Iz vode sem

sping

»Ah, ti Tamarica!« me včasih še vedno ima, da bi se pokarala, »vedno vse tako drastično vzameš! Pri tebi gre vedno za življenje ali smrt in nič vmes …« To, da bi se pokarala, me ima tudi zdaj, ko gledam preko leve rame in se spominjam, kako sem malo prej odreagirala …

Danes dopoldan sem bila priča scenariju, ki je najbrž poznan mnogim izmed nas. A poznaš tisto, ko slišiš nekaj, kar se ti težko usede in se trudiš, da ne bi čustveno odreagirala? Po eni strani ti odmev pesmi Rupi Kaur iz spomina nasprotuje: »Kako naj ne bom čustvena, če sem pa iz vode«?«, po drugi strani pa si res ne želiš spet neke drame.

Jaz sem se potem v določenem trenutku sesedla na kopalnična tla (ker sva s Svarunom pripravljala inhalacijo) in zajokala. Vmes sem se malo tudi malo smejala, ker me je Svarun skušal nasmejati s svojo opazko o mojem joku (»Pol joka, pol smeha, pol kurjega dreka, a mami?«), ampak predvsem sem se spraševala, kje je meja med sledenjem sebi in egom. In za dobrih petnajst minut so se nadme zgrnili najtemnejši oblaki, ki so prerokovali, da je moja usoda prepuščena na milost in nemilost … na milost in nemilost MENI, v bistvu.

V trenutku, ko sem se zavedala, da še vedno sama režiram svoj show, sem se – meni nič, tebi nič – pobrala in iskreno videla samo še blagoslov. Dobesedno preklopila sem. Iz tiste razpoke na nebu, ki je bila pred tem spustila vso mojo težo na tla, je sedaj posvetilo sonce. Sedaj sem spet jasno videla. In sedaj se mi je zdel tisti impulzivni odziv odveč. Če bi ga lahko, bi ga takoj zatem zradirala. Če bi lahko potovala v preteklost, pa bi ga preskočila ali ukrotila.

Ampak zakaj?

Zakaj bi se nečemu upirala? Zakaj bi se osredotočala na nekaj, česar ne želim, namesto na to, kar želim? Seveda je zelo zavestno od nas, da gojimo vpogled v lastna dejanja in v to, kako bi se na nekaj lahko odzvali bolj v skladu s sabo. To se mi zdi super. Ampak to ni niti slučajno enako temu, da se lastnim odzivom upiramo, da jih želimo zradirati, da zaradi njih bentimo in se sabotiramo. V bistvu je ravno nasprotno, saj na to na poti vase ovira; pot vase je namreč vedno pot sprejemanja. In jaz zase vem, da bi rada sprejemala.

Kaj pa ti? Ali si pripravljena sprejemati vse, kar pride iz tebe, kot tudi zunaj tebe, in tako z življenjem zaplesati svoj večni … tango, čačača, freestyle, flamenco, salso, makareno?

Če si, se vidiva JUTRI, 5.4. ob 9:00 zjutraj na fb page-u Attha, kjer ti bom povedala, kaj ti bo takšno sprejemanje prineslo (poleg tanga ali makarene, seveda) in kako ti lahko jaz pri tem pomagam. 

Vabljene na (2)

Advertisements

Filtri, filtri

27336312_10155814406332819_1104499104345005269_n

Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, sem pri sebi in v sebi opazila, da potrebujem izjemno počasen in miren dan: tak, ki bo v popolnem nasprotju z včerajšnjim. Takoj ko mi je tega januarskega jutra zazvonila budilka, nisem bila, tako kot običajno, vzhičena nad dejstvom, da sem se zbudila vsaj dobro uro pred Svarunom, in me torej čaka tih, slasten in s solno lučko osvetljen začetek jutra, mojega najljubšega dela dneva. Ne, nisem bila vzhičena. Kljub temu, da mi je bil praktično skorajda zagotovljen čas zase, za nego telesa, uma in duše, ki ga zjutraj običajno rada zapolnim z meditacijo, jogo in ostalimi najljubšimi ritualčki. Kot mama sem se sicer bila tekom let naučila, da ta čas zame ni samoumeven in da ga je potrebno neskončno ceniti, toda tega dne nad njim pač nisem bila navdušena. Se zgodi.

Lenobno sem se odvlekla v dnevno sobo in kaj kmalu opazila, da je moj um nemiren, saj je namesto jutranje meditacije za otvoritev novega dne izbral sušenje perila. Sušenje perila! Ja, že res, da me je v kopalnici pričakal pralni stroj, poln sveže opranega perila, toda perilo bi lahko – tako kot običajno – počakalo; počakalo, da se jaz lepo počasi in slastno prebudim s pomočjo svojih zvestih orodij za užitek in čuječnost, z rituali. Ampak ne. Danes sem, še preden sem dobro spregledala, stekla po belo banjico, v kateri sem nekoč davno kopala svojega dojenčka in ki jo danes uporabljam za perilo, jo zapolnila z mokrim perilom iz stroja in hitela perilo obešati na stojalo v dnevni sobi.

Verjemite mi: to, da svoj dan začnem z gospodinjskim opravilom, se mi lahko zgodi samo tedaj, ko mi nekaj manjka, pa ne vem točno kaj. In ker tudi tokrat nisem znala definirati, kaj je tisto, kar potrebujem, sem se po obešanju perila, tako kot vsako jutro, usedla v meditacijo in zavezala dihanju.

Ko je mojim petnajstim minutkam miru odbilo, sem opazila, da sem še vedno nemirna. Težko mi je bilo vzdrževati prisotnost in ni se mi ljubilo ukvarjati z ničemer. Najraje od vsega bi um »poslala na off« in si – ironično, ali pač v navdih – prižgala nek video na temo zdravih jutranjih navad, ki mi je zadišal. No, namesto tega sem se najprej odločila za jutranjo jogo in, glej ga zlomka, že nekaj trenutkov za tem, ko sem pričela, se je v dnevno sobo z nivojem energije, ki je bil na las podoben mojemu, primajal Svarun. Malo sva se pocrkljala in naužila teh najslajših, zaspanih jutranjih objemčkov, zatem pa sem ga ogrnila z mojo majico in usedel se je poleg radiatorja, kjer je počakal, da sem jaz zaključila z jutranjim gibanjem.

Potem se je začelo: bum, tresk, grom.

Ni želel tega, ni želel onega; ni se želel obleči, ni želel piti ali jesti, ni želel v vrtec, predvsem pa se ni želel strinjati z ničemer, kar sem mu – ne glede na to, kako mehko in ljubeče in prijazno – rekla. Zavedala sem se njegove trenutne jeznoritosti, ampak ker sem se zavedala tudi svoje trenutno ekstremno kratke vžigalne vrvice, se v strahu pred lastno eksplozijo nisem čutila zmožno vpletati v njegove posle. Z oblačenjem sem ga kaj kmalu prehitela, saj je tistega dne izjemno mencal, in dala sem mu prostor in čas, da poskrbi zase.

V tistem pa si je začel, še vedno samo v spodnji majici in spodnjicah, brisati nos. Pihal je in pihal, pa nič. Pihnil je vsaj petkrat in ker v kvaliteti vsakega naslednjega vdiha ni bilo vidnih razlik, je bilo to zanj jasno in glasno povabilo, da se povsem raztogoti. Začel je brcati in cviliti in krokodilje solze so mu pričele teči po licih.

Ja, vedela sem, da me morda rabi poleg. Vedela pa sem tudi, da sem sama preveč nemirna, da bi lahko kogarkoli mirila. Zato sem raje prižgala blender in medtem ko nama je ta iz kosov sadja, špinače, namočenih semen, datljev in kvinojinega mleka miksal nadvse okusen borovničev smuti13, sem sama sebi ponudila priložnost, da začutim vse, kar se tako nastrojeno preriva v meni – danes.

Želela sem vedeti, kdo sem, in kaj rabim – danes.

Želela sem vedeti, kaj zmorem, in česa si želim – danes.

In s tem, ko sem si tako zavestno vzela trideset sekund visokih vrtljajev zase, sem opazila, kje stojim. Opazila sem, kje stojim fizično in opazila sem, kje stojim simbolično.

Fizično sem stala bosa sredi svoje mrzle zimske kuhinje, kjer sem se silila z globokimi vdihi in izdihi. Simbolično pa sem lebdela nekje med globokim sočutjem, invazivnimi občutki materinske krivde in ognjeno dekliško jezo; vsa ta občutja hkrati je namreč Svarunovo ihtenje zbujalo v meni tistega dne.

Opazila sem, kje stojim. In tik zatem sem opazila, da se moram nujno usesti.

Usedla sem se poleg njega in skušala ohranjati mirno kri, medtem ko mi je um naveličano ponavljal: »Danes res ne morem poslušati tega jokanja. Ne morem. Preveč je!«

Potem pa sem obraz zakopala v dlani. Ob njegovi spremljavi je dobesedno od nikoder iz mene pritekla reka solza.

Nisem bila žalostna. Nisem bila obupana. Niti jezna nisem bila več.

Bila sem samo – onemogla. Bila sem – prepolna vsega.

In potlej je pritekla reka in odplavila vse, česar nisem več potrebovala.

Svaruna sem privila k sebi, da se je nemudoma umiril, in odtlej je najino jutro potekalo gladko in brez ovir na cesti. Smejala sva se in česala; bodrila sva se in spila tisti borovničev smuti, ki je bil pred tem moj povod k opazovanju vsega, kar je in kar sem – danes. In vseskozi je v mojo resničnost švigala ena in ista misel različnih besed.

»Dio bono, kakšen začetek dneva!«

»Mamma mia, kako pestro jutro!«

»Wow, to pa je bil viharen uvod!«

Po najinih jutranjih solzicah sem se med sproščenim branjem dinozavrske pravljice še pred odhodom v vrtec, spraševala, kaj je to, kar se je danes zgrnilo nad naju. Edini odgovor, ki sem ga uspela zaslišati tedaj, je bil, da sva danes pač malo po vremenu – oblačna z možnostjo padavin. Potem pa, ko sem Svaruna odložila v vrtcu in se usedla v avto, da bi se odpeljala nazaj domov, me je preplavilo vedenje iz mojih najglobljih globin. Vedenje, ki ga, zadovoljna z odgovorom o vremenu, sploh nisem iskala. Je pa zato ono iskalo in našlo mene in me spreletelo: »Seveda! Po takšnem direndaju od dneva, kot je bil včerajšnji, sva danes očitno rabila ventil, da sprostiva napetost in znova zadihava.«

Seveda. Dan pred tem je bil nabito poln opravkov, ljudi, vožnje, stvari, sestankov in celo trgovin, kjer sva Svarunu kupovala in zelo s težavo izbrala zgolj nekaj kosov garderobe, saj bi malček imel vse, kar je bilo na dinozavre, to pa je bilo kratko malo vse. Povrh tega je v nakupovalnem centru želel voziti avtomobilček, pa nama nihče ni zamenjal bankovcev v kovance; čakanje, pa hitenje domov na kosilo k noni, vožnja, pa hitenje na vrtčevski sestanek, vožnja, pa po Svaruna k mojim staršem, potlej pa hitro, hitro spat. Ob vsem tem nama seveda ni ostalo nič časa za druženje, kaj šele za umirjanje in sproščanje pred spanjem.

Saj vem, saj vem.

Spoštujem.

In sprejmem.

Tudi takšni dnevi pridejo. Takšni, ko ne vemo, kaj bi in kaj ne bi. In ko je vse, kar nam preostane, to, da se ozremo naokrog in opazimo. Zares opazimo, kje stojimo – danes. In za kakšne takšne dni v bodoče se mi je danes porodil en mali miselni zaznamek, ki mi bo najbrž naslednjič pomagal lahkotneje zaplesati z življenjem.

Ga želiš slišati?

To, da naporni in stresni in težki dnevi pridejo, je povsem sprejemljivo in povsem sprejeto. A namesto, da se v prihodnje preudarno ukvarjam samo s tem, da takšne dneve zares sprejmem, bom odslej poskrbela tudi, da jih še preden zvečer zatisnem oči, spustim. Stremela bom k temu, da izrazim svoje breme, ga izdihnem in za vselej izpustim – ter tako v sebi naredim prostor za novo.

Ravno to je tisto, kar nama je s Svarunom manjkalo. Ravno to je tisti epilog, ki sva ga po tako dinamičnem prejšnjem dnevu oba potrebovala: izpustiti težo dneva, da bi lahko sprejela blagodejnost spanca in nov dan, ki nas čaka za njim. Kajti vsak dan je zgodba zase. Vsak dan je povsem drugačen. Nič boljši ali slabši od prejšnjega, samo drugačen. In da bi ga lahko v celoti sprejela z vsem, kar prinaša, moram prej iz primeža spustiti prejšnjega.

mi že slediš na instagramu

Če se je ta zgodba dotaknila nekega poznanega dela vas, vam bo moja knjiga, polna takšnih zgodic, zelo všeč. Prednaročite jo lahko na spodnji povezavi do 30.4.2019. Vnaprej hvala vsem za podporo! In za branje! Mwa*

Povezava: https://mailchi.mp/db1af790c2c6/prednarociloknjigeavi 

Smo kaj jezne?

Včeraj zvečer sem pred spanjem, ko sem se umirjala in sproščala, poslušala predavanje Lise Citore, avtorice pesmi If you want to change the world, love a woman, ki sem jo prevedla v slovenščino in ki se vas je po vaših pričevanjih zelo dotaknila. V bistvu ni res, da sem poslušala predavanje. Sedela sem na balkonu, opazovala, kako pojema svetloba in predvsem globoko dihala in sproščala dele telesa, kjer sem začutila krč. In ja, med vsem tem sem ujela tudi nekaj njenih besed. Najbolj se me je dotaknila, ko je rekla, da je užitek izvor vse bolečine, saj se vsa bolečina vrne nazaj v užitek, pri čemer je dih tisti, ki nam pomaga s pretočnostjo.

Dih, ja.

Če dihamo v bolečino, se ta transformira v razburjenje pred neznanim, ki prihaja.

Če dihamo v jezo, se ta spremeni v strast.

Že včeraj zvečer sem čutila, da se pogrezam v globoko temo predmenstrualnih dni. Tiste štiri dni pred menstruacijo se običajno počutim zelo utrujeno in zelo čustveno; zdi se, kot bi Mati Narava sama preko mojega obraza vztrajno metala temno tančico, ker bi me tako hotela zabubiti vanjo in povleči v svoje globočine. Vleče me k tlom, tako pomanjkanje energije, kot tudi čustva, ki bi jih tradicionalno nedvomno uvrstili med negativna. Bolečina. In jeza. Čustva sicer sploh niso moja – to se pravi, da niso produkt lastne izkušnje življenja – ampak izhajajo naravnost iz bolečinskega jedra kolektivne ženskosti, ki je tlačena, zatirana, utišana, zavirana, pomanjšana, zasmehovana, preprečena že zadnjih nekaj tisoč let.

Ko sem dobro leto in pol začela bolj predano opazovati svoj menstrualni cikel, sem ugotovila, da se pred rdečo luno vedno počutim zelo, zelo čustveno. Zelo občutljivo. Iritirano. Preobremenjeno. Sprva me je bilo mojih čustev, ki jih je svet vedno označil za »preveč«, še malo strah, zato sem k čustvovanju pristopila razumsko. Vsakič, ko sem v sebi začutila čustvo, sem ga najprej poimenovala in mu začela prigovarjati, snubiti: »Čutim jezo. In z mojo jezo ni popolnoma nič narobe – ampak jaz raje izbiram srečo.« Za začetek je bil ta pristop zame krasen, saj me je pripeljal, če nič drugega, do tega, da sem po dveh desetletjih in še kaj čez čustva končno spet priznala. Toda sčasoma mi je življenje začelo šepetati, da je vse, kar lahko razum stori s čustvi to, da jih ukroti, da jih (večinoma začasno) navidezno nadzoruje. In tega zase dolgoročno nisem želela: jaz sem hotela živeti, resnično živeti. Zazrla sem se v življenje svojega tedanjega fanta, čigar miselnost, da je potrebno vsa tradicionalno negativna čustva v trenutku razvrednotiti (kar lahko večinoma prevedemo kot potlačenje), saj so zgolj nebodigatreba, ki stojijo na poti do naše sreče, je močno vplivala na moj prvi pristop k čustvovanju. P. je bil krasen, moder človek, s potencialom, da bi bil nekoč velik in pravičen voditelj, če ne bi imel toliko okostnjakov v svojih omarah. Prvi stavek, ki sem ga od Vesolja zaslišala o njem kmalu po tem, ko sem ga spoznala, je bil: »Lahko bi bil veliko bolj srečen, kot je.« Sreča namreč ni posledica mašenja nosa pred tistim, kar smrdi, ampak zavedanja, da so tu smeti, ki jih je potrebno odnesti na kompost, da bodo lahko naprej služile – in mi naprej dihali.

Ali ni smešno, kako ljudje včasih pričakujemo, da bodo čustva, ki jih označujemo za negativna in ki jih nočemo čutiti, preprosto izginila, če se bomo pretvarjali, kot da jih ni?

No, ne bodo izginila sama od sebe. Tu so. Za nas. Pričajo nam o tem, kje stojimo v odnosu do tega, kar si zares, resnično, iz srca želimo. In čakajo samo, da jih izrazimo. Niso tu, da nas travmatizirajo. To počnemo že dovolj dobro sami. Ko se naslajamo in namakamo in kopamo v njih. Ampak čustva niso banja, v katero se lahko potopimo in pozabimo na ves svet. Ne. Funkcija čustev je, da nas učijo, kako v tem trenutku izraziti svojo resnico. To je vse. Niso tu, da smrdijo. Da nas dušijo. Da nas krčijo in utesnjujejo. Kje pa. Čustva so naša orodja. Tu so, da bi nam služila. Kaj pravite, je že čas, da jim končno dovolimo? Čustva imajo ves čas na tem svetu, mi ga pa nimamo (no, vsaj ne v tem življenju). Je že čas, da se jih nič več ne bojimo in jih začnemo s pridom uporabljati?

Glasba je tukaj res dobro orodje.

Ste že opazile pri sebi, da vam v različnih delih vašega menstrualnega cikla paše različna glasba? In kako vam včasih sploh ne paše glasba, ampak zgolj tišina?

Danes mi že cel dan na polno dogaja Rage against the machine. Ob tem se počutim malce ekstravagantno, kajti tako razbijaške glasbe nisem svoj živi dan poslušala. Vedno sem govorila, da se jezne glasbe in črne barve bojim. Saj vem, da to v resnici ni nikoli držalo. Bala sem se samo jeze in teme znotraj sebe, ker sta bila pač »preveč«. Zame in za tiste okrog mene. Zato sem ju v imenu človeštva – tako sem vsaj mislila – zaprla v Pandorino skrinjico znotraj sebe in skrbno varovala ključ, kot punčico svojega očesa, vse dokler nisem postala mama. Ja, moj Svarunči mi je nastavil ogledalo, da sem pogledala vsem svojim strahovom v oči; no, skoraj vsem; no, najbrž ne še čisto vsem, ampak vem, da nanj lahko računam tudi v bodoče. Kajpada.

V zadnjih dveh dneh mi je ob dveh priložnostih na okno zavesti potrkalo ime zgoraj omenjenega benda, za katerega sem doslej samo vedela (ker se za nekoga, ki se ukvarja z glasbo, pač spodobi, da je glasbeno razgledan) in se ga bala, absolutno mi pa nikoli ni prišlo na pamet, da bi si ga zavrtela.

Najprej sem o Rage against the machine zasledila v knjigi Pussy: A reclamation avtorice Regene Thomashouer, ki jo trenutno berem. Mama Gena, kot je avtorica bolje poznana, namreč v knjigi priporoča, da na neko pesem omenjenega benda izplešemo svojo jezo.

Potem pa sem se včeraj pogovarjala s sestro. Omenila mi je koncert, na katerega je šla pred dobrim mesecem s prijateljico, in kako si je njen fant tudi kupil karto za koncert in jo kasneje podaril Janini prijateljici, da je šla z njo. Vprašala sem jo, zakaj A. nazadnje ni šel in odgovorila je, da zato, ker mu zvrst glasbe ni bila všeč.

»Kakšno glasbo ima pa on rad?« skoči iz mene avtomatsko vprašanje, ki sem ga od nekdaj uporabljala za predalčkanje ljudi. Saj vem, saj vem. Totalno snobovsko sem se obnašala okrog glasbe vse odkar mi je moj prvi fant predstavil Doorse in sem si začela predstavljati, da česa tako globokega in temnega pač ne morejo poslušati navadni smrtniki.

»U, u, ne mi povedat,« pohitim, preden mi med pripravljanjem velikega, slastnega sendviča, ki bo služil kot malica v službi, uspe odgovoriti, »gotovo posluša Rage against the Machine.«

Jana me začudeno pogleda, spusti čeljust in izdavi: »Kako veš?«

»Ker izgleda kot nekdo, ki posluša Rage against the Machine,« se zasmejim. To v bistvu ni čisto res, ker A. ne izgleda kot nekdo, ki posluša razbijaške bende. Je pa res, da že na daleč zavoham esenco moških, ki poslušajo jezno družbenokritično glasbo. Z izjemo enega, ki mu je bilo povsem udobno v majhnosti, v katero nas skuša patriarhalna družba ukalupiti, in enega, ki je s pomočjo svoje kitare »fural safr« v svojem brezizhodnem čustvovanju, so imeli vsi moji nekdanji fantje neomajno družbenokritično stališče. To mi je bilo vedno všeč. In izražanje svoje kritike se mi je vedno zdelo koristno, vse dokler ne postane ta kritika sarkazem, ob katerem se mimogrede pozabimo osredotočati na rešitve, namesto na probleme.

Danes zjutraj sem se zbudila in ob preprostem dihanju začutila, da potrebujem ambient. Ob nedavnih pojavljanjih benda Rage against the machine, sem rekla, da mora biti tukaj nekaj zame, pa sem si zavrtela njihovo Killing in the name. In, uh, kakšno darilo! Zares pomaga izplesati čustva, ki bi jih tradicionalno označili za negativna, ob spremljavi divje glasbe. Pomaga premakniti telo, ker se tako lažje premaknejo tudi čustva. In pomaga vedeti, da nismo sami v svojem čustvovanju.

Danes svojo jezo res usmerjam proti tej mašini, ki od nas pričakuje, da bomo vsi enaki, vsi vljudni, vsi poslušni, vsi uslužni, vsi brez soka, brez strasti in brez volje do življenja. Že čutite moj bes, kaj? Danes zjutraj mi je Svarun povedal, da ga v vrtcu vsi fantje s kratkimi lasmi zafrkavajo, da je »punčka«. Njegovi do ramen dolgi in zlati, rahli angelski kodrčki in njegov srčkan obrazek sta postala vir njegove bolečine. Zakaj? Ker so lasje bolj dolgi, kot se za fanta spodobi. In ker je njegov obraz preveč prikupen, da bi bil deški.

Kako je mogoče, da so možgani štiriletnih in petletnih in šestletnih fantkov že tako oprani, da v nekom, ki nima identične pričeske kot vsi ostali, ne vidijo več človeškega bitja, ampak tistega, ki ga je potrebno preganjati?

In kako lahko jaz kot mama svojemu sinu dopovem, da ni pomembno, kar si o njem mislijo in govorijo drugi, ko pa sama zelo dobro poznam bolečino kot posledico družbenega izobčenja? Jaz sem bila izobčena, ker sem bila kot mala deklica bolj debela od ostalih deklic. Svarun je izobčen, ker ima bolj dolge lase od ostalih fantov. Se mi pa zdi, veste, da sva oba izobčena samo zato, ker sva dovolj občutljiva, dovolj dovzetna, dovolj senzibilna, da veva, da takšno izobčenje za človeka ni sprejemljivo; in bolj kot se boriva (Svarun s pestmi, jaz pač s pričujočimi besedami), bolj izgubljava proti pritisku družbe, ki ne verjame v slogo in skupnost, ampak v premoč in nadvlado.

Kako otroku pomagati, da se usidra vase, tudi če počasi prihaja v leta, ko je sprejetost s strani družbe najpomembnejša stvar v življenju? Kako predati sporočilo, da lahko on sledi drugim – ali pa drugi njemu sledijo, ker on sledi sebi in tak pogum se voha že v zraku okrog njega?

Dvomim, da je pravi pristop k bolečini, če Svaruna preprosto naučim reči Fuck you, I won’t do what you tell me!, tako kot v zgoraj omenjeni pesmi. Ne, raje bom ubrala drugo pot. Dan za dnem si bova aktivno predstavljala svet in se veselila prihoda sveta, v katerem si želiva živeti; sveta, v katerem bi drug drugemu pustili dihati in biti jezni in biti srečni in biti drugačni in biti enaki in biti kakršnikoli pač hočemo in moramo biti v tem trenutku. Jaz bom nadalje ta svet privabljala sem s to magnetno silo v meni, ki gori za sočutje. In moj mali … moj mali bo v svojem življenju počel še velike reči, to sem čutila že ko sem ga nosila. Ampak lepo počasi. Prvi korak: po prihodu iz vrtca si najprej navijeva glasbo, ki nudi ambient za sprostitev vseh napetosti, preko plesa, preko boksanja kavča, preko valjanja po tleh; in predvsem preko diha. Kajti, saj veste, jeza se ob spremljavi diha, transformira v strast.

c99fc164b4d004c8d1068d013f80288d.jpg

Sanje iz Menstrualnega Kotla

Mesec je naokrog. Menstruacija je spet tu. In tokrat je s seboj prinesla Delo, pred katerim sem se tresla mesece in leta. Jejhata, ja. Raziskovanje lastnih globim je super stvar, ampak samo, če sem pripravljena slišati, kaj mi imajo povedati.

Instinktivno bi seveda raje, tako kot običajno, nekam zbežala, kot se potopila v vsa čutenja, ki si jih nikoli nisem dovolila čutiti. Ampak ne. Tokrat sem pripravljena pogledati v oči vsemu čutenju, pred katerim sem se skrivala, ker sem tedaj predvidevala, da bi me zlomilo. In dovoliti, da me okrepi; da opravi svoje delo, mi poda svoje darilo.

Nedolgo nazaj sem bila pri moji prijateljici Nadji, ki je djotiš astrologinja, in mi je na najbolj čudovit in sočuten in jasen način predala svoj vpogled v mojo rojstno karto. Ustavili sva se pri partnerskih odnosih. Seveda sva se. Jasno, da sva se. To področje me od venomer bega. Hkrati čutim, da je zame zelo pomembno, in hkrati se je doslej prav vsakič izkazalo za … hm, sila izzivalno (kar je povsem naravno in razumljivo, saj odnos vključuje (najraje samo) še eno osebo, ki rabi svoj čas in prostor). Rekla je, da je ena mojih glavnih nalog v tem življenju ustvariti duhovno partnerstvo, kar sem sama v sebi že dolgo čutila. Vse lepo in prav. Potem pa mi je povedala, da je moj drugi otrok na neki poziciji, kjer nanj vpliva to in ono … in naj še pred drugim otrokom predelam svoje pretekle odnose, saj bi lahko sicer moj drugi otrok lahko imel esenco mojih prejšnjih partnerjev. Nadja tega sicer nikoli ne bi tako determinantno izrazila, saj raje kot v določanje, izvzemanje in zapiranje v kletke, verjame v svobodno voljo, toda sporočilnost je bila približno takšna: prežvečiti in izpljuniti vse, kar me je v odnosih globoko prizadelo, pa si nisem nikoli dovolila priznati.

Vedela sem, da je dela veliko. Vedela sem, da še obstajajo srebrne nitke, ki me povezujejo z nekaterimi moškimi, ob katerih sem se učila biti ženska. Čutila sem nitke. In vedela, da me bo Delo našlo samo, ko bom nanj pripravljena. In me je.

Odkar sem bila pri Nadji, sanjam moške, s katerimi sem nekoč ustvarjala dvojino, in se v sanjah z njimi mirim. In tako je bilo tudi to noč. Sanjala sem, da je prišel moj nekdanji partner po nekaj mesecih tišine spet nenajavljen trkat na moja vrata. To je v resnici storil natanko eno leto tega, triindvajsetega aprila lani, in to še vedno dojemam kot najbolj romantično stvar, ki jo je kdo kdaj storil zame.

V sanjah sem ga bila vesela, predvsem pa sem ga bila žejna in lačna. Kaj kmalu sva obudila najino strast. Najina  strast je vedno služila kot lepilo, ki naju je držalo skupaj. Hitri vžig, sem temu rada rekla: poljub vzplamti v eksplozijo mravljincev po vsem telesu, ki naenkrat odklenejo vse moje čutne celice in jih s tem naredijo porozne in permeabilne. In željne in voljne. In tik preden se je najina dvojina združila v ednino, sem zastokala v nezaupanju. Moje nezaupanje je bilo razredčilo, ki je topilo najino ljubezen. Tik preden sem se mu predala, vsa pripravljena in hotna, sem skozi zaprte ustnice in zaprto srce zasikala: »A se lahko s čim okužim? A si s kom bil, medtem ko nisi bil z menoj?«

In na lepem mi reče: »Saj sem še. Z Mario Eleno.«

»Kdo za vraga je Maria faking Elena?! In zakaj sploh obstaja?« je začela ranjena žival v meni rjoveti in rohneti ob besedah človeka, ki ga imam še vedno tako zelo rada (in ne samo v sanjah); človeka, ki mu bom večno hvaležna za vso svobodo, ki sem jo ob njem našla v sebi, in zato, ker je bil predan oče mojemu sinu. Počutila sem se izdano … in ko sem se iz sanj prebudila, je bila ena izmed prvih slik, ki so me pozdravile, dogodek izpred trinajstih let, ko sem prvič zavohala izdajo.

S prvim fantom sva imela proti koncu najinega druženja odprt odnos, ki nama je dajal svobodo, da eksperimentirava tudi z drugimi ljudmi. Pri osemnajstih bi bil za marsikoga (predvsem moškega spola) to sanjski odnos, a jaz sem le s težavo privolila vanj. Fanta sem imela rada, zabavno nama je bilo skupaj in nisem si želela zaključiti odnosa, ko mi je povedal, da »mu ni fajn biti tako navezan na nekoga, ki ga tako malo vidi«. Res sva se malo videla: jaz sem hodila v šolo v Sežano, on v Gorico, nihče od naju še ni bil polnoleten in ni imel izpita za avto, poleg tega moji starši niso podpirali najinega odnosa, zaradi česar ni bil dobrodošel pri meni doma in je bil edini način, da se vidiva, v Sežani, kamor se je pa med tednom on šele pozno vračal. Malo sva se videla, ampak jaz ga nisem uspela pogrešati, ker sem imela izjemno posesivno družbo anoreksije. Ker ga nisem hotela povsem izgubiti, sem sklenila kompromis sama s seboj in privolila v odprt odnos, katerega ideja mi ni bila nikoli blizu. Spustila sem svoje meje in z njimi sem spustila tudi raven svoje intimnosti, saj sem od tedaj gradila zgolj na kvantiteti in ne na kvaliteti. Moj fant pa je po drugi strani, delal na kvaliteti in ob meni zgradil odnos s še eno punco, ki jo je naključno spoznal že precej zgodaj v najinem odprtem odnosu … in mi o njej seveda vse povedal – tak je bil najin dogovor.

Nekega večera je bil v Sežani velik žur in fanta sem hotela presenetiti s tem, ko mu nisem povedala, da prihajam. Presenetila pa sem samo sebe.

Ga najdem v množici, se ga razveselim, ga objamem in poljubim, naletim pa na krč, na oklevanje z njegove strani. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, saj je bila največja vrlina mojega zračnega fanta ravno sproščenost, lahkotnost, pretočnost.

»Maria Elena* je danes tukaj,« mi pokorno pove.

V meni se prebudi patriarhalna tekmovalnost, ki pravi, da sem bila jaz prva in sem zatorej jaz bolj pomembna in bolj upravičena do deležnosti njegovih nežnosti: »Ja, in?«

Tišina. Živčen, prisiljen nasmeh. V meni pa se ranjena žival pripravlja na svoj zadnji krik.

»Staš, kaj bi mi rad povedal?« brzdam svojo bolečino.

»Ja … sem je prišla zaradi mene in … danes bom pač z njo,« pogleda v tla in tja zaluča tudi moje srce.

Nisem počakala na njegov pogled. Obrnila sem se na petah in odvihrala. Slika pred očmi se mi je majala, pa nisem bila do tedaj še nič spila. Tresla sem se v telesu in tresla v duši. Čutila sem, kako se odpira Pandorina skrinjica … in tiste temačne teme, ki je govorila o izdaji, nisem hotela izkusiti. Plašila me je do kosti, zato sem ji utekla. Tistega večera sem spila in pokadila več, kot vsi njegovi prijatelji, ki so mi delali družbo na klopci v parku. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti. In vse nadaljnje dni sem iz telesa, ki me je, osamljeno, vabilo k čutenju, zatekala v um, v fantazije in v paralelno resničnost, v kateri nikoli ne doživim zavrnitve. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti.

Bolečino ob izdaji sem potlačila za dobrih trinajst let. Strah, ki ga je sprožil ta dogodek, je hranil moje prepričanje, da sem manjvredna, dobrih trinajst let. In to prepričanje je bodrilo moje nezaupanje in ljubosumje, ki sem ju živela še v zadnjem odnosu.

Izdaja? Izdaja je samo način, na katerega nam sočlovek, brat ali sestra, sporoča o svoji percepciji. Izdaja mi nič ne pove o meni. Ne govori o tem, da je z mano nekaj narobe. Zavrnitev je del življenja, tako kot vdih in izdih. In boli me lahko samo, če verjamem, da je z mano dejansko nekaj narobe. Tistega poletja, ko sem bila stara osemnajst let, sem zapriseženo verjela, da sem manjvredna, in ko mi je fant povedal, da bo tisti večer preživel z drugo punco, je bila to le voda na mlin mojega prepričanja.

Ampak dovolj. Sedaj vem, da je bolečina zgolj odsev lastnega prepričanja o sebi. Boli me, ko se ego strese, ker se boji, da bo izvedel tisto, v kar me vestno, dan na dan prepričuje: da nisem vredna ljubezni. On v to verjame, ne jaz.

Hm, v kaj pa verjamem jaz?

Jaz verjamem, da sem vredna vsega, kar lahko stlačim v svoj objem. In če česa še ne uspem zaobjeti, to pomeni, da se moram samo bolj odpreti: bolj razširiti prsni koš, bolj pomoliti srce na plano (brez strahu, da mi kdo kaj vzame), in bolj razpreti svoje roke v krila, ki bodo ves svet ovila.

Sedaj se pripravljena, da začutim in prečutim vse, k čemur me vabi moje telo, moja modrost. Da končno spustim vse, kar je prišlo k meni in sem vzela za svoje, ker je pač hranilo nek del mene.

Hvala sanjam, da me vozijo po svoji notranji pokrajini in da ne zamudijo priložnosti, ko lahko s prstom vestno pokažejo na vse, kar je bilo pometeno pod preprogo čutenja.

In hvala vsem mojim moškim, katerih odmevi me učijo, kam si zares želim iti.

Pripis: Po tem, ko sem zaključila tale zapis, me je nase prikovala školjka. Za pol ure. In spuščala sem in še fizično spustila vse in ustvarila prostor za novo … in prvič sem zares povezala, kako organsko se menstrualno spuščanje dogaja na vseh nivojih, na umskem, na dušnem in na zelo fizičnem.

*ime punce sem namenoma spremenila, da se ujema s imenom, ki so mi ga prišepnile sanje

menstruation