Lužice, jezica, obred prehoda

maidenmothercrone

Zadnjih nekaj dni sem se veliko jezila.

Znova sem namreč podoživljala tisti znani občutek, ki me je – preden sem se prejšnji mesec dokončno (in vendarle lahkotno) odločila, da ga spustim – spremljal zadnjih šest let mojega življenja. Ta občutek je eden tistih, ki se nadte priplazijo od zadaj, te zgrabijo za vrat in ti na uho šepečejo, da ne boš nikoli povsem finančno neodvisna, da ne boš nikoli splezala na zeleno vejo in tam ostala, in kratko malo – da ne boš nikoli imela ravno toliko denarja, da ti o njem ne bi bilo treba skrbeti štiriindvajset ur na dan, sedem dni na teden. Ga poznate tudi ve?

Odkar sem skorajda sedem let tega odrinila v Indijo in za potovanje zapravila vse svoje Zoisove prihranke, živim iz roke v usta. Dobesedno. Brez redne zaposlitve sem pred in po Svarunovem rojstvu »kelnarila«, dajala inštrukcije iz angleščine in se nato pred kakimi štirimi leti lotila ustvarjanja al-Iksirjevih dobrot: najprej sem se nekaj časa spogledovala z naravno kozmetiko, potem pa sem se popolnoma predala ustvarjanju zdravih, ekoloških, veganskih energijskih dobrot ter si tako nakapljala nekaj živeža v roke. Kar nekaj intervalov je bilo, ko sem sprejemala tudi socialno denarno pomoč, ki pa sem se ji že (večkrat vmes in nazadnje) lanskega oktobra dokončno odpovedala.

Moram reči, zadnja leta so bila kar pustolovščina. (Življenja nas, mam samohranilk, pač niso nikoli dolgočasna, kaj?) Pustolovščina, za katero sem sedaj neizmerno hvaležna, saj me je naučila umetnosti preživetja z bore malo denarja in umetnosti prioritiziranja stvari. Teh zadnjih nekaj let je pričaralo največ dragocenih trenutkov v mojem življenju – četudi sem jih preživela pod bolj ali manj konstantnim finančnim stresom. Ne, nikoli se nisem zares bala za najino preživetje; tudi če bi meni kje na poti spodrsnilo, sem se venomer zavedala brezpogojnega zaledja svojih staršev, ki ne bi niti v sanjah dovolila, da s Svarunom živiva v pomanjkanju. A četudi se nisem nikoli zares bala za preživetje, me je vseskozi dušil stres zavedanja, da si od življenja želim mnogo, mnogo več kot le preživetje; želim si potovati s svojim sinom, želim si, da ta izkuša in spoznava svet iz prve roke, želim si, da bi se skupaj učila preko najinih individualnih, svojevrstnih izkušenj življenja in želim si izobilja, za katerega mi ne bi bilo potrebno garati do onemoglosti in zamuditi večidel Svarunovega odraščanja. Želim si. In to sem si vedno tudi želela – a kaj, ko sem svojim sanjam v brk vse prepogosto zamahnila z levico, da pristanek na realna tla ne bi bil tako trden in boleč. Ja, želela sem si. To že. Nisem pa vedela, da mi vse, česar si želim, tudi pripada. Nisem vedela, ker svoje moči nisem držala v svojih rokah – ali pač v svoji denarnici. Nisem vedela, ker sem svojo moč nevede, nehote teptala, misleč, da sem pač obsojena na življenje nekoga, ki večno potrebuje pomoč ali (bog-ne-daj) miloščino drugih.

Včerajšnja anekdota z mačko pa mi je prinesla drugačno zavedanje.

Najina Rada je nadvse srčkana siva tigrasta muca, ki se iz mladička ravnokar medi v mladenko. In ravno ta muca, ki se iz mladička medi v mladenko, je meni pomagala, da se iz mladenke, iz deklice dokončno umedim v žensko, v mater.

Kako?

S svojimi lužicami povsod po najinem stanovanju.

Naj pojasnim.

Dober teden dni nazaj sem presenečena ugotovila, da najina Rada ne lula več samo v svoje elegantno, modro in belo kotno mačje stranišče, marveč povsod, kamor pač pristane. Jezna? Ah, kje. Nisem bila jezna. Bila sem besna! In nekajkrat mi je zaradi po mačjem urinu dišečega sicer sveže, od burje osušenega perila, ki je čakalo na zlaganje, počil film, da sem »spustila vse svoje kokoši« in na tempo vseh pikrih, sočnih kletvic, ki jih sicer običajno sploh ne uporabljam (se jih pa še spomnim iz ranih dni) razjarjeno norela po stanovanju. Seveda sem vedela, da je moja jeza nekonstruktivna, saj sem se po izbruhu venomer počutila izpito in krivo, a v tistih tektonskih trenutkih mi še mar ni bilo; spustila sem se v eno tistih žrtev, ki sem jih v otroštvu preko opazovanja odraslih dobro naštudirala in si v nedogled mantrala: »Kaj je meni treba te mačke, ki ščije vsepovsod! Nikjer nisem podpisala, da se bom vsakodnevno ukvarjala z mačjim scanjem! Kje pa imam čas še za to! Tega se ne grem, pa pika! Konec!«

Tako sem (zelo neuspešno) opravičevala svoja dejanja, nisem jih pa tudi oprala – prala sem pa vse tkanine, ki so jih krasili čudni krogci, ki niso bili vezenine. Vsak večer sem si skrušeno priznala, da mi smrad že kisa možgane in jemlje življenjsko energijo. Vsak večer sem bila pripravljena odnehati, toda vsako jutranje sonce mi je prineslo novo upanje, nove sanje o življenju brez rumenih, specifično (niti najmanj) dišečih madežev, ki bi (niti najmanj) krasili horizontalno ležeče tkanine povsod po našem domu.

Potem pa je prišlo včerajšnje jutro. To ni prineslo novega upanja, marveč piko na i. Po počasni, slastni, menstrualni jogi sem se namenila usesti na tisti dobri stari pleteni tabure na balkonu (do katerega gojim prav posebno naklonjenost) in malo obsedeti v tišini. Saj veste, se malo napiti vzhajajočega sonca. Ko sem stopila na balkon, me je tamkaj sicer resda pričakal moj tabure – na tabureju pa me je pričakala čisto nova, še sveža Radina lužica. Tedaj sem zagledala vse zvezde. Zvrtelo se mi je. Iz nosa sem kot najbolj razjarjen bik ob pogledu na strastno rdečo rutico zapihala, zaškrtala z zobmi in se zakadila proti našem strastno rdečem kavču v kotu dnevne sobe, za katerega je tik pred menoj skočila mačka.

Najraje bi bila zarjovela, globoko v sebi sem namreč besnela. A namesto tega sem se nazadnje sesedla vase. Nemočno. In postala. Nemočno. In se odločila, da je to – to. Nemočno. Ker niti slučajno ne nameravam svoje dobre volje investirati v scanje proti vetru (ali pač v kakršnokoli scanje, ko smo že pri tem). Šla sem torej na računalnik in si prebrala članek o določenih boleznih, ki jih mačke svojim lastnikom skušajo izpostaviti tako, da ščijejo vsevprek; in o tem, da mačke tega, kakopak, ne počnejo nalašč.

»Pa ja,« sem zavila z očmi. Seveda bi rada verjela, da Rada ne spušča lužic nalašč, ampak te prigode so tako dodelano pritiskale na tiste najbolj rdeče in najbolj zloglasne gumbke v meni, da tega enostavno nisem bila sposobna storiti. Namesto tega sem pričela mačko pakirati, misleč da jo bom preprosto odselila k mojim staršem. »Oni imajo hišo, okrog hiše pa veliko zelenih površin, kjer bo lahko markirala po mili volji, tudi cel ljubi dan, če se ji zahoče. Seveda ji bova hrano še vedno kupovala midva, a v mačjem urinu ne bova več živela. Howk, govorila sem!« sem si momljala in kovala svoje načrte. Seveda mi je bilo žal ob pomisli, da Radica ne bo več živela z nama – da o Svarunu niti ne govorim. Seveda mi je bilo žal – ampak bolj kot žalost, me je nazaj vlekla vest, ki mi je poočitala: »A kar tako boš dvignila roke? Ko postane preveč, pa naj drugi rešujejo tvoje zagate, kaj?«

Mačko sva vseeno spakirala in jo le s težavo spravila v škatlo za transport, pripravljena, da jo odpeljeva v novi dom. A zaradi kljuvajoče vesti, ki mi je govorila o nedoraslosti in nezrelosti, sva še pred Nasircem, kjer živijo moji starši, zavila k veterinarju; pod pretvezo, da naju zanima spol. Prejšnjega dne mi je namreč prišlo na ušesa, da je naša Rada menda v bistvu Rado, zato sva se odločila preveriti. Potem ko je postaven, čeden veterinar odločno ovrgel sum, da je naša muca v resnici muc, pa sem skrušeno bleknila: »Ta mačka ščije vsepovsod.« Nemočno.

In potem je poskrbel za vse. Jo uspaval, da se nama je do konca zasmilila, ko je skušala s svojimi prednjimi tačkami premakniti celotno telo dol z mrzle kovinske bolnišnične postelje. Ji vzel urin. Ga preučil. Ovo, ono. In ugotovil, da ima Rada v resnici kamne na mehurju. Menda so nekatere muce bolj občutljive na prehrano in lahko kaj kmalu zbolijo zaradi previsokega deleža rastlinskih sestavin briketov. Kakor se je izkazalo, je Rada prav zares ena teh muc, ki se morajo doživljenjsko držati stroge diete, ki bi naj uravnavala pH njenega urina in s tem preprečevala vnetje mehurja in boleče, pogosto uriniranje.

Bum! Hja. Sedaj, ko razumem, mi je lažje.

Nekaj dni tega sem v knjigi Pot odraščanja malega drevesca, ki jo priporočam vsem staršem, nonotom, nonam in skrbnikom, ki na tak ali drugačen način, posredno ali neposredno, pripomorejo k vzgoji kakega otroka, prebrala, da ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Tedaj sem se zgolj namuznila, saj sem bila glede trditve še neopredeljena, toda omenjena izkušnja je na čudovit način spregovorila v prid resničnosti omenjenih besed. Ljubimo lahko samo tisto, kar razumemo. Razumemo pa ne samo umsko, razumsko. Razumemo tudi s srcem, in sicer tako, da sočustvujemo. Ko sem izvedela, da ima Rada kamne na mehurju, sem razumela; in šele sedaj, ko razumem, lahko dajem ljubezen v obliki sočutja in razumevanja.

In kaj se je zgodilo potem?

In kako lahko ta moja sveža, niti-najmanj dišeča anekdota sploh ovrže tezo, da sem nekdo, ki konstantno potrebuje pomoč drugih?

No. Mladenka Tamara je razjarjeno spakirala mačko in jo bila popolnoma pripravljena odpeljati stran. Dvigniti roke, si roke umiti, si jih v resnici dezinficirati z oljno mešanico On Guard, kljuvajoči vesti pokazati jezik in se naglo obrniti stran. Nemočno. Neka nova Tamara, ženska in mama, ki ni več nebogljeno pišče, potrebno pomoči, marveč nekdo, ki zna pognati korenine in se zanesti nase in na svojo moč, pa je postala in jo zavila k veterinarju. Si napasla oči … hočem reči, prevzela odgovornost za svojega hišnega ljubljenčka, sredi oktobra (ki je zaradi tehničnega pregleda in vseh teh avto kolobocij največji finančni zalogaj v letu) plačala pregled in poseg, kupila nove, prilagojene brikete in konzervo, ki bodo naši Bradi (kot jo ljubkovalno kličeva) pomagali ozdraveti in ponovno vzpostaviti zdrav pH urina – ter mačko odpeljala nazaj domov. V najin ljubi dom.

Morda se vam vse to zdi zelo samoumevno, toda meni se ni. Odraščala sem namreč v vedenju, da bo za vse poskrbljeno. To vedenje mi je tekom let nudilo varnosti in zavetja, hkrati pa mi je dajalo potuho na področjih, na katerih sem venomer mislila, da mi pač ne gredo; finance, birokracija. Ne vem še čisto zagotovo, od kod mi ideja, da mi ti dve področji ne gresta, in roko na srce se niti ne ukvarjam z izvorom teh zmotnih prepričanj. Tisto, na kar se osredotočam, je vzpostavljanje novega odnosa z denarjem in s papirji, kot ga v življenju še nisem imela. Tisto, na kar se osredotočam, je prevzemanje odgovornosti za svoje življenje na teh dveh področjih, na katerih sem bila doslej pogojno prirojeno hendikepirana. Prevzemanje odgovornosti za svoje življenje morda zveni malce rigidno in zastrašujoče, toda v resnici ne pomeni čisto nič drugega, kot ponovno vzeti svojo moč v svoje roke. To ne pomeni, da pomoči nikoli več ne potrebujemo. Ne. To pomeni, da znamo ločiti, kdaj pomoč zares potrebujemo (in tedaj zanjo brezsramno, iskreno poprosimo) in kdaj izigravamo svojo krhkost, svojo nemoč, svojo nebogljeno žrtev – tako kot arhetip mladenke počne vedno, ko se ji z nečim »ne da več ukvarjati«.

Ob včerajšnjem obisku veterinarja sem dovolila, da tista mladenka v meni, ki preko pomilovanja išče sočutje, ki preko tarnanja išče pomoč, ki preko vseh svojih zmožnosti išče manipulacijo – dokončno umre. Ker mi je dovolj nemoči.

In tako je bil včerajšnji obisk veterinarja z najino Rado moj obred prehoda, ob katerem sem še korak odločneje stopila proti ženski in materi v meni. Ker hočem še mehkobe in ker hočem več zavedanja, ki mi dajeta moč. In ker sem popolnoma pripravljena sprejeti odgovornost za svoje življenje; za vse svoje življenje; za čisto vse, kar se v njem dogaja.

“Hm, se dogaja?”

O, ne, ne, ne. Jaz sem tista, ki dogaja.

You're beautiful!(2)

 

Advertisements

Polarnost

(odlomek iz prihajajoče knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

polarity1

Moškost in ženskost.

Moška energija in ženska energija.

Moška esenca in ženska esenca.

Moška statičnost, ženska spremenljivost.

Moška trdnost, ženska mehkoba.

Moška odločnost, ženska kaotičnost.

Veste, včasih se mi zazdi, da me pisanje, predvsem pa razmišljane in premlevanje o tej knjigi, o mojem prvem pisnem otročičku, preveč peha v moško energijo. Da postajam preveč po moško izključujoča, ko pravim, da je neko početje ali lastnost izrazito moško, kakšno drugo pa izrazito žensko. Da postajam preveč obremenjena z ločevanjem črnega od belega in premalo zavestna svoje ženske esence, ki priča o zaobjemanju, o vključevanju, o združevanju.

No, glede tistega »preveč« nisem povsem prepričana, je pa vsekakor res, da sam proces udejanjanja te knjige, torej prevajanja mojih plavajočih misli, občutkov in čustev v neko smiselno zaporedje besed, aktivira moško esenco znotraj mene. Moška energija je namreč prisotna venomer, ko fizično nekaj počnemo – in tukaj vam zares priporočam vdih – medtem ko o načinu, na katerega to počnemo, odloča ženska energija.

Ja, tako je. V današnjem svetu seveda ne moremo mimo tega, da nekaj ne bi počele (in, roko na srce, katera bi si sploh želela življenja brez delovanja, kaj?), toda če ob vsem delovanju ne želimo pozabiti na našo ženskost, poskrbimo, da same o odločamo o načinu, na katerega karkoli počnemo. Namesto naglice si zato izberimo preudarnost. Namesto več opravkov, si danes na svoje pleča naložimo manj in bodimo ob njih bolj prisotne, bolj radostne. Namesto tistega zloglasnega seznama, ki nam sporoča vse, kar moramo storiti, si danes zraven njega pripišimo tistega, ki nas bo opominjal na to, kako to storiti. To je tisto zaobjemanje, vključevanje, združevanje, o katerem sem prej govorila. Kako lepo je vedeti, da ni nič ni ločeno od ničesar drugega, kajne? Da je vse samo – v začetku morda res žongliranje, kasneje pa – ples dualnosti, znotraj katere živimo. Da ni početja brez načina, kako to počnemo. In da ni moške esence brez ženske esence. Nikjer. Niti znotraj nas nasmih. Prav zares.

Tantra uči, da smo fizične ženske v resnici pol moškega, fizični moški pa so potemtakem pol ženske. V vsakomur izmed nas bivata ta dva nasprotna in enakovredna pola. Nasprotna, ker se njune kvalitete in vrline dopolnjujejo. Enakovredna, ker ene niso boljše ali slabše od drugih, ampak zgolj in predvsem – drugačne. Ko spoznamo in sprejmemo oba naša obraza, lahko zaživimo v ekstazi, ki nas preplavi, ko se ženska in moški znotraj nas zlijeta v en tok, v eno strugo, v eno reko. Ta ekstaza je sok našega bivanja, ta ekstaza pomeni biti najden. Biti osvobojen vsega, kar mislimo, da smo, ali vsega, kar mislimo, da moramo biti. Dovoliti si svobodno izražati, dovoliti si svobodno živeti ta ples dveh nasprotnih kvalitet, pa je tisto, k čemer stremimo.

Ja, v vseh nas se prepletata notranji moški in ženska. In to je zdravo in neskončno podporno. Kar pa ni zdravo ali podporno, pa je to, da vsi, tako moški, kot tudi ženske, večinoma živimo in delujemo iz svojega notranjega moškega. Ženske bi naj znotraj ženske esence preživele vsaj 70% svojega časa, pri čemer bi naj moški v moški energiji preživeli prav toliko časa. To seveda nikakor ne more biti univerzalna formula, saj smo si ženske med seboj zelo različne, pri čemer je darilo, da lahko vsaka zase ugotovi, koliko katere energije je zanjo najboljše. Dejstvo pa je, da kot družba rabimo več ženske energije, in za dvig le-te smo odgovorni prav vsi. Ko gremo v akcijo, ko gremo v svet, da realiziramo stvari in postavimo nove paradigme, se še naprej poslužujmo moške, navzven usmerjene energije delovanja, ker je ta njena strast čudovito ognjena. Za kompenzacijo in harmonizacijo tega moškega principa, pa prav tako redno kakor delujemo navzven, delujmo tudi navznoter: negujmo svojo notranjo žensko z lepoto, z mehkobo, s počitkom, s sproščanjem, z užitkom. S praznovanjem, ki okrona naše delovanje. S praznovanjem, ki nam omogoča, da si za svoj vložek čestitamo in s tem svojo notranjo kupico napolnimo radosti.

You're beautiful!(1)

Epilog

Želja po pisanju je v meni bivala dolgo preden sem zares začela tale sveti spletni prostor polniti z drobci moje življenjske izkušnje. Mislim, da mi jo je v zavedanju prvič prebudila mama, ko mi je nekje desetletni mimogrede predstavila Balaševićevo in zaupala, da si je v življenju vedno želela samo brati in pisati – pa je šla namesto tega študirat ekonomijo, kjer so bile razpisane štipendije. Mama mi je predala ljubezen do lepe pisane besede, ki ima vedno večjo moč, da mi nenapovedano ustavi dih in ujame trenutke iz mojega polnega, pisanega dne, ki jih posveti v preprosti hvaležnosti in ugodju. Ampak razen tega, da sem nekoč pri kakih štirinajstih za neki natečaj napisala izrecno poganski esej o Suši, v katerem se spomnim, da sem čarala s kamni, klečala na tleh in klicala dež, in bila zanj odlikovana, se v svet pisanja sama nisem pretirano vključevala. Seveda, bilo je nekaj poskusov namenskega zlaganja besed, utrinkov iz zunanjega sveta, toda vsi so zaradi mojega razočaranja in skritega prepričanja, da pač nimam tega daru, prej ali slej pristali v plamenu noninega šp’rgerta, po slovensko šporheta.

Potem pa sem se deset let kasneje nesmrtno zaljubila v filozofa z iskrico v očeh in pristno naklonjenostjo sočnosti besed, ki je slednjo po letih in letih spet prebudil v meni. To je bilo nemudoma po tem, ko sem diplomirala, in tik pred tem, ko sem jo mahnila v Indijo, in to je bil čas, ki sem ga namenjala temu, da malce doložim k že tako zajetnemu kupčku, namenjenemu za potovanje. V valovih tiste ljubezni me je navdih preplavljal vse do konic prstov in prvič v življenju sem zares čutila potrebo, nič več željo, po pisanju. Besede, lepo zložene v rimajoče se misli, so kar bruhale iz mene kjerkoli, kadarkoli, in nikoli ne bom pozabila, kako sem se v gostilni, kjer sem delala kot natakarica, skupaj s svojim plazom besed skrivala za kamin in na servietke v naglici, preden mi uidejo, čečkala ode svoji ljubezni. Od tedaj me želja, potreba po pisanju, ni več zapustila. Še več, ne samo, da potreba ostaja tukaj, prerasla je v odgovornost, ki jo čutim do sveta, h kateremu imam pridati svoj delček. Tudi odgovornost je v meni prebudil taisti fant, ko mi je leta kasneje nekoč bežno navrgel, ali sem kdaj pomislila, da bi začela pisati, “tako, zares”, češ da znam besede tako zložiti skupaj, da bralca slastno pobožajo.

Da znam?

No. Hvala.

A res?

Okej. Ampak to v resnici ni tisto, h čemer stremim, veš, To, da bi postala mojstrica v zlaganju besed in žela pohvale in nagrade me sploh ne zanima. Ne. Pisanje je samo sebi namen. Pisanje je moja oblika zdravljenja in presejanja in celjenja, v kateri želim kar se da točno zaobjeti občutke in čustva svoje izkušnje, za katere vem, da niso samo moje, ampak preprosto in pristno – človeške.

Veste, nekaj vam moram priznati. Navkljub vsej naklonjenosti besedam, ki jo čutim od nekdaj, si v resnici nikoli v življenju nisem želela postati pisateljica. Ah, kje. Vedno sem govorila, da bom igralka (druga izbira) ali pevka, poetinja, kantavtorka, pri čemer je bila glasba vedno – in ostaja – moja prva ljubezen. Razlog, da sem izbirala same takšne, v zgodbe zavite poklice, tiči v tem, da sem se vedno želela dotikati ljudi; zares dotikati. Želela sem, da se jih zgodba, pa pesem in glas, na tak način dotaknejo, da bi ob tem pozabili na svoj vsakdan in dovolili svoji duši, da se jim zglasi. V obliki smeha, v obliki solz, v obliki napetosti in jeze in strahu in presenečenja in užitka in blaženosti. V vseh možnih oblikah. Kajti znotraj naše človeške duše so zajete vse možne izrazne oblike.

Tisto, kar vidijo in kar slišijo in čustva, ki jih ob tem spreletevajo, so v resnici le odsev nas samih. Moja draga Nika vedno pravi: “If it bites you, it’s in your own clothes.” In res je tako. Vsemu, kar nas grize, posodimo lastne zobe, pri čemer drugi to prebudijo v nas. In skupaj tako soustvarjamo, najprej sebe in potem še svet, v katerem si želimo živeti.

V nedeljo sem tu gori objavila razmišljanje o lastni vrednosti in denarju, ki se v meni medi od lanske jeseni in dere globoko, globoko, vedno globlje. Ja, še vedno dere. Ne, še vedno nimam vseh odgovorov. Ja, dovolila sem si biti ranljiva in pisati o nečem, za kar še nimam odgovorov. Dovolila sem si spraševati se in si priznati vse, kar tli, kar se v meni kadi. Dovolila sem si objaviti zgodbo brez zaključka, brez epiloga, vedoč, da epilog že še pride. Ker epilog vedno pride. In epilog je čisto zares prišel – popolnoma drugače, kot sicer. Poslala mi ga je prijateljica Maja, lepa, čutna, mojstrica besed, ki redno prebira moje zapise in tako soustvarja svojo resničnost z menoj. Njen epilog moje zgodbe me je spravil na kolena in mi pokazal ogledalo, v katerem sem videla, kako iz pepela vstaja nekaj novega.

Danes ga delim z vami. Ker je to vrhunec soustvarjanja. Ja, saj je res, da vsi vedno sami pridemo do svojih odgovorov. Ampak včasih pomaga uzreti skelečo svetlobo v tujem človeku, ki je naše ogledalo, se strinjate?

Majin epilog k mojemu zapisu Rakov čas žgečka mojo luno:

“Daj, spusti, mogoče kar zaduši, kot pravijo za plevel, tisto malo možgansko grizeče bitje, in dovoli, da je zate poskrbljeno tako kot si ljubeče ustvarjeno namenjena.

Epilog: Dovolim si, da me zaobjame živo prisotna ljubezen in ne dovolim, da trmasta Tamara Deluje proti moji poti. Naredila je odločilen korak, potreben korak, korak zavestne ženske izmaličenega patriarhalnega sistema, vendar si ta Tamara zasluži pravljično ljubezen in lahkotno hodi v to smer.”

wildwoman1

Moč ranljivosti

Nedolgo nazaj me je draga prijateljica, s katero skupaj rasteva že leta in leta, vprašala, kako to, da delim tako osebne stvari na svojem blogu. Ker se zavedam, da je vprašanje aktualno, sem se v iskanju pravih besed odločila pobarati svojo dušo, svojo attho. Ne, ne zato, ker moje celotno bitje ne bi vedelo, da je pisanje moja pot domov, ampak zato, ker čutim, da se je vredno redno vračati k vprašanjem, ki terjajo našo ranljivost v vsej njeni veličini.

Pa sem zamižala in vprašala: »Res, kako je možno, da tako iskreno in brezkompromisno vztrajno delim o barvah in odtenkih svoje notranje pokrajine?«

Delim, ker je moje za delit.

Delim, kar je moje za delit.

Delim, ker sem sprejela nalogo, ki mi je bila ponujena.

Lani poleti mi je bilo po prvem Sarinem seminarju, ki mi je dodobra odprl oči (ali pač ušesa – na njem smo se namreč urile v jasnoslišanju), podarjeno zavedanje: prvič, da smo vse ženske iz zahodnih družb prej ali slej na isti poti do same sebe in, drugič, kako nas lahko zgodbe sožensk na naši lastni poti podprejo.

Odkar pomnim me zanimajo zgodbe ljudi. Dejstvo, da sem večino svojega življenja preživela v notranjih pokrajinah in se za okolico menila ravno toliko, da mi ni spodnesla tal pod nogami, me je pustilo žejno in lačno – radovedno, kako drugi ljudje razmišljajo, delujejo, prioritizirajo, postavljajo meje, ljubijo, živijo, predvsem pa kako čutijo. Oči se mi zasvetijo, ko nekdo z menoj deli kakšno svojo drobtinico, posebej pa se naslajam, če sem deležna utrinka iz življenja starejših ljudi. Moja nona Nada, na primer, ima v sebi zakladnico zgodb, in kot prizemljena devica jih vestno pove na način, da meni, zasanjani ribici, široko odprejo okna in vrata in še kakšen skrivni vhod v podzemne temnice, tako različna sta najina načina razmišljanja. Moram priznati, da v romanih nisem nikoli prav uživala, toda zgodbe resničnih ljudi iz resničnega življenja? Mmm, teh bi pa še in še. Še več življenja, še več čutenja. Čim več čutenja, kajti čutenje je tisto, na podlagi katerega iz trenutka v trenutek spoznavamo, ali bolje, prepoznavamo sami sebe. Resnično blagoslovljeno se počutim, ko nekdo z menoj podeli svoje čutenje, saj se tako oba počutiva manj osamljena v svojem doživljanju. Spoznavanje notranjih pokrajin se v patriarhalni družbi na žalost pač ni kvalificiralo za šolski kurikulum, zato smo v pomanjkanju orodij raziskovanju vsi prepuščeni bolj ali manj samim sebi, kar utegne postati precej osamljeno. In zato si sama pri sebi venomer, ko nekdo z menoj podeli delček svojih čustev, rečem: »Uh, to je to. To je dobro. To je tisto, kar zares šteje v življenju. To je tisto, o čemer bi morali več govoriti.«

Zahvaljujoč svoji impulzivni naravi danes jaz s svetom delim svojo zgodbo, ki se piše vsak dan sproti. Svoje zgodbe nisem začela deliti, ker bi mislila, da je bolj izjemna od zgodb ostalih žensk. Nasprotno, pisati sem začela ravno zato, ker sem se pričela zavedati, da moje čutenje ni nič bolj ali manj od čutenj ostalih, ampak da je pravzaprav bolj ali manj podobno izkušnjam ostalih. In ker sem se jaz do izpred kakih dveh let počutila sila osamljeno v svojem čustvovanju, sem pomislila, da se nemara še katera izmed sožensk tako počuti v zvezi s svojim čustvovanjem: osamljeno, preobremenjeno, ranjeno, napačno, preveč občutljivo, opravilno nesposobno. In resnično nisem nobeni priželela, da bi še naprej verjela kulturi, ki nas prepričuje, da so čustva »nebodigatreba« in da je razum edini zanesljivi del naše človeškosti. Ko sem videla, da je čudoviti aranžma poskrbel za prostor in čas, sem se jaz odločila, da naposled spregovorim o tem, kar je moje za povedati.

Ko sem začenjala s širšim krogom ljudi deliti svoje zapise, tudi sama nisem vedela, da bom vse te tako zelo osebne stvari tako do potankosti pomolila svetu na dlan. Vem, saj vem. Poznam dilemo, ki vam morebiti dviguje obrvi ob nejevernem prebiranju mojih izlivov: »Ali si ne želiš intimnih stvari obdržati samo zase? Ali ni bolj sveto in posebno, če je nekaj samo tvoje?«

Hm. Meni molk o stvareh, ki mi osmišljajo življenje, ni bolj svet ali poseben kot deljenje, kajti jaz svetost merim s tem, ali lahko moje besede, ki stojijo za mojimi izkušnjami, katerikoli izmed vas pomagajo, da se v svojem lastnem čustvovanju počutite manj same. Saj veste, sharing is caring.

Ena stvar drži kot pribito: patriarhalni družbi, v kateri živimo zadnjih nekaj tisoč let, je že skorajda uspelo kolektivno ženskost prepričati v to, da je slaba, nerazumljiva, nerazumevajoča in komplicirana, ker je tako fluidna, kreativna in večslojna. V današnji družbi vlada miselnost, da moramo s trdo pestjo razuma nadzorovati svojo čustveno plat, ki je tu boljkone v napoto, saj načenja našo odločnost in spodbija našo disciplino, za katero smo tako garali. V resnici gre tukaj predvsem za kolektivni strah pred neznanim. Strah pred pobesnelim psom – ki je bil leta zanemarjan, leta neviden, neslišan in neljubljen – ki ga hitimo zapirati v železno kletko, preden se zakadi v nas in nas raztrže na pol. Ja, čustva imajo veliko moč. Ja, čustva nas lahko raztržejo na pol, ampak samo zato, da v razpoke lahko posije sonce, pravi moj ljubljenec Rumi. In čustva so neznanka samo zato, ker se zadnjih nekaj tisoč let ni nihče kaj prida ukvarjal z njimi, saj veste, vsi so bili namreč sila zaposleni z veliko bolj pomembnimi stvarmi, kot so monetarni sistem, kapitalizem, jedrsko orožje. Povsem razumljivo. Ampak. Čustvovanje je človeško. In je naše orodje za življenje, kajti čustva so smerokazi, ki nam povedo, kje smo v odnosu do tistega, česar si želi naša duša. In šele ko smo pripravljene zaplesati s svojimi čustvi, lahko postanemo ženske, ki vedo, kako spremeniti svet na bolje.

Vsaka izmed nas ima v sebi tisto, kar spreminja svet na bolje. Vsaka izmed nas ima v sebi ljubezen, ki premika gore, ljubezen, s katero nas polni življenje iz ženske esence. Ko izkusimo to ljubezen, ko postane vso naše bitje prvikrat povsem prepojeno z blaženostjo, z radostjo in norostjo, z ekstazo zlitja z božanskim, začutimo obenem tudi močno potrebo, klic, odgovornost po deljenju tega s svetom. Seveda. Ko je naša kupica napolnjena, se rodi sočutje, ki nas iz svoje lastne radosti usmeri v svet, ki nam na vsakem koraku žalostnih oči moli na pol prazno kupico.

Veste, svoje zelo intimne izkušnje lahko delim samo zato, ker nanje gledam kot na orodje. Potem ko sem ga jaz uporabila, si želim, da služijo tudi drugim. Bi mar ne vžigalnika, potem ko sem z njim prižgala svojo svečico, podala sočloveku, ki ga utegne potrebovati?

In veste, svoje zelo intimne izkušnje lahko delim tudi zato, ker jim popolnoma zaupam. Sploh se ne počutim oholo, ko vam priznam, da mi zadnjih nekaj dni ne paše poslušati nič drugega kot moji dve pesmi, ki sem ju v zadnjem tednu posnela samo ob spremljavi lastnega ploskanja oziroma tleskanja za ritem. Ne zato, ker se mi nič drugega ne bi zdelo poslušljivega, ampak zato, ker nobena druga glasba trenutno ne nudi boljšega ambienta mojemu počutju kot moje lastne besede. Ja, moje besede v prvi vrsti služijo meni; spomnijo me, me pobožajo in me včasih brcnejo in spet drugič poljubkujejo in vedno, ampak čisto vedno, izzovejo zavedanje. Ja, velikokrat grem brat svoje lastne zapise. Spet, ne iz oholosti, ampak zato, ker včasih tudi sama pozabim na občutek, ki me je gnal k pisanju nečesa, in občutek, ki ga hočem nazaj. Zato. Zato delim svoje osebne izkušnje, ker vem, da lahko služijo tudi vam, če so služile meni.

To seveda še zdaleč ne pomeni, da je vedno lahko deliti. Sploh ne. Tisti modri gumb »Objavi« čisto vsakič stisnem v stanju popolne ranljivosti, ker vas toliko ve za mojo bolečino in za moj užitek. Ampak vedno je lažje slediti klicu, slediti odgovornosti, ki me vabi v deljenje, kot se skriti pred zavedanjem, da sem tukaj, tako kot vsi ostali, s svojim namenom. Veste, jaz nisem neka mestna gospodična mična, ki bi se lahko zleknila v svoj prestol anonimnosti. Jaz sem vaško dekle, prihajam iz majhne vasice z skalnatega roba Tržaškega Krasa, kjer so venomer o meni imeli več informacij drugi kot jaz sama. In tako na stežaj odpirati duri v mojo izkušnjo je ranljivo, vedoč, da lahko o tem berejo ti in oni; tisti, ki me poznajo, in vsi, ki me ne; tisti podporni in oni, ki so malce pozabili, zakaj so tu.

Ampak še naprej odpiram, hvaležna, ker se ravno znotraj tolikšne ranljivosti vestno učim prepoznavati lastno moč.

Zato delim.

Howk.

DSC_6470.JPG

Foto: Anja OriAn, ustvarjalka https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name

Pre … skok/ boj/ porod

Danes sem bila na vrtiljaku preteklosti. Okoli mene so se vrteli spomini in izgledalo je, kot da vsak izmed njih vsebuje ključ do vrat nekega spoznanja. Hvaležna sem bila zanje, tudi v svoji zmedenosti, toda pot spominov je bila naporna in osamljena. In na trenutke zelo boleča. Včasih so se mi v frustraciji, da je vse, kakor je vedno bilo, orosile oči. Nakar sem venomer kriknila ali zaječala. V brezizhodnosti.

Ko sem bila spet že tik pred tem, da izjokam celotno vsebino svoje bolečine, vse do najbolj nedostopnih kotičkov, sem se še prej odpravila lulat. Nakar sem se pogledala v ogledalo.

Začudena, kako izmučeno, izpito, iztrošeno izgledam, zberem vso moč, da si zašepečem: »Dovolj bo.« Dovolj bo tavanja v mislih.

Zrem v svoje votle, brezizrazne oči in se zavedam – vem – da ta frustracija ni vse, kar je. Nikoli ni. Vem, da je v njej še priložnost. Vedno je. O kakšni priložnosti je govora, še ne vem, ampak že samo vedenje, da ta tuga, ki jo doživljam v preoranih pokrajinah, ni vse, kar mi je v tem trenutku namenjeno, me pomirja. In zagotavlja srečen konec. V resnici zagotavlja tak konec, s katerega bom lahko temu jazu, ki izbira trpljenje in objokovanje, mahala kot z rdečimi naglji okičenega gorenjskega balkona. Mahala in poplesovala. In popevala. Veliko svobodnejša.

Poiščem se v svojih očih, postanem in odločno zapovem: »Sprejmem izziv!« Vem, da mi je danes na to uspelo pozabiti, toda sedaj, v tem trenutku, sprejmem izziv, da je situacija, v kateri se nahajam, v resnici samo priložnost za razcvet.

Mala Tamarica, ki je od venomer ljubila izzive, najde svoj hudomušen nasmešek na mojem obrazu. In iskrico v očeh, ki vzplamti. Zagori in obeta življenje: »O, ja, ja. Pa jo imamo, strast.«

In v trenutku se počutim živo.

Živost mi daje izziv, da prepoznam priložnost za rast in razcvet, ki mi jo situacija ponuja. In ta izziv prezrači moje spominov polno telo in mu vdihne svoj ljubi, dragi notranji fokus, ki kot lučka vodi nas ženske k ustvarjanju čarobnih stvari.

In v trenutku, ko se počutim živo … ko dobim spet svoj fokus in ko moje oči v ogledalu ponovno zasijejo s tistim znanim, navihanim žarom, se dan popolnoma zasuka. Popolnoma. In ta ladja zopet plove tja, kamor jaz hočem.

Popolnoma.

32083896_10156064112402819_4360432085173796864_n

Prvi del Prvega poglavja Prve knjige

1. POGLAVJE: ŽENSKA ESENCA

Ko spoznam, da smo vse na isti poti, kjer potrebujemo podporo, postane dolžnost do deljenja Svoje Zgodbe močnejša od sramu in strahu, ki se ob tem porajata.

Ženska. Mujer. Woman. महिला. Femme. Nwanyi. Žena. Attha.
Svojo prvo knjigo sem brez pomisleka naslovila z besedo, ki je dolga leta nisem želela izgovoriti, še dlje pa postati. Attha. V stari aramejščini, jeziku, ki sta ga govorila Jezus in njegova žena, Marija Magdalena, ta beseda pomeni »ženska«.
Knjiga v tvojih rokah se je v meni medila skoraj sedem let, preden sem se tistega spokojnega poznonovembrskega dne prvič po turško usedla na pleteni tabure na tleh moje dnevne sobe, da bi pričela s tipkanjem. Pravkar sem bila namreč dobila dovoljenje, da lahko napišem knjigo. Ja, sedaj. Ne, ne čez deset ali dvajset let, ko bom dovolj stara in modra. Učakati dan, ko bi bila za lastne neizprosne kriterije dovolj, je bila loterija mojega uma, ki je venomer hotel še to razumeti, tisto razvozlati, ono spoznati. Da bom nekoč napisala knjigo, mi je bilo že od nekdaj povsem jasno. Da se bo ta razodela še pred prvim sivim lasom, pa mi je bilo sprva težko sprejeti, saj sem na knjigo gledala bolj kot na cilj, ne na pot. Napisati knjigo je bila ena izmed tistih številnih alinej na spisku stvari, ki jih moram opraviti, preden ob koncu svoje zime zadovoljno odpadem s tega drevesa življenja. Takšna knjiga bi bila koncentrat vseh modrosti, ki sem jih pred tem desetletja in desetletja srkala in naposled lahkotno, spokojno, vešče, jedrnato iztisnila v svet, podkrepljeno z duhovnim znanjem, plodom dolgoletnih življenjskih izkušenj. Bila bi zlatih platnic in ljudje bi jo na svojih knjižnih policah intuitivno posedali Hafisu in Oshu ob bok.
No, knjiga, ki jo držiš v rokah, ni takšna knjiga. Saj veš, človek obrača, Boginja obrne. Človek namerava, načrtuje, narekuje. Življenje se pa preprosto zgodi. In tako se je poleti leta 2017 zgodilo, da sem začutila globoko potrebo po tem, da z bralci in bralkami svojega bloga delim zgodbo o lastnem prebujanju v žensko esenco.

Začutila sem veličino zgodbe in njen odtis na obličju naše ljube Matere Zemlje. Začutila sem njeno zdravilno moč. In ker vsaka moč pride z odgovornostjo, sem začutila tudi vse, ki bi jim moja zgodba lahko na kakršenkoli način služila. Začutila sem soženske, sestre, ki bi v mojih besedah lahko kdaj našle svoje darilo. Začutila sem, kako močno kolektivna ženskost v našem prostoru in času hrepeni po zdravljenju. In začutila sem, kako močno smo med seboj povezane – jaz, ti, naše mame, babice, hčerke.

Povezuje nas naša narava, ki izhaja iz ženske esence. Povezuje nas miselnost, ki to žensko esenco osvobaja ali kroti. Povezuje nas pot, skupna vsem, ki čutimo, da model življenja, mišljenja in delovanja, v katerega smo bile vzgojene, morda ni ravno pisan na našo žensko dušo. Povezuje nas čas, ki ženske podpira, da pobrusimo vse ostre robove v svojih telesih, umih in dušah, se ljubeče poslovimo od morebitne zapuščine patriarhata znotraj nas samih ter se z zaupanjem predamo vodstvu ženske esence znotraj nas samih.

Ja, vse to sem tedaj čutila. Vse to in še mnogo, mnogo več. Navdušena sem se vedoč, da vsak glas šteje, odločila pridati svoj košček. Najprej na blogu, čez nekoliko mesecev pa sem začela pisati še knjigo. In povem vam, sanjalo se mi ni, kam me bo potreba po deljenju peljala, saj so v meni glasno strašili duhovi preteklosti, duhovi manjvrednosti. V mojih najbolj skritih sobanah je odmevalo, da nisem dovolj, da nimam dovolj, da odkrivam toplo vodo, da si jemljem prostor in čas, ki pripadata drugim. Treslo me je od nesigurnosti, ki so vrele na plano. Treslo me je in v potresu teh nesigurnosti sem storila, kar bi storil vsak, da se reši: stopila sem pod podboj vrat. Ta vrata so vodila v sprejemanje.

Ko je okrog mene rešetal potres, me je zadnja rešilna bilka vodila v sprejemanje. Pa sem šla. In sprejela potres glasov, ki so me prepričevali, da nisem dovolj. Sprejela, da moram tem duhovom pogledati v oči. Sprejela , da sem na poti v žensko esenco zaradi poti, ne zato, da bi prišla do cilja. Sprejela, da me je vesolje po vseh neuhojenih poteh, ki jih moj pustolovski duh tako rad ubira, pripeljalo prav sem prav zdaj prav zato, da skupaj nadaljujemo pot v žensko esenco. Jaz. Ti. Me. In vse ženske sveta, ki te knjige iz takšnih in drugačnih razlogov ne bodo nikoli držale v rokah. Naj najino prebujanje v žensko esenco pripomore k boljšemu svetu za vse zemljane, približno tako, kot lahko nežen zamah metuljevih kril na našem dvorišču pripomore k hurikanu na Kamčadki. Velja?

(odlomek iz moje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco)

Tamara_web_size_62.jpg

Sanje iz Menstrualnega Kotla

Mesec je naokrog. Menstruacija je spet tu. In tokrat je s seboj prinesla Delo, pred katerim sem se tresla mesece in leta. Jejhata, ja. Raziskovanje lastnih globim je super stvar, ampak samo, če sem pripravljena slišati, kaj mi imajo povedati.

Instinktivno bi seveda raje, tako kot običajno, nekam zbežala, kot se potopila v vsa čutenja, ki si jih nikoli nisem dovolila čutiti. Ampak ne. Tokrat sem pripravljena pogledati v oči vsemu čutenju, pred katerim sem se skrivala, ker sem tedaj predvidevala, da bi me zlomilo. In dovoliti, da me okrepi; da opravi svoje delo, mi poda svoje darilo.

Nedolgo nazaj sem bila pri moji prijateljici Nadji, ki je djotiš astrologinja, in mi je na najbolj čudovit in sočuten in jasen način predala svoj vpogled v mojo rojstno karto. Ustavili sva se pri partnerskih odnosih. Seveda sva se. Jasno, da sva se. To področje me od venomer bega. Hkrati čutim, da je zame zelo pomembno, in hkrati se je doslej prav vsakič izkazalo za … hm, sila izzivalno (kar je povsem naravno in razumljivo, saj odnos vključuje (najraje samo) še eno osebo, ki rabi svoj čas in prostor). Rekla je, da je ena mojih glavnih nalog v tem življenju ustvariti duhovno partnerstvo, kar sem sama v sebi že dolgo čutila. Vse lepo in prav. Potem pa mi je povedala, da je moj drugi otrok na neki poziciji, kjer nanj vpliva to in ono … in naj še pred drugim otrokom predelam svoje pretekle odnose, saj bi lahko sicer moj drugi otrok lahko imel esenco mojih prejšnjih partnerjev. Nadja tega sicer nikoli ne bi tako determinantno izrazila, saj raje kot v določanje, izvzemanje in zapiranje v kletke, verjame v svobodno voljo, toda sporočilnost je bila približno takšna: prežvečiti in izpljuniti vse, kar me je v odnosih globoko prizadelo, pa si nisem nikoli dovolila priznati.

Vedela sem, da je dela veliko. Vedela sem, da še obstajajo srebrne nitke, ki me povezujejo z nekaterimi moškimi, ob katerih sem se učila biti ženska. Čutila sem nitke. In vedela, da me bo Delo našlo samo, ko bom nanj pripravljena. In me je.

Odkar sem bila pri Nadji, sanjam moške, s katerimi sem nekoč ustvarjala dvojino, in se v sanjah z njimi mirim. In tako je bilo tudi to noč. Sanjala sem, da je prišel moj nekdanji partner po nekaj mesecih tišine spet nenajavljen trkat na moja vrata. To je v resnici storil natanko eno leto tega, triindvajsetega aprila lani, in to še vedno dojemam kot najbolj romantično stvar, ki jo je kdo kdaj storil zame.

V sanjah sem ga bila vesela, predvsem pa sem ga bila žejna in lačna. Kaj kmalu sva obudila najino strast. Najina  strast je vedno služila kot lepilo, ki naju je držalo skupaj. Hitri vžig, sem temu rada rekla: poljub vzplamti v eksplozijo mravljincev po vsem telesu, ki naenkrat odklenejo vse moje čutne celice in jih s tem naredijo porozne in permeabilne. In željne in voljne. In tik preden se je najina dvojina združila v ednino, sem zastokala v nezaupanju. Moje nezaupanje je bilo razredčilo, ki je topilo najino ljubezen. Tik preden sem se mu predala, vsa pripravljena in hotna, sem skozi zaprte ustnice in zaprto srce zasikala: »A se lahko s čim okužim? A si s kom bil, medtem ko nisi bil z menoj?«

In na lepem mi reče: »Saj sem še. Z Mario Eleno.«

»Kdo za vraga je Maria faking Elena?! In zakaj sploh obstaja?« je začela ranjena žival v meni rjoveti in rohneti ob besedah človeka, ki ga imam še vedno tako zelo rada (in ne samo v sanjah); človeka, ki mu bom večno hvaležna za vso svobodo, ki sem jo ob njem našla v sebi, in zato, ker je bil predan oče mojemu sinu. Počutila sem se izdano … in ko sem se iz sanj prebudila, je bila ena izmed prvih slik, ki so me pozdravile, dogodek izpred trinajstih let, ko sem prvič zavohala izdajo.

S prvim fantom sva imela proti koncu najinega druženja odprt odnos, ki nama je dajal svobodo, da eksperimentirava tudi z drugimi ljudmi. Pri osemnajstih bi bil za marsikoga (predvsem moškega spola) to sanjski odnos, a jaz sem le s težavo privolila vanj. Fanta sem imela rada, zabavno nama je bilo skupaj in nisem si želela zaključiti odnosa, ko mi je povedal, da »mu ni fajn biti tako navezan na nekoga, ki ga tako malo vidi«. Res sva se malo videla: jaz sem hodila v šolo v Sežano, on v Gorico, nihče od naju še ni bil polnoleten in ni imel izpita za avto, poleg tega moji starši niso podpirali najinega odnosa, zaradi česar ni bil dobrodošel pri meni doma in je bil edini način, da se vidiva, v Sežani, kamor se je pa med tednom on šele pozno vračal. Malo sva se videla, ampak jaz ga nisem uspela pogrešati, ker sem imela izjemno posesivno družbo anoreksije. Ker ga nisem hotela povsem izgubiti, sem sklenila kompromis sama s seboj in privolila v odprt odnos, katerega ideja mi ni bila nikoli blizu. Spustila sem svoje meje in z njimi sem spustila tudi raven svoje intimnosti, saj sem od tedaj gradila zgolj na kvantiteti in ne na kvaliteti. Moj fant pa je po drugi strani, delal na kvaliteti in ob meni zgradil odnos s še eno punco, ki jo je naključno spoznal že precej zgodaj v najinem odprtem odnosu … in mi o njej seveda vse povedal – tak je bil najin dogovor.

Nekega večera je bil v Sežani velik žur in fanta sem hotela presenetiti s tem, ko mu nisem povedala, da prihajam. Presenetila pa sem samo sebe.

Ga najdem v množici, se ga razveselim, ga objamem in poljubim, naletim pa na krč, na oklevanje z njegove strani. Ni mi bilo jasno, kaj se dogaja, saj je bila največja vrlina mojega zračnega fanta ravno sproščenost, lahkotnost, pretočnost.

»Maria Elena* je danes tukaj,« mi pokorno pove.

V meni se prebudi patriarhalna tekmovalnost, ki pravi, da sem bila jaz prva in sem zatorej jaz bolj pomembna in bolj upravičena do deležnosti njegovih nežnosti: »Ja, in?«

Tišina. Živčen, prisiljen nasmeh. V meni pa se ranjena žival pripravlja na svoj zadnji krik.

»Staš, kaj bi mi rad povedal?« brzdam svojo bolečino.

»Ja … sem je prišla zaradi mene in … danes bom pač z njo,« pogleda v tla in tja zaluča tudi moje srce.

Nisem počakala na njegov pogled. Obrnila sem se na petah in odvihrala. Slika pred očmi se mi je majala, pa nisem bila do tedaj še nič spila. Tresla sem se v telesu in tresla v duši. Čutila sem, kako se odpira Pandorina skrinjica … in tiste temačne teme, ki je govorila o izdaji, nisem hotela izkusiti. Plašila me je do kosti, zato sem ji utekla. Tistega večera sem spila in pokadila več, kot vsi njegovi prijatelji, ki so mi delali družbo na klopci v parku. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti. In vse nadaljnje dni sem iz telesa, ki me je, osamljeno, vabilo k čutenju, zatekala v um, v fantazije in v paralelno resničnost, v kateri nikoli ne doživim zavrnitve. Samo, da mi ne bi bilo treba čutiti.

Bolečino ob izdaji sem potlačila za dobrih trinajst let. Strah, ki ga je sprožil ta dogodek, je hranil moje prepričanje, da sem manjvredna, dobrih trinajst let. In to prepričanje je bodrilo moje nezaupanje in ljubosumje, ki sem ju živela še v zadnjem odnosu.

Izdaja? Izdaja je samo način, na katerega nam sočlovek, brat ali sestra, sporoča o svoji percepciji. Izdaja mi nič ne pove o meni. Ne govori o tem, da je z mano nekaj narobe. Zavrnitev je del življenja, tako kot vdih in izdih. In boli me lahko samo, če verjamem, da je z mano dejansko nekaj narobe. Tistega poletja, ko sem bila stara osemnajst let, sem zapriseženo verjela, da sem manjvredna, in ko mi je fant povedal, da bo tisti večer preživel z drugo punco, je bila to le voda na mlin mojega prepričanja.

Ampak dovolj. Sedaj vem, da je bolečina zgolj odsev lastnega prepričanja o sebi. Boli me, ko se ego strese, ker se boji, da bo izvedel tisto, v kar me vestno, dan na dan prepričuje: da nisem vredna ljubezni. On v to verjame, ne jaz.

Hm, v kaj pa verjamem jaz?

Jaz verjamem, da sem vredna vsega, kar lahko stlačim v svoj objem. In če česa še ne uspem zaobjeti, to pomeni, da se moram samo bolj odpreti: bolj razširiti prsni koš, bolj pomoliti srce na plano (brez strahu, da mi kdo kaj vzame), in bolj razpreti svoje roke v krila, ki bodo ves svet ovila.

Sedaj se pripravljena, da začutim in prečutim vse, k čemur me vabi moje telo, moja modrost. Da končno spustim vse, kar je prišlo k meni in sem vzela za svoje, ker je pač hranilo nek del mene.

Hvala sanjam, da me vozijo po svoji notranji pokrajini in da ne zamudijo priložnosti, ko lahko s prstom vestno pokažejo na vse, kar je bilo pometeno pod preprogo čutenja.

In hvala vsem mojim moškim, katerih odmevi me učijo, kam si zares želim iti.

Pripis: Po tem, ko sem zaključila tale zapis, me je nase prikovala školjka. Za pol ure. In spuščala sem in še fizično spustila vse in ustvarila prostor za novo … in prvič sem zares povezala, kako organsko se menstrualno spuščanje dogaja na vseh nivojih, na umskem, na dušnem in na zelo fizičnem.

*ime punce sem namenoma spremenila, da se ujema s imenom, ki so mi ga prišepnile sanje

menstruation

Še Malo o Delu …

V četrtek sva s Svarunom gledala Robin Hooda. Minili so bili trije tedni, odkar sva doma na bolniški: najprej z noricami, potlej pa še z virozo, polno katarja.

Nisem mama, ki bi otroku dajala risanke v gledanje. No, tu pa tam padejo lekcije iz angleščine pod krinko Pujse Pepe v izvirniku, to pa je približno vse. Preden sem postala mama, sem bila zelo proti risankam in posledično od sebe pričakovala, da jih svojim otrokom ne bom nikoli izpostavljala. Potem pa sem postala mama. Mama, ki še vedno misli, da ustaljeno gledanje risank za naše otroke ni podporno, hkrati pa misli, da kakšna kvalitetna risanka z močno sporočilno vrednostjo obredno tu pa tam (ki jo starš – in ne majhni prstki – zavrti) povsem podpira otrokov razvoj. Ja, postala sem mama, ki se ne pretirano obremenjuje z občasnimi izjemami k ustaljenemu ritmu, ker ve, da je življenje kontrast in zatorej sestavljeno iz tega in onega. Tisti časi, ko sem se pobožno trudila biti najboljša mama, ki jih je svet kdaj videl, so pač mimo. Sedaj se raje vsako jutro namenim biti najbolj iskrena, sočutna, ljubeča in prisotna jaz, kar sem lahko – in namesto z dobronamernimi prepovedmi in pravili svojega sina raje vzgajam v sodelovanju z resničnostjo. S tem, kar je.

In četrtkova resničnost je bila, da je cel dan deževalo (zaradi česar se mi je zdelo bolje, da ne greva na sprehod – sploh pa ne brez dežnih škornjev, ki počivajo v vrtcu), da sem bila popolnoma brez energije (v nekem trenutku sem bila ob spremljavi svojega gromkega kašlja celo prepričana, da bom tudi sama zbolela) in popolnoma brez domišljije za igro s Svarunom in njegovimi dinozavri že tretjič v istem dnevu. Četrtkova resničnost je bila, da se mi – roko na srce – ni ljubilo početi čisto nič drugega kot udobno poležavati na kavču, pokriti z dekico, brez da kdorkoli karkoli hoče ali rabi od mene.

V razmišljanju, kako bi prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam, mi je šinilo: risanka!

Pred časom sem z interneta pobrala nekaj risank za morebitne deževne dni in zazdelo se mi je, da so čakale na točno ta deževen dan. Navdušenje nad rešitvijo mi zaokroži po telesu, da pomenljivo pogledam sina, ki me že nestrpno vleče na tla k dinozavrom, in slavnostno oznanim, naj se udobno namesti na kavč, saj se bo predvajanje Robin Hooda pravkar začelo. Brez ugovarjanja se privije k meni in se širokih oči zazre v ekran, kjer ljudski glasbenik Alan-a-Dale, ki je bil pravkar obljubil, da bo zgodbo povedal točno tako, kot se je zgodila, že pričenja s svojim hudomušnim napevom.

Rada imam Robin Hooda. To je ena mojih najljubših zgodb, ki se me je še kot Tamarico globoko dotaknila, me jasno nagovorila. In tudi tokratno predvajanje ni šlo mimo brez solz, sploh, ko sem Svarunu skušala prevesti, kako je »Nottinghamski šerif slavljencu zajčku pravkar vzel cekinček, ki je bil rojstnodnevno darilo od njegove uboge družine, rekoč, da Družina, ki skupaj varčuje, skupaj plačuje.« Ali kako je tik zatem »Robin Hood, preoblečen v starega berača, zajčku podaril svoj lok s puščico in zeleno kapo, mami pa mošnjiček zlatnikov in nekaj spodbudnih besed.«

Pri Robin Hoodu me je vedno ganilo to, kako daljnosežna je lahko notranja moč enega človeka (ahem, ali pač lisjaka). Glede na to, da je bil Robin boljši ostrostrelec od celo posebej izurjenih šerifovih gozdnikov, je imel priložnost, da s svojo spretnostjo počne, kar hoče. Najbrž bi se z lahkoto pridružil tedanji kraljevi vojski, ki je egoistično siromašila ljudi, jih ločevala, jih onesposabljala. Toda potem ko je na lastni koži izkusil, kako nepravično deluje monarhija, se je odločil stopiti v bran ljudem. Vzel je stvari v svoje roke in uspešno blažil udarce, ki so jih tisti s pozicij moči, namenjali ubogim. Odločil se je svojo spretnost, svoj dar, uporabiti v najvišje dobro sebe (ker mu je menda tak življenjski slog zelo prijal) – in družbe, v kateri je živel. Odločil se je svoj dar pretvoriti v svoje Delo, v svojo poklicanost.

»Toliko tvegaš, da bi nam pomagal ohraniti vero v boljše čase,« mu je solznih oči v slovo zašepeta mama zajklja, ko je odhajal, »blagoslovljen bodi.« »Oh, želim si le, da bi lahko storil kaj več,« ji odgovori. Ja, Robin Hood se je odločil nuditi svetu edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo: samega sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov. Ob tem, ko je živel svoje poslanstvo, pa je spletel okrog sebe tesno skupnost ljudi, ki so stali ob njem, sodelovali z njim, in ga ne izdali niti za 1000 funtov nagrade, kolikor je izprijeni princ John razpisal zanj.

Skupnost. Koncept, katerega pomenskosti se čedalje bolj čedalje več nas zaveda. Skupnost je rdeča nit tega dopisa. Skupnost žensk na Facebooku in konkretno komentar ene izmed njih na moj prejšnji članek o Delu, je bil namreč povod za pisanje tega članka. In skupnost je moj odgovor na skrb, ki jo je Sabina izrazila (in ki jo gotovo še mnoge izmed nas gojimo).

Sabina je v svojem odgovoru na prejšnji članek izrazila zanimanje za življenje iz svoje poklicanosti, in strah, ki ji je doslej preprečeval, da bi to življenje že živela: strah pred pomanjkanjem denarja. In v trenutku, ko sem prebrala o njenih skrbeh, me je v srcu malce stisnilo, saj se tudi sama še vedno precej redno potapljam mednje.

»Kdo sem pa jaz, da bom govorila o denarju, ali dovoljšni količini le-tega. Če bi kdorkoli imel dostop do stanja na mojem bančnem računu, bi se mi zakrohotal v brk,« slišim zvok, ki pravi, da se je nekaj v meni pričelo krčiti. In zaslišim vse komentarje svojih bližnjih, ki mojo predanost Delu pogosto komentirajo z: »Zakaj sploh še pišeš? Zakaj se končno ne lotiš česa, kar bi ti dejansko prinašalo denar?« In nemudoma za tem, ko bi me strah skorajda pomanjšal, ko bi skorajda zaplavala v ta nepodporen tok misli, zaslišim glas vstajenja.

Moja ženska duša, moja attha, sočutna in ljubeča in iskrena in pristna ženska v meni, mi nežno dvigne glavo, se mi zazre v oči in mi po materinsko šepne: »Imaš glas. Imaš možnost biti slišana. In imaš možnost svetu ponuditi edino stvar, ki jo lahko kdajkoli komurkoli zares nudimo …«

»Saj vem, saj vem. Samo sebe s svojim unikatnim koktejlom vrednot in lastnosti in darov,« dokončam njen stavek in obstanem. Mirna. In začutim, kako se v meni pričenja gnesti drugi zapis na temo dela kot poklicanosti. Ja, tako hitro gre to včasih. In tako kot običajno, ko se nalaganje članka v meni začne, tudi tokrat ne stečem nemudoma k računalniku. Pustim ga, da se lepo marinira, intuicijo pa povabim, naj me vodi. In vodi me, kot običajno, do navdiha: najprej do Robin Hood-a, ki sva si ga s sinom pogledala, zatem pa še do članka na internetu na temo teorije zarote, v kateri sem končno lahko sprevidela rešitev, in ne več problem. Obe strugi, kamor me je intuicija vodila, sta v mojih mislih stekli v dognanje, da ima denar v resnici samo toliko moči, kolikor pozornosti mu namenimo.

Da je denar sveta vladar, mi je oče neštetokrat ponovil tekom odraščanja. In jaz sem se temu vsakič ognjevito uprla: včasih tako, da sem pogledala stran, včasih pa tako, da sem začela denar popolnoma zavračati in se celo nagibati k temu, da bi živela popolnoma brez njega. V boju proti denarju sem vztrajala kar nekaj let. Potem pa sem začela delati ploščice in se s služenjem denarja še nekaj let borila na nasprotni fronti, za denar. Nobena izmed bitk me ni pomirila, kaj šele osrečila. Nobena me ni pri moji rasti in razcvetu podprla, marveč, ravno nasprotno, izpila in iztrošila. In tako sem sprejela odločitev, da se ne bom več borila. Ta odločitev prihaja naravnost iz moje atthe, esence moje ženskosti, in ta odločitev me krepi v zaupanju in ne v skrbi, stresu, strahu. Ne bom se borila proti denarju, ne bom se borila za denar, in, morda najpomembnejše, ne bom se borila niti z denarjem. Dokler je denar moj cilj, moj sovražnik, ali moje orožje, je moje delovanje odvisno od njega. Ko pa preneha biti vse od naštetega, ga lahko končno dojemam ko to, kar v resnici je: energija, ki priteka v moje življenje v zameno za energijo, ki jo dajem v svet. Ne?

Ko gradim to, kar sem, zaradi česar bom lažje nudila svoj unikatni koktejl svetu, potem vrednost priteka k meni nazaj. To zagotovo drži. Je pa res, da včasih malce traja. Traja, ker ni lahko zapustiti sistema verovanja, v katerega smo bile vzgojene in v katerem smo živelea vse svoje življenje; sistema, ki pravi, da mora nekdo izgubiti, da lahko nekdo drug dobi; sistema, ki pravi, da moramo za izobilje krvavi pot potiti. Traja, ker ni lahko začeti o denarju razmišljati na drug način – sploh, če smo obdane z ljudmi, ki še vedno verujejo v boj. Kako se torej predamo svojemu Delu? Kako se naj podamo na pot srca, ki nas kliče in vabi in moleduje in osvaja, nas pa strahovi še držijo v okovih navidezne varnosti? Kako narediti prvi korak?

Moja izkušnja priča o podpori skupnosti. Ljudje nismo rakci samotarji, ampak ribice, ki plavajo v jatah. Potrebujemo drug drugega, da lahko sami sebe izkusimo kot tiste, ki prejemajo in tiste, ki dajejo: podporo, ljubezen, sočutje. Potrebujemo drug drugega, ker smo skupaj močnejši in ker je življenje tako zabavnejše. Potrebujemo drug drugega, da v drugih lažje prepoznamo in pozdravimo sebe. In včasih se potrebujemo tudi zgolj zato, da si malo potožimo, da se malo pohvalimo, da poprosimo za podporo ali pomoč.

Nikdar ne bom pozabila, kako navdušeno in skorajda nejeverno je draga, čudovita, srčna zdravilka Mateja Vavtar vzkliknila, ko se je prvič povezala z menoj: »Si si pa izbrala starša, ki ti bosta vedno stala ob strani!« Ja. Četudi moja starša ne moreta razumeti, zakaj sem tako trmasta s svojim Delom in se raje ne zaposlim kot učiteljica angleščine, mi že vsa ta leta stojita ob strani. Ko potrebujem posojilo, je moj oče tisti, na katerega se obrnem. Ko potrebujem varstvo za Svaruna, je moja mama tista, na katero se obrnem. Živim v zavedanju, da stojita ob meni, in za to sem neskončno hvaležna. Ne sprašujeta, se včasih zmrdujeta, ampak vselej čutim njuno zemeljsko podporo. Zaledje. Poleg njiju sem blagoslovljena z veliko čudovitimi, unikatnimi ljudmi, s katerimi si križam poti in ki jim lahko rečem »prijatelji«. To so ljudje, s katerimi se lahko jočem in smejim, letim in tonem, se izgubljam in se najdem. (Hvala vam, saj veste, kdo ste.)

Ja, moja izkušnja priča o tem, da brez svoje skupnosti ne bi zmogla.

Zmogla? Mar to pomeni, da sem jaz že neka ponosna lastnica zgodbe o uspehu?

No, sami presodite. Če bi verjela v lasten uspeh, tega prispevka morda ne bi pisala iz moje dnevne sobe, ampak iz kombija, ki bi si ga kupila in predelala za prvih 10,000 evrov dobička, in s katerim bi s Svarunom potovala po svetu in ga izkušala. Tako pa to pišem iz stanovanja, v katerem lahko živim zahvaljujoč svojemu očetu, pri čemer sem se bila pravkar naučila razlike med »dobičkom« in »izkupičkom«, ha! Sem mar privilegirana, ker lahko živim v sorazmeroma velikem stanovanju in zanj zavoljo svojih staršev sorazmeroma malo plačujem? Morda res. Sem mar privilegirana, ker je bilo tudi vozilo, edina večja stvar, ki si jo zares lastim, darilo? Najbrž. Sem mar nepoštena, ker sem v preteklosti denar od države rada sprejela, državi pa sama ničesar nisem vrnila? Gotovo. Ampak po drugi strani sem tudi samohranilka, ki brez kakršnekoli pomoči otrokovega očeta, preživljam in vzgajam sina; samohranilka, ki je šele lani spomladi, ko je šel otrok prvič v vrtec, dobila končno nekaj časa, da začne eksperimentirati s svojim Delom.

To je moja situacija. In vsaka ima svojo situacijo. Svoje izhodišče, svoj pristan. Svoje okolje, svojo podporo. Vsaka ima svojo pot. Niti dve izmed nas nimata enakih poti, kako naj torej obstaja ena formula za pot Dela? Formula je že. Unikatna, kot smo unikatne me. In vsaka ima svojo, zakopano globoko, najgloblje v sebi. To življenje sem si sama izbrala. In moje življenje je tisto, za katerim stojim dan in noč. Obožujem ga. Obožujem, kako me podpre s tistim, kar rabim, vedno, ko prisluhnem svoji resnici. In s časovnim zamikom obožujem tudi, kako me podpre s tistim, česar nisem hotela, vedno, ko izgubim kompas.

To je celotna slika, vam v uvid. Jaz zase mislim, da nisem še »tam«, sem pa nedvomno naredila prvih nekaj korakov v življenje, podprto s svojim Delom. Sedaj sem se ustavila, da zadiham, da pogledam nazaj in naprej in da določim, kako bom prišla tja, kamor si želim, s tem, kar imam.

Ne me narobe razumeti, tega ne pišem z grenkobo v glasu. Moj glas je poln spoznanj. Spoznanj o prepričanjih, v katerih sem doslej rada obtičala, prepričanjih, ki mi niso dovolila iti naprej. In venomer ko pišem, se moj glas spremeni v vihar, ki poruši zidove omejujočih prepričanj. Tako kot sedaj. Veste, ni naključje, da o Delu pišem ravno sedaj. Ravno sedaj se je namreč zgodilo, da čutim, kako prihaja nova zora in že štejem njene blagoslove. Ravno sedaj o tem pišem, ker čutim, da sem spet pretočna.

In veste, ravno sedaj čutim, da v mojem srcu divja vihar, ki ruši zidove starih, domačih, a nepodpornih prepričanj … in transformira obsedenost z denarjem za užitek v tem, kar je in v tem, kar sem.

snowwhite

Kaj boste? Problem ali rešitev?

Včeraj sva šla na družinsko kosilo. Na ta jasen, topel, sončen aprilski dan, ko smo se vsi polikani zbirali pred kraško gostilno, se Svarun ozre navzgor in zakliče: “Mami, kaj so to?”

Videl je kemtrejle. In njegova opazka ni bila vprašanje – hotel je le potrditev, da je tisto, kar vidi na nebu, res. Pred kratkim sva se pogovarjala o kemtrejlih … in, jasno, tudi o tem, kaj lahko vsak izmed nas naredi, da se jih ubrani.

Pa se oglasi simpatičen mož moje druge sestrične, in pokomentira: “Kemtrejli, a? Teorija zarote?”

Pa se oglasi žena od noninega brata: “Ma mislite, da je to res tisto, kar pravijo, da je? Jaz jih gledam vsako jutro in govorim Mjrotu, ma me ne posluša …”

Ker vem, da pričakujejo moj odziv, se zleknem vase in pustim, da pride brez posredovanja uma ven, kar je v meni: “Ah, ja, teorija zarote. Kar je, je. In če je to teorija zarote, kot tudi jaz čutim, da je … potem prav. Ne bi pa dolgovezila okrog tega. Mene bolj zanimajo rešitve, kot pa problemi.”

Dobim prikimavanje od sogovorcev in dobim prikimavanje svoje notranjosti. Moj odgovor preseneti tudi mene: že pol leta, odkar sem zaključila odnos sprejšnjim partnerjem, se nisem z nikomer o tem pogovarjala. In v teh mesecih so se informacije o teoriji zarote v meni umedile v željo po kreiranju boljšega življenja zase in za vse okrog mene.

Razlog, zakaj ljudje ne vstanemo v svoj najvišji izraz, leži po mojem v tem, da iščemo težave vsaki rešitvi. Da skrbimo, se bojimo, se oviramo, si mečemo polena pod noge, se držimo nazaj pred vsem, kar bi lahko odraz božanskosti znotraj nas ustvaril. Hočemo probleme? Vedno jih bo dovolj. Obljubim. Prisežem. In pripenjam vam link, v katerem z lahkoto najdemo največji problem, ki smo ga kdajkoli v življenju imeli: da nekdo drug z ustrahovanjem na nekem subtilnem nivoju kontrolira naše življenje, brez da se tega sploh zavedam. Strašljivo?

Res hočemo probleme? Tudi, če vemo, da obstaja kraj v nas samih, kjer problemom rečemo preprosto – “izzivi”? Ti niso tu, da me ustavijo in pomanjšajo, ampak da mi pokažejo, da je ČISTO VSE, na kar (in kogar) v življenju naletim, darilo. Ja, obstaja del mene, ki se zaveda, da je vsak moj izziv v resnici moje darilo. To darilo je ZRCALCE. Vanj se zazrem, da se zavem, kaj vse je v meni v tem trenutku; ob tem me spreleti, to me okrepi, mi posadi hvaležnost v srce, nasmeh pa na obraz in me navda z igrivostjo, ko stopam po poti življenja in z lahkotnostjo, ko se spomnim, da se ob vsakem izzivu v mojem žepu znajde zrcalce.

Hm, kaj pa problemi? No, ja. Problemi ne bodo preživeli brez nas, naša skrb je njihova hrana. Jaz se ne bi ukvarjala s problemi, ampak s sabo. S svojim dojemanjem vsega, kar prihaja in vsega, kar je. To je tisto, kar lahko v trenutku spremenim – če si tega želim.

Hm, kaj pa spodaj pripeti link? Lahko ga preberete, lahko pa tudi ne. Sam link ni ustrahovalen, nudi pa informacije, za katere nekateri izmed nas včasih mislimo, da jih moramo imeti. Mene je k branju vodila intuicija; nisem vedela zakaj, malo pa sem se ji tudi upirala, ker še pomnim, v kakšnem čustvenem stanju so me te informacije običajno puščale. Ampak bila je vztrajna, zato sem ji sledila. In temu sem sedaj hvaležna, ker mi je nanudila navdih, ki sem ga bila potrebovala za pisanje tega članka, kot tudi nadaljevanja članka o DELU, ki sem se ga namenila danes napisati.

Informacije, ki so še šest mesecev tega imele moč, da me pahnejo v brezno brezupa, so mi danes služile. Ja, takšno darilo je lahko izziv, ki ga ne označimo za problem. Pri tem nam pomaga zvesto zrcalce v žepu, seveda.

Zatorej, če preberete članek v povezavi, ne pozabite na zvesto zrcalce v vašem žepu. Ali še bolje: položite kar roko nanj, medtem ko berete. Saj veste, ker zavedanje sledi dotiku.

30723892_10156012509867819_4245955809277640704_n

https://wakeup-world.com/2016/05/13/a-brief-history-of-the-rockefellerrothschild-empire/

 

Služba in delo

Danes zjutraj sem se zbudila pred Svarunom in radostna smuknila iz postelje; ti dnevi, ko imam zjutraj vsaj malo časa zase, me še vedno najbolj pocrkljajo. Zavrela sem si čaj in zavzela balkon, obsijan z vzhajajočim soncem, ki me je božalo skozi gosto sivino oblakov. Usedla sem se v meditacijo in kaj kmalu opazila, da je moj um danes glasnejši od moje tišine, zatorej sem se ju odločila nemudoma uravnovesiti.

Uležem se na blazino za jogo, ki je bila očitno prenočila na balkonu, in sprostim napetosti v položaju otroka. Zametki tišine so že tu. Iz položaja otroka najdem svojo pot v gibanje, v raztezanje, v držanje svojega centra. Držanje centra je vselej oboje: dobesedno in figurativno. Vsi jogijski položaji namreč zahtevajo napete, močne mišice trupa, ki nas držijo v ravnovesju – to pa nam neizogibno prinese tudi notranji center, to se pravi notranji fokus, usmerjen naravnost v to telo v tem trenutku.

Ko najdem svojo pot v telo, ki željno valuje s tokom gibanja in pri tem ječi od nepopisnega užitka, najdem svojo tišino. In najdem svoj nasmeh. In najdem hvaležnost. Hvaležnost za življenje, v katerem lahko navsezgodaj zjutraj delam jogo na sončnem balkonu. In medtem ko v meni vre hvaležnost za svobodo, slišim pod balkonom ljudi, kako se eden za drugim popokajo v svoja vozila in odpeljejo na delo. Jim prisluhnem, jih v mislih pospremim do svojih vozil ter srčno upam, da gredo v službo veselega srca.

Delo, kaj?

Če se zazremo vase, lahko mirno rečemo, da delo pomensko oblikuje naša življenja. Ne glede na to, kaj v življenju počnemo, nam delo vešče kroji vsakdan. Če službo imamo, nas ta povečini objestno okupira ter za vse ostale stvari, ljudi, pomembnosti v naših življenjih pusti zgolj oglodke in ogorke naše energije. Če službe nimamo, nas to golo dejstvo vse prevečkrat okupira z iskanjem delovnega mesta – črne luknje, ki ji bomo nesebično darovale vse kar smo, v zameno pa le redko dobile/vzele tisto/toliko, kar si kot čudovite, unikatne ženske z nešteto in nešteto darovi zares zaslužimo. Mala zagonetka, kaj? No, ni nujno. Ni nujno, če vemo, da služba in delo lahko nista ena in ista stvar.

V prejšnjem odstavku sem namenoma uporabila besedo služba, ker ta meni osebno ponazarja stres, ki sem ga hotela orisati. Služba je iz moje perspektive delo, ki ga opravljaš, ko pomagaš svojemu delodajalcu uresničiti njegove ali njene sanje. Moja definicija izhaja iz reka, s katerim se ne bi mogla bolj strinjati: »Če ne gradiš svojih sanj, te bo najel nekdo drug zato, da mu boš pomagal graditi njegove.« In če je torej služba delo, ki ga opravljamo, da si plačamo položnice, je delo to in še mnogo, mnogo več. Delo ponazarja poklicanost posameznika v tem življenju. Pomeni tisto nekaj, kar nam je dano predati naprej v svet. Pomeni tisto nekaj, kar vselej opravljamo v sodelovanju s čudovitim spletom okoliščin, ki nam nudijo priložnost za priložnostjo, da izkusimo, izživimo in podarimo svoj čudoviti, unikatni koktejl vrednot, lastnosti in talentov – in smo za to plačane. Zveni magično, vem. In tudi je magično. Magično je izbrati in živeti vizijo točno takšnega življenja, ki mojo žensko dušo, mojo attho, v polnosti podpira k razcvetu. In magično je vedeti, da je točno ta vizija, to življenje, to delovanje največja podpora, ki jo lahko nudim svetu, da postane boljši dom za vse ljudi. Ta magija je naša pravica. Pravica, ki pride z odgovornostjo, da vse okrog nas navdihujemo pri zaobjemanju njim lastne magije.

Da lahko to magijo spravimo v svoje zavedanje, moramo najprej svojih podstrešij očistiti vseh starih prepričanj o delu, ki jim še dovolimo, da nam tudi v novih časih držijo vajeti.

Sama sem svojim prepričanjem sledila v otroštvo, v čase, ko sta bila »delo« in »služba« še sinonima. Sinonima, ki sta nenadno vstopila v moje zgodnje otroštvo in mi še nepripravljeni  vzela mamo, mene pa vsakodnevno ob trenutku prihoda v vrtec pahnila v neutolažljiv jok, ki je trajal vse dokler ni po kosilu prišel nono pome v svojem priljubljenem belem hrošču. Tako se je začel moj odnos z delom: neslavno. Od začetnega antagonista, ki mi je za dobršen del dneva redno jemal mamo, je delo v mojem svetu dobivalo izključno negativne točke, ker je bilo vedno pospremljeno z občutkom prisile, brezizhodnosti. Moji starši od mene in mojih sestra resda nikoli niso kaj prida zahtevali, toda pričakovali so, da bo vsaka izmed nas nekako pripomogla k gospodinjstvu. (To je seveda popolnoma razumljivo, saj se nas je pet gnetlo v trosobnem stanovanju, ki je ob obilici neumeščenih stvari takoj dajalo vtis kaotičnosti.) Od mene se je kot od najstarejše največ in najprej pričakovalo: likanje, brisanje prahu, sesanje so bila opravila, ki sem si jih podajala s sestrami. In tudi, če sem se zavedala, da s svojim delom pomagam svoji mami, so mi bila opravila v breme. Bila so nekaj, kar moram storiti, zato sem komaj čakala trenutek, da bo storjeno že za menoj. Nikoli nisem v početju iskala zadovoljstva in miru, kaj šele užitka. Ne. Delo mi je že zelo zgodaj začelo predstavljati biznis: nekaj, kar storim samo zato, da dobim socialni mir.

Nekaj, kar storim samo zato, ker vem, da od tega tudi sama nekaj dobim.

Ta drobcen stavek je načelo starega sveta, stare paradigme, stare ekonomije. To so bili časi, ki jim je vladal rek »brez dela ni jela«. Ta jasno oriše delo kot delovanje, usmerjeno k doseganju zunanjega cilja lastne preskrbljenosti. Ponazarja ločenost in individualnost posameznika ter brezizhodnost položaja. No, ti časi so na srečo mimo. Raziskovalci in raziskovalke nove ekonomije, samostojni podjetniki in podjetnice, kot tudi energijski delavci in delavke so si namreč enaki, da se svet vztrajno spreminja v smeri razcveta – da pa mu ljudje še ne upamo slediti. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je prvič prišel v rabo termin »nova ekonomija«, ki je zarisal kontrast med ekonomijo industrijske proizvodnje ter ekonomijo uslug, po kateri je bilo že tedaj vse več povpraševanja, dandanes pa ga je še toliko bolj. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, da se v dandanašnji ekonomiji sproti ustvarja prostor za dušno kreacijo prav vsake izmed nas. In ne samo, da je dovolj prostora zanjo – dandanašnja ekonomija rabi dušne kreacije prav vsake izmed nas, ki bodo pridale svoj košček k mozaiku nove paradigme.

Če tega ob mojem pomanjkanju vzvišene strokovne terminologije do sedaj še niste pogruntale, naj povem, da sem sama svetlobna leta stran od ekonomistke. Ekonomijo sem v svoji nevednosti venomer povezovala zgolj z denarjem, koncept le-tega pa me ni nikoli zanimal … vse dokler se nisem znašla v resničnem življenju, kjer sem se s prodajanjem svojih uslug borila za košček kruha zase in za svojega sina. Ja, borila sem se, prav tako, kot se bori vsakdo, ki skuša s starimi lečami videti nov svet. Če je stara ekonomija je temeljila na borbi za premoč ali za višjo stopničko v hierarhiji, potem je nova ekonomija zasidrana v povezovanju vseh nas, ki iz srca svetu nudimo tisto, kar nam je v neznanski užitek početi. Nisem ekonomistka, toda v tistem trenutku, ko sem se znašla sredi borbe za preživetje, sem vedela, da je čas za nov pristop k delu, ki ga ljubim. Vedela sem, da je čas, da se preneham boriti, ker me borba popolnoma izpije. In vedela sem, da je čas, da pričnem svoje darove deliti med ljudi. In zaupati, da bo po naravnem zakonu vrednost našla svojo pot nazaj do mene. Nisem več počela stvari zato, da bi večala svoj kupček, ampak zato, da izživim poklicanost svoje duše, ki me vedno tako ali tako vodi k izobilju.

Početi nekaj samo zato, ker lahko od tega dobim nekaj zase, je star način delovanja, kjer je vsakdo mislil samo nase in gledal le na svojo dobrobit. Časi patriarhalnih vrednot, ko brat brata potunka zato, da bi sam živel, so mimo. Naj bodo, prosim, mimo tudi časi, ko anonimnež zdravstvenemu inšpektorju posreduje seznam ljudi, ki so na Facebooku člani »anticepilne« skupine, in s tem za vsakogar izmed njih sproži morebitni sodni postopek.

Dajmo, enkrat za vselej spravimo tiste leče, skozi katere smo prej gledale v svet in se odprimo zavedanju, da tuj uspeh ni naša grožnja, marveč naš uspeh in naš navdih. Naj pride čas, ko bo vsaka izmed nas vedela, zakaj se je rodila. Tista mehkoba. Tisti užitek. Tisti mravljinci. In srce, ki dela salte v nas. To so občutki, ki spremljajo našo poklicanost. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, sprejme in dovoli, da njena poklicanost v njej tako zasije, da ji bo osvetljevala pot naprej. Užitek naj bo njena zvezda vodnica, kajti užitek je stranski produkt odločitve, da si delo drznemo izbrati same, da nič več ne čakamo. Naj pride čas, ko vsaka izmed nas sprevidi, da je vsak trenutek, ki ga porabi za stvari, ki je ne veselijo, izpolnijo, dvignejo, pobožajo in v njenih globinah vzklikajo tisti zveneči, navdušeni jaaaaaa, scanje proti vetru.

Naj pride čas, ko se vsaka izmed nas zave, da je sem prišla s svojim unikatnim koktejlom. Ta koktejl je naravnost magičen in njena odgovornost je, da ga nekomu postreže. Le komu? Le komu ga bo namenila?

Preveč ga je, da bi ga sama počasi srkala. Pokvaril bi se in stran bi ga morala zliti. Za to pa je tega magičnega koktejla škoda. Ne, z nekom ga bo delila. Toda s kom?

Morda ji pri odločitvi pomaga dejstvo, da za šankom sedi in s prsti tleska po njem ves preljubi svet, ki komaj čaka, da proba ta novi, unikatni koktejl, za katerega je bil slišal od nekoga. Vse, kar mora še storiti, je naliti ga v kozarce – in podeliti.

Naj pride čas, ko z nepopisno lahkotnostjo vsaka izmed nas v kozarec nalije svoj čudoviti, unikatni koktejl, in ga ponudi v svet.

Pripis. Tega ne pišem z namenom, da vse, ki to berete, naščuvam proti vaši službam; pomagati nekomu uresničiti njegove ali njene sanje, je zelo plemenito, če tudi ve sanjate te sanje.  To pišem zato, da nagovorim tiste izmed vas, ki že razmišljajo o tem, da bi stopile na svoje dušno poslanstvo, pa morda potrebujejo le še drobno vzpodbudo.

old_economy_versus_new_economy__kap