Ko zasledujem svoje udobje, me dan nagradi

 

DSC_2488

Res! Včeraj zjutraj sem se počutila nergavo, že nekaj dni pred pa sem bila nekoliko zadirčna in napeta. In s kupom stvari, ki bi jih morala narediti, bi se takšna prav z lahkoto ujela v tisti akcijski pogon, brez da bi pred tem napolnila svojo kupico. Ampak potem … potem sem se odločila najprej poskrbeti za svoje udobje. Svaruna sem za nekaj uric peljala k moji noni in ko sem se vrnila sem izklopila telefon in internet. Prižgala sem čudovito pesem, ki nam jo za vsako dobro jutro posebej namiksa naša draga Metka – in plesala in skakala in se zvijala in se potila dobrih petnajst minut. Potem sem dobrih štirideset minut delala jogo. In potem sem petnajst minut meditirala. In potem, dragi moji, potem se JE DAN ODVIL PO MOJE! Tako …

Morda se vam bo zdelo smešno, ampak šele ko sem nedolgo tega v nekem astrološkem članku prebrala, da moji luni v raku ogromno pomeni udobje, sem začela premlevati, ali je temu res tako.

Udobje?

Nikoli nisem zares razmišljala o njem.

Udobje?

To, da mi nič ne manjka. To, da se lahko sproščeno zleknem in skozi svojo membrano ženske esence prepuščam vse užitke k sebi. To, da se imam v tem trenutku tako fino, da ne razmišljam ne o prejšnjem in ne o sledečem, ampak preprosto srkam to, kar je.

Udobje.

Začela sem se zavedati, da se v svojem dosedanjem življenju nisem kaj prida posvečala svojemu udobju. Začela sem se zavedati, da sem očitno prav zgledno posvojila mantro naših sloven(celj)skih prednikov, da je treba v življenju pač malo potrpeti, stisniti zobe, zamižati na eno oko. In začela sem se zavedati, da sem mnogokrat kljub temu, da sem opazila, ko mi nekaj ni bilo udobno in vedela, kako bi lahko to popravila, raje preprosto zamahnila z roko in si zamrmrala: »Ah, saj ni važno.«

No, važno ni bilo do pred dvema tednoma.

Tistega dne je na obisk prišla prijateljica Špela. Skuhali smo kosilo in se vsi trije posedli za mizico v naši ljubki majceni kuhinjici. Jaz sem usedla na svoje ustaljeno mesto – na stol, s katerega vedno visi vsaj kakšna vrečka plastičnih smeti. Tistega dne so na stolu kraljevale kar tri nabito polne vreče, ker se mi v preteklih dneh očitno ni preveč ljubilo do ekološkega otoka, in ko sem se usedla, je v moj hrbet prav predrzno rinila svojo bulo ena izmed plastičnih vreč. To sem seveda nemudoma zaznala, a prav tako nemudoma sem nato v svojih mislih najbrž pritisnila gumb za avtomatiziran odziv in po tekočem traku zamahnila z roko in si malodušno zamrmrala: »Ah, saj ni važno, bom že potrpela. Saj bom tukaj samo kakih deset minut.«

Tedaj pa se je moja ženska duša, moja attha, ki se polni z užitkom, uprla in zaprepadeno zaklicala: »Ja?! In kakšnih deset minut bo to, če te ta vreča tako nesramno tišči v hrbet, da se počutiš popolnoma neudobno?!«

Postala sem.

»Uh, tole je pa skrajno neudobno,« sem, princeska na zrnu graha, suvereno pripomnila, vstala in odnesla smeti pred vrata stanovanja. In bila ob tem sila ponosna nase. Ker sem se odločila zase in za svoje udobje. Ker mi ni treba trpeti prav ničesar. In ker je vsak trenutek portal do brezčasnosti užitka. Mhm!

Veste, v trenutku, ko se je moja attha odločno uprla neudobju in mi pomolila tisto retorično vprašanje v zvezi z naslednjimi desetimi minutami, mi je postalo kristalno jasno, da si nedvomno želim, da bi bilo nadaljnjih deset minut udobnih. In ne samo, da si želim udobnih nadaljnjih deset minut – želim si udobja na vsakem svojem koraku. In upam si trditi, da sem precej prepričana, da sem se tedaj, v tistem trenutku, odločila, da bom vedno in povsod skrbela za svoje udobje.

No, in potem.

Danes zvečer sva se vozila mimo Lipice domov po poti, ki je potihem tudi razlog, da se naključnega obiska Sežane vedno tako razveselim, ko naju je zametlo. Sredi novembra. Saj, nona me je že popoldan svarila (eno njenih najljubših opravil – in mojih alergenov), da pada golomraznica. Saj, dva dni že diši po snegu. In sedaj je res prišel, prvi sneg. Sredi novembra.

Medtem ko je Svarun z zadnjega sedeža navijal in lovil snežinke na jezik, so mene preplavljali mešani občutki. Seveda se mi je zdel prizor skozi okno naravnost čudovit in radostno sem podoživela tisto slastno nebeško tišino in spokojnost, ki na Zemljo naseli skupaj z zapadlim snegom; hkrati pa mi ob misli na zimo stisne pri srcu, ker me sneg spominja na tisti moker mraz, ki se ti zažre do kosti in prav pošteno popljuva vse moje predstave o zimski idili. Zime nisem nikdar prav zares marala, ampak odkar sem mama temu vilinčku, ki je k meni najbrž smuknil naravnost iz Narnije – tako obožuje zimo in sneg in mraz – se jo učim tolerirati in na trenutke tudi že ljubiti. To izgleda tako, da se ob misli na zimo zimo belo ne spomnim več na mokre noge in ledene prste, ampak na Svarunovo radost in navihanost na snegu.

Svarun je zaspal medtem ko sva se vozila domov in potlej sem ga kot običajno skušala nesti do najinega stanovanja v četrtem nadstropju, ampak danes me je desno koleno zares glasno opomnilo, da deček postaja pretežak zame. Zato sem ga nekje v drugem nadstropju spustila na tla, da se je predramil, in vodila do najinih vrat. Tam se je mirno, ampak povsem neprisotno sezul in usmerila sem ga v spalnico, da se je ob svetlobi solne lučke zabubil pod debelo zimsko pregrinjalo. Kadar je tako, da se predrami iz spanca, mu vedno zapojem kakšno iz našega nabora uspavanko, ki mu pomagajo ponovno potopiti se v globok spanec. Danes je iz mene sama začela vreti He yama yo, čudovita tradicionalna mantra severnoameriških Indijancev iz plemena Lakota, ki se pomirjujoče ponavlja in s tem ustvarja nek pristen občutek varnosti.

He yama yo wanna henne yo

He yama yo wanna henne yo

Wahi hi yayhana he he he yo

Wahi he he he yo wahi

Pojem. In opazim, da vmes razmišljam o tem, ali se mi bo, ko Svarun ponovno trdno zaspi, res še vedno ljubilo enkrat v avto po vse vreče, ki sem jih prej pustila doli; zdaj bi se mi morda še ljubilo, toda če bo to trajalo v nedogled, mislim da v prid moji angažiranosti ne upam dati roke v ogenj.  Pojem. In opazim, da je v meni tendenca po pospešku; najraje bi prevrtela ta trenutek naprej in izkoristila voljo, da grem v tem snegu in mrazu še enkrat v avto in privlečem vse torbe domov. Pojem. In opazim, da nisem v tem trenutku. Tedaj pa mi šine.

»Tamara, poješ!« se oglasi znotraj mene, »počneš tisto, kar počneš najraje na svetu. Počneš tisto, o čemer podnevi in ponoči sanjaš že kakih osemindvajset let. Se spomniš male Tamarice, ki je najraje vandrala naokrog z mikrofonom in kasetnikom in se snemala, medtem ko je pela Tajčino Hajde, da ludujemo ove noči

Seveda se spomnim. Na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje male Tamarice, ki si je želela samo in preprosto – peti. In na jok mi gre, ko zdaj pomislim na sanje odrasle Tamare, ki je iz Indije prišla neomajno odločena, da se nauči igrati kitaro, uglasbi vse pesmi, ki so tedaj vrele iz nje, in se zares v polnosti končno preda glasbi. Kitaro sem si nemudoma po prihodu iz Indije za zadnjih 330 evrov tudi zares kupila in sprva sem bila zelo vztrajna pri učenju, toda vesolje je imelo zame druge načrte; čez nekaj mesecev sem zanosila in dala moje petje povsem nonšalantno na stranski tir.

Vesolje je imelo zame druge načrte in sedaj vem, zakaj. Šest let nazaj nisem bila niti slučajno pripravljena ustvarjati glasbo, ki si jo od nekdaj želim predati svetu; pomislite, živela sem z samimi glasbeniki, pa si pred njimi nisem upala niti ust odpreti v strahu, da bi se mojemu petju posmehovali, ga skritizirali, ali celo huje – popolnoma ignorirali. Ja, šest let nazaj sem bila še popolnoma ujeta v manjvrednostnem kompleksu, svetlobna leta stran od svoje avtentičnosti in preprosto prezaposlena s tem, kar si drugi utegnejo misliti o meni. Živela sem navzven, za tisto, kar se vidi/ sliši/ voha odzunaj in pojma nisem imela o medici, tej blaženi zadovoljnosti s seboj in svetom, ki prihaja odznotraj.

Ja, šest let tega je bilo pač drugače. Danes pa je tako, da v plašču ležim na postelji poleg Svaruna in mu pojem uspavanko, medtem ko moja desna roka zaščitniško počiva na njegovem ramenu. Pojem in sem z mislimi nekje drugje. Vem, da me čaka še pohod v mraz in sneg, zaradi katerega se že zdaj tresem, in vem, da bi se temu najraje izognila, toda ker ne vem kako, mi je neudobno že sedaj, v razmišljanju o tem podvigu. Tedaj pa mi ponovno šine.

»Hej, kaj ko bi preprosto uživala v tem trenutku? Kaj, ko bi našla udobje v tem trenutku in ne razmišljala o tem, kako bo čez pet ali deset ali petnajst minut tam doli na mrazu? Nenazadnje počneš tisto, kar najraje počneš.«

»Da bi našla udobje v tem trenutku, kaj?« me premami misel, »navsezadnje res pojem ves dan in pravkar mi je ponujena še ena priložnost, ko lahko z glasom dobro denem … no, prav, pa poskusimo.«

Izdihnila sem pričakovanja; o tem, kdaj bo Svarun zaspal, o tem, koliko volje bom imela skakljati po snegu in mrazu. Izdihnila sem vse, kar me držalo izven tega trenutka. In nato sem zapela. Iz srca. Žametno. Sočno. Doživeto. Zapela sem in začutila, kako udobna je v resnici ta sproščenost, ta razbremenjenost, ki me je preplavila. Zapela sem in začutila, kako me pesem mehča; fizično sem postajala mehka in voljna in zadovoljna. Zapela sem in dovolila, da me užitek preproste radosti napolni od glave do peta.

In sedaj sem ponosna nase. Naredila sem korak v smeri svojega udobja. In udobje … udobje je tisto, ki me zmehča, da lahko sploh začutim užitek ob tem in onem in vsem, kar počnem.

Ker sem zasledovala svoje udobje, se je dan odvil po moje. Lahkotno sem pristopila k vsemu, kar me je čakalo, potrpežljivo pristopila k vsem, s katerimi sem preživljala čas, in se v svoji koži počutila optimalno udobno. V zadnjih izdihljajih, po tem, ko je Svarun končno spet zaspal ob moji uspavanki, pa me je dan bogato nagradil, saj mi je nanudil navdiha za tale zapis, ki ste ga pravkar prebrali. Hvala vam.

Just a reminder_ (1)

Advertisements

Skrb zase

Odkar sem jo odkrila, rada veliko govorim o skrbi zase. Odkar sem poldrugo leto tega, ko je šel moj triinpolletni Svarun prvič v vrtec, ugotovila, da se kot mama samohranilka, ki trmasto, neomajno sledi svojim sanjam, svojemu Delu, samo razdajam in nikoli napolnim, sem začela. Počasi. Začela sem tako, kot sem najbolje znala, z jogo in meditacijo in rednim jemanjem časa zase; včasih je ta bil ta čas celodnevna samota, ko sem jo potrebovala, spet drugič pa zgolj deset sekund prisotnega dihanja, medtem ko mi je Svarun na travniku naročil, naj mižim, da bi mi lahko nabral rožice in me z njimi razveselil.

Mama mi je sicer vedno prigovarjala, naj poskrbim vendar malo zase. In včasih, ko me je videla v brezbrižno raztrganih pajkicah (ki jih v moji omari še zdaj ne primanjkuje), mi je po škorpijonsko zabrusila: »Tako lepa si, ampak zdi se mi, da delaš vse, kar je v tvoji moči, da bi se naredila grdo.« In četudi raztrgane pajkice meni še vedno ne pomenijo nujno, da ne skrbim zase, vem, o čem je govorila. Govorila je že, ampak besede, še tako dobronamerne, nimajo moči, če za njimi lastna izkušnja ne stoji. Svoje mame nisem nikoli videla, da bi predano skrbela zase samo zato, ker bi ji bilo mar. V svojem življenju nisem bila priča temu, da bi moja mama ljubeče, a odločno postavila meje svojim trem hčerkam, in rekla nekaj takega, kot: »Drage moje, veste, da vas imam neskončno rada, ampak zdaj potrebujem čas zase. Zdaj moram najprej sprejeti, da bi vam lahko še naprej dajala.« Razumem jo in sem sočutna do nje, kajti zavedam se, da najbrž tudi sama ni bila tekom svojega odraščanja priča čemu takemu s strani svoje mame, moje energične, garaške bake Mice, ki še dandanes zvesto prazni svojo kupico, brez da bi jo kdaj pridržala k izviru. In tudi njo razumem, kajti v naši s popolnostjo obsedeni družbi, se je od ženske vedno pričakovalo predvsem, da bo popolna žena, mati in gospodinja, tudi če se konec dneva komajda plazi po vseh štirih. Dandanes, ko se pa – nekateri bolj, drugi manj – trudimo, da bi zaobjeli in, kolikor je v naši moči, tudi zaživeli koncept enakopravnosti med spoloma, se od žensk pričakuje, da bodo poleg vloge popolne žene, matere in gospodinje, za nameček nonšalantno sprejele še vlogo tiste, ki prida svoj delež k družinski blagajni.

Ženska esenca, katere bistvo je sprejemanje, je tako v današnjih ženskah (in tudi moških) izvisela. In če ne sprejemamo, ne moramo dajati, vsaj ne zares. Vsaj ne iz srca, nesebično in ljubeče ob slastnem zavedanju, da je naša posoda polna. In če ne dajemo namerno, saj veste, tako, kot da to zares mislimo, zgolj previdno odtegujemo nekaj kapljic tu in tam ob grenkem zavedanju, da se bomo prej ali slej iztrošilo. Ker smo se doslej še vsakič.

Zato drage moje ženske, ki to berete: čas je, da začnemo polniti svoje kupice, redno in radikalno. Seveda, ljudje nasploh se moramo izuriti v polnjenju svojih kupic, vendar ob zavedanju, da smo ženske povečini bolj nagnjene k ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih pred svojimi lastnimi, polagam to na srce predvsem nam: ženske moramo skrbeti zase. Kdo drug bo to počel za nas, če ne same? Čas je, da nonšalantno zaobjamemo skrb zase, na katero smo v naši družbi pozabili takoj ko smo razvrednotili, izbrisali boginjo ter tja, v vrhovno vizijo božanskega, namesto čudovitega prepleta dveh enakovrednih polov, ki sta vir vsega življenja, postavila zgolj boga z jajci.

Skrbeti zase pomeni (za vse, razen za mamice novorojenčkov) zadovoljiti naprej svoje potrebe, preden se voljno predamo potrebam ljudem okoli nas. Skrb zase je lahko celodnevni umik v samoto na prvi dan menstruacije, tista obrazna maska, po kateri čutimo, da naša koža hrepeni že ves teden, ali čas, posvečen meditaciji, ko bi v resnici morale početi tisoč in eno stvar.

Nenazadnje je skrb zase lahko tudi slovo, ko je čas za to. In včeraj je bil moj dan za točno to. Za slovo, kot ga še ni bilo. Za čudovito, ljubeče, boleče, nežno, razumevajoče, zavestno, sproščeno slovo od njega, ki ga je tako preprosto imeti rad.

S tem slovesom sem sami sebi izkazala več ljubezni kot s čimerkoli poprej. Ja, tudi če me v tem trenutku ta dopis nenehoma pošilja v krčevit jok, s katerim sem včeraj zamenjala tudi dobršen del svoje noči. Toda ta krč je tiste sorte, ki se pojavi vselej, preden se rodi nekaj novega, prav tako kot popadki, ki intenzivno napovedujejo prihod novega človeškega bitja v ta svet.

Ta krč je tiste sorte, ki rojeva svobodo sprejemanja same sebe.

app_gold.jpg

Pre … skok/ boj/ porod

Danes sem bila na vrtiljaku preteklosti. Okoli mene so se vrteli spomini in izgledalo je, kot da vsak izmed njih vsebuje ključ do vrat nekega spoznanja. Hvaležna sem bila zanje, tudi v svoji zmedenosti, toda pot spominov je bila naporna in osamljena. In na trenutke zelo boleča. Včasih so se mi v frustraciji, da je vse, kakor je vedno bilo, orosile oči. Nakar sem venomer kriknila ali zaječala. V brezizhodnosti.

Ko sem bila spet že tik pred tem, da izjokam celotno vsebino svoje bolečine, vse do najbolj nedostopnih kotičkov, sem se še prej odpravila lulat. Nakar sem se pogledala v ogledalo.

Začudena, kako izmučeno, izpito, iztrošeno izgledam, zberem vso moč, da si zašepečem: »Dovolj bo.« Dovolj bo tavanja v mislih.

Zrem v svoje votle, brezizrazne oči in se zavedam – vem – da ta frustracija ni vse, kar je. Nikoli ni. Vem, da je v njej še priložnost. Vedno je. O kakšni priložnosti je govora, še ne vem, ampak že samo vedenje, da ta tuga, ki jo doživljam v preoranih pokrajinah, ni vse, kar mi je v tem trenutku namenjeno, me pomirja. In zagotavlja srečen konec. V resnici zagotavlja tak konec, s katerega bom lahko temu jazu, ki izbira trpljenje in objokovanje, mahala kot z rdečimi naglji okičenega gorenjskega balkona. Mahala in poplesovala. In popevala. Veliko svobodnejša.

Poiščem se v svojih očih, postanem in odločno zapovem: »Sprejmem izziv!« Vem, da mi je danes na to uspelo pozabiti, toda sedaj, v tem trenutku, sprejmem izziv, da je situacija, v kateri se nahajam, v resnici samo priložnost za razcvet.

Mala Tamarica, ki je od venomer ljubila izzive, najde svoj hudomušen nasmešek na mojem obrazu. In iskrico v očeh, ki vzplamti. Zagori in obeta življenje: »O, ja, ja. Pa jo imamo, strast.«

In v trenutku se počutim živo.

Živost mi daje izziv, da prepoznam priložnost za rast in razcvet, ki mi jo situacija ponuja. In ta izziv prezrači moje spominov polno telo in mu vdihne svoj ljubi, dragi notranji fokus, ki kot lučka vodi nas ženske k ustvarjanju čarobnih stvari.

In v trenutku, ko se počutim živo … ko dobim spet svoj fokus in ko moje oči v ogledalu ponovno zasijejo s tistim znanim, navihanim žarom, se dan popolnoma zasuka. Popolnoma. In ta ladja zopet plove tja, kamor jaz hočem.

Popolnoma.

32083896_10156064112402819_4360432085173796864_n