Samo trenutek, prosim

Neki mladenič mi napiše zelo srčno, iskreno, nerodno sporočilo na enem izmed socialnih omrežij, kjer sem aktivna. V sporočilu mi pove, da je močno začutil – četudi tega ni še nikoli storil preko interneta – da mi mora povedati, da sem najlepša ženska, kar jih je kdajkoli v življenju videl.

Preberem sporočilo. In sporočilu sledi trenutek. Trenutek, v katerem sem se morala odločiti, ali bom sprejela kompliment, ali pa bom poslušala razum, ki mi govori, da niti slučajno nisem najlepša ženska na svetu, ker – kaj pa moj nos, ki ni kot iz revij, kaj pa moj trebuh, ki ni bil nikoli raven in mišičast, in kaj pa moje nadlahti, ki skladiščijo maščobo tudi sedaj, ko ne dojim več (v zadnjih mesecih nosečnosti mi je draga prijateljica in doula Nina ljubkovalno prigovarjala, da materino telo, kjer pač lahko, zadržuje maščobno tkivo kot podporo dojenju)? Imela sem trenutek, da se odločim, ali bom zatrla in odrinila pohvale, s katerimi se moj racionalni in patogeni um ne strinja, ali pa se bom potopila v žensko esenco, se prepustila moji ženski duši, moji atthi, ter besede, iz katerih sta se cedila med in mleko, sprejela? Zares sprejela. Se nasmehnila in dovolila, da me pobožajo in podprejo.

Ja, naša ženska duša obožuje pohvale. Dobesedno. Kopa se v njih. In naša ženska duša, če ji pustimo živeti, je tudi razlog, da vse te pohvale sploh pridejo – in prihajajo. (Prav zares, šele ko sem se začela počutiti dobro v svoji koži – in torej v stiku s svojo ženskostjo – so začele prihajati pohvale iz vseh strani.) Pri tem nikakor ne trdim, da so zunanje pohvale tiste, ki jo hranijo. Ne. Zunanje pohvale so vedno zgolj odsev tistega, kar same čutimo glede sebe, ko si zares dovolimo čutiti se. Kar našo dušo hrani je skrb zase, o kateri sem že govorila tu na blogu, so trenutki in rituali, ki si jih pričaramo v tem polnem, nabitem življenju, predvsem pa jo hrani sprejemanje sebe, v vsem in z vsem, kar smo.

Sprejemanje sebe je tisto, ki nas pomiri z vsemi našimi, vedno spreminjajočimi se zunanjimi in notranjimi atributi. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh jemljemo in dajemo trenutke zase. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko oblečemo kratek top tudi, če naš trebuh ni točno takšen kot tisti iz reklam za fitnes. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker je naš. Sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega lahko preskočimo depilacijo podpazduh – modni trend zadnjih nekaj desetletij, ki veleva, da morajo izgledati ženske podpazduhe infantilno – in še vedno nosimo majice brez rokavov. Zakaj? Zato, ker nam tako paše. In ker smo odrasle ženske kot take že zdavnaj mimo pubertete, kar pomeni, da nam dlake posledično rastejo, in rastejo z razlogom.

Pretekli vikend smo šli na poroko v ljubo, drago Međimurje. Vedela sem, da si želim obleči vijolično svetlikajočo se oblekico brez rokavov, ki se zaveže okrog vratu; na poroki sem se namreč namenila izplesati svojo dušo in omenjena obleka tako mehko valuje z mano, ko se vrtim, kot nobena druga. Česar nisem vedela, je – ali naj si odstranim dlake pod pazduho, ali pa ne. Vedela sem, da bom z neobritimi podpazduhami na poroki črna ovca. In po določenem pogovoru z mamo nedolgo tega, v katerem mi je – na ne najbolj ljubeč, to se pravi na zelo škorpijonovski način – dala vedeti, da dlake pod pazduho dajejo občutek neurejenosti, sem vedela tudi, da bom deležna opazk. Ali se mi bo po kakšnem kozarcu vina sploh ljubilo zagovarjati svoja stališča in po zagovorih sproščeno plesati svoj ciganski ples? Ali pa bom zamahnila z roko, se preudarno umaknila in poleg Svaruna na nekaj stolih prespala dobršen del večera vse do petih zjutraj?

»Ah, ne,« sem si rekla, in se tik pred zdajci »uredila«. In v tistem trenutku stala za tem. Ni, da sem si dlake želela odstraniti. Želela sem samo vedeti, kako se bom ob tem počutila glede sebe.

Moja mama me je od veselja, da sem bila končno del množice – ker je pač »normalnost« nekaj, česar si je od svojih hčera od vedno želela – že na sprejemu objela.

Moja sestra je mojo urejenost komentirala z: »Pritisk družbe, kaj?«

In jaz?

Meni še vedno ni jasno, zakaj se moram sploh spraševati, ali bom tudi na poroko peljala svoj »pliš«, kot mu afektivno reče draga, zabavna prijateljica Amanda. Saj sploh ne gre za to, da ga kamorkoli peljem – del mene je, tako kot vse ostalo. Tako kot moj nos in moj trebušček in moje nadlahti, tako kot moja jeza in moja sproščenost in moj strah in moje veselje. Prav imaš, Jana, res je pritisk družbe. Družbe, ki promovira enakost in zatira vsakršno odstopanje. Družbe, ki nam pere možgane zdaj v to smer, zdaj v ono, ampak vedno, vedno, vedno stran od sebe. Družbe, v kateri je že moj štiriinpolletnik zasmehovan s strani sovrstnikov, ker ima daljše lase od ostalih fantov. Družbe, v kateri smo ženske, ki se ne odločimo podlegati družbenim normam, vsaj na nekem nivoju izobčene. Kako boleče!

In sedaj?

Sedaj imamo trenutek, da se odločimo. Ali se bomo borile proti temu, kar je, upirale pritiskom družbe, scale proti vetru – ali pa se bomo znotraj tega izziva notranje okrepile? Samo trenutek, prosim.

Jaz se odločam za slednje, saj boj našim ženskim dušam ni še nikoli koristil. Sprejemanja sebe nas uči naša ženska duša, naša attha, ki vztrajno, neomajno, ne kriči, marveč šepeta iz naših globin. Da smo lepe in vredne. Odločam se za sprejemanje, za sprejemanje sebe. Kajti sprejemanje sebe je tisto, zaradi katerega si sploh lahko dovolim biti takšna in drugačna, a vedno zvesta sama sebi. In odločim se, da bom tudi svojega sina krepila v sprejemanju sebe takšnega, kakršen si želi biti. In če bo želel biti kratkih las, bom to z največjim veseljem pozdravljala – ampak šele, ko bo izviralo iz njega in ne iz pritiska družbe.

Sprejemanje sebe nam prinaša zavedanje, zavedanje pa je, z mojega osebnega vidika, ključna sestavina življenja boginje v nas. Je tisto, kar se blešči v nas bolj kot diamanti, ki si jih navesimo v ušesne mečice, okrog vratu, zapestij ali gležnjev. Zavedanje … svoje lepote, svoje ženskosti, svoje božanskosti je tisto, kar privablja pohvale, ki smo jim lahko kos; ki jih lahko sprejmemo.

Kaj pa mladenič iz začetka zapisa, ki mi je poslal prikupno sporočilo?

Sporočilo mi je laskalo, zvenelo je iskreno in še vedno mislim, da je tudi v resnici zares bilo. Zato, samo trenutek, prosim.

Odločila sem se sprejeti njegovo pohvalo. In dejstvo, da imajo vsake oči svojega malarja. Prepojena s svojo žensko dušo, svojo attho, sem storila, kar stori vsaka boginja, ko prejme pohvalo: zleknila sem se vase, se nasmehnila, in iskreno zahvalila za njegove božajoče besede.

DSC_6219

Advertisements

Kdo se boji črnega moža?

Zadnje čase razmišljam o temi. Razmišljam o njej, ker jo izkušam in raziskujem. Ne, to ne pomeni, da se počutim slabo. Da sem pesimistična ali depresivna. Ravno obratno, počutim se pomirjeno, zadovoljno, navdahnjeno.

Kako neki se lahko počutim dobro ob nečem, kar je vsesplošno sprejeto kot slabo? Najbrž zato, ker je vsakršno razglabljanje o dobrem in slabem obsojeno na vrtenje v krogu. Da je tema slaba, se je nekoč odločila skupina ljudi moškega spola, ki se je je bala. V resnici so tako določili strah pred neznanim in potreba po nadzoru, po hierarhiji, po kategorizaciji znotraj njih. To tendenco zlahka razumemo, če vemo, da moški princip ponazarja palica, palica z dvema koncema. In to tendenco zlahka razumemo, če vemo, da je moški princip sila nagnjen k umskemu analiziranju, kar lahko posledično nekoga privede do tega, da mora vsak konec palice poimenovati, mu lastnosti pripisati in to našo resničnost za svet dualnosti oklicati.

Ženski princip ponazarja krog, krog brez začetka in brez konca. Krog, v katerem ni nobene potrebe po ločevanju tega, kar krog sestavlja; če se povezuje skupaj v celoto, ki diha, živi, se blešči, potem je to vse k čemer ženska duša stremi. Znotraj kroga dobrega in slabega ni. Niti ni teme in ne svetlobe. Vse samo je – in v vsem tema že ni ločena od svetlobe. Saj že vemo, da obstaja samo eno; eno, ki se pa izraža na več različnih načinov. Dobro in slabo, ženska in moški, tema in svetloba. To so le nasprotni – a ne nasprotujoči si! – poli iste palice, dragi moški. In to so le integralni delci istega kroga, drage ženske.

Ampak zadnjih nekaj dni se vendarle poglabljam v temo. Temo, ki je vse tisto, kar so bili označili za slabo, za nepodporno, za nezaželeno – mi pa smo to ponotranjili. Do sedaj. Sedaj je čas, da se vprašamo: »Nepodporno za kateri sistem? Nezaželeno za katero hierarhijo?«

Sama sem se, tako kot večina ljudi, teme bala vse svoje življenje.

Bala sem se temnih čustev, kot so strah, jeza, sram, razočaranje, žalost, frustracija, krivda. Bala sem se jih, ker mi je bilo povedano, da so »preveč intenzivna«, da sem »preveč občutljiva«, da so nebodigatreba, da so ovira. Bala sem se jih, ker nisem imela orodij za upravljanje z njimi.

Bala sem se temnih oblačil. Mnogokrat sem sklenila, da se bom oblačila samo še v belo. In ni, da je z belo karkoli narobe; narobe je to, da skušamo – najpogosteje neuspešno – z belo prekriti temo, ki je ne poznamo in ne razumemo.

Bala sem se glasbe, ki sem jo povezovala s temnimi oblačili in temnimi čustvi. Glasbe, ob kateri sem se počutila zakrčeno, pri čemer danes vem, da je bil ta krč v resnici le loputa; loputa, ki je mojim lastnim temnim čustvom preprečevala, da bi bila izražena.

Bala sem se teme. Nisem je, tako kot mnogi, v iskanju sebe, v najstniških letih iskala. Nisem bila pripravljena. Vse dokler me ni sama našla. In sedaj, ko se druživa, začenjam razumeti, zakaj nam tema vliva toliko strahu. Ne, tema ni slaba, je pa globoka in prostrana in skrivnostna; padaš, padaš in nimaš pojma, kje boš pristal. Dobesedno. Ampak pristaneš vedno! … ali smo morda mislile, da bi nas Življenje kar tako spustilo?

Tema nima nobene zveze s svetom, nobene zveze z ljudmi v našem življenju. Nobene razen te, da nas napaja, preden se odpremo svetu in ljudem. Ja, tema je tista, ki nas napoji. Tema nam napolni kupico takoj, ko smo jo pripravljene sprejeti. Temi ni tako pomembno, da jo razumemo; z razumevanjem se sama ne igra, kajti razumevanje ni tako daleč od kategoriziranja in res ji ni do tega, da bi jo spet označile kot slabo, da bi se je spet bale. Tema nas prosi samo, da jo sprejmemo, da jo vzamemo za svojo: da sprejmemo svojo žalost preden jo izrazimo, da sprejmemo svojo željo po poslušanju jezne, agresivne glasbe, da sprejmemo svojo potrebo po črnih oblačilih in spokojnosti. Tema nas prosi, da jo prenehamo ignorirati. Tukaj je, sestavni del kroga življenja.

Tema nas prosi, da ji prisluhnemo. In čeprav bo njen odgovor  resda največkrat tišina, je večina našega deleža storjena s tem, ko postanemo voljne prisluhniti tistemu, kar nas nekje tišči. Ko se odpremo sprejemanju, lahko začutimo njen materinski objem, ki drži prostor celotnemu našemu bitju. Vsemu, kar smo. Točno takšnim, kakršne smo.

Polagam vam na srce:

Tema je še kako zaželena.

Tema je mehka blazina, ki nas ujame.

Tema je hranljiva votlina, ki nas objame.

Tema je zgovorna tišina, ki daje odgovore nam, ki vemo, da smo tukaj z namenom.

Tema je plodna zemlja, v kateri kalček vzklije, daleč od oči.

Tema je podpora, ki se ji moramo naučiti zaupati.

90971631aaadac60e0f50f1b8511de39

Čudoviti aranžma

Moja draga sestra, prijateljica Barbara, imenuje skupek notranjih in zunanjih dejavnikov, ki vedno neskončno podporno vplivajo na naše delovanje, aranžma. Všeč mi je ta njen izraz, zato si ga bom tukaj izposodila, da lahko izrazim svoje neomajno zaupanje v splet okoliščin: živimo v času in prostoru, ki je ženskam ponudil čudoviti aranžma za potop v žensko esenco.

Čudoviti aranžma so okoliščine, ki nas vabijo na ples z njim, ki ga potihem, sramežljivo, a poželjivo že mesece opazujemo. Ne, pri tem nimam nujno v mislih njega, postavnega in temnega z iskrico v očeh, četudi ta možnost ni povsem izključljiva – zakaj bi le bila? Na kar se predvsem nanašam so projekti, ideje, izrazne oblike, s katerim želimo zanositi, jih potlej predano, ljubeče, samozavestno nositi in naposled odločno roditi v ta svet, v novo življenje. Čudoviti aranžma nas pokliče, da prisluhnemo in ozavestimo, katera nova kreacija je pripravljena, da uzre svetlobo dneva. Čudoviti aranžma nas pokliče, da prisluhnemo, kateri naši kreaciji sta ravno ta prostor in ravno ta čas namenjena.

Ja, prostor in čas sta vedno vnaprej pripravljena za nas. Perzijski sufijski poet Jalāl ad-Dīn Muhammad Rūmī, ki ga neskončno rada prebiram, saj mi njegove besede (navkljub vsemu, kar je izgubljeno s prevodom iz perzijščine, pa tudi turščine, arabščine in grščine, v katerih je občasno pisal) sežejo v dušo, v eni izmed svojih čudovitih pesmi to prisrčne opiše, ko pravi, da je vse nameščeno za naše veselje.

 NAMEŠČENO JE

 Vse je nameščeno za tvoje veselje.

Zato ni treba prav nič skrbeti.

Če obstaja položaj, ki si ga želiš,

neka služba, pohvala, nagrada, ljubimec,

morda dva, morda trije ali štirje – vsi naenkrat,

morda odnos

z

Bogom?

Vem, da je v tebi rudnik zlata in ko ga najdeš,

boš odložil čudež zemeljskih darov enako spontano

kot otrok odloži igračo.

Toda dragi, tako ljubek si, ko poljubljaš neresnično;

poteši se, zadovolji se na vse možne načine – in delaj to,

dokler te ne bo bolelo, dokler te ne bo bolelo,

potem pridi spet

k meni.

 Verjamem in izkušam, da je čisto zares vse nameščeno za naše veselje; da je čudoviti aranžma že vnaprej pripravljen. Zaradi tega pa verjamem in izkušam tudi, da je zatorej edina stvar, s katero se moramo me same ukvarjati, to, da postanemo pripravljene še me. In pripravljene postanemo s predajo.

Ženska esenca je nepopisno močna kreativna energija – ženska, ki je uglašena z njo, pa brezkompromisno divja, neukročena sila narave. Njihov potencial zanositve in rojevanja je nepopisen, ker je ženska esenca prirojeno nabita z magnetno silo, ki k sebi privlači vse, kar si poželi. Potrebno je samo prisluhniti in kreiranje novega projekta, novih okoliščin, nove sebe, novih občutkov se lahko že prične. Ja, tako preprosto je, ali bolje rečeno – tako preprosto je lahko.

Pa ni vedno, kajne?

Ne, ni. Ni pa zato, ker se rade v praksi stvari malce zapacajo, malce zakomplicirajo. V resnici jih zakompliciramo me same, ker se pozabimo in pozabljamo ustaviti in dovoliti sprejemati. Nič hudega. Ta moja opazka ne cilja na naš občutek krivde, ki je znotraj kolektivne ženskosti – oh! – tako zelo prisoten zaradi vsesplošnega organskega nerazumevanja ženske esence in njenega delovanja. Nič hudega. Razlog, da pa pozabljamo tiči v dejstvu, da zadnjih pet tisoč let živimo in delujemo znotraj patriarhalne družbe, ki se opira izključno na vrednote moške esence, v kateri ni prostora za počitek in sprejemanje, je pa toliko več poudarka na pogonu, delovanju, akciji, usmerjenosti k ciljem. In z moškimi vrednotami kot takimi ni seveda čisto nič narobe, saj tudi ženskam služijo, a v veliko manjši meri kot moškim. Tudi nas v vsakodnevnem življenju podpreta delovanje in stremljenje in zaključevanje del, ki smo jih bile začele, zato tudi me potrebujemo nekoliko moške energije, moškega zagona, da lahko na cilju preštevamo saldo svojih dosežkov.

Tako si predstavljajmo: moška energija je odločna, je vztrajna, je uperjena, je trdna je tisti steber znotraj nas samih, okoli katerega se vije ljubeča, plešoča, navdahnjena, raznolika, mehka ženska energija, ki se venomer spreminja, venomer giblje, venomer pretaka iz ene izrazne oblike v drugo. Ena mojih najljubših prispodob interakcije med moško in žensko energijo, na račun katere smo se dodobra narežale na enem izmed seminarjev moje drage učiteljice in prijateljice Sare, je ples ob drogu. Ja, prav ste prebrale, ples ob drogu. Za ples ob drogu – še kar očitno – potrebujemo drog in plesalko, ki se bo vrtela okrog njega. Če postavimo ta dva v prispodobo, bo torej drog moška energija, stabilna in oporna, plesalka pa ženska energija, fluidna in spremenljiva. Po domače povedano – ni plesa ob drogu brez droga in ni življenja brez konstantnega prepleta moške in ženske energije.

Zatorej nam polagam na srce, da z moško esenco znotraj fizičnih žensk ni popolnoma nič problematičnega. Problematično je le to, da smo bile naučene verjeti, da je moška energija vse, kar obstaja, da je moška energija orodje, s katerim se lahko fizične ženske v tem svetu kopamo v izobilju, uspemo in primarno zaživimo kot veličastne ženske, ki nam je namenjeno biti. To pa ne bi moglo biti dlje od resnice.

(Odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide letos jeseni; za prednaročila me spremljajte na fb profilu: Tamara Mihalic)

DSC_7146.JPG

(Na tej fotki nosim top in krilo iz Basic Collection moje drage prijateljice Anje, ki kreira čudovita, lahkotna lanena oblačila znotraj njenega brenda Interior: www.interiorhandmade.etsy.com)

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko (Lisa Citore)

Odkar je prišla po poti življenja do mene, preberem to pesem vsak dan. Da me spomni, zakaj zares gre. In vsakič, čisto vsakič najdem v njej nekaj novega in svežega. Danes jo tukaj delim z vami. Dovolila sem si poseg in jo ohlapno prevedla iz angleščine. Za angleško verzijo, obiščite http://lisacitore.com/poetry/if-you-want-to-change-the-world-love-a-woman-2008/.

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, resnično ljubi.

Najdi takšno, ki pokliče tvojo dušo,

takšno, za katero ni nobene razumske razlage,

vrzi stran svoj seznam in prisloni uho k njenemu srcu ter poslušaj.

Sliši imena, molitve in pesmi za vsako živo bitje –

za vsako bitje s krilci, s kožuščkom, z luskami,

za vsako podvodno in podzemno, zeleneče in cvetoče bitje,

za vsako bitje, ki se še ni rodilo in vsako tisto, ki umira …

zasliši njihove čutne zahvale njej, Edini, ki jih je rodila.

Če nisi zaslišal svojega imena, nisi dovolj dolgo poslušal.

Če tvoje oči niso polne solza, če še ne klečiš pred njo,

potem se še ne zavedaš, kako bi bilo, če bi jo izgubil.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko – eno žensko.

Ljubi jo preko sebe, preko svojega poželenja in razuma,

preko kolektivne moške obsedenosti z mladostjo, lepoto in raznolikostjo

in preko svojih površinskih definicij svobode.

Izborili smo si tolikšno svobodo odločanja,

da smo vmes pozabili,

da resnična odrešitev  pomeni stati v sredini ognja naše duše

in pihati vanj, da zgori ves naš odpor, ki ga imamo do Ljubezni.

Obstaja samo ena Boginja,

zazri se ji v oči in vidi, zares uzri

če je ona tista, ki sekiro nad glavo tvojega ega vihti.

Če ni, odkorakaj stran. Takoj.

Ne izgubljaj svojega časa s »poskušanjem«

in vedi, da tvoja odločitev nima nobene zveze z njo,

kajti na koncu koncev ni pomembno s kom,

ampak kdaj se odločimo predati.
Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko.

Ljubi jo vse življenje, preko svojega strahu pred smrtjo,

preko svojega strahu pred manipulacijo

lastne mame znotraj lastne glave.

Ne reci ji, da si pripravljen zanjo umreti.

Reci, da si pripravljen z njo živeti,

da si pripravljen saditi drevesa z njo in jih gledati, kako rastejo.

Bodi njen junak tako, da ji poveš, kako čudovita je njena veličastna ranljivost,

tako, da ji s svojim oboževanjem in predanostjo

vsak dan pomagaš spomniti se, da je v resnici Boginja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

z vsemi njenimi obrazi, skozi vse njene letne čase

in ozdravila te bo shizofrenije.

Ozdravila te bo neodločnosti in ravnodušnosti,

ki ločujeta tvojo dušo od tvojega telesa

in zaradi katerih si še vedno sam in še vedno v iskanju

nečesa zunaj sebe, kar bi osmislilo tvoje življenje.

Vedno bo obstajala neka druga ženska.

A kmalu bo tudi nova in sveža postala stara in nezanimiva

in kmalu boš spet postal nemiren

in kmalu boš spet čutil potrebo po tem, da jo zamenjaš, tako kot avto,

da zamenjaš Boginjo za aktualni predmet lastnega poželenja.

Moški ne potrebuje še več izbire.

Kar moški potrebuje, je Ženska, je Ženska esenca:

Potrpljenje in Sočutje, nič iskanja, nič garanja,

ampak preprosto preudarno dihanje, globoko potapljanje

in preplet korenin, ki sčasoma postanejo tako močne,

da bi lahko držale skupaj Zemljo,

medtem ko bi ta otresala in otresla ves beton in jeklo s svojega površja.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko, samo eno žensko.

Ljubi jo in jo ščiti jo, kot da je zadnji Sveti Gral na tem svetu.

Ljubi jo preko njenega strahu pred zapuščenostjo,

ki ga čuti od začetka razvoja človeštva.

Ne, te rane si ne more oskrbeti sama.

Ne, ta odvisnost od nekoga je ne dela šibke.

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko,

Ljubi jo in ljubi dokler ti ne verjame,

dokler se ne vrnejo njeni instinkti, njene vizije, njen glas,

njena umetnost, njena strast, njena divjost,

dokler ne postane spet tako mogočna sila ljubezni,

da je močnejša od vseh političnih in medijskih demonov,

ki bi jo radi razvrednotili in uničili.

 

Če hočeš spremeniti svet,

odloži vse svoje vzroke, svoje puške in protestne znake.

Odloži svojo notranjo bitko, svojo upravičeno jezo

in ljubi žensko … preko svojega stremljenja k veličini,

preko svojega odločnega pristopa k razsvetljenju.

Sveti Gral stoji tik pred tvojim nosom,

vzemi jo v naročje in prenehaj že z iskanjem

nečesa bolj grandioznega, kot je ta intimnost.

 

Kaj, če je mir vizija, ki jo lahko ponovno uresničimo samo

s pomočjo ženskega srca?

Kaj, če je ravno ljubezen moškega do Ženske, do Ženske esence,

ta ključ, ki odpira njeno srce?

 

Če hočeš spremeniti svet, ljubi žensko

v globino svoje sence, do najvišjih vizij svojega Bitja,

nazaj na Rajski vrt, kjer si jo prvič spoznal,

tja v sredino mavričnega loka,

ki ga bosta prečkala skupaj, kot Enost, kot Svetloba.

Ljubi jo do točke, v kateri ni več povratka,

do konca in v začetek nove Zemlje.

lovers

 

Žensko srce

Žensko srce je prostran ocean. Žensko telo je slikovita pokrajina. Oba nudita dom nešteto darovom: tvoji materinskosti in seksualnosti, hudomušnosti in sočutju. Ti darovi so orodje, s katerimi izrazi svoje življenje.

Tako sem lani, ko sem še bila polovica dua, ki je za vas ustvarjala Koledar za boginje, zapisala svojo misel v majski koledar. In letos maja, ko se zopet srečujem s prostranostjo svojega srca, sem želela z vami podeliti nekaj drobcev, ki so se pritajeno priplazili v moje zavedanje.

Včeraj sva govorila o zaljubljenosti in o ljubezni in rekel je, da se ljudje večinoma, ko govorimo o ljubezni,  v resnici nanašamo na zaljubljenost. Ah, zaljubljenost, tisti začetni del skupne poti, ko nas določene stvari na njem ali njej, njegov ali njen unikatni koktejl lastnosti in vrlin tako prevzame, da popolnoma izklopimo razum in delujemo samo s srcem. Saj veste o čem govorim: ko se zaljubimo, nas vodi srce, nas vodi ljubezen, ki jo sploh ženske lahko tako v izobilju proizvajamo. Ko se zaljubimo, odmislimo, kaj vse bi lahko šlo narobe in smo prisotni samo tu in zdaj, v njegovem ali njenem toplem, božajočem objemu, kjer se počutimo tako zelo doma. Srce ne izbira naših romantičnih partnerjev razumsko in ravno s tem nam daje priložnost, da ga popolnoma odpremo in s tem prevzamemo njegove darove, ki spreminjajo svet na bolje. Odprto srce pa nam daje moč sprejemanja vsega, kar je.

Ko sem še nekaj dni tega miže iskala njegove ustnice v mojem osebnem prostoru, sem čutila, kako močno trepeta srce. In trepetalo je prav tako, kakor Zemlja trepeče tik pred vulkanskim izbruhom. Ko so se pa najine ustnice naposled  nalahno, mehko, počasi, a nič kaj sramežljivo združile, sem čutila, kako se moje srce odpira in iz njega kakor lava izbruhne želja po izkušanju … življenja samega. Ta želja, ta volja, ta pripravljenost izkušati življenje je prav zares lava; je tekoči ogenj veselja do življenja, veselja do vsega, kar prihaja. Je ljubezen.

Ja, ko se srce odpre, zmore več čutiti. Več radosti in sreče, pa tudi več bolečine in razočaranj. Odprto srce odpre naše življenje živosti, intenzivnosti, polnosti življenja. In včasih se to resda zdi naporno izkušati trenutek za trenutkom, toda to meni to pomeni, da v polnosti živim. Pomeni, da diham s polnimi pljuči, da voham cvetlico s polnimi pljuči, da sprejmem trenutek s polnimi pljuči. Če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala trenutku, človeku, živali, rastlini, celo loncu, s katerim sem, če bi počela nekaj in se ne popolnoma predala okoliščinam, ki me penetrirajo, bi bilo, kot da le na pol živim. In življenja je ena tistih stvari, ki vzklika: vse, ali nič.

V moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki izide jeseni, o ženskem srcu pišem takole:

»Proces pisanja te knjige je bil proces odpiranja srca. Najprej sebi in svojim bližnjim in potem še svetu. Moje srce je bilo večidel mojega življenja območje zastojev, saj sem ga vztrajno, odločno zapirala iz strahu, da bom prizadeta, pomanjšana, utišana. Bala sem se, da svet ni varen prostor za vse obilje, ki se je tako vztrajno gnetlo v mojem srcu, saj sem že od malih nog od bližnjih in ne tako bližnjih poslušala, da sem preveč občutljiva, da so moji čustveni odzivi preveč burni, da ne smem tako nositi srca na pladnju.

Kaj storimo, ko se ustrašimo, da nas bo nekaj prizadelo?

Ko v sebi zaslutimo zametke drame, ki na vsak način želi privreti na površje naše izkušnje?

Katerega občutka, zgodbe, vloge se tedaj oklenemo?

Vsakič, ko sem začutila, da bi me nekaj lahko prizadelo, sem zaprla svoje srce, stopila korak nazaj in utihnila. In vse od naštetega sem storila kljub zavedanju, da ko zapiram, zapiram oboje – svetlobo in temo. Srce resda zaprem, da ga prihranim bolečine, toda zaprto srce se tudi v ljubezni ne more kopati.«

In tukaj leži po mojem ključ do naše sreče.

Moramo se zavedati, da ženska ljubezen spreminja svet na bolje. Žensko srce je vodnjak ljubezni in ta teče na vse strani in ne izbira previdno svojega cilja, marveč preprosto potuje tja, kjer jo življenje rabi.

In moramo se zavedati, da ženska ljubezen lahko spremeni tudi moškega, ampak ne, ko je usmerjena k spreminjanju, temveč k sprejemanju. Ko je preprosto zato, ker je. Ko je sama sebi namen.

Ženska ljubezen mora biti brezciljna, saj postane takoj, ko jo usmerimo v določeno osebo ali situacijo, projekt. In ženske ljubimo projekte. Pravijo, da se ženske ne zaljubimo v moškega, ampak v projekt; v potencial, ki ga v moškem vidimo, namesto v trenutno manifestacijo tega potenciala. In to je morda res. In v tem se skriva darilo za nas. Kajti že nam zaljubljenost pomaga v polnosti odpreti srce, nas potlej ljubezen, ki zraste iz zaljubljenost, uči sprejemanja. Če si le upamo čutiti, če si le dovolimo v polnosti stopiti v tisti poljub brez strahu, da bo prepad za nas preglobok. Ker ta nikoli ni. Je ravno tako globok, da lahko iz njega vzletimo in ob tem še svet spremenimo.

Na koncu koncev so stvari zelo enostavne. Ženske ljubimo preprosto zato, ker nam je lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. In ko na ta takšen način dežujemo svojo ljubezen naokrog, postane naše življenje poezija.

heart

Slovo, kot ga še ni bilo

V nedeljo sva bila s Svarunom na celodnevnem izletu po Vipavski dolini, kjer sva obiskala tudi Vilo Lavanda v Lokavcu pri Ajdovščini, čudovito zeliščno kmetijo s čudovito lastnico, čudovitim nasadom dišečih vrtnic in čudovitim kalom, nad katerim izvira zelo zdravilna voda. Takoj, ko naju je lastnica pripeljala v svoj rožni vrt, sem sprostila napetost, ki sem jo bila v sebi držala vse od tistega njegovega sporočila pred dobro uro. V sporočilu mi je namreč povedal, da nisem edina. In potlej bolečina. Čisto malo, ravno dovolj, da je pridala manjkajoče delce sestavljanke, ki je pred tem dober teden dni ležala nedokončana, in mi ob prvem vdihu iranske damaščanske vrtnice vlila zavedanje, kaj moram storiti.

S Svarunom se usedeva na leseni podest, da nama noge bingljajo nad kalom, se hecava in pogovarjava o tem, kdo si upa prvi zlesti notri. V tistem mimo prileti kačji pastir s temno modrim trupom, ogromen, čudovit, in se mi usede na levo nogo. V trenutku bruhnem v jok. Malo iz hvaležnosti, ker se je odločil posvetiti moj trenutek; kačje pastirje namreč obožujem in takoj, ko sem jih zagledala nad kalom, sem si zaželela stika z njimi. Malo pa v zavedanju, da podpira odločitev, ki sem jo bila pravkar sprejela, četudi tedaj še nisem vedela za simbolični pomen kačjega pastirja; tega sem šele kasneje »poguglala« in ugotovila, da kačji pastirji simbolizirajo razsvetljenje in nas opominjajo, da je naša notranja lučka gorivo za življenje.

Povabil naju je kal, čisto tiho in nežno, a odločno. Slekla sva se in potopila vanj. In uživala v hoji po mehkem mahu njegovega dna in uživala v šumenju potočka nedaleč stran. In Svarun je neskončno užival v škropljenju mojega hrbta z mrzlo vodo, preden sem se v celoti potopila, in v metanju lesenih deščic, ki su mu nadalje predstavljale splave, vanj. Uživala sem lahkotnega srca, ker sem čutila, kako me ta košček raja pod soncem objema z neskončno podporo. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čisti, kar je bilo. In ljubi, kar prihaja. Čutila sem, da sem v tistem trenutku točno tam, kamor moram biti – in kmalu začutim, da moram po kalu krog narediti. Popolnoma odprta od opojnih vonjav vrtnic, večnega žuborenja vode in zveste vipavske sapice sem samo sprejemala navodila, kaj moram storiti. In ko sem krožila po kalu, so se moja usta pričela zahvaljevati neskončni podpori, ki sem je bila deležna v tistem energetsko močnem rožnem vrtu:

V imenu elementa zemlje, po katerem hodim,

v imenu elementa vode, v kateri brodim,

v imenu elementa zraka, ki vsake toliko bolj zapihlja,

in v imenu elementa ognja, ki sije na nas z neba,

je sveti prostor ustvarjen in čiščenje sklenjeno.

Hvala vsem, ki ste bili danes tukaj z mano,

Vodnikom, angelom, boginjam, bogovom, vilam

in mojemu Svarunčku.

Ko prihajajo stavki k meni v rimah, potem vem, da sem popolnoma odprta za sprejemanje. In takšna sem se potlej napotila, da se srečam z njim. Da ga spustim. Da spustim odnos, ki je meril v premalo, da bi mi lahko dajal vse in bil hkrati preveč, da bi bil čisto nič. Da spustim odnos brez dvojine.

Dvojina, ja. Lahko ste mnenja, da s svojo idejo dvojine omejujem pritok neskončnih možnosti, neskončnih izkušenj, ki mi jih ponuja življenje. Lahko, a sama ne mislim tako. Življenje venomer ponuja, tu je, da ponuja – mi pa smo tu, da smo odprti za sprejemanje tistega, za kar vemo, da v tem trenutku hočemo in rabimo. In kar jaz rabim, je biti moškemu edina, da lahko zaživi dvojina. Ja, morda so Hoywoodski filmi in krščanska vzgoja resda vplivali na to mojo idejo dvojine, ampak zagotovo je nanjo vplivala tudi moja neomajna vera v svetost prepleta boga in boginje, moške in ženske esence, jina in janga, saj veste, iz katerega se je rodil ves svet. Že res, sonce bi morda enako močno sijalo tudi če ne bi bilo naše ljube Zemlje, ampak poglejte, kaj se zgodi, ko se ta dva ljubita: ko se vzpostavi njuna dvojina, se zgodi življenje, zaradi katerega je vsa naša resničnost sploh mogoča.

Dvojina, ja. To seveda ni edini odnos, ki me je pripeljal do izpraševanja monogamije, saj je bila moja ideja dvojine že večkrat postavljena pred dejstvo, da se razlikuje od partnerjeve. Toda doslej še nisem zmogla v polnosti neomajno stati za tem, o čemer mi šepeče moje attha, moja ženska duša. Nisem znala, ker se nisem imela dovolj rada, ker nisem sprejemala vsega, kar v tem trenutku sem, in vsega, kar (še/več) nisem. Nisem se znala vzravnati, izprsiti in dejati: »Imaš vsakršno pravico, da verjameš v mojo zategnjenost, ampak to je samo tvoje mnenje. Jaz imam svoje mnenje, ki ni nič boljše ali slabše od tvojega – je samo zelo drugačno. In s tem ni nič narobe. Zaradi tega so samo tvoje potrebe precej drugačne od mojih. In tudi s tem ni nič narobe. Ampak moja naloga je, da najprej poskrbim za svoje potrebe in se šele potlej posvetim tvojim. In najin odnos mi ne drži svetega prostora, v katerem bi lahko to storila.«

Nesigurnost, sprašujete? Ja, morda je za mojo idejo dvojine deloma res odgovorna nesigurnost male Tamarice, ki izkoristi vsako priložnost, da bi se lahko počutila manjvredno. Toda zakaj bi vztrajala v odnosu, ki tako predano »špila« na strune moje nesigurnosti? Zakaj bi vztrajala v odnosu, kjer je od mene pričakovano, da svojo nesigurnost napadem, če jo lahko preprosto v svojem ritmu sprejmem in izrazim in ji nanudim drugačnih izkušenj, ki bi jo prej ali slej transformirale v mojo moč, v shakti? Nesigurnost, ja. Ampak nesigurnost gor ali dol – zdaj sem tukaj, in od tod grem naprej, korak za korakom.

Trinajst let nazaj, ko sva prišli obe z Mario Eleno na tisti žur zaradi tebe – ona napovedano, jaz pa nenapovedano – in sem jaz izvisela, še nisem poznala osjega gnezda znotraj mene, v katerega je ta situacija dregnila. Zame si bil prasec, bil si idiot, in s temi označbami sem zaprla vse nadaljnje pogovore s seboj. Moj bes in bolečina sta potrebovala krivca, in ti, moj dragi Nottinghamski šerif, si čudovito prevzel to vlogo. Hvala ti. Tedaj še nisem bila sposobna sredi preklinjanja tvojega imena postati in se zazreti v ogledalo in ranljivo vprašati: Kdo sem potem jaz, če si ti prasec? Nisem bila sposobna dojeti, razumeti, da nas nihče izven nas samih ne more prizadeti. Ne, po tem, ko si dregnil moje osje gnezdo lastne vrednosti, nisem bila sposobna obstati in opazovati, kaj se sploh dogaja. Pobegnila sem in se trinajst let kasneje znova zaletela vate in si dovolila seči ti globoko in ti dovolila, da mi sežeš globoko … vse tja, do tistega istega osjega gnezda, kjer sedaj zloglasno vrši in šumi. Ista zgodba. Ista midva. Isto osje gnezdo. A drugačen izid.

Dandanes še vedno ne želiš izbrati. Dandanes še vedno ne želiš besede dati. A dandanes jaz izbiram na to ne pristati. Resnica je, da so trenutki tvoje ljubezni natanko tako čudoviti, kot sem si jih lahko samo želela: nežni, obsežni, iskreni, ljubeči, goreči, srčni, sočni, počasni, divji, zabavni in sproščeni. Ampak to so le trenutki, ukradeni iz resničnega Življenja … in jaz si želim celotnega Življenja.

Saj vem, saj vem, kaj boste rekli: »Življenje je sestavljeno iz trenutkov.« Prav imate. Življenje je res sestavljeno iz trenutkov, ni pa sestavljeno samo iz trenutkov. In podarjati samo trenutke nekomu, ki si želi Življenja, preprosto ni dovolj. Ob tem se počutim, kot da še vedno pobiram drobtinice Življenja s tal preprosto zato, ker nisem nikoli zares vstala in se usedla za mizo, da bi pojedla obrok tako, kot se šika. Obrok zadovolji naše telo in duha, nas nasiti in nam da moč, da zbrano in odločno zakorakamo v življenje, pomirjeni, ker vemo, da ni bil zadnji. Drobtinice te pa po drugi strani zasvojijo, ker te nikoli ne nasitijo, nikoli niso dovolj in nikoli ne veš, kdaj se prikotali naslednja, če sploh. Ta prispodoba z drobtinicami me dodobra spominja na lekcijo iz časov, ko sem se prebijala skozi motnje hranjenja in nešteto diet, s katerimi sem začela že v osnovni šoli: če preskočim obrok, se bosta moja duša in telo počutila, kot da jima nekaj manjka in ves dan bom hlastala za drobtinicami, da bi napolnila svojo kupico. Če to lekcijo preslikam v današnji dan, dobim naslednjo trditev: če si ne vzamem tistega, kar si želim in rabim, mi ne bo drobtinic nikoli dovolj. Če si ne vzamem življenja s nekom, mi ne bodo ukradeni trenutki nikoli dovolj.

Trinajst let nazaj je bila zame edina možnost, da namesto Marie Elene izbereš mene, da bom tvoja edina, in da srečno zaživi najina dvojina. Dandanes te možnosti zame več ni. Ni, ker ob sebi potrebujem človeka, ki je najprej zvest sam sebi in šele potem meni. Sploh ne gre več za to, ali od tebe dobim, česar si želim, ampak za to, ali sama to živim: v vsaki odločitvi, v vsakem koraku naprej, v vsakem ljubljenju, v vsakem slovesu.

Ali me slišiš, boginja?

Nočem, nočem, da izbere mene samo zato, ker jaz tako hočem. Samo zato, ker bi to mene osrečilo.

Ali me slišiš, ti?

Nihče nima več ničesar nikomur dokazovati. Vsak mora samo svojo pot izbrati.

Kakšna Svoboda! Svoboda z veliko začetnico.

***

In nedeljsko slovo? Najbolj sproščeno in iskreno in sprejeto slovo? Slovo, kot ga še ni bilo?

»Hvala ti,« mu šepnem v močnem, močnem objemu.

»Hvala tebi,« me stisne še močneje.

»Rada te imam,« ga stisnem še močneje.

»Jaz imam tebe rad,« se mi zazre v oči.

Bilo je tako, da sva bila dva magnetka, ki se ne moreta izpustiti, ne moreta ločiti, ne želita videti resničnosti brez tega objema, brez teh ustnic, brez tega smeha, brez te dvojine.

“Jaz bom živela naprej,” mu zagotovim, ali pa morda sama sebi prigovarjam. “In če …” obmolknem in obrnem pogled v tla.

“In če pridem kdaj k pameti, te pokličem,” zaobjame misli obeh v besede, ki postavijo piko. Za zdaj ali pa za vedno.

embrace1

Skrb zase

Odkar sem jo odkrila, rada veliko govorim o skrbi zase. Odkar sem poldrugo leto tega, ko je šel moj triinpolletni Svarun prvič v vrtec, ugotovila, da se kot mama samohranilka, ki trmasto, neomajno sledi svojim sanjam, svojemu Delu, samo razdajam in nikoli napolnim, sem začela. Počasi. Začela sem tako, kot sem najbolje znala, z jogo in meditacijo in rednim jemanjem časa zase; včasih je ta bil ta čas celodnevna samota, ko sem jo potrebovala, spet drugič pa zgolj deset sekund prisotnega dihanja, medtem ko mi je Svarun na travniku naročil, naj mižim, da bi mi lahko nabral rožice in me z njimi razveselil.

Mama mi je sicer vedno prigovarjala, naj poskrbim vendar malo zase. In včasih, ko me je videla v brezbrižno raztrganih pajkicah (ki jih v moji omari še zdaj ne primanjkuje), mi je po škorpijonsko zabrusila: »Tako lepa si, ampak zdi se mi, da delaš vse, kar je v tvoji moči, da bi se naredila grdo.« In četudi raztrgane pajkice meni še vedno ne pomenijo nujno, da ne skrbim zase, vem, o čem je govorila. Govorila je že, ampak besede, še tako dobronamerne, nimajo moči, če za njimi lastna izkušnja ne stoji. Svoje mame nisem nikoli videla, da bi predano skrbela zase samo zato, ker bi ji bilo mar. V svojem življenju nisem bila priča temu, da bi moja mama ljubeče, a odločno postavila meje svojim trem hčerkam, in rekla nekaj takega, kot: »Drage moje, veste, da vas imam neskončno rada, ampak zdaj potrebujem čas zase. Zdaj moram najprej sprejeti, da bi vam lahko še naprej dajala.« Razumem jo in sem sočutna do nje, kajti zavedam se, da najbrž tudi sama ni bila tekom svojega odraščanja priča čemu takemu s strani svoje mame, moje energične, garaške bake Mice, ki še dandanes zvesto prazni svojo kupico, brez da bi jo kdaj pridržala k izviru. In tudi njo razumem, kajti v naši s popolnostjo obsedeni družbi, se je od ženske vedno pričakovalo predvsem, da bo popolna žena, mati in gospodinja, tudi če se konec dneva komajda plazi po vseh štirih. Dandanes, ko se pa – nekateri bolj, drugi manj – trudimo, da bi zaobjeli in, kolikor je v naši moči, tudi zaživeli koncept enakopravnosti med spoloma, se od žensk pričakuje, da bodo poleg vloge popolne žene, matere in gospodinje, za nameček nonšalantno sprejele še vlogo tiste, ki prida svoj delež k družinski blagajni.

Ženska esenca, katere bistvo je sprejemanje, je tako v današnjih ženskah (in tudi moških) izvisela. In če ne sprejemamo, ne moramo dajati, vsaj ne zares. Vsaj ne iz srca, nesebično in ljubeče ob slastnem zavedanju, da je naša posoda polna. In če ne dajemo namerno, saj veste, tako, kot da to zares mislimo, zgolj previdno odtegujemo nekaj kapljic tu in tam ob grenkem zavedanju, da se bomo prej ali slej iztrošilo. Ker smo se doslej še vsakič.

Zato drage moje ženske, ki to berete: čas je, da začnemo polniti svoje kupice, redno in radikalno. Seveda, ljudje nasploh se moramo izuriti v polnjenju svojih kupic, vendar ob zavedanju, da smo ženske povečini bolj nagnjene k ugajanju in zadovoljevanju potreb drugih pred svojimi lastnimi, polagam to na srce predvsem nam: ženske moramo skrbeti zase. Kdo drug bo to počel za nas, če ne same? Čas je, da nonšalantno zaobjamemo skrb zase, na katero smo v naši družbi pozabili takoj ko smo razvrednotili, izbrisali boginjo ter tja, v vrhovno vizijo božanskega, namesto čudovitega prepleta dveh enakovrednih polov, ki sta vir vsega življenja, postavila zgolj boga z jajci.

Skrbeti zase pomeni (za vse, razen za mamice novorojenčkov) zadovoljiti naprej svoje potrebe, preden se voljno predamo potrebam ljudem okoli nas. Skrb zase je lahko celodnevni umik v samoto na prvi dan menstruacije, tista obrazna maska, po kateri čutimo, da naša koža hrepeni že ves teden, ali čas, posvečen meditaciji, ko bi v resnici morale početi tisoč in eno stvar.

Nenazadnje je skrb zase lahko tudi slovo, ko je čas za to. In včeraj je bil moj dan za točno to. Za slovo, kot ga še ni bilo. Za čudovito, ljubeče, boleče, nežno, razumevajoče, zavestno, sproščeno slovo od njega, ki ga je tako preprosto imeti rad.

S tem slovesom sem sami sebi izkazala več ljubezni kot s čimerkoli poprej. Ja, tudi če me v tem trenutku ta dopis nenehoma pošilja v krčevit jok, s katerim sem včeraj zamenjala tudi dobršen del svoje noči. Toda ta krč je tiste sorte, ki se pojavi vselej, preden se rodi nekaj novega, prav tako kot popadki, ki intenzivno napovedujejo prihod novega človeškega bitja v ta svet.

Ta krč je tiste sorte, ki rojeva svobodo sprejemanja same sebe.

app_gold.jpg

Sprejeti, spustiti.

Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano.

Moja narava je impulzivna in zato se mi je od venomer zdelo najtežje ne izkoristiti bodrenja moje ženske duše, moje atthe, moje strasti, ko me ta vodi v akcijo, v realizacijo. Zakaj ga tudi ne bi izkoristila, kaj? To bodrenje poznamo kot navdih, in navdih mi je vedno zvesto pomagal, da se počutim bolje. Služil mi je pri ustvarjanju življenja, kakršnega si želim; življenja, v kakršno se – včasih počasi, spet drugič bolj hitro – prebujam. Služil in služi mi pri delu; pri vživljanju v svoje poslanstvo, ki ga pravkar prebirate tu na mojem koščku spleta.

Ampak zakaj se včasih zdi, da mi navdih ne služi v odnosih do soljudi in, bolj specifično, v ljubezenskih odnosih? Nobenega razloga ni, da mi ne bi. Navdih hrani našo dušo, in nam s tem daje orodje, kako zaživeti svoje fantastično življenje. Zakaj torej bi deloval pri odnosih?

Zadnjih nekaj dni, ko se v meni kopiči naklonjenost do nekoga in s to naklonjenostjo tudi želja po preživljanju časa z njim (več časa, čim več časa), sem veliko mlela o tem. Zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj se mi nalahno zdi, da mi jo na tem področju skuša navdih zagosti? Ko delam, razmišljam, kako lepo bi bilo ob njem karkoli početi. Ko kuham, razmišljam, kako lepo bi bilo tudi zanj kuhati in se potlej svečano usesti k obedu. Ko grem zvečer spat, razmišljam, kako lepo bi bilo v njegovem objemu zaspati.

Ko sem, razmišljam. In to mi takoj pove, da v resnici nisem. Nisem tukaj, v tem trenutku današnjega dne, ampak povsem drugje, prostovoljno ujeta v neke druge trenutke, ki – tako kot jaz – niso tu in zdaj: če so se ti že zgodili, jih več ni, ker so že bili opravili svoje delo s tem, ko so me privedli do tega trenutka tukaj in zdaj; če pa si zgolj želim, da bi se ti nekoč zgodili, jih pa tudi (še) ni, ker je izkušnja tista, ki botruje našemu izkušanju življenja.

Če  razmišljam, medtem ko sem, nisem odprta in če nisem odprta, ne more nič vstopiti vame. Vključno z navdihom. Navdih je tisti, ki vstopa. Vstopa, ko smo tukaj in zdaj, ko sodelujemo z življenjem, ko sprejemamo in spuščamo vse dražljaje, ki nam jih nudi življenje.

Ženska esenca me že leta, bolj intenzivno pa od začetka pisanja svoje prve knjige uči o tem, kako pomembno je sprejemanje. Sprejemanje vsega, kar se dogaja. Sprejemanje vsega, čemur dovolimo, da se zgodi. Sprejemanje tega, da imamo moč, s katero kreiramo svoje življenje. In sprejemanje tega, da včasih, ko kreiramo ne delujemo iz moči, ampak iz pomanjkanja. V tem trenutku na svoji poti lahko z neomajno gotovostjo trdim, da je sprejemanje glavna vrlina, ki jo moram kot ženska, ki stremi k življenju iz ženske esence, zares usvojiti, kajti vse ostalo pride z njo v paketu.

Ampak obstaja še ena vrlina, ki se mi zdi enako pomembna kot sprejemanje. Obstaja še ena vrlina, brez katere sprejemanje ni mogoče, brez katere sprejemanju sploh ne moremo več reči »sprejemanje«, ampak preprosto – držanje. Držanje za rep, če smo natančni. Ta vrlina, brez katere sprejemanje ni več sprejemanje, je spuščanje. Prej ali slej moramo spustiti vse, kar smo bile sprejele. Vsak nežen trenutek, vsak lep pogled, vsak brezhiben navdih, ki nas obišče. Zakaj? Zato, da jih lahko pride še več, vendar!

Dajmo, spustimo vse, kar nas maši s tako lahkotnostjo, kakor jesensko drevje spusti svoje porumenele liste, da se lahko odpre zimi; kakor živali spustijo svojo zimsko dlako, da se lahko udobneje počutijo v toplejših dneh. Ženske imamo za časa naše rdeče lune, kot menstruaciji pravi moja draga prijateljica Katka, mesečno priložnost spustiti vse, kar smo bile nakopičile, pa nam ne služi več. To je lažje sprevideti, posledično pa tudi storiti, ko se zavemo, da vse, kar prihaja, ne prihaja zato, da bi ostalo. Živimo v svetu dveh polarnosti in kar pride, tudi gre. Vse prihaja in odhaja, in sama verjamem, da je to tudi smisel tega čudovitega, blagoslovljenega, našega življenja.

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Ta dualnost me spomni na čudovito pesmico slovenske pesnice, pisateljice in pripovedovalke ljudskih pripovedi Anje Štefan, z naslovom Svet je kakor ringaraja, ki je Svarunu še posebej ljuba:

Svet je kakor ringaraja,

vse prihaja in odhaja,

vse v krogu se vrti,

zdaj smo tu in zdaj nas ni.

Pride dan in pride noč.

Pride zima, pa gre proč.

Ptička pride, odleti,

muren poje in molči.

Če hočemo (in verjamem, da smo tukaj soglasne), da je naš svet kot ringaraja, se moramo odpreti tako sprejemanju, kot tudi spuščanju. Vse, kar držimo za rep, nam ne služi več. K nam je prišlo samo zavoljo izkušnje, ki nas popelje v modrost, ta nam pa bivanje olajša in polepša in še posuje s čokoladnimi mrvicami. Res!

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Vse, kar smo bile sprejele in ne tudi spustile, ovira našo pretočnost, ki pa je ključna, da lahko navdih sploh prodre globoko v same pore našega bivanja.

Tisti impulzi, ki torej prihajajo k nam in nas bolj ali manj vodijo po plesišču kadar nismo pretočne, niso zares navdih, kaj?

Hm, mislim, da res ne. Vsi parametri temu potrjujejo.

Moja obsodba, da mi jo skuša navdih znotraj odnosov s soljudmi, posebej pa ljubezenskih odnosov, zagosti, je bila torej krivična?

Tako kaže, ja.

V tem primeru se opravičujem. Najprej navdihu, ker sem delala račune brez krčmarja. Potem pa še sebi, ker sem sploh delala račune v mislih, in ne bila stoodstotno v doživljanju, izkušanju, v tu in zdaj. Iz srca se opravičujem: sprejemam, da sem naredila napako, in hkrati spuščam sodbe o sebi, ki bi mi lahko tvezile o tem, kakšen človek neki sem, da sem lahko bila to storila.

Obenem tukaj in sedaj, na ta čudovito topel majski dan in vpričo ptičkov, ki predano pojejo svoje neprenehne ode življenju, vabim vse, kar se je bilo v meni zataknilo, da se »odtakne«. Sprejeti, spustiti. Sprejemam in spuščam vse: svoja pričakovanja o tem, kako bi moral ljubezenski odnos izgledati; svoja pričakovanja o tem, kako bi se moral moj soudeleženec v ljubezenskem odnosu vesti in kako pogosto poklicati; svoja pričakovanja, da je od njega odvisno moje počutje.

Preden sva se zlila, sem si mesece in mesece govorila, da si »v tem trenutku ne želim spoznati nikogar, ker niti približno nisem pripravljena na partnerski odnos, sploh pa bi rada v miru, nemoteno dokončala svojo prvo knjigo, da se lahko potem druga v miru naloži …«. To prepričanje sem držala za rep (in ga morda še držim) dolge mesece in zadnje v zadnjih nekaj dneh tudi zelo intenzivno okušala, izkušala, doživljala. Ja, bilo mi je postreženo na pladenj predme. Kako preprosto je življenje, ko se zavedamo, da je vse, kar si želimo – dano. Kajne?

tree

Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti. Sprejeti, spustiti.

Čutim, voham, vidim, da še ni bilo boljšega časa, da to prepričanje izpustim. In se odprem življenju. In navdihu. In sem pretočna.

In sem.

 

Še Malo o Delu …

V četrtek sva s Svarunom gledala Robin Hooda. Minili so bili trije tedni, odkar sva doma na bolniški: najprej z noricami, potlej pa še z virozo, polno katarja.

Nisem mama, ki bi otroku dajala risanke v gledanje. No, tu pa tam padejo lekcije iz angleščine pod krinko Pujse Pepe v izvirniku, to pa je približno vse. Preden sem postala mama, sem bila zelo proti risankam in posledično od sebe pričakovala, da jih svojim otrokom ne bom nikoli izpostavljala. Potem pa sem postala mama. Mama, ki še vedno misli, da ustaljeno gledanje risank za naše otroke ni podporno, hkrati pa misli, da kakšna kvalitetna risanka z močno sporočilno vrednostjo obredno tu pa tam (ki jo starš – in ne majhni prstki – zavrti) povsem podpira otrokov razvoj. Ja, postala sem mama, ki se ne pretirano obremenjuje z občasnimi izjemami k ustaljenemu ritmu, ker ve, da je življenje kontrast in zatorej sestavljeno iz tega in onega. Tisti časi, ko sem se pobožno trudila biti najboljša mama, ki jih je svet kdaj videl, so pač mimo. Sedaj se raje vsako jutro namenim biti najbolj iskrena, sočutna, ljubeča in prisotna jaz, kar sem lahko – in namesto z dobronamernimi prepovedmi in pravili svojega sina raje vzgajam v sodelovanju z resničnostjo. S tem, kar je.

In četrtkova resničnost je bila, da je cel dan deževalo (zaradi česar se mi je zdelo bolje, da ne greva na sprehod – sploh pa ne brez dežnih škornjev, ki počivajo v vrtcu), da sem bila popolnoma brez energije (v nekem trenutku sem bila ob spremljavi svojega gromkega kašlja celo prepričana, da bom tudi sama zbolela) in popolnoma brez domišljije za igro s Svarunom in njegovimi dinozavri že tretjič v istem dnevu. Četrtkova resničnost je bila, da se mi – roko na srce – ni ljubilo početi čisto nič drugega kot udobno poležavati na kavču, pokriti z dekico, brez da kdorkoli karkoli hoče ali rabi od mene.

V razmišljanju, kako bi prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam, mi je šinilo: risanka!

Pred časom sem z interneta pobrala nekaj risank za morebitne deževne dni in zazdelo se mi je, da so čakale na točno ta deževen dan. Navdušenje nad rešitvijo mi zaokroži po telesu, da pomenljivo pogledam sina, ki me že nestrpno vleče na tla k dinozavrom, in slavnostno oznanim, naj se udobno namesti na kavč, saj se bo predvajanje Robin Hooda pravkar začelo. Brez ugovarjanja se privije k meni in se širokih oči zazre v ekran, kjer ljudski glasbenik Alan-a-Dale, ki je bil pravkar obljubil, da bo zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila, že pričenja s svojim hudomušnim napevom.

Rada imam Robin Hooda. To je ena mojih najljubših zgodb, ki se me je še kot Tamarico globoko dotaknila, me jasno nagovorila. In tudi tokratno predvajanje ni šlo mimo brez solz, sploh, ko sem Svarunu skušala prevesti, kako je »Nottinghamski šerif slavljencu zajčku pravkar vzel cekinček, ki je bil rojstnodnevno darilo od njegove uboge družine, rekoč, da Družina, ki skupaj varčuje, skupaj plačuje.« Ali kako je tik zatem »Robin Hood, preoblečen v starega berača, zajčku podaril svoj lok s puščico in zeleno kapo, mami pa mošnjiček zlatnikov in nekaj spodbudnih besed.«

Pri Robin Hoodu me je vedno ganilo to, kako daljnosežna je lahko notranja moč enega človeka (ahem, ali pač lisjaka). Glede na to, da je bil Robin boljši ostrostrelec od celo posebej izurjenih šerifovih gozdnikov, je imel priložnost, da s svojo spretnostjo počne, kar hoče. Najbrž bi se z lahkoto pridružil tedanji kraljevi vojski, ki je egoistično siromašila ljudi, jih ločevala, jih onesposabljala. Toda potem ko je na lastni koži izkusil, kako nepravično deluje monarhija, se je odločil stopiti v bran ljudem. Vzel je stvari v svoje roke in uspešno blažil udarce, ki so jih tisti s pozicij moči, namenjali ubogim. Odločil se je svojo spretnost, svoj dar, uporabiti v najvišje dobro sebe (ker mu je menda tak življenjski slog zelo prijal) – in družbe, v kateri je živel. Odločil se je svoj dar pretvoriti v svoje Delo, v svojo poklicanost.

»Toliko tvegaš, da bi nam pomagal ohraniti vero v boljše čase,« mu je solznih oči v slovo zašepeta mama zajklja, ko je odhajal, »blagoslovljen bodi.« »Oh, želim si le, da bi lahko storil kaj več,« ji odgovori. Ja, Robin Hood se je odločil nuditi svetu edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo: samega sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov. Ob tem, ko je živel svoje poslanstvo, pa je spletel okrog sebe tesno skupnost ljudi, ki so stali ob njem, sodelovali z njim, in ga ne izdali niti za 1000 funtov nagrade, kolikor je izprijeni princ John razpisal zanj.

Skupnost. Koncept, katerega pomenskosti se čedalje bolj čedalje več nas zaveda. Skupnost je rdeča nit tega dopisa. Skupnost žensk na Facebooku in konkretno komentar ene izmed njih na moj prejšnji članek o Delu, je bil namreč povod za pisanje tega članka. In skupnost je moj odgovor na skrb, ki jo je Sabina izrazila (in ki jo gotovo še mnoge izmed nas gojimo).

Sabina je v svojem odgovoru na prejšnji članek izrazila zanimanje za življenje iz svoje poklicanosti, in strah, ki ji je doslej preprečeval, da bi to življenje že živela: strah pred pomanjkanjem denarja. In v trenutku, ko sem prebrala o njenih skrbeh, me je v srcu malce stisnilo, saj se tudi sama še vedno precej redno potapljam mednje.

»Kdo sem pa jaz, da bom govorila o denarju, ali dovoljšni količini le-tega. Če bi kdorkoli imel dostop do stanja na mojem bančnem računu, bi se mi zakrohotal v brk,« slišim zvok, ki pravi, da se je nekaj v meni pričelo krčiti. In zaslišim vse komentarje svojih bližnjih, ki mojo predanost Delu pogosto komentirajo z: »Zakaj sploh še pišeš? Zakaj se končno ne lotiš česa, kar bi ti dejansko prinašalo denar?« In nemudoma za tem, ko bi me strah skorajda pomanjšal, ko bi skorajda zaplavala v ta nepodporen tok misli, zaslišim glas vstajenja.

Moja ženska duša, moja attha, sočutna in ljubeča in iskrena in pristna ženska v meni, mi nežno dvigne glavo, se mi zazre v oči in mi po materinsko šepne: »Imaš glas. Imaš možnost biti slišana. In imaš možnost svetu ponuditi edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo …«

»Saj vem, saj vem. Samo sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov,« dokončam njen stavek in obstanem. Mirna. In začutim, kako se v meni pričenja gnesti drugi zapis na temo dela kot poklicanosti. Ja, tako hitro gre to včasih. In tako kot običajno, ko se nalaganje članka v meni začne, tudi tokrat ne stečem nemudoma k računalniku. Pustim ga, da se lepo marinira, intuicijo pa povabim, naj me vodi. In vodi me, kot običajno, do navdiha: najprej do Robin Hood-a, ki sva si ga s sinom pogledala, zatem pa še do članka na internetu na temo teorije zarote, v kateri sem končno lahko sprevidela rešitev, in ne več problem. Obe strugi, kamor me je intuicija vodila, sta v mojih mislih stekli v dognanje, da ima denar v resnici samo toliko moči, kolikor pozornosti mu namenimo.

Da je denar sveta vladar, mi je oče neštetokrat ponovil tekom odraščanja. In jaz sem se temu vsakič ognjevito uprla: včasih tako, da sem pogledala stran, včasih pa tako, da sem začela denar popolnoma zavračati in se celo nagibati k temu, da bi živela popolnoma brez njega. V boju proti denarju sem vztrajala kar nekaj let. Potem pa sem začela delati ploščice in se s služenjem denarja še nekaj let borila na nasprotni fronti, za denar. Nobena izmed bitk me ni pomirila, kaj šele osrečila. Nobena me ni pri moji rasti in razcvetu podprla, marveč, ravno nasprotno, izpila in iztrošila. In tako sem sprejela odločitev, da se ne bom več borila. Ta odločitev prihaja naravnost iz moje atthe, esence moje ženskosti, in ta odločitev me krepi v zaupanju in ne v skrbi, stresu, strahu. Ne bom se borila proti denarju, ne bom se borila za denar, in, morda najpomembnejše, ne bom se borila niti z denarjem. Dokler je denar moj cilj, moj sovražnik, ali moje orožje, je moje delovanje odvisno od njega. Ko pa preneha biti vse od naštetega, ga lahko končno dojemam ko to, kar v resnici je: energija, ki priteka v moje življenje v zameno za energijo, ki jo dajem v svet. Ne?

Ko gradim to, kar sem, zaradi česar bom lažje nudila svoj unikatni koktejl svetu, potem vrednost priteka k meni nazaj. To zagotovo drži. Je pa res, da včasih malce traja. Traja, ker ni lahko zapustiti sistema verovanja, v katerega smo bile vzgojene in v katerem smo živelea vse svoje življenje; sistema, ki pravi, da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo drug dobi; sistema, ki pravi, da moramo za izobilje krvavi pot potiti. Traja, ker ni lahko začeti o denarju razmišljati na drug način – sploh, če smo obdane z ljudmi, ki še vedno verujejo v boj. Kako se torej predamo svojemu Delu? Kako se naj podamo na pot srca, ki nas kliče in vabi in moleduje in osvaja, nas pa strahovi še držijo v okovih navidezne varnosti? Kako narediti prvi korak?

Moja izkušnja priča o podpori skupnosti. Ljudje nismo rakci samotarji, ampak ribice, ki plavajo v jatah. Potrebujemo drug drugega, da lahko sami sebe izkusimo kot tiste, ki prejemajo in tiste, ki dajejo: podporo, ljubezen, sočutje. Potrebujemo drug drugega, ker smo skupaj močnejši in ker je življenje tako zabavnejše. Potrebujemo drug drugega, da v drugih lažje prepoznamo in pozdravimo sebe. In včasih se potrebujemo tudi zgolj zato, da si malo potožimo, da se malo pohvalimo, da poprosimo za podporo ali pomoč.

Nikdar ne bom pozabila, kako navdušeno in skorajda nejeverno je draga, čudovita, srčna zdravilka Mateja Vavtar vzkliknila, ko se je prvič povezala z menoj: »Si si pa izbrala starša, ki ti bosta vedno stala ob strani!« Ja. Četudi moja starša ne moreta razumeti, zakaj sem tako trmasta s svojim Delom in se raje ne zaposlim kot učiteljica angleščine, mi že vsa ta leta stojita ob strani. Ko potrebujem posojilo, je moj oče tisti, na katerega se obrnem. Ko potrebujem varstvo za Svaruna, je moja mama tista, na katero se obrnem. Živim v zavedanju, da stojita ob meni, in za to sem neskončno hvaležna. Ne sprašujeta, se včasih zmrdujeta, ampak vselej čutim njuno zemeljsko podporo. Zaledje. Poleg njiju sem blagoslovljena z veliko čudovitimi, unikatnimi ljudmi, s katerimi si križam poti in ki jim lahko rečem »prijatelji«. To so ljudje, s katerimi se lahko jočem in smejim, letim in tonem, se izgubljam in se najdem. (Hvala vam, saj veste, kdo ste.)

Ja, moja izkušnja priča o tem, da brez svoje skupnosti ne bi zmogla.

Zmogla? Mar to pomeni, da sem jaz že neka ponosna lastnica zgodbe o uspehu?

No, sami presodite. Če bi verjela v lasten uspeh, tega prispevka morda ne bi pisala iz moje dnevne sobe, ampak iz kombija, ki bi si ga kupila in predelala za prvih 10,000 evrov dobička, in s katerim bi s Svarunom potovala po svetu in ga izkušala. Tako pa to pišem iz stanovanja, v katerem lahko živim zahvaljujoč svojemu očetu, pri čemer sem se bila pravkar naučila razlike med »dobičkom« in »izkupičkom«, ha! Sem mar privilegirana, ker lahko živim v sorazmeroma velikem stanovanju in zanj zavoljo svojih staršev sorazmeroma malo plačujem? Morda res. Sem mar privilegirana, ker je bilo tudi vozilo, edina večja stvar, ki si jo zares lastim, darilo? Najbrž. Sem mar nepoštena, ker sem v preteklosti denar od države rada sprejela, državi pa sama ničesar nisem vrnila? Gotovo. Ampak po drugi strani sem tudi samohranilka, ki brez kakršnekoli pomoči otrokovega očeta, preživljam in vzgajam sina; samohranilka, ki je šele lani spomladi, ko je šel otrok prvič v vrtec, dobila končno nekaj časa, da začne eksperimentirati s svojim Delom.

To je moja situacija. In vsaka ima svojo situacijo. Svoje izhodišče, svoj pristan. Svoje okolje, svojo podporo. Vsaka ima svojo pot. Niti dve izmed nas nimata enakih poti, kako naj torej obstaja ena formula za pot Dela? Formula je že. Unikatna, kot smo unikatne me. In vsaka ima svojo, zakopano globoko, najgloblje v sebi. To življenje sem si sama izbrala. In moje življenje je tisto, za katerim stojim dan in noč. Obožujem ga. Obožujem, kako me podpre s tistim, kar rabim, vedno, ko prisluhnem svoji resnici. In s časovnim zamikom obožujem tudi, kako me podpre s tistim, česar nisem hotela, vedno, ko izgubim kompas.

To je celotna slika, vam v uvid. Jaz zase mislim, da nisem še »tam«, sem pa nedvomno naredila prvih nekaj korakov v življenje, podprto s svojim Delom. Sedaj sem se ustavila, da zadiham, da pogledam nazaj in naprej in da določim, kako bom prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam.

Ne me narobe razumeti, tega ne pišem z grenkobo v glasu. Moj glas je poln spoznanj. Spoznanj o prepričanjih, v katerih sem doslej rada obtičala, prepričanjih, ki mi niso dovolila iti naprej. In venomer ko pišem, se moj glas spremeni v vihar, ki poruši zidove omejujočih prepričanj. Tako kot sedaj. Veste, ni naključje, da o Delu pišem ravno sedaj. Ravno sedaj se je namreč zgodilo, da čutim, kako prihaja nova zora in že štejem njene blagoslove. Ravno sedaj o tem pišem, ker čutim, da sem spet pretočna.

In veste, ravno sedaj čutim, da v mojem srcu divja vihar, ki ruši zidove starih, domačih, a nepodpornih prepričanj … in transformira obsedenost z denarjem za užitek v tem, kar je in v tem, kar sem.

snowwhite

Kaj boste? Problem ali rešitev?

Včeraj sva šla na družinsko kosilo. Na ta jasen, topel, sončen aprilski dan, ko smo se vsi polikani zbirali pred kraško gostilno, se Svarun ozre navzgor in zakliče: “Mami, kaj so to?”

Videl je kemtrejle. In njegova opazka ni bila vprašanje – hotel je le potrditev, da je tisto, kar vidi na nebu, res. Pred kratkim sva se pogovarjala o kemtrejlih … in, jasno, tudi o tem, kaj lahko vsak izmed nas naredi, da se jih ubrani.

Pa se oglasi simpatičen mož moje druge sestrične, in pokomentira: “Kemtrejli, a? Teorija zarote?”

Pa se oglasi žena od noninega brata: “Ma mislite, da je to res tisto, kar pravijo, da je? Jaz jih gledam vsako jutro in govorim Mjrotu, ma me ne posluša …”

Ker vem, da pričakujejo moj odziv, se zleknem vase in pustim, da pride brez posredovanja uma ven, kar je v meni: “Ah, ja, teorija zarote. Kar je, je. In če je to teorija zarote, kot tudi jaz čutim, da je … potem prav. Ne bi pa dolgovezila okrog tega. Mene bolj zanimajo rešitve, kot pa problemi.”

Dobim prikimavanje od sogovorcev in dobim prikimavanje svoje notranjosti. Moj odgovor preseneti tudi mene: že pol leta, odkar sem zaključila odnos sprejšnjim partnerjem, se nisem z nikomer o tem pogovarjala. In v teh mesecih so se informacije o teoriji zarote v meni umedile v željo po kreiranju boljšega življenja zase in za vse okrog mene.

Razlog, zakaj ljudje ne vstanemo v svoj najvišji izraz, leži po mojem v tem, da iščemo težave vsaki rešitvi. Da skrbimo, se bojimo, se oviramo, si mečemo polena pod noge, se držimo nazaj pred vsem, kar bi lahko odraz božanskosti znotraj nas ustvaril. Hočemo probleme? Vedno jih bo dovolj. Obljubim. Prisežem. In pripenjam vam link, v katerem z lahkoto najdemo največji problem, ki smo ga kdajkoli v življenju imeli: da nekdo drug z ustrahovanjem na nekem subtilnem nivoju kontrolira naše življenje, brez da se tega sploh zavedam. Strašljivo?

Res hočemo probleme? Tudi, če vemo, da obstaja kraj v nas samih, kjer problemom rečemo preprosto – “izzivi”? Ti niso tu, da me ustavijo in pomanjšajo, ampak da mi pokažejo, da je ČISTO VSE, na kar (in kogar) v življenju naletim, darilo. Ja, obstaja del mene, ki se zaveda, da je vsak moj izziv v resnici moje darilo. To darilo je ZRCALCE. Vanj se zazrem, da se zavem, kaj vse je v meni v tem trenutku; ob tem me spreleti, to me okrepi, mi posadi hvaležnost v srce, nasmeh pa na obraz in me navda z igrivostjo, ko stopam po poti življenja in z lahkotnostjo, ko se spomnim, da se ob vsakem izzivu v mojem žepu znajde zrcalce.

Hm, kaj pa problemi? No, ja. Problemi ne bodo preživeli brez nas, naša skrb je njihova hrana. Jaz se ne bi ukvarjala s problemi, ampak s sabo. S svojim dojemanjem vsega, kar prihaja in vsega, kar je. To je tisto, kar lahko v trenutku spremenim – če si tega želim.

Hm, kaj pa spodaj pripeti link? Lahko ga preberete, lahko pa tudi ne. Sam link ni ustrahovalen, nudi pa informacije, za katere nekateri izmed nas včasih mislimo, da jih moramo imeti. Mene je k branju vodila intuicija; nisem vedela zakaj, malo pa sem se ji tudi upirala, ker še pomnim, v kakšnem čustvenem stanju so me te informacije običajno puščale. Ampak bila je vztrajna, zato sem ji sledila. In temu sem sedaj hvaležna, ker mi je nanudila navdih, ki sem ga bila potrebovala za pisanje tega članka, kot tudi nadaljevanja članka o DELU, ki sem se ga namenila danes napisati.

Informacije, ki so še šest mesecev tega imele moč, da me pahnejo v brezno brezupa, so mi danes služile. Ja, takšno darilo je lahko izziv, ki ga ne označimo za problem. Pri tem nam pomaga zvesto zrcalce v žepu, seveda.

Zatorej, če preberete članek v povezavi, ne pozabite na zvesto zrcalce v vašem žepu. Ali še bolje: položite kar roko nanj, medtem ko berete. Saj veste, ker zavedanje sledi dotiku.

30723892_10156012509867819_4245955809277640704_n

https://wakeup-world.com/2016/05/13/a-brief-history-of-the-rockefellerrothschild-empire/