno pesti, kljubovala z izpostavljanjem javnosti in svoj ranjeni ego pitala s pohvalami drugih ljudi.

Sedaj jo razumem. In čeprav me še vedno kdaj zaskeli, sem vesela, da sem se kot deklica ohladila in oder prepustila drugim.

Toda klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. Ampak kje, ampak kako? Ne. Zamahnila z roko proti njemu kot proti roju sitnih muh in hotela pozabiti nanj; ker nisem hotela biti tista, ki se izpostavlja, tista, ki išče pozornost. In vsa ta leta, ko nisem hotela biti »tista glasna«, se je glas v meni krepil. Jaz sem bila posoda in glas je bil šefova specialiteta znotraj mene, ki je brbotala na zmernem ognju časa. Prišli so dogodki in prišli so ljudje, ki so ogenj pojačali, da je iz posode vrelo. In prišli so ljudje, ki so ogenj hoteli pogasiti, ker glas ni bil tisto, kar bi svet po njihovo rabil v tem trenutku.

In kljub vsemu, klic je ostal. Klic, naj delim svoj glas. In sedaj sem se odločila klicu odzvati. In sedaj, ko sem se odločila klicu odzvati, naletim na takšne dneve, kot je danes, za katere se mi zdi, da me hočejo pokončati, ker jih slišim, ko mi pravijo: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?«

Sedaj se odzivam. Sedaj že nekaj časa pišem, ker me je pisanje izbralo, in se hkrati opogumljam, da spregovorim in da zapojem. In tega ne počnem zato, da bi hranila svoj ego (četudi še vedno kdaj pa kdaj, tako kot danes, obtičim na tem tiru), ampak zato, ker sem sprejela, da je imela Tamarica prav, ko je vedela, da mora vsebino svoje izkušnje deliti z drugimi.

In veste, bolj kot se izpostavljam, bolj se odpiram življenju. In bolj kot se izpostavljam, bolj sem ranljiva.

 Kaj?

O, moj bog, a res?

A tako.

Haha.

Razumem, že razumem.

Vi ste pač mislili, da nima izpostavljanje nič skupnega z ranljivostjo.

Da imamo ljudje, ki se odločimo spregovoriti o vsebini svoje izkušnje, venomer visoko samopodobo in dobršno količino samozavesti v rokavu?

No.

Ne.

Temu ni vedno tako.

Javno spregovoriti o tistem, o čemer razpreda tvoje srce, je *zelo* ranljivo.  Kajti bolj kot se izpostavljamo, bolj se odpiramo življenju. In bolj kot se odpiramo življenju, bolj postajamo ranljivi. Ne zato, ker ne bi stali za tistim, kar sporočamo svetu, ampak ravno zato, ker stojimo. Ker ko stojimo, nas veter lažje podre kot če sedimo.  

Pa še ena zadeva, ko smo že pri ranljivosti. Javno spregovoriti o vsebini svojega srca je ranljivo tudi zato, ker je naše srce en tak resnicoljubi organ. Venomer nas nagovarja, naj kopljemo za resnico in kopati je treba, ker se ta navadno nahaja nekje na dnu starih ran. V mojem primeru je rana manjvrednostni kompleks, ampak bolj kot opazujem, bolj se mi zdi, da je ljudi, ki bi imeli popolnoma zdravo mnenje o sebi, zelo malo tod okoli. Nekaj okov je pridala družba, nekaj vzgoja in tu, v tem šmornu smo se ukrivljeni znašli vsi, ki smo bili tako ali drugače primorani ugajati.

A nič zato. Saj se spomnimo, da je že Rumi rekel: »Rana je kraj, skozi katerega vate vstopi svetloba.«

Svetloba! Tisto, kar omogoča življenje! In mi smo tu, da živimo. Zares živimo, kaj?

Seveda bodo prišli dnevi, ko se bo zdelo, da bi nas rad tale manjvrednostni kompleks utopil v žlici dvoma. Toda vse, kar se bo tedaj zares zgodilo, je to, da bomo ene parkrat globlje zajali sapo – in vdihnili svojo predanost lastni poti. Vse, kar se bo zares zgodilo, ko podvomimo vase in v lastno vrednost, je, da bomo potem, ko se poberemo na noge, vstali še višje in stali še trdneje. Vse, kar se bo zares zgodilo, je, da bomo še odločneje pribili: »Nikamor ne grem. Tu sem z razlogom.«

Leto in pol tega sem se zavezala, da bom preko svojih zapisov predajala vse barve življenja in danes se zavežem, da se pred barvo nevihtnega neba ne bom več v klopčič zvila, se z dekico pokrila in počakala, da name spet posije lunin sij.

In ko bom v svoji votlini, svoji tišini nekje iz nezavednega zaslišala svoj strah šepetati: »Ah, daj. Kdo bo pa tebe poslušal, Tamarica? Kaj pa misliš, da imaš svetu ponuditi?« …

… se bom vzravnala in mu dejala: »Hecno, da me ravno o tem sprašuješ, ker veš, zadnji teden dni vsak dan zapisujem, kaj je tisto, kar dajem svetu, ko izpolnjujem svoje poslanstvo in vsak dan se spisek stvari veča; bi – bi rad slišal včerajšnji seznam?«

mi že slediš na instagramu

Ko zasledujem svoje udobje, me dan nagradi

 

DSC_2488

Res! Včeraj zjutraj sem se počutila nergavo, že nekaj dni pred pa sem bila nekoliko zadirčna in napeta. In s kupom stvari, ki bi jih morala narediti, bi se takšna prav z lahkoto ujela v tisti akcijski pogon, brez da bi pred tem napolnila svojo kupico. Ampak potem … potem sem se odločila najprej poskrbeti za svoje udobje. Svaruna sem za nekaj uric peljala k moji noni in ko sem se vrnila sem izklopila telefon in internet. Prižgala sem čudovito pesem, ki nam jo za vsako dobro jutro posebej namiksa naša draga Metka – in plesala in skakala in se zvijala in se potila dobrih petnajst minut. Potem sem dobrih štirideset minut delala jogo. In potem sem petnajst minut meditirala. In potem, dragi moji, potem se JE DAN ODVIL PO MOJE! Tako …

Morda se vam bo zdelo smešno, ampak šele ko sem nedolgo tega v nekem astrološkem članku prebrala, da moji luni v raku ogromno pomeni udobje, sem začela premlevati, ali je temu res tako.

Udobje?

Nikoli nisem zares razmišljala o njem.

Udobje?

To, da mi nič ne manjka. To, da se lahko sproščeno zleknem in skozi svojo membrano ženske esence prepuščam vse užitke k sebi. To, da se imam v tem trenutku tako fino, da ne razmišljam ne o prejšnjem in ne o sledečem, ampak preprosto srkam to, kar je.

Udobje.

Začela sem se zavedati, da se v svojem dosedanjem življenju nisem kaj prida posvečala svojemu udobju. Začela sem se zavedati, da sem očitno prav zgledno posvojila mantro naših sloven(celj)skih prednikov, da je treba v življenju pač malo potrpeti, stisniti zobe, zamižati na eno oko. In začela sem se zavedati, da sem mnogokrat kljub temu, da sem opazila, ko mi nekaj ni bilo udobno in vedela, kako bi lahko to popravila, raje preprosto zamahnila z roko in si zamrmrala: »Ah, saj ni važno.«

No, važno ni bilo do pred dvema tednoma.

Tistega dne je na obisk prišla prijateljica Špela. Skuhali smo kosilo in se vsi trije posedli za mizico v naši ljubki majceni kuhinjici. Jaz sem usedla na svoje ustaljeno mesto – na stol, s katerega vedno visi vsaj kakšna vrečka plastičnih smeti. Tistega dne so na stolu kraljevale kar tri nabito polne vreče, ker se mi v preteklih dneh očitno ni preveč ljubilo do ekološkega otoka, in ko sem se usedla, je v moj hrbet prav predrzno rinila svojo bulo ena izmed plastičnih vreč. To sem seveda nemudoma zaznala, a prav tako nemudoma sem nato v svojih mislih najbrž pritisnila gumb za avtomatiziran odziv in po tekočem traku zamahnila z roko in si malodušno zamrmrala: »Ah, saj ni važno, bom že potrpela. Saj bom tukaj samo kakih deset minut.«

Tedaj pa se je moja ženska duša, moja attha, ki se polni z užitkom, uprla in zaprepadeno zaklicala: »Ja?! In kakšnih deset minut bo to, če te ta vreča tako nesramno tišči v hrbet, da se počutiš popolnoma neudobno?!«

Postala sem.

»Uh, tole je pa skrajno neudobno,« sem, princeska na zrnu graha, suvereno pripomnila, vstala in odnesla smeti pred vrata stanovanja. In bila ob tem sila ponosna nase. Ker sem se odločila zase in za svoje udobje. Ker mi ni treba trpeti prav ničesar. In ker je vsak trenutek portal do brezčasnosti užitka. Mhm!

Veste, v trenutku, ko se je moja attha odločno uprla neudobju in mi pomolila tisto retorično vprašanje v zvezi z naslednjimi desetimi minutami, mi je postalo kristalno jasno, da si nedvomno želim, da bi bilo nadaljnjih deset minut udobnih. In ne samo, da si želim udobnih nadaljnjih deset minut – želim si udobja na vsakem svojem koraku. In upam si trditi, da sem precej prepričana, da sem se tedaj, v tistem trenutku, odločila, da bom vedno in povsod skrbela za svoje udobje.

No, in potem.

Danes zvečer sva se vozila mimo Lipice domov po poti, ki je potihem tudi razlog, da se naključnega obiska Sežane vedno tako razveselim, ko naju je zametlo. Sredi novembra. Saj, nona me je že popoldan svarila (eno njenih najljubših opravil – in mojih alergenov), da pada golomraznica. Saj, dva dni že diši po snegu. In sedaj je res prišel, prvi sneg. Sredi novembra.

Medtem ko je Svarun z zadnjega sedeža navijal in lovil snežinke na jezik, so mene preplavljali mešani občutki. Seveda se mi je zdel prizor skozi okno naravnost čudovit in radostno sem podoživela tisto slastno nebeško tišino in spokojnost, ki na Zemljo naseli skupaj z zapadlim snegom; hkrati pa mi ob misli na zimo stisne pri srcu, ker me sneg spominja na tisti moker mraz, ki se ti zažre do kosti in prav pošteno popljuva vse moje predstave o zimski idili. Zime nisem nikdar prav zares marala, ampak odkar sem mama temu vilinčku, ki je k meni najbrž smuknil naravnost iz Narnije – tako obožuje zimo in sneg in mraz – se jo učim tolerirati in na trenutke tudi že ljubiti. To izgleda tako, da se ob misli na zimo zimo belo ne spomnim več na mokre noge in ledene prste, ampak na Svarunovo radost in navihanost na snegu.

Svarun je zaspal medtem ko sva se vozila domov in potlej sem ga kot običajno skušala nesti do najinega stanovanja v četrtem nadstropju, ampak danes me je desno koleno zares glasno opomnilo, da deček postaja pretežak zame. Zato sem ga nekje v drugem nadstropju spustila na tla, da se je predramil, in vodila do najinih vrat. Tam se je mirno, ampak povsem neprisotno sezul in usmerila sem ga v spalnico, da se je ob svetlobi solne lučke zabubil pod debelo zimsko pregrinjalo. Kadar je tako, da se predrami iz spanca, mu vedno zapojem kakšno iz našega nabora uspavanko, ki mu pomagajo ponovno potopiti se v globok spanec. Danes je iz mene sama začela vreti He yama yo, čudovita tradicionalna mantra severnoameriških Indijancev iz plemena Lakota, ki se pomirjujoče ponavlja in s tem ustvarja nek pristen občutek varnosti.

He yama yo wanna henne yo

He yama yo wanna henne yo

Wahi hi yayhana he he he yo

Wahi he he he yo wahi

Pojem. In opazim, da vmes razmišljam o tem, ali se mi bo, ko Svarun ponovno trdno zaspi, res še vedno ljubilo enkrat v avto po vse vreče, ki sem jih prej pustila doli; zdaj bi se mi morda še ljubilo, toda če bo to trajalo v nedogled, mislim da v prid moji angažiranosti ne upam dati roke v ogenj.  Pojem. In opazim, da je v meni tendenca po pospešku; najraje bi prevrtela ta trenutek naprej in izkoristila voljo, da grem v tem snegu in mrazu še enkrat v avto in privlečem vse torbe domov. Pojem. In opazim, da nisem v tem trenutku. Tedaj pa mi šine.

»Tamara, poješ!« se oglasi znotraj mene, »počneš tisto, kar počneš najraje na svetu. Počneš tisto, o čemer podnevi in ponoči sanjaš že kakih osemindvajset let. Se spomniš male Tamarice, ki je najraje vandrala naokrog z mikrofonom in kasetnikom in se snemala, medtem ko je pela Tajčino Hajde, da ludujemo ove noči

Seveda se spomnim. Na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje male Tamarice, ki si je želela samo in preprosto – peti. In na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje odrasle Tamare, ki je iz Indije prišla neomajno odločena, da se nauči igrati kitaro, uglasbi vse pesmi, ki so tedaj vrele iz nje, in se zares v polnosti končno preda glasbi. Kitaro sem si nemudoma po prihodu iz Indije za zadnjih 330 evrov tudi zares kupila in sprva sem bila zelo vztrajna pri učenju, toda vesolje je imelo zame druge načrte; čez nekaj mesecev sem zanosila in dala moje petje povsem nonšalantno na stranski tir.

Vesolje je imelo zame druge načrte in sedaj vem, zakaj. Šest let nazaj nisem bila niti slučajno pripravljena ustvarjati glasbo, ki si jo od nekdaj želim predati svetu; pomislite, živela sem z samimi glasbeniki, pa si pred njimi nisem upala niti ust odpreti v strahu, da bi se mojemu petju posmehovali, ga skritizirali, ali celo huje – popolnoma ignorirali. Ja, šest let nazaj sem bila še popolnoma ujeta v manjvrednostnem kompleksu, svetlobna leta stran od svoje avtentičnosti in preprosto prezaposlena s tem, kar si drugi utegnejo misliti o meni. Živela sem navzven, za tisto, kar se vidi/ sliši/ voha odzunaj in pojma nisem imela o medici, tej blaženi zadovoljnosti s seboj in svetom, ki prihaja odznotraj.

Ja, šest let tega je bilo pač drugače. Danes pa je tako, da v plašču ležim na postelji poleg Svaruna in mu pojem uspavanko, medtem ko moja desna roka zaščitniško počiva na njegovem ramenu. Pojem in sem z mislimi nekje drugje. Vem, da me čaka še pohod v mraz in sneg, zaradi katerega se že zdaj tresem, in vem, da bi se temu najraje izognila, toda ker ne vem kako, mi je neudobno že sedaj, v razmišljanju o tem podvigu. Tedaj pa mi ponovno šine.

»Hej, kaj ko bi preprosto uživala v tem trenutku? Kaj, ko bi našla udobje v tem trenutku in ne razmišljala o tem, kako bo čez pet ali deset ali petnajst minut tam doli na mrazu? Nenazadnje počneš tisto, kar najraje počneš.«

»Da bi našla udobje v tem trenutku, kaj?« me premami misel, »navsezadnje res pojem ves dan in pravkar mi je ponujena še ena priložnost, ko lahko z glasom dobro denem … no, prav, pa poskusimo.«

Izdihnila sem pričakovanja; o tem, kdaj bo Svarun zaspal, o tem, koliko volje bom imela skakljati po snegu in mrazu. Izdihnila sem vse, kar me držalo izven tega trenutka. In nato sem zapela. Iz srca. Žametno. Sočno. Doživeto. Zapela sem in začutila, kako udobna je v resnici ta sproščenost, ta razbremenjenost, ki me je preplavila. Zapela sem in začutila, kako me pesem mehča; fizično sem postajala mehka in voljna in zadovoljna. Zapela sem in dovolila, da me užitek preproste radosti napolni od glave do peta.

In sedaj sem ponosna nase. Naredila sem korak v smeri svojega udobja. In udobje … udobje je tisto, ki me zmehča, da lahko sploh začutim užitek ob tem in onem in vsem, kar počnem.

Ker sem zasledovala svoje udobje, se je dan odvil po moje. Lahkotno sem pristopila k vsemu, kar me je čakalo, potrpežljivo pristopila k vsem, s katerimi sem preživljala čas, in se v svoji koži počutila optimalno udobno. V zadnjih izdihljajih, po tem, ko je Svarun končno spet zaspal ob moji uspavanki, pa me je dan bogato nagradil, saj mi je nanudil navdiha za tale zapis, ki ste ga pravkar prebrali. Hvala vam.

Just a reminder_ (1)