Masala Chai

39283054_326864221203368_8828119257599442944_n

(swipe down for English version)

MASALA CHAI

Indija v šalici čaja

(povzeto po Adriene: https://www.youtube.com/watch?v=-o8ZWkKZfiE)

Sedem let tega, ko sem potovala po Indiji, sem se zaljubila v njihov tradicionalni začimbni čaj, malo bolj dodelano verzijo klasičnega milk chai-ja, ki ga strički prodajajo na vsakem vogalu. Ah, ja, masala chai mi pred oči izriše prijetne spomine iz tropskega Arambola, kjer sem ga največ spila. V resnici sem besedo chai v Indiji tako pogosto uporabljala, da se mi je po povratku domov še nekaj mesecev v pogovorih z ljudmi dogajalo, da sem namesto »kaj« avtomatsko izdavila slajši – »chai«. Ja, to je resnična zgodba. Po povratku domov sem ga še nekaj časa pripravljala, potem pa sem gladko malo pozabila nanj – do prejšnjega tedna, ko je YouTube po moji jogi začel samodejno predvajati recept za Yogi tea, kot ga pripravi učiteljica joge Adriene, s katero najraje telovadim. Ker z vsem svojim bitjem že kličem jesen v deželo, se mi je zdel tale čaj fajn pika na i mojemu prizemljevanju, pa sem že naslednjega dne kupila vse potrebne sestavine in ga pripravila. Poskusila. In ugotovila, da mi vesolje na pot ni pripeljalo nič drugega, kot moj dragi pozabljeni masala chai.

Sestavine:

20 zrn črnega popra

15 celih klinčkov

20 strokov kardamoma

3 – 5 paličic cimeta

8 rezinic svežega ingverja

1 vrečka črnega čaja

Priprava:

Pripravimo začimbe. Če uporabljamo ekološki ingver, ga niti olupimo ne, ampak samo narežemo na nekaj milimetrov debele rezine; če naš ingver ni ekološki vam vsekakor priporočam, da ga olupite. Stroke kardamoma stremo tako, da z nožem ali pestilom pritisnemo obnje na deski za rezanje. V kozici zavremo vsaj 2L vode in vanjo nato spustimo vse začimbe in vrečko čaja. Pokrijemo in kuhamo pol ure – lahko pa vse do tri ure, pri čemer se moramo zavedati, da se vsebnost kofeina v naši pijači povečuje s časom kuhanja. Ko je čaj kuhan, ga sama precedim, prelijem v večje kozarce za shranjevanje, ohladim na sobni temperaturi in ga nato smuknem v hladilnik, kjer me bo čakal do enega tedna. Čaj lahko pijemo topel ali hladen, kar tako – ali pa mu dodamo žličko medu in curek mleka (rastlinskega ali pa ne, kakor vam paše).

Masala chai segreva telo, zato ga je priporočljivo piti v hladnejših mesecih. Masala chai je zelo podporen za prebavo in prekrvavitev in vsaka sestavina je v njem z razlogom:

*črni poper

To je idealna začimba za vzdrževanje imunskega sistema. Telo segreva, je podporen za prebavo, pomaga pri driski in spodbuja potenje ter s tem izločanje strupov iz telesa.

*klinčki

Klinčki so odličen antioksidant, ki skrbi za naš imunski sistem, pomagajo pri prebavi, preprečujejo rakavo obolenje, varujejo jetra ter uravnavajo raven insulina v krvi.

*kardamom

Kardamom je krasna začimba za dobro prebavo. Prvič sem probala žvečiti cel kardamomov strok na nočnem vlaku iz New Delhija v Kalkuto, ko so ga moje sopotnice po večerji grizljale in ga še meni ponudile, objasnjujoč, da nam bo pomagal dobro prebaviti večerjo.

*cimet

Cimet je ena najbolj zdravih začimb in spisek njegovih zdravilnih učinkovin je zares impresiven. Med drugim uravnava sladkor v krvi, je močan antioksidant, blaži vnetja, varuje delovanje srca, ugodno deluje na kožo in na zdravje ustne votline, ter pomaga pri preprečevanju alergij. Paziti moramo le, da vedno kupimo cimet, na katerem piše Ceylon; če nič ne piše, to običajno pomeni, da namesto tega pravega cimeta kupujete kitajski cimet, Cassia, ki je bolj škodljiv kot pa podporen za naše telo.

*ingver

Ingver pomaga pri blaženju razdraženega želodca, bruhanja, nosečniške slabosti, menstrualnih krčev, bronhitisa, bolečin in krčev.

*črni čaj

Črni čaj, ki ga kuhamo vsaj pol ure, tradicionalno na Vzhodu, kot tudi na Zahodu, uporabljajo za zdravljenje slabe prebave ali driske.

39245773_317514542322619_554573800826470400_n.jpg

MASALA CHAI

India in a cuppa

(recipe from Adriene: https://www.youtube.com/watch?v=-o8ZWkKZfiE)

When I was travelling around India seven years ago, I fell in love with their traditional spiced tea, a fairly upgraded version of the mandatory milk chai that cheeky babas are selling on every street corner. Ah, yes, the sweet memory of masala chai always takes me to the tropical Arambol, Goa, where I took drinking this delicious, sweet beverage as serious as though it was my day job. In fact, I used the word chai so much in my daily life in India that even months afterwards, when talking to people back home in Slovenia, I would sometimes mistakingsly say »chai« instead of »kaj«, a word meaning »what« in Slovene. And yes, this is a true story. After coming home from India, I used to make masala chai religiously but then as I became a mother and I cut everything that wasn’t kid-friendly from my diet, I forgot about it completely … until only last week, in fact, when YouTube suggested me to watch this video of Adriene making her yogi tea. Much to my surprise, I discovered her yogi tea was actually my masala chai, and I have been making 2 litre batches ever since, both, to aid my digestion and circulation, but also as a way of grounding and to quietly invite the silence of autumn into my here and now.

Ingredients:

20 black peppercorns

15 whole cloves

20 cardamom pods

3 – 5 cinnamon sticks

8 slices fresh ginger

1 tea bag black tea

Directions:

Prepare your spices. If using organic ginger, don’t peel, but only slice it into a few millimeter thick slices; if your ginger isn’t organic, I do recommend you to remove the skin before slicing it. Crush your cardamom pods with your knife, just like you would do with garlic, and set aside. Boil 2 litres of water and add all of your spices to it, as well as the tea bag. Cover and cook for about half an hour on medium heat, but you can cook it longer, up to 2 or 3 hours, as long as you mind your caffeine levels (the longer the tea bag boils, the more caffeine in your drink). When your tea is done, strain it and store it. I usually store it in big glass jars in the fridge where it will last to keep me going for about five days to a week. You can have it hot or cold, whereby my most  favourite way is rather hot with some plant milk and a dollop of honey.

Masala chai has warming properties, so it is most valuable to drink in the colder months of the year. It is very beneficial for digestion, as well as circulation, and there is a reason for every ingredient in it:

*black pepper

This is the ultimate spice to use for prevention. It is warming to the body, especially to the abdomen, which is why it aids digestion, helps with diarrhea, and is a diaphoretic – opens the pores for swearing and is helpful at the onset of the common cold.

*cloves

Cloves are an excellent antioxidant. They benefit our immune system, help our digestion, lower the risk for cancer, are beneficial for the kidneys and balance insuline levels in the blood.

*cardamom

Cardamom is a treasure to munch for better digestion. The first time I had it this way was on the night train from New Delhi to Kolkata, where I travelled with a bunch of Indian girls. After dinner all of them reached for raw cardamom pods and offered them to me as well, saying this is what they typically do to make sure the dinner sits well on their tummies.

*cinnamon

Cinnamon is one of the healthiest spices there is, full stop. The list of its healing properties is truly impressive, as it spans from balancing the sugar levels in the blood, reducing infections, aiding the heart function and being good for the skin and the mouth. The only thing to be mindful about with cinnamon is to make sure we always buy the real cinnamon, the Ceylon variety, as opposed to Cassia, which is not as beneficial for the body.

*ginger

Gingers helps soothe the stomach, but also prevents nausea, vomiting and even pregnancy morning sickness (I myself am a living proof). It also helps releive menstrual cramps, bronchitins, spasms and pains.

*black tea

In medicinal uses, tea is usually strongly brewed by simmering the leaves for thirty minutes or more. Tea is traditionally used in both the East and West for cases of diarrhea as well as poor digestion.

39304882_1037608133081894_4206564400758259712_n

39442473_284883615640097_1619854736821846016_n

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

 

Advertisements

Služba in delo

Danes zjutraj sem se zbudila pred Svarunom in radostna smuknila iz postelje; ti dnevi, ko imam zjutraj vsaj malo časa zase, me še vedno najbolj pocrkljajo. Zavrela sem si čaj in zavzela balkon, obsijan z vzhajajočim soncem, ki me je božalo skozi gosto sivino oblakov. Usedla sem se v meditacijo in kaj kmalu opazila, da je moj um danes glasnejši od moje tišine, zatorej sem se ju odločila nemudoma uravnovesiti.

Uležem se na blazino za jogo, ki je bila očitno prenočila na balkonu, in sprostim napetosti v položaju otroka. Zametki tišine so že tu. Iz položaja otroka najdem svojo pot v gibanje, v raztezanje, v držanje svojega centra. Držanje centra je vselej oboje: dobesedno in figurativno. Vsi jogijski položaji namreč zahtevajo napete, močne mišice trupa, ki nas držijo v ravnovesju – to pa nam neizogibno prinese tudi notranji center, to se pravi notranji fokus, usmerjen naravnost v to telo v tem trenutku.

Ko najdem svojo pot v telo, ki željno valuje s tokom gibanja in pri tem ječi od nepopisnega užitka, najdem svojo tišino. In najdem svoj nasmeh. In najdem hvaležnost. Hvaležnost za življenje, v katerem lahko navsezgodaj zjutraj delam jogo na sončnem balkonu. In medtem ko v meni vre hvaležnost za svobodo, slišim pod balkonom ljudi, kako se eden za drugim popokajo v svoja vozila in odpeljejo na delo. Jim prisluhnem, jih v mislih pospremim do svojih vozil ter srčno upam, da gredo v službo veselega srca.

Delo, kaj?

Če se zazremo vase, lahko mirno rečemo, da delo pomensko oblikuje naša življenja. Ne glede na to, kaj v življenju počnemo, nam delo vešče kroji vsakdan. Če službo imamo, nas ta povečini objestno okupira ter za vse ostale stvari, ljudi, pomembnosti v naših življenjih pusti zgolj oglodke in ogorke naše energije. Če službe nimamo, nas to golo dejstvo vse prevečkrat okupira z iskanjem delovnega mesta – črne luknje, ki ji bomo nesebično darovale vse kar smo, v zameno pa le redko dobile/vzele tisto/toliko, kar si kot čudovite, unikatne ženske z nešteto in nešteto darovi zares zaslužimo. Mala zagonetka, kaj? No, ni nujno. Ni nujno, če vemo, da služba in delo lahko nista ena in ista stvar.

V prejšnjem odstavku sem namenoma uporabila besedo služba, ker ta meni osebno ponazarja stres, ki sem ga hotela orisati. Služba je iz moje perspektive delo, ki ga opravljaš, ko pomagaš svojemu delodajalcu uresničiti njegove ali njene sanje. Moja definicija izhaja iz reka, s katerim se ne bi mogla bolj strinjati: »Če ne gradiš svojih sanj, te bo najel nekdo drug zato, da mu boš pomagal graditi njegove.« In če je torej služba delo, ki ga opravljamo, da si plačamo položnice, je delo to in še mnogo, mnogo več. Delo ponazarja poklicanost posameznika v tem življenju. Pomeni tisto nekaj, kar nam je dano predati naprej v svet. Pomeni tisto nekaj, kar vselej opravljamo v sodelovanju s čudovitim spletom okoliščin, ki nam nudijo priložnost za priložnostjo, da izkusimo, izživimo in podarimo svoj čudoviti, unikatni koktejl vrednot, lastnosti in talentov – in smo za to plačane. Zveni magično, vem. In tudi je magično. Magično je izbrati in živeti vizijo točno takšnega življenja, ki mojo žensko dušo, mojo attho, v polnosti podpira k razcvetu. In magično je vedeti, da je točno ta vizija, to življenje, to delovanje največja podpora, ki jo lahko nudim svetu, da postane boljši dom za vse ljudi. Ta magija je naša pravica. Pravica, ki pride z odgovornostjo, da vse okrog nas navdihujemo pri zaobjemanju njim lastne magije.

Da lahko to magijo spravimo v svoje zavedanje, moramo najprej svojih podstrešij očistiti vseh starih prepričanj o delu, ki jim še dovolimo, da nam tudi v novih časih držijo vajeti.

Sama sem svojim prepričanjem sledila v otroštvo, v čase, ko sta bila »delo« in »služba« še sinonima. Sinonima, ki sta nenadno vstopila v moje zgodnje otroštvo in mi še nepripravljeni  vzela mamo, mene pa vsakodnevno ob trenutku prihoda v vrtec pahnila v neutolažljiv jok, ki je trajal vse dokler ni po kosilu prišel nono pome v svojem priljubljenem belem hrošču. Tako se je začel moj odnos z delom: neslavno. Od začetnega antagonista, ki mi je za dobršen del dneva redno jemal mamo, je delo v mojem svetu dobivalo izključno negativne točke, ker je bilo vedno pospremljeno z občutkom prisile, brezizhodnosti. Moji starši od mene in mojih sestra resda nikoli niso kaj prida zahtevali, toda pričakovali so, da bo vsaka izmed nas nekako pripomogla k gospodinjstvu. (To je seveda popolnoma razumljivo, saj se nas je pet gnetlo v trosobnem stanovanju, ki je ob obilici neumeščenih stvari takoj dajalo vtis kaotičnosti.) Od mene se je kot od najstarejše največ in najprej pričakovalo: likanje, brisanje prahu, sesanje so bila opravila, ki sem si jih podajala s sestrami. In tudi, če sem se zavedala, da s svojim delom pomagam svoji mami, so mi bila opravila v breme. Bila so nekaj, kar moram storiti, zato sem komaj čakala trenutek, da bo storjeno že za menoj. Nikoli nisem v početju iskala zadovoljstva in miru, kaj šele užitka. Ne. Delo mi je že zelo zgodaj začelo predstavljati biznis: nekaj, kar storim samo zato, da dobim socialni mir.

Nekaj, kar storim samo zato, ker vem, da od tega tudi sama nekaj dobim.

Ta drobcen stavek je načelo starega sveta, stare paradigme, stare ekonomije. To so bili časi, ki jim je vladal rek »brez dela ni jela«. Ta jasno oriše delo kot delovanje, usmerjeno k doseganju zunanjega cilja lastne preskrbljenosti. Ponazarja ločenost in individualnost posameznika ter brezizhodnost položaja. No, ti časi so na srečo mimo. Raziskovalci in raziskovalke nove ekonomije, samostojni podjetniki in podjetnice, kot tudi energijski delavci in delavke so si namreč enaki, da se svet vztrajno spreminja v smeri razcveta – da pa mu ljudje še ne upamo slediti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prvič prišel v rabo termin »nova ekonomija«, ki je zarisal kontrast med ekonomijo industrijske proizvodnje ter ekonomijo uslug, po kateri je bilo že tedaj vse več povpraševanja, dandanes pa ga je še toliko bolj. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, da se v dandanašnji ekonomiji sproti ustvarja prostor za dušno kreacijo prav vsake izmed nas. In ne samo, da je dovolj prostora zanjo – dandanašnja ekonomija rabi dušne kreacije prav vsake izmed nas, ki bodo pridale svoj košček k mozaiku nove paradigme.

Če tega ob mojem pomanjkanju vzvišene strokovne terminologije do sedaj še niste pogruntale, naj povem, da sem sama svetlobna leta stran od ekonomistke. Ekonomijo sem v svoji nevednosti venomer povezovala zgolj z denarjem, koncept le-tega pa me ni nikoli zanimal … vse dokler se nisem znašla v resničnem življenju, kjer sem se s prodajanjem svojih uslug borila za košček kruha zase in za svojega sina. Ja, borila sem se, prav tako, kot se bori vsakdo, ki skuša s starimi lečami videti nov svet. Če je stara ekonomija je temeljila na borbi za premoč ali za višjo stopničko v hierarhiji, potem je nova ekonomija zasidrana v povezovanju vseh nas, ki iz srca svetu nudimo tisto, kar nam je v neznanski užitek početi. Nisem ekonomistka, toda v tistem trenutku, ko sem se znašla sredi borbe za preživetje, sem vedela, da je čas za nov pristop k delu, ki ga ljubim. Vedela sem, da je čas, da se preneham boriti, ker me borba popolnoma izpije. In vedela sem, da je čas, da pričnem svoje darove deliti med ljudi. In zaupati, da bo po naravnem zakonu vrednost našla svojo pot nazaj do mene. Nisem več počela stvari zato, da bi večala svoj kupček, ampak zato, da izživim poklicanost svoje duše, ki me vedno tako ali tako vodi k izobilju.

Početi nekaj samo zato, ker lahko od tega dobim nekaj zase, je star način delovanja, kjer je vsakdo mislil samo nase in gledal le na svojo dobrobit. Časi patriarhalnih vrednot, ko brat brata potunka zato, da bi sam živel, so mimo. Naj bodo, prosim, mimo tudi časi, ko anonimnež zdravstvenemu inšpektorju posreduje seznam ljudi, ki so na Facebooku člani »anticepilne« skupine, in s tem za vsakogar izmed njih sproži morebitni sodni postopek.

Dajmo, enkrat za vselej spravimo tiste leče, skozi katere smo prej gledale v svet in se odprimo zavedanju, da tuj uspeh ni naša grožnja, marveč naš uspeh in naš navdih. Naj pride čas, ko bo vsaka izmed nas vedela, zakaj se je rodila. Tista mehkoba. Tisti užitek. Tisti mravljinci. In srce, ki dela salte v nas. To so občutki, ki spremljajo našo poklicanost. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, sprejme in dovoli, da njena poklicanost v njej tako zasije, da ji bo osvetljevala pot naprej. Užitek naj bo njena zvezda vodnica, kajti užitek je stranski produkt odločitve, da si delo drznemo izbrati same, da nič več ne čakamo. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, da je vsak trenutek, ki ga porabi za stvari, ki je ne veselijo, izpolnijo, dvignejo, pobožajo in v njenih globinah vzklikajo tisti zveneči, navdušeni jaaaaaa, scanje proti vetru.

Naj pride čas, ko se vsaka izmed nas zave, da je sem prišla s svojim unikatnim koktejlom. Ta koktejl je naravnost magičen in njena odgovornost je, da ga nekomu postreže. Le komu? Le komu ga bo namenila?

Preveč ga je, da bi ga sama počasi srkala. Pokvaril bi se in stran bi ga morala zliti. Za to pa je tega magičnega koktejla škoda. Ne, z nekom ga bo delila. Toda s kom?

Morda ji pri odločitvi pomaga dejstvo, da za šankom sedi in s prsti tleska po njem ves preljubi svet, ki komaj čaka, da proba ta novi, unikatni koktejl, za katerega je bil slišal od nekoga. Vse, kar mora še storiti, je naliti ga v kozarce – in podeliti.

Naj pride čas, ko z nepopisno lahkotnostjo vsaka izmed nas v kozarec nalije svoj čudoviti, unikatni koktejl, in ga ponudi v svet.

Pripis. Tega ne pišem z namenom, da vse, ki to berete, naščuvam proti vaši službam; pomagati nekomu uresničiti njegove ali njene sanje, je zelo plemenito, če tudi ve sanjate te sanje.  To pišem zato, da nagovorim tiste izmed vas, ki že razmišljajo o tem, da bi stopile na svoje dušno poslanstvo, pa morda potrebujejo le še drobno vzpodbudo.

old_economy_versus_new_economy__kap

O ustvarjanju

Pa sva spet doma. Po celem prejšnjem tednu noric sva danes ponovno na bolniski.

In povem vam, po celem tednu neustvarjanja mi ni najlažje dvigniti roke od svoje knjige, katere ustvarjanju sem (ob dopoldnevih, ko je Svarun v vrtcu) popolnoma predana. In se dobro uro po zajtrku veselo odzvati na: “Mama, lačen.”

Ja, malo me srbijo prsti. Srbijo prsti in skrbijo roki.

Ampak veste kaj? TUDI TO JE USTVARJANJE.

Ja, tudi teden dni in se malo bolniške je ustvarjanje. Ne, ne bom šla tja, kjer pravim, da je vse, kar počnemo, kreacija … četudi je res. Kar hočem povedat, je: tudi ti dnevi, ko ne ustvarjam, kot sem navajena (kleče na tabureju pred računalnikom, ob svečki in kamnih za podporo), ustvarjam … ker ustvarjam ŽIVLJENJE IZ ŽENSKE ESENCE. Znano?

Decembra sem začela pisati svojo prvo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco in od tedaj me ČISTO VSE, kar se mi dnevno zgodi in dogaja, uči prebujanja v žensko esenco. Vse. Vem, veliko ljudi je že reklo, da je pisanje knjige prava transformacija. In tu sem očitno še ena, ki temu pritrjujem z vso vnemo. Kakšni meseci!

Vse, kar se mi je v preteklih mesecih zgodilo, je zdravilni proces prebujanja v žensko esenco. Tudi bolezni, tudi vrtec- ne vrtec situacija, tudi pavza v mojem al-iksirjevem delovanju in tudi včerajšnje vprašanje o dlakah pod pazduho pri ženskah (anketa je znotraj moje fb skupine Attha + vesela bom tudi vašega glasu). Vse mi pomaga na poti pri prebujanju v žensko esenco in zatorej vse piše mojo knjigo. Vse in zatorej tudi to, da se danes učim ustaviti konje in malo “bolj u izi” jemat svoje delo, oziroma še boljše – Žonglirat življenje, kakršno je v tem trenutku: z bolnim Svarunom in mislimi, ki se mi prižigajo in jih je potrebno izpisati in s kosilom in perilom, ki se je že kaki dve uri nazaj opralo v stroju.

To je to. Življenje. In življenje je ultimativna kreacija.

Hvala, da ne berete in ste.

29995750_10155984692287819_1191520780_o.jpg

(Dinozavzi imajo koncert za boginje. So morali priredit ves koncert, je rekel Svarun, ker sicer dinozavri pojejo o puškah – Kalašnikov.)

O tem, kaj je boljše

Že nekaj časa mi pod oknom zavesti pritrkuje misel, da prihaja čas.

Prihaja čas, da spravim skupaj vse svoje vizije in ideale v neko zaokroženo celoto. In kot se v starševstvu tako blagoslovljeno venomer dogaja, je moj sin spet tisti, ki me nevede peha naprej, v življenje.

Svarun bo oktobra star pet let in po vse pravilih bi zatorej moral drugo leto ali pač čez dve leti (ker je oktobrček) v šolo. V šolo, ljudje moji! To ni kar tako. In če sem do sedaj lahko zavlačevala z osmišljanjem najine dolgoročne prihodnosti, sedaj ne morem več. Ne morem več. Ne zato, ker bi mi nekdo dihal za ovratnik (vsi najbrž pričakujejo, da sploh ne razmišljam o tem, da sine morda ne bo šel v javno šolo). Da je temu zavlačevanju odzvonilo, mi  pravi moj notranji glas. Tisti »ne morem« prihaja naravnost iz moje atthe, ki globoko in neomajno zaupa, da je zares možno pričarati življenje, kakršnega si želim zase, za svojega sina, ter posledično za svoje bližnje in za ves svet. To, prav tukaj, je eden največjih blagoslovov starševstva: vsaka odločitev, od katere zavisi dobrobit našega otroka, mora prihajati iz nas samih. Čisto vsaka. Ne iz našega uma, ki se lahko intelektualno napolni s podatki in potem na podlagi le-teh pretehta možnosti in racionalno, realno določi, katera pot je prava. Podatki in modeli sicer obstajajo, toda (kar se mene tiče) ti niso aplikativni, ker je vsak otrok drugačen, in vsak starš drugačen. Odločitve, ki vplivajo na življenja naših otrok, so najtežji del … in hkrati tisti, ki prinaša največ svobode.

Seveda je jasno, da si vsi starši želimo najboljše za svoje otroke. V izogib posploševanju, ker pač sama ne vem in nikoli ne bom, kako je biti oče, bom od sedaj naprej govorila za mame. Torej, jasno je, da si vsaka mama želi le najboljše za svojega otroka. Za to je poskrbela že mati narava. Ko ženske na svet rodimo otroka, se namreč v nas biološko rodi močan materinski instinkt, ki meri k zagotavljanju ne le varnosti in preživetja naših potomcev, marveč tudi blagostanja in dobrobiti, kot ju same morda sploh ne poznamo. V tem materinskem instinktu je moč, ki spreminja svet na bolje. Samo pomislimo, vsaka generacija si za svoje potomce želi boljšega življenje, kot ga ima sama. Močno, kajne? Ne le, da si tega želi in k temu stremi – to po svojih najboljših močeh tudi zagotavlja.

To zavedanje je zelo dobra iztočnica, da se ozremo za sabo s hvaležnostjo v srcih. S hvaležnostjo za starše, za stare starše in tako generacije in generacije nazaj, ki so v srcih stremeli k temu, da bodo njihovi otroci imeli boljša življenja, kot so jih imeli sami. Hvala. In sedaj. Ne moremo mimo vprašanja: »Kaj je boljše?«

Kaj je sploh tisto, kar je boljše? Univerzalnega odgovora na to vprašanje ni, saj se fluidno spreminja od generacije do generacije. Generacija naših non in nonotov se je rojevala v času svetovnih vojn, ko sta revščina in pomanjkanje zategovala vsakdanji kruh. Zaradi tega si je ta generacija za svoje otroke želela več obilja, več varnosti, in svobodno državo, v katero bi se združili vsi enake krvi. Generacija naših staršev je zares imela več obilja, in to obilje je prihajalo v obliki neštetih možnosti. Potrebno je bilo samo poprijeti za delo in že so se odpirale možnosti: za šolanje in študij in kasneje za zaposlovanje. To so bili časi, ko si je vsakdo lahko sezidal svojo hišo in šel poleti na morje in bolj ali manj ugodno živel. Generacija naših staršev si zato za svoje potomce želi vse, kar so imeli sami, ampak le še več tega: več ugodja, več obilja, več materialnih dobrin, bolj spoštovan poklic, lepše zveneč naziv, bolj eksotične oddihe. Vse to je super. Vse to lahko dandanes imamo, če že ne vsi, pa skoraj vsak izmed nas. Tukaj je, samo z roko sežemo, pa je naše: vse. Vse, vse, vse. Vse je super. Če je vse pač tisto, kar si mi zares želimo.

Če prav pošteno pomislimo, smo v resnici prva generacija, ki je imela vse. Razen peščice na socialnem dnu, ki pač znotraj vseh družb pride zraven kot nujno zlo, nas večina ni živela v pomanjkanju, ampak v izobilju. Stvari in možnosti. Za naše telesne potrebe je bilo dobro poskrbljeno. Naše umske potrebe so bile zadostno stimulirane. A še kaj sploh preostane?

Zelo pogosto se spominjam besed staršev, ko sta z jezo in bolečino in razočaranjem reagirala na moje večno nezadovoljstvo: »Takšna si zato, ker smo ti vse dali! To je tvoja zahvala!«. Sedaj razumem. Bolelo ju je, ker sta mi dajala vse, česar sta si sama kot otroka želela, pa nisem bila zadovoljna; nisem bila niti hvaležna. Sedaj razumem. Vse, kar sem po svojih otroških zmožnostih hotela s svojim nezadovoljstvom sporočiti, je, da mi navkljub njuni večni radodarnosti nekaj manjka. Nekaj, česar se ne da v trgovini kupiti ali v šoli naučiti. Sedaj razumem, tedaj pa nisem. Nisem vedela, kaj mi manjka, da sem bila po ocenah drugih tako zahteven, nehvaležen in nezadovoljen otrok, kasneje najstnica in še kasneje mlada ženska. Bolelo me je, da ne morem ugoditi svojim staršem in biti hvaležna za vse, kar imam. Bolelo me je, ker sem ju razočarala. In bolelo me je, da se ne morem vsaj pretvarjati, da je »vse, kar imam«, dovoljšen razlog za ultimativno srečo in zadovoljstvo. Bolelo me je in nisem vedela, sedaj pa vem. Sreča ne izhaja iz »vsega, kar imam«, marveč iz vsega, kar sem. Moje dušne potrebe niso bile zadovoljene in tega nisem konceptualno razumela, poleg tega nisem poznala terminologije, ki bi to ubesedila; to sem samo čutila. Tista svoboda, tisti izraz, tista ekspanzivnost, tisti navdih, tisto zlitje, ki so hrana za našo dušo, so bili manjkajoči deli moje sestavljanke.

To seveda ni nič neobičajnega. Smo tridelna bitja, blagoslovljena s telesom, umom in dušo (če že moremo strukturirati), in ko je za prva dva dela nas, ki sta telo in um, poskrbljeno, začutimo potrebo po hranjenju tretjega, najbolj subtilnega, a najbolj zgovornega dela nas: naše duše.

Torej, če ponovim vprašanje: »Kaj je boljše?«

Kaj je tisto, kar si želim za svojega otroka, bitje, ki ga imam najrajši na svetu?

V kakšnem okolju želim, da odrašča? Od kakšnega okolja želim, da se uči? In na kakšen način?

S temi vprašanji se ukvarjamo vsi starši, bodoči starši in nekateri izmed vas, ki preudarno razmišljate o potomstvu, v tem času in prostoru. O tem razmišljamo vsi, ki bi za svoje otroke, in s tem neposredno tudi zase, pričarali način življenja, ki je bolj prijazen človeškemu bitju, in ne nujno robotu, v katerega bi nas družba rada stisnila. V katerega bi nas rade stisnile družbene institucije.

Javni vrtec, javno šolstvo. Institucije. Svarun trenutno obiskuje javni vrtec tu v bližini in povem vam, če se lotim naštevanja pomanjkljivosti, na bom mogla prenehati. Pa se raje ne lotim. Ne lotim se naštevanja pomanjkljivosti, se jih pa zavedam. Zelo dobro se jih zavedam. Ne meljem jih, ne jokam se zaradi njih, ne preklinjam jih in jim ne nasprotujem. Svarun v odgovor na moja dobronamerna poizvedovanja o vrtcu, ki se začnejo z vprašalnico zakaj, velikokrat zelo odraslo nagne glavo in skesano odgovori: »Saj veš, pravila.« O, vem, vem. Vem, in zato mi ravno kdaj pa kdaj še zavre kri, ko to slišim. Zavre, pa se znova hitro umiri, ko me moja attha opomni: »To je generacija otrok, ki bodo spreminjali sistem, zato potrebujejo tudi izkušnjo sistema. Tako pač je.«

Najlažje se je pritoževati nad tem, kar je. Najlažje je brbotati v jezi, v besi, v frustraciji. Najlažje je čutiti tisto bolečino, ker naše vizije o svetu in družbi ne sovpadajo z realnim stanjem. Najlažje je dvigniti roke v razočaranju in nemoči in svoje ideale še naprej valiti po naših mislih. Lažje je govoriti, kot karkoli storiti. Lažje je komentirati, izpodbijati, kritizirati, kot se sam pri sebi odločiti. Ja, lažje je.

Ampak veste, kaj je še lažje?

Še lažje se je vsako jutro zbuditi in vedeti, da spreminjaš svet na bolje. Še lažje je zjutraj vstati, če veš, da si na poti k tistemu več, kar bi rad nanudil svojemu otroku. Kako? O tem drugič.

29063188_10155917658242819_2101697162025893888_o

Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh

Najino prvo potovanje po silovitih Kanarskih otokih, je bil enotedenski izlet v Luxembourg (s katerega sva se včeraj vrnila), kamor naju je povabila – in mi za rojstni dan podarila letalski karti zame in za Svaruna – moja draga prijateljica, ki gori živi in dela. Nekega dne sva se odpravila na izlet v srednjeveško mestece Vianden, kjer sem hotela Svaruna peljati na grad in se pomenkovati o dobrem starem srednjem veku. No, življenje je imelo druge načrte.

Najin izlet ni uspel. To se pravi, ni uspel, če vzamem v obzir le moja pričakovanja po celodnevnem raziskovanju sladkega srednjeveškega mesteca severno od Luxembourga; uspel je, če sprejmem darilo, ki ga nama je razplet dogodkov, prav tako kot vsak razplet dogodkov, podaril. (In sploh, kaj je uspeh in kdo ga meri? Ampak o tem raje kdaj drugič, da ne zaidem pregloboko v tale labirint.)

Svarun se je že na poti počutil zelo na tleh, ko sva po enournem potovanju prispela na najin cilj, pa je začel tožiti, da mu je mraz. »Ne moreš si predstavljati, kako me zebe,« mi je ponavljal med vztrajnim drgetanjem in dohitevanjem mojega prilagojeno počasnejšega koraka. Ob tem alarmu sem ga peljala na topel čaj brez medu in limone (ker sem bila pač izbrala najbrž edini lokal v Luxembourgu, ki  ju ni imel) in takoj zatem posedla na prvi avtobus proti domu.

Zjutraj pred odhodom na izlet sem ga sumničavo gledala v oči. V motne oči, v solzne oči, ki so zgovorno pričale o nekem neravnovesju. Lahko bi bila že tedaj odločila, da ne greva nikamor, pa sem vendarle zašepetala v nebo: »Morda pa ne bo nič.« Spraševala sem ga, kako se počuti, pa je beseda »izlet« tudi njemu preveč dišala, da bi si resnično prisluhnil. Po njegovem zatrjevanju, da se počuti v redu, sem ostala prepričana, da so motne sinove očke rezultat slabo prespane noči, ki jo je razdelila nočna mora. »Veš kaj sem sanjal? Da sem umrl!« me je jokaje zbudil kaj po štirih, da sem ga stisnila k sebi in božala in šepetala, dokler ni nazaj zaspal. Zatem se je še enkrat zbudil v joku, zaspal za kratek čas in beli dan začel z izrazito vijoličnimi podočnjaki. Tekom najinega menjevanja prevoznih sredstev sva spregovorila o tem, kako je umrl. »Zakuril sem ogenj in padel notri,« mi pove. Moj ljubi, dragi slovanski bog ognja, je torej zgorel. Pičlih nekaj ur po nočni mori je zares zagorel. Vročina, kajpada.

Ko ima Svarun vročino, zagori naglo in z vso močjo – prav tako kot jaz, ko sem bila deklica, mi pove mama. To je menda znak, da je njegov imunski sistem zelo močan, kar me uspešno pomirja v trenutkih, ko že malce panično spremljam njegova škrlatna lička in podivjan utrip srca. Vratolomno srce hladi razgreto telo, tako kot pri človekovem najboljšem prijatelju. To lahko sprejmem, četudi me opazovanje tega drgetajočega hitenja srca, prestraši. Česar pa ne morem sprejeti, je dejstvo, da mi otrok venomer zboli na ali nemudoma po počitnicah. In ja, tudi to zbolevanje bi lahko sprejela. Če bi verjela, da je moj otrok šibkega zdravja, če bi bila sama dlakocepski hipohonder, ki se boji bacilov kot vampirji križa, če bi me potovanja pehala v stres. Ali pa bi sprejela tako, da bi dvignila roke v zrak in zamrmrala: »Ah, otroci. Kaj č’mo. Saj se morajo prekužiti.« In skušala samo sebe prepričati, da tako pač je, da sama tu na nič ne vplivam, da je bolje sprejeti, kot se boriti proti temu, pika, amen. Resnično, z veseljem bi sprejela. Tako kot sem sprejela, da so potovanja pač potovanja in zatorej posebne priložnosti, ki posledično dopuščajo več prostora za improvizacijo na področju prehrane, časovnega okvira, aktivnosti. In to je vse super. Prilagodljivost je bistvena sestavina srečnega, brezskrbnega življenja ženske. Ampak samo, če poznamo tanko linijo med prilagodljivostjo, ki nas reši, in prilagodljivostjo, ki nas ruši.

S Svarunom so nama na vsakih dosedanjih počitnicah padla vsa pravila v vodo. Kar sama od sebe se je zamaknila ura odhoda v posteljo, najin večerni ritual, dnevne aktivnosti in kajpada, režim prehrane, ne glede na to, koliko se trudim vzdrževati neko strukturo. In to je življenje. In življenje sprejemam takšno, kakršno je. Življenje je reka, na kateri se učimo predmeta Lahkotnost. Kako lahko karseda lahkotno plujem po tej reki življenja? Tako, da sem jezna, ker morava namesto prijetnega vandranja sedaj ležati v malem mestnem stanovanju? Ah, kje. To bi bilo plavanje proti toku. In to mi še nikdar ni prineslo ničesar drugega razen vedenja, da se plavanje proti toku preprosto ne izplača. Kako pa, potem? Tako, da sprejmem vse, kar mi pride naproti, kot podporo. Tako, da sprejmem ta dva dneva, ko naju je vročina priklenila v posteljo, kot podporo. Podporo pri umirjanju in podporo pri uvidu. In ko to storim … mi je že vse jasno. In zaznam ponavljajoči se vzorec, ki me žuli iz notranjosti.

Namreč, vsakič, ko s Svarunom potujeva, jeva veliko mlečnih izdelkov. Zato, da gostiteljem, ki bi za naju radi kraljevsko poskrbeli, ne beliva glave z vegansko prehrano. Pa tudi zato, ker se moje brbončice še niso uspele ločiti od prijetno polnega sirastega okusa, od katerega sem živela (in uživala), odkar sem pri osemnajstih prenehala z uživanjem mesa. O, ja. Mene, kraljico zdrave prehrane, na potovanjih vedno zasužnjijo lokalni siri in masla. In ni, da bi se ob tem dejstvu počutila slabo, kje pa; moje brbončice se pač še niso uspele odpovedati temu dobro poznanemu, zadovoljujočemu okusu. Vse ob svojem času, kaj? Ampak kaj pa, če je ta čas sedaj? Navsezadnje že nekaj mesecev na mojo grozo opazujem, da čutim po vsakem grižljaju sira v želodcu in po požiralniku vse do grla neprijetno kislo oblogo. Ob tem se počutim neprijetno, tišči me v grlu. In navsezadnje je ta negativna reakcija mojega telesa samo odgovor na resnico globoko v meni. Resnico, da meni osebno mlečni izdelki pač ne »štimajo« več. Ta resnica ni replika na splošno sprejeto dejstvo, da kravje mleko vsebuje rakotvorno snov kazein. Ta resnica je odmev nelagodja v mojem telesu, ki ga povzroča uživanje mlečnih izdelkov.

Morala sem se pogovoriti s seboj. Pravzaprav sem morala samo prisluhniti temu, kar mi telo in duša šepetata. In onadva šepetata, da mlečne industrije, ki je v resnici mesna industrija v (še kar izraziti) preobleki, ne zmoreta več podpirati. Ni nekaj, za čemer lahko pokončno stojim. In življenje me je pripeljalo do tega, da počnem samo tisto, za čemer lahko stojim z dvema trdnima nogama. Ne, nisem več pripravljena podpirati industrije, ki po mojem mnenju ruši svet. To je zgolj opomnik sebi, naj si sledim vedno in povsod. Naj živim samo tisto, kar je v skladu z mojo resnico. In sedaj? Sedaj končno zaupam temu ljubemu telesu, ki mi pravi, da je bilo mlečnih izdelkov dovolj. In tu ne gre za prepoved ali režim. Ne gre za disciplino, ker sem najbrž zadnja, ki bi favorizirala kakršenkoli kalup. Ne gre za vnovičen poskus kontrole nad seboj. Ne. Gre za jasno, ljubeče zavedanje, ki se je rodilo iz izkušnje, kaj se navzven in navznoter dogaja ob uživanju meni tako okusnih sirčkov. Gre za izbiro, izbiro sočutja. Sočutja do sebe, do Svaruna, do vseh prebivalcev Zemlje in jasno tudi vseh živali, ki so bile izpostavljene nasilju mesne industrije, novodobnega suženjstva. Gre za izbiro prihodnosti, ki jo želim z ostalimi sozemljani tkati za nas, naše zanamce in naš ljubi planet. Gre za ljubezen, navsezadnje. Ljubezen, ki sem jo uspela začutiti sedaj, ko sem lahko v svoji ranljivosti močna. Zavedam se, da ima moja izbira pomen. In če lahko s svojo izbiro pozitivno vplivam na veliko življenj, potem bom. Vem, da tu leži moč; moč zame in za ves svet. Pssst. Moč je izbira, ki je v najvišje dobro vseh.

Hm. Kako sta zadnja dva odstavka kakorkoli povezana s Svarunovo vročino, se morda sprašujete? Preprosto. Da neka hrana za telo ni prava, nam telo samo sporoči. Sporoča, neumorno. Ko vidi, da ga ne poslušamo, nam pokaže. Ko telesu dajemo hrano, za katero čutimo, da ni prava, telo zboli. Ne zato, da bi se maščevalo naši neposlušnosti, ampak ker naša dejanja znižujejo njegov obrambni zid. Prevelik vnos pesticidov povzroča padec imunskega sistema, in to se lahko kaže na povišani telesni temperaturi, prehladu, gripi, nemoči pri tistem, ki to počne. Je pa tudi tako, da otroci do kakega šestega leta živijo v energijskem telesu svoje mame in njeno življenje na vseh ravneh se odslikava v otrokovem dobrem ali slabem počutju. Vem, da je Svarunova vročina posledica moje neposlušnosti; neposlušanja svoje najvišje resnice.

In sedaj? Bom še ena tistih veganov, ki v strahu pred napadalnimi, krvoločnimi, oči-zavijajočimi vsejedi, z repom med nogami in za hrbtom prekrižanima kazalcem in sredincem, sveto zanikajo, da je njihova odločitev kakorkoli povezana z živalmi. Da ni? Kako, da ne? Gre za živali, seveda gre. Gre tudi za živali. Za živali, za nas in za ves ta ekosistem, ki ga pohlep pustoši in uničuje. In sedaj? Bom še ena tistih, ki se bojuje za boljši svet. Se mar sploh slišim? Bojevala bi se za boljši svet? Kako smešno. Kako smešno, če vem, da mi boj ničesar ne izbojuje – povzroči pa mnogo napetosti, agresivnosti, jeze. Kako torej spremeniti svet na bolje? Tako, da sem jaz sprememba. Kdo, če ne jaz? Kdaj, če ne zdaj? Kako, če ne samo tako, kot znam? Čas je. Slišite tudi vi? Čas je, da začnem izbirati lepšo prihodnost za svojega otroka in za vse naše otroke. Ker na koncu vedno pridemo do enega in istega vprašanja: v kakšnem svetu si želim živeti in vzgajati svojega otroka?   

V teh dveh dneh Svarunovega ognja sva gledala animiran film Ledena doba 3: Zora dinozavrov. Svarunu namreč dinozavri trenutno na polno dogajajo, in ker mu je bil v Luxembourgu neverjetno všeč muzej naravne zgodovine sveta, se mi je zdela dobra ideja, da si ga še v risanki malo pogledava. Tako kot vsaka risanka je tudi ta imela prijatelje in sovražnike, protagoniste in antagoniste. In vsakič, ko si je z odejo pokril oči, ker je najstrašnejši mesojedi dinozaver Rudi samo zaprhal, sem mu nežno zašepetala: »Ja, v tistih časih je bilo tako, da so pač vsi bežali pred najmočnejšim in najstrašnejšim.« Nedolgo zatem, ko mi je malček spet zaspal v vročini, pa sem se med spogledovanjem z mlečno čokolado vprašala: »A je sedaj kaj drugače ali še vedno vet visi na potrebah najmočnejših in najstrašnejših?« Smo mar samo strašni Rudiji, ki si vzamejo, karkoli si poželijo, pri čemer nam še na lov ali molsti ni treba? Vem, od kod pride mleko v mlečno čokolado in vem, da ga ta mama ni proizvedla iz ljubezni do mene. Mleko je utekočinjena ljubezen mame krave do svojega mladiča, in vedenje, da je bil ta mladič odtrgan od svoje mame, me neskončno prizadene. Sem se zmožna spet obrniti stran in uživati v pregrešnosti okusa? Ali sem se zmožna obrniti navznoter in začutiti ljubezen in zaslišati, da to ni prava pot. Vem, da je Darwin s preživetjem najmočnejšega utemeljil razvoj vrst in evolucijo, toda nova dognanja kažejo drugače. Obstaja vse več znanstvenikov, ki prihajajo do istih zaključkov: da evolucija ni posledica tekmovanja, marveč sodelovanja in harmonije med različnimi vrstami. In sedaj se samo še vprašam: ali mlečna čokolada, ki vzame mladiča od matere, povzroča harmonijo, ali jo ruši? In sedaj … sedaj že vem, kaj.

lux12

Navdih

Med pobiranjem grozdja, katerega esenca bo čez tri leta povezovala iskrivi francoski šampanjec, sem dva meseca tega začutila, kako hvaležna sem, da lahko hodim po svoji poti. Seveda sem čutila mnogo vsega: od bolečih kolen in bicepsov in hrbta do občasne nejevolje in vrtoglavega navdušenja, ko sva v objemu Grape Team-a s Tjašo (večglasno) prepevali, ali z Dariem govorila po dolgem in počez o Indiji, ali z Diegom obdelovala terapevtsko naravo marijuane. Čutila sem vse to, predvsem pa sem čutila, da moje mesto ni med trtami Champagne brez mojega štiriletnika. Izkušnja, seveda. Krasna. Nepopisna. Enkratna … dobesedno … enkratna; enkrat je bilo dovolj. Fizično delo mi je izsrkalo vso kreativno energijo. Obožujem skakljanje naokrog in obožujem Francijo z njenim croissant au beurre konkretno, ampak bolj kot sem razmišljala, bolj sem videla, da ko pridem domov, bom pričela stvari zastavljati drugače. Sanjalo se mi ni, kako. Nisem se obremenjevala s tem. Vedela sem samo, da me čaka … novo poglavje.

Smešno in dragoceno, kako mi na potovanjih vedno uspe stvari pogledati z drugega zornega kota. Dve leti tega, ko sva s Svarunom šla v Apenine, sem prišla domov polna navdiha in ognja in začela ustvarjati energijske ploščice in granole v okviru al-Iksirja. Lani sem s Kanarskih prišla polna vtisov in se lotila še pisati … ker je pač beseda glas in glas moje darilo svetu. In sedaj sem se s Francije vrnila popolnoma trezna in fokusirana in z jasno vizijo, kam naprej. Kam?

Tja, kamor sem si želela od časov, ko je bil Svarun še mali fižolček v mojem trebuhu.

Odkrivat ta Planet, v njem spet in spet Navdih sprejet in ga delit naprej v Svet.

In vedela sem: »Če hočem v svet, če hočem, da se moj sin uči od sveta in njegovih ljudi, da se drugačnosti ne boji, in da lahko pogleda vsakogar v oči – potlej se bo potrebno organizirat malo drugače; se bo potrebno spoprijateljit s prvo čakro denarja in moči, ki sem se ju tako izogibala. Čas je. Pripravljena sem bolj, kot sem si kdaj mislila.«

In sem se v sklopu Abundance Group, trimesečnega online izobraževanja, kjer svoje talente razvijamo do stanja Izobilja, v raziskovanje svojih želja. Oddelali smo šele en teden, pa se mi je vidno polje razširilo že za 200%. Vsaj. In najboljši del? Končno lahko upravičeno sanjam. J

Vedno so mi govorili, da sem sanjava. Res. Bila sem v oblakih in neprisotna večino časa. Tedaj sem sanjala … v zraku. In ko je prišel čas za akcijo, sem se umaknila, ker v sebi nisem bila dovolj, da bi lahko nosila vse. Sedaj je drugače; sedaj sem drugačna. Sanjam, ker vem, da se pri sanjah vse začne. Ne sanjam več v zraku, da bi pobegnila od zemeljskih stvari. Na zemlji sanjam in ogenj kreacije me podpira.

Kako to izgleda v praksi, se morda sprašujete med mojim zračnim navajanjem štirih podpornih elementov?

V petek smo, na primer, morali zapisati številko svojega željenega letnega prihodka. To se pravi: morali smo se dati v najboljši, najvišji občutek radosti, ko bo naša kreacija že tukaj, otipljiva, in zaslišati, koliko bi tedaj želeli s to kreacijo zaslužiti letno.

Najprej sem bila skromna. Najprej sem vzela mojo znano mentaliteto pomanjkanja za izhodišče. Potem pa me je zamikalo ali drugače povedano – duša si je zaželela izkušnje … vsaj razmišljanja o tem, da bi bila številka lahko višja in kaj bi to pomenilo. Zame in za svet. Dala sem si duška in razmišljala. In kmalu seveda prišla do vprašanja: »Ampak – kaj bom jaz s toliko denarja? Saj ga ne rabim.«

In potem, v odgovor, mi je prišlo zavedanje, da ni ključ v tem, kaj bo zame … ampak za svet. In prsni koš se je začel širiti ob sami pomisli, koliko ljudem bi lahko nanudila opore, ki sem jo jaz dobila – in tiste, ki sem jo pogrešala; koliko ženskam bi lahko dala priložnost, ki sem jo jaz dobila – ali pa sem si je želela; koliko samohranilkam bi lahko omogočila sočutno varstvo, ki sem ga jaz za Svaruna dobila – ali pa samo rabila; in nenazadnje, koliko projektov zagretih ljudi z iskricami v očeh in svetlobo v srcu, bi lahko podprla … in s tem pomagala delati ta svet lepši. Za nas. Za naše otroke. Za njih otroke.

Ker, roko na srce, v tem je ključ. V tem je definicija uspeha, merilo radosti in NAVDIH, ki hrani dušo. V tem, koliko lahko DANES prispevam k lepšemu, svetlejšemu, nežnejšemu, lahkotnejšemu svetu … tiči bistvo mojega obstoja. Saj veste, ker smo Vsi Eno. In to sedaj še bolj čutim, kot kadarkoli prej.

Hvala Sari za čudovito izobraževanje, ki mi premika meje znanega in odpira neznana obzorja že po enem tednu.

Hvala Vesolju, ker mi je tako lepo tole izobraževanje pripeljalo v objem.

Hvala Vam, ker skupaj soustvarjamo Svet, v katerem si želimo živeti.

23135065_10155560579012819_1068939516_o

 

Zdrava Hrana = Zdravi MI + Zdrava ZEMLJA

Ste tudi vi obiskali sobotni Vegafest, največji slovenski festival veganstva in trajnostnega načina življenja?

Mi smo se šli na Petrovo pobudo enkrat zavrtet, ampak bilo je dovolj, da še vedno bučno ploskam namenu festivala. Navdušena sem nad iniciativo, še bolj navdušena nad veganstvom, ki je po mojem naša skupna svetla prihodnost, najbolj pa sem navdušena nad idejo o trajnostnem načinu življenja. Vsega mojega spoštovanja, občudovanja in navijanja so deležni razstavljalci festivala. Natančneje, tisti šopek (večinoma) mladih razstavljalcev, ki v manjših količinah in nič kaj industrijsko nadebudno ustvarjajo, se trudijo, izdelujejo, gojijo in fermentirajo svoje zdrave, slastne in inovativne dobrote, ter jih delijo s svetom. Vsa moja hvala gre tem ustvarjalcem, ki na tovrstne festivale – kakršnih je pri naš še vedno premalo – prihajajo z vizijo o zeleni prihodnosti naših življenj in življenja našega planeta. Hvala. V čast mi je bilo dodobra napasti si oči, poizkusiti odlične stvari, srečati srčne ljudi in podeliti z mojima dvema zeleni klorofilni »shot« s korenčkovim sokom.

Na moje silno navdušenje nad festivalom pa meče senco globoko razočaranje nad delovanjem, ki ni nič kaj v smeri trajnostnega načina življenja. Ja, tistega iz imena festivala. Koliko SMETI! In koliko SOJE in PALMOVE MASTI!! Dejstvo, ki se mi je po prizoru in premisleku posvetilo, je:

Realna slika veganstva (v Sloveniji) sploh NI VEGANSKA.

IMG_20151011_143913

Čemu tako drzna izjava, se boste morda vprašali? Ker je VEGANSTVO NAČIN ŽIVLJENJA, ne prehranjevanja. Veganstvo je zavedanje, da je naše življenje soodvisno od življenja  naše Matere Narave, zaradi česar je tudi naše zdravje soodvisno od zdravja našega planeta. To zveni zelo preprosto in razumljivo v teoriji, v praksi pa nam se marsikdaj zalomi.

Govorim namreč o vprašanju SMETI. Hmnja. Bomo kar tako dopustili, da nas bodo morebitni (Bog in Boginja naj jim prineseta zdravja) zanamci klicali »civilizacija smeti«? Se bomo spet ozrli stran naslednjič, ko bomo videli kupe smeti v naročju matere narave? Če je tisti mali Slovencelj v vas, tako kot v meni, pravkar podvomil, da lahko on SAM karkoli stori, mu takoj položi na srce besede te: naslednjič, ko boš tik pred tem, da spet nakupiš goro stvari, lično zavitih v posamične plastične embalaže, POSTOJ. In se zamisli. In si poskušaj predstavljati, koliko smeti boš pravkar nakupil, jih kasneje zavrgel in »ne imel nič pri tem«, ko sčasoma neizogibno pristanejo v naročju naše ljube Zemlje. Še  eno bombico za vest vam spustim kar takoj; v naših oceanih VSAKO URO pristane 675 TON SMETI, polovica od teh pa je plastike. 675 TON, ljudje moji!! Dovolj. Prosim. Takoj. Saj menda lahko živimo brez tistih veganskih piškotov in čokolad, lično zavitih v smeti in kupljenih v trgovinskih verigah, ki jemljejo kruh malim slovenskim izdelovalcem zdravih dobrot. Vem, dragi moji, tiste veganske piškote in čokolade kupujemo, ker mislimo, da tako skrbimo za svoje zdravje, da tako rešujemo živali in svet. Pa je temu res tako? Premislimo; tudi če bi bila tovrstna veganska živila pogojno zdrava za nas – ali so zdrava tudi za naš planet? Saj vsi vemo, koliko časa se plastika razkraja, kajne? NE! V tem je keč. Tega nihče ne ve, saj plastika obstaja zgolj zadnjih 50 let, predviden čas razkrajanja pa je mnogo, mnogo daljši.

Vem, dragi moji. Tistim našim najljubšim veganskim piškotom se je težko odreči. Dokler nam nekdo ne pove, da zaradi naših najljubših priboljškov umirajo ljudje in izumirajo orangutani. Kaj?! Morebitni razlog, da smo sploh postali vegani, se tako lahko razblini v trenutku, ko zvemo za problem SOJE in PALMOVEGA OLJA. Obe živili namreč množično, tudi v veganskih izdelkih uporabljajo zaradi njune nizke cene; obe živili prinašata opustošenje našemu planetu in njegovim prebivalcem. Palmovo olje dodajajo praktično povsod, zaradi česar ga najdemo tako v užitnih, kot tudi v neužitnih okoliščinah, od zobnih past do naše najljubše Domaćice. Ker je tako poceni, vsestransko in brez specifičnega vonja ali okusa, povpraševanje po njem strmo narašča, porast povpraševanja pa povzroča vztrajno krčenje deževnega pragozda v zameno za plantaže palmovih dreves. Zaradi krčenja deževnega pragozda orangutani ostajajo brez svojega naravnega habitata in hrane, zato bežijo. Vse tiste, ki si upajo v svoje nekdanje domove, pa pobijejo, saj so v novih plantažah označeni za zajedalce. Težavnost soje tiči v drugem grmu. Nekaj časa so jo promovirali kot hranljivo živilo, ki je vir zdravega srca in odlično nadomestilo za meso, sčasoma pa so na dan prikapljale raziskave, ki ugotavljajo, da dolgotrajno uživanje povzroča raka, uničuje delovanje hormonov in zmanjšuje spolni nagon. Pa tudi če odmislimo vse od naštetega, ostaja težava v tem, da je (bilo leta 2014) v svetovnem merilu 82% pridelane soje gensko modificirane in sedaj najbrž že vsi vemo, da gensko spremenjena hrana škoduje našemu zdravju in uničuje naš planet. Leta 1994 je Monsanto z obljubo o večjem pridelku in manjšem špricanju posadil prvo genetsko spremenjeno zrno soje. V teh dobrih dvajsetih letih mu je v Argentini, deželi, ki jo je Monsanto zastrupil in tretji največji svetovni pridelovalki soje, uspelo začetno porabo 34 milijonov litrov dvigniti na 317 milijonov litrov strupenih škropiv, ki pohabljajo in ubijajo ne samo plantažne delavce, ampak tudi nedolžne ljudi in še nerojene otroke. Ko pogledamo umazani resnici v oči, se lahko najpogumnejši izmed nas strinjamo, da je davek na naš tofu malce previsok, mar ne?

Dragi moji somišljeniki, brez skrbi. Tole ni televizija, namenjena temu, da nas straši. In pohabi do nemoči s konstantnim navajanjem dejstva, da smo na vlakcu smrti, ki s svetlobno hitrostjo drvi v svojo pogubo in mi, majceni človečki, ne moremo nič storiti. Neumnost! Mi, ljudje, smo mogočni ustvarjalci svoje usode, sposobni mogočnih odločitev. Na primer te, da odslej ne samo sebi, ampak tudi svojemu okolju pomagamo do zdravja. Kako? Tako, da (postopoma, če ne sodite med radikalce) prenehamo kupovati stvari, ki so v pogubo naši Materi Naravi. Prenehajmo kupovati smeti. Prenehajmo kupovati sojo. Prenehajmo kupovati živila s palmovim oljem. Raje uživajmo v hrani, s katero podpiramo majhne, lokalne in zagnane pridelovalce, ustvarjalce, izdelovalce zdrave in srečne hrane.

IMG_20170123_191912.jpg