Porodna zgodba

porodna zgodba.jpg

Že večkrat sem skušala izpisati vsebino svojega srca in vsakič obstala pri nekaj stavkih. Ni šlo. Ker me je grizla vest. Ker sem med porodom vztrajno predajala svoje telo Materi Naravi, pri tem pa le malo razmišljala. Pardon, nič razmišljala. O ničemer in nikomer. In s tem niti o sebi in ne o Svarunu. Namesto tega sem zaupala, zaupala. Toda ne morem si kaj, da se ne bi počutila slabo, ker sultančku (nadimku, ki ga je dobil, ker se je rodil v krog šestih žensk) zavestno nisem namenila več toplih misli, nekaj, kar se mi sedaj, ko sem to končno izrekla, sploh ne zdi več smiselno, saj ga v svojem nezavednem nikoli nisem zares zapustila. Zato zapisujem najino porodno zgodbo, ki ima moč raztopiti vse občutke krivde – te vsiljive, neželene goste v svežem materinstvu – in me cuka za rokav: »Greva tja, kjer se v intuicijo ne dvomi več«.

Novembra 2012 sem v osmem tednu nosečnosti spontano splavila malo telesce nekoga, ki bi se rodil v deklico. Za nosečnost sem uradno izvedela dan pred splavom, ki me je zelo prizadel in pod vprašaj postavil zaupanje v lastno, žensko telo; slednje se je tedaj šele prebujalo. Poleg drezanja v globine ženske moči, pa mi je ta izkušnja odprla okno v čarobni svet nosečnosti in materinstva. Spoznala sem doule in ob misli na žensko moč ter čudež človeškega življenja tudi ogenj v sebi. Oživljena od teh strasti, ga povabim. Lučka. Luč.

Nosečnost je ena čudovita komunikacija: »Hej, saj to si vendar ti«.

Joga otvori vsak novi dan.

Hrana za telesi in duha.

Čudovite besede iz hranljivih knjig.

Obračanje sveta, življenja na bolje.

Vem in zaupam.

Sva.

Jesen, ki jo ljubim, je tu. Oktober in dooolgi sprehodi ob rastoči luni. Objemanje dreves oteženo. Pravijo, da boš prišel desetega, a jim ne verjameva niti za trenutek. Navijam za sedemnajstega, a lahko bi vedela, da bova plesala, kot bo luna igrala.

V petek sem po neprespani noči na CTG-ju, ki ga nisva prešpricala, radovedna, poleg tega pa se počutim drugače, zato dovolim edini vaginalni pregled v nosečnosti: odprta sem 1 cm. Kvačkam, grem na pijačo s prijateljicama. Popoldan sprehod in objemanje drevesa. Tu prvič začutim intervale. Napetost in nekajminutno sproščanje. Z zanimanjem se ustavim ter prisluhnem, kaj se dogaja v mojem telesu med intenzivno fazo. Čutim, da v meni mrgoli in pozdravljam ta občutek vznemirjenosti. Sluzni čep se odlušči. Zvečer se končno spravim k iskanju glasbe, ki bo spremljala najin porod. Glasba je pomembna, glasba je zrak. Tamara, Gabrielle Roth. Gabrielle Roth, Tamara. Waw, kako me veseli, da sva se spoznali!

Večer me zvabi na mesečino in naša Ela, brez katere ne mine noben sprehod, mi dela družbo. Uživam v mirni noči, svežem jesenskem zraku in pogovoru s sestro luno, ki je enako okrogla kot jaz (oziroma ti). Lepo je. Obožujem te dni, ko lahko kadarkoli potrkaš in bi morda zaradi tega morala biti napeta, ampak sem nasprotno – popolnoma mirna. Čutim, kako se moje srce širi in zajema vedno več prsnega koša. Nazadnje zakrkne v umirjenosti in ugodju. Ko pridem domov, si naredim kopel s svečkami, rožnimi lističi in glasbo, ki sem jo prej stisnila v mapo z naslovom »Rodiva se«. V vodi sem doma, v kopeli pa nikoli ne zdržim prav dolgo, saj se prehitro pregrejem in pobegnem. Tokrat se mi zdi, da vztrajam. In meditiram. In se zibam. Sledi še vroč kakav ob spremstvu Ele in mačkona v mesečini. Tu na nekaj minut odložim šalico, vstanem ter zaplešem, da pomagam napetosti v svojem telesu najti izhod. Vem, da se dogaja, toda mislim, da imava še ure in ure, preden se stvar okrepi. Odločim se, da grem spat, saj je že polnoč preč.

Ko je luna polna in se že dobri dve uri na par minut zbujam in zvijam, spoznam, da nima smisla vztrajati pri takoimenovanem spanju, saj niti ne počivam, niti nisem dovolj prisotna v dogajanju. Grem po žogo, ki v tej eni uri opravi svoje poslanstvo, in na njej med intenzivnim delom krožim. Čeprav jih ne jemljem resno in jih še ne označujem za »popadke«, me zanima kako pogosti so. Presenečena ugotovim, da trajajo že skoraj celo minuto, na štiri minute narazen. Opla. A res? Želim biti sama s teboj, zato se potuhnem v nočni mir in med popadki meditiram vse dokler se enkrat ob zapisu ure na list, ki počiva na postelji, ne usedem na žogo – ampak strmoglavim na tla mimo nje. In pristanem v omarici. Vse pod kontrolo. Toda trušč zbudi očeta, ki zbudi mojo mamo in sestri in čez slabo uro sem s staršema na poti na Jesenice.

V avtu mi je zaradi omejene svobode gibanja vedno manj udobno. Mama je z menoj na zadnjem sedežu in to pomaga. Ko po šestih prispemo na Jesenice, se noč počasi preveša v dan in lune ne vidim več – jo pa čutim. Spomnim se, da sem si ob porajanju bila želela nočnega miru, a ko sem si to želela še nisem vedela, kako nepomembno bo vse zunaj mene. Prijazno osebje in zaenkrat še prazna porodnišnica. Odprta sem 4-5 cm.

V tem času prispe tudi najina karavana: Nika, tvoja botra, ter Ana in Nina, najini douli. Vse ženske z mamo vred zasedemo porodno sobo, ki ji zato, ker v njej ni porodnega stola, pravijo »alternativna«. Ura je sedem in od tedaj bore malo registriram, kaj se dogaja okoli mene. Čas teče zgolj na podlagi mojih občutenj in zavezanosti, da bom ne glede na vse, svoje telo predala porodni energiji. Bolečine ni v njenem slovarju. Pravzaprav je ta slovar precej skop z besedami, a zato toliko bolj velikodušen z občutji.

Zibam se na žogi. Masiramo se in to mi paše. Takrat. Čez čas se mi razodene, da moram, morava skozi to sama. Najina karavana žensk mi ogromno pomeni in vzbuja neverjetno pristne občutke varnosti, ljubezni, povezanosti ter hvaležnosti. Rada jih imam tu, blizu, toda to potovanje je moje in ti si edini sopotnik. Na Ninin predlog vse odidejo iz sobe, le mamo želim poleg. Nič se ne pogovarjava, samo sva. Vesela sem, da je z mano. Ne vem, kdaj pridejo ostale nazaj.

Spomnim se določenega trenutka, ko sem fizično zelo utrujena in ležim na blazini na tleh. Naravna, zvita v klopčič, usta v nasmeh. Pred menoj peščica arašidov, ki jih enega po enega grizljam. Ob popadku se obrnem na vse štiri ter predajam porodni energiji, ki me preplavlja. Za nekoga, ki je večino življenja preživel v svojih mislih, je to revolucionarno in zgodi se nekaj nenavadnega. Prvič v vsem svojem obstoju sem tako prisotna v svojem telesu, da se od njega spontano ločim. Šele ko sem popolnoma sprejela vse občutke vseh intenzivnosti, ki so se pretakali skozi moje telo, sem se lahko povzpela tja, od koder sem jih lahko opazovala in se z njimi ne zgolj istovetila, kot to ljudje vse prepogosto počnemo. (Oh, hvala za ta tok misli. Šele sedaj, ob pisanju, se mi razodeva, kaj se je v resnici dogajalo pri porodu. Šele sedaj zares razumem, da ni šlo za mojo odsotnost… temveč za ločenost telesa in duha.)

Vseskozi sem nama ostajala zvesta. Popolnoma sem zaupala v najino potovanje, ter ga pozdravljala v vseh njegovih barvah. Tudi v tisti, ko sem – zelo po moje – kakšno minuto preden si se rodil, odločeno razglasila, da jaz tega ne bom zmogla. Mama mi je zatrdila, da bom, a je nisem poslušala. Namesto tega sem se s kolen, kot vsako jutro med jogo, intuitivno spravila v čepeč položaj, z Nino za menoj in mamo nasproti mene na drugi strani žoge, držeč me za roke. Ponovno prisotna v svojem telesu te razumem, ko mi nakažeš, da je čas. Ob naslednjem popadku, pospremljenem z intenzivno nujo po potiskanju, z vso močjo, ki se je kopičila teh deset ur, potisnem in ti pomagam na svet. Kar … zdrsneš. Brez obotavljanja in napora, najprej glavica in čez nekaj sekund preostalo telo. Nič ne jokaš, samo kukaš.

Želela sem te sama uloviti, a zaradi presunjenosti nad vsem, še sedaj ne vem ali sem te. Nekateri pravijo, da ne, drugi navzoči zatrjujejo, da ja. Če prav pomislim, ni to niti pol tako pomembno kot dejstvo, da sem te ob prvem pogledu prepoznala. V nosečnosti sem te skušala vizualizirati, pa se mi nobena slika ni zdela prava. Dokler te nisem zagledala. Zazrl si se vame in bolj domačega si te ne bi mogla nikoli predstavljati. In tvoj vonj, o moja boginja. Dišal si po vsem, kar sem kadarkoli poznala in ljubila. Po ljubezni sami. Naslednje štiri ure, v katerih se nismo premaknili za več kot dober meter, sva se gledala, vohala, dojila, zaljubljala in bila eno. Bližina.

Tvoja nona je tekom večera prerezala popkovino ter jo z nonotom, ki je do tedaj o tvojem rojstvu že obvestil vse poznane in nepoznane, odnesla skupaj s posteljico domov zamrznit. Še vedno čaka na pomlad, da jo zakopljeva v naš gozdni sadovnjak in ti nad njo posadim jesensko sadno drevo, ki bo raslo s teboj, mili moj.

2013-10-19 19.16.53

Epilog: Želela sem si roditi doma, toda brez prestrašenih prič in plačevanja zneskov, ki si jih ne morem privoščiti, tujim babicam. Zato sem se odločila, da si sama krojiva potek poroda, kjerkoli že sva. In sva ga. Občutka krivde ne prepoznam več in tale izpis mi je okrepil duha. Hvala.

You're beautiful!(2)

Advertisements

Senzualnost, seksualnost. Tomejto, tomato.

dreamcatcher.jpg

Utrujena sem. Telesno utrujena. Bolijo me okončine in zapirajo se mi oči. Ne, to ni posledica tistega petnajstminutnega joga božanja, ki sem ga spet uvedla v svojo jutranjo rutino. Moja utrujenost je posledica nečesa drugega.

Veste, zadnje čase veliko sanjam. Zame je to kot za nekoga, ki si sanj pred tem nikdar ni zapomnil, velika stvar. In ja, sanjam sicer izrekam srčno dobrodošlico, a vendarle priznavam, da me vsakič znova tudi utrudijo. Sanjam namreč takšne sanje, ki so zelo dinamične, zelo doživete, polne premikov in sloves in iz katerih me navadno še dolgo pred jutrom potegne neka nevidna sila, ki me pusti tam – spet v telesu, spet na postelji, zasoplo, odprtih ust in širokih oči: negibno razmišljujoč, kaj vse se je pravkar zgodilo. Nimam nočnih mor. Samo vse, kar se v mojih sanjah dogaja, je zelo intenzivno. In kot tako na obalo mojega zavedanja naplavlja spomine iz preteklosti, ki še venomer znatno oblikujejo mojo sedanjost. Močno sanjam. Močno sanjam in te sanje, vem, krepijo mojega duha, ampak telo mu še ne zmore slediti. Zato je telo zmozgano in izžeto.

Ti spomini, naplavine na obalo mojega zavedanja, so polni moških, ki sem jih nekoč poznala. Tukaj so, da potegnem rdečo nit našim sočnim, skupnim trenutkom. In tukaj so, da se vsakič znova znajdem v tistem trenutku, ko me pri srcu stisne, da obraz namrščim v vedno več gub in si zmedeno zamomljam nekaj v stilu: »Ne, tega nočem več. Tako se več ne grem.«

Tako se več ne grem, ker me pusti prazno in izpraznjeno in še bolj hrepenečo po še. Sem se pa tako šla precej dolgo. Vse odkar sem nekje po poti pobrala informacijo, da je samo to – telesna intimnost z nekom – tisto, kar me bo napolnilo. Zdaj še vedno verjamem, da lahko zdrava intimnost dobrodušno prida k vsebini kupice, ki jo že same predano polnimo, ne more pa nam je popolnoma napolniti. Samo me smo tiste, ki jo lahko. To pa tako, da si v življenju redno zagotavljamo dovolj užitka; tako, da si v življenju redno pričaramo dovolj senzualnega užitka, ki ga izkušamo s pomočjo (vsaj) petih (toda če mene vprašate, še mnogo več) čutov. Kajti senzualnost je tista, ki neko izkušnjo zaokroži v življenje, medtem ko nas obkroža s prisotnostjo. 

Senzualnost seveda ni enako kot seksualnost. Jaz pa sem, tako vsaj kaže, nekje na svoji poti med njima nezavedno narisala enačaj. Zamenjala sem ju. In zato se je v mojih partnerskih odnosih doslej redno dogajalo, kar se je pač dogajalo. Tisto, ob čemer se zdaj v sanjah kisam  in mrščim; tisto, čemur odločno odkimavam.

Odkimavam temu, da moškim nisem nikoli dovolila stopiti v svojo moško esenco. Nisem jim dala časa, da ob meni postanejo lovci, ki se jim cedijo sline za svojim plenom, za mano. Ne. Ko sem uzrla nekoga, ki mi je bil všeč – ki je bil nujno tudi nekdo, za katerega sem naskrivaj verjela, da je malo predober zame: preveč čeden, preveč kul, preveč všečen – sem preprosto vzela Artemidin lok in vanj ustrelila odločno puščico. Šla sem se zapeljivko, femme fatale, saj jo poznate, in v določenem trenutku svojega življenja sem celo vodila evidenco fantov, ki so prečkali moje ustnice, in tistih, ki so prečkali moj tempelj. Ob tem sem mislila, da sem totalna faca. Vem, saj vem. Lahko me obsojate, imate vso pravico, ne zamerim vam. Ampak sama se več ne. Ne obsojam se, odkar vem, kaj je mojemu početju botrovalo.

»Meni se ne da dolgoveziti,« sem svoje početje utemeljevala svojim prijateljicam (predvsem pa sami sebi), ko sem naslednjega jutra prišla domov in tam neizogibno tudi na dan z novo staro zgodbo o prejšnjem večeru, ko sem nekoga spoznala in je ena stvar vodila k drugi.

»Če mi je nekdo všeč in če sem jaz njemu všeč in če je poleg tega to obema jasna – zakaj čakala bi na maj?« sem skomigala z rameni in v svoji nonšalantnosti pred samo seboj tajila bolečo, skelečo skrivnost, ki mi je medtem razžirala prsi. V mojih razpokah, ki so postajale globlje vsakič, ko sem podoživela tisto staro zgodbo zapeljevanja, je glasno odmevalo, da nisem nobena femme fatale – ampak zgolj švedski bife, čigar sadje je bilo popolnoma samopostrežno.

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Globoko v sebi nisem nikdar zares verjela, da bi bila lahko nekomu zares všeč, vsaj ne dolgoročno. Zato me je na bojne pohode venomer vodila tista tendenca, da naredim vse na hitro. Hitro zmutim, dokler je še vroče, ker – kdo bo pa jedel mlačno? Mnogokrat sem zato s fanti spala še istega večera, ko sem jih spoznala. »Tako bom vsaj kaj dobila«, sem bila prepričana, »če počakam do jutra, ko dnevna svetloba posveti na moje obličje, bi se vsak še tako pogumen primerek obrnil in zbežal, ne samo zaradi krute realnosti mojega nenaličenega obraza, marveč tudi zato, ker poleg zapeljivke nimam ničesar zares ponuditi. Kateri moški pa si želi poslušati o paleti mojih čustev? Ali o mojih sanjah? Lepo te prosim, Tamara. «

Sedaj razumem. Sedaj vem. Sedaj jih že poznam, svoje občutke manjvrednosti.

Ti občutki so mi omogočali skok v moško energijo, kjer sem bila jaz lovec in je bil moški moj plen. In tam sem srečevala takšne, ki so si želeli biti povabljeni. Takšne, ki so želeli biti zapeljani in peljani s strani ženske. Ja, iz moške esence v meni sem lahko lovila samo tiste fizične moške z bolj izraženo žensko energijo, kajti na koncu se vsaka celota uravnovesi. Lovila sem jih, ker sem bila prepričana, da mi lahko samo intimnost napolni mojo izpraznjeno, izsušeno kupico da lahko samo telesna intimnost nahrani lačno, shirano mene. Izkazalo pa se je, da me spolna intimnost ne samo ne more napolniti, marveč me še bolj izprazni, saj sem se zavzeto postavljala v položaj, kjer je bilo moje zadovoljstvo odvisno od nekoga drugega. V meni je namreč še vedno obstajalo prepričanje, da potrebujem moškega, da bom srečna. V meni, ki se imam za feministko. V meni, emancipirani sodobni ženski. V meni in moji bolečini, da sama nisem dovolj.

Ob tem se sedaj mrščim. In odkimavam. Ker nočem več tega. In ne samo, da tega nočem, zavedam se tudi, da tega ne potrebujem več. Odkar sem odkrila, da senzualnost in seksualnost nista eno in isto, imam namreč druge stvari, ki me polnijo. Ki prižgejo vse moje čute, vse moje čutnice, in ki me od vrha temena do konic nožnih prstov preplavljajo in zibljejo na toplih, spokojnih, mehkih valovih zadovoljnosti.

Narava je ena izmed teh stvari. Glasba je še ena. Pa kreativnost, branje arturijanskih legend s Svarunom pred spanjem, masala chai, tišina vzhajajočega sonca, moj oltar, eterična olja …

Draga prijateljica, s katero sva se danes pogovarjali o eteričnih oljih, mi je rekla: »Nikoli si ne bi mislila, da me bo aromaterapija kdaj tako potegnila.«

Vem. Tudi jaz ne. Ampak po drugi strani je aromaterapija logičen naslednji korak na tej poti, po kateri stopamo v žensko esenco. Zaradi prebujanja v našo primarno ženskost si malo po malo dovoljujemo senzualnosti, vedno več senzualnosti. Zaradi prebujanja v žensko znotraj nas samih si življenje dovoljujemo izkušati z (vsaj) vsemi petimi čutili. To ni nekaj, v kar smo bile vzgojene. Vzgojene smo bile v delo in garanje, v užitek pa smo se primorane same izučiti. Nič hudega. Pot tega učenja je namreč tako zelo prijetna. Kajne?

»Užitek moramo najprej same poznati, da bi ga lahko predajale naprej,« pravi v filmu Beneška kurtizana mama, ki je bila svoj dan kurtizana, svoji hčeri, medtem ko jo uri v svojih veščinah.

Užitek moramo poznati! Pa ne samo zato, da bi ga lahko delile. Užitek moramo poznati, ker nas napolni. Senzualnost moramo poznati, ker nas osvobodi »tega kar bi morale« in katapultira v »tisto, kar si želimo«. In ko užitek zares spoznamo, se bomo na vsakem koraku zbegano spraševale, kako smo lahko sploh preživele življenje brez senzualnosti.

You're beautiful!(1)

Podpora, ki to postane, ko smo jo pripravljene uzreti

pentagram mum

Nekaj dni tega mi je prišla naproti neka astrološka napoved za letošnji september.

Rada imam astrološke napovedi. Zdijo se mi čudovita podpora v prizadevanju, da bi iz našega časa tukaj in zdaj izželi kar največ. Ampak astrologija je lahko podpora šele ko smo jo kot tako sposobni videti.

Šla sem in z veseljem požrla celotno astrološko poročilo, ker pa je to govorilo o kozorogu in o veličastnem Saturnu in ker sem sama tekom let popolnoma pozabila, za kaj se gre pri mojem lastnem veličastnem Saturnu, sem se odločila doma izbrskati mojo astrološko karto in jo znova prevohljati. Saj veste, za hec. Ampak lahko bi vedela, da se bo ta hec nekje po poti izgubil: naslednjega dne sem namreč pričakovala menstruacijo in dovolj dobro se poznam, da vem, da okrog svoje rdeče lune to neizogibno ribjo potrebo po kopanju globlje in globlje še toliko bolj čutim. In ne. Ni mi žal, da sem šla svojo astrološko karto preučevati. Ne gre za to, da si želim, da bi se tega vzdržala. Sploh ne. Naslednjič, ko se to zgodi, si bom zgolj skušala zapomniti, da je za moje predmenstrualno udobje tisti hec bistvenega pomena. In skušala si bom zapomniti, da tedaj svojega nenasitnega uma nikakor ne smem spustiti s povodca in mu s tem dovoliti, da tisti hec ulovi in pokonča. S temi besedami ustvarjam umski opomnik, ki naj mi služi vsakič naslednjič, ko bom zapeljana.

Naj vam pojasnim.

Ko sem imela pred seboj svojo astrološko karto, sem zelo dosledno ugotovila, da sem večino izmed tega, kar naj bi različni znaki v različnih hišah v različnih znamenjih pomenili, pozabila. Ob tem spoznanju pa je moj um skočil iz nizkega štarta, se odpel s povodca in se začel poditi po sledeh mojih vesoljnih pošasti z namenom, da bi iz njih pregnal samo esenco tistega heca; da bo življenje lahko spet smrtno resno; in da bodo vse stvari, ki jih nimam pod kontrolo, grožnja mojemu obstanku. Na primer moj Mars v znamenju bika v dvanajsti hiši.

Mojemu umu nenadoma ni bilo več dovolj, da imam pred seboj svojo astrološko karto. Pustila sem se mu zapeljati in pričela kopati za tistim Marsom v dvanajsti hiši, ob katerega se je obregnil. In odkrila sem stvari, zaradi katerih je potlej Tamarica popoldan preživela v kujanju in obsojanju same sebe, ker si vedno, vedno, a ma baš vedno mora izbrati najtežjo možno pot, pa pika. Ne nameravam se spuščati v podrobnosti o tem, kar sem prebrala, ampak menda je takšna postavitev Marsa, kot jo imam jaz, nevarna. Omenjena je bila celo beseda »zapor«, dejstvo, da si bom v življenju nabrala veliko sovražnikov moškega spola in precej jasna prepoved, da se navkljub moji potencialni naklonjenosti nikoli ne smem začeti aktivno ukvarjati z magijo.

Ko sem to prebrala, sem obstala. Pretresena. Vkopana. In spomnila sem se, zakaj sem v svojem življenju proti astrologiji že večkrat nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh.

Ampak sedaj nisem tu, da astrologijo preženem z zamahom svoje roke prav tako, kot sem se večidel življenja iz svoje izkušnje trudila pregnati vse temno.

Sedaj nisem tukaj, kjer bi na stvari še vedno gledala skozi črno-bele leče in nekaj sploh imenovala temno, da bi bilo nekaj drugega lahko svetlega.

Ne, sedaj res nisem tukaj, kjer življenje ločujem na dobro in slabo – se plazim za dobrim in se otepam slabega; moja ženska duša, moja attha, me namreč uči sprejemanja.

*Kako torej sprejeti to, kar sem bila prebrala brez, da vse vzamem tako smrtno resno, tako definirano in tako definitivno?*

Zvečer istega dne sem potem ko je Svarun zaspal še malo posedala na balkonu in gledala zvezde. Nisem več aktivno razmišljala o prebranem članku, čutila pa sem, da so besede v meni še kako aktivne. Nisem se mešala vanje, nisem jim več nasprotovala, nisem se kregala z njimi in nisem jih skušala preglasiti s svojo umetno tišino – samo dovolila sem jim, da po svoje brenčijo, medtem ko sem jaz po svoje molčala.

V tistem pa mi od nikoder zelo jasno šine: »Tiste besede me ne definirajo.«

Nasmehnem se. In se smejim, ker vem, da je res: tisti članek me ne definira. Tisti članek nima moči, da govori o tem, kdo sem jaz. Samo jaz imam to moč.

To, da sem se 10. marca 1987 ob 10:45 (pravi mama, čeprav je v rojstnem listu zapisano 10:50) rodila v koprski porodnišnici mi je v zibko nedvomno položilo mnogo darov; takšnih, ki jih jemljem kot darove in tistih, ki se jih otepam kot pomanjkljivosti. Ampak moj rojstni datum pove o meni samo eno – to, s čimer sem se rodila. In to je plastelin, ki ga v ročicah mečkam in manem že tri desetletja. Pla-ste-lin. Plas-te-lin.

To, od česar je odvisno, kaj bom jaz iz vsega tega plastelina naredila, pa je moj DRAJV: moja pripravljenost soočanja z vsem, kar je bilo vame posajeno in moja pripravljenost stopanja naprej, vedno naprej, po tej poti. Definiram se lahko samo sama – s tem, ko se odločim, kaj bom s tistim, kar mi je bilo položeno v zibko, počela.

Ne, tisti članek me ne definira. Definiram se sama – s svojo svobodno voljo.

Naj vam pojasnim, zakaj sem v to tako sveto prepričana?

Tako je bilo. Pisalo se je leto 2012, ko sem šla k znancu astrologu na posvet. Ravno sem prišla iz Indije z namenom, da si zaslužim za kitaro in za nova potovanja – želela sem se namreč povsem posvetiti glasbi in njenemu klicu, ki ga slišim vse odkar vem zase. Toda potem sem tu doma spoznala nekega mladeniča in nekaj me je ustavilo v koraku: vedela sem, da bom postala mama. Tedaj so mi že kakšno leto različni dogodki napovedovali prihod otroka (od zgodbe, ki mi jo je v Indiji govorila prijateljica o neki njeni prijateljici, za katero sem čutila, da je tudi moja – do nekega prikupnega Nemca, ki mi je ob branju iz dlani sveto zatrjeval, da vidi črtico otroka, ki bi se naj že zgodil) in v času, ko sem obiskala astrologa, sem bila iz vseh teh napovedi in slutenj že zamesila silno močno željo. Pa sem ga povprašala, kaj vidi v karti glede otrok.

»No, ja. Hm. Veš, Saturn v škorpijonu v peti hiši včasih pomeni, da pač ne moremo dobiti vsega, kar si želimo …« mrmra, medtem ko preučuje odnose in naveze mojega Saturna z ostalimi planeti. V moji karti ni bilo videti niti sledu o otroku, ki sem si ga tako želela.

Ko sem to zaslišala, sem obstala.

Pretresena.

Vkopana.

In v istem trenutku sem proti astrologiji nejevoljno zamahnila z roko, kot bi bila jata sitnih muh … že čez nekaj mesecev pa sem pod srcem nosila Svaruna.

Zato se zdaj odločam, da sem odslej pripravljena v vsem videti samo podporo.

In – naj se zgodi, če nikomur ne škodi.

You're beautiful!(1)

Temna noč duše

7c6c8408a4deb7fe64900ce7f6b12c1e.jpg

Učim se prositi za pomoč. To se pravi, učim se razumeti, da prositi za pomoč še ne pomeni, da sem kaj manj.

Saj lahko sama.
Vse sama,
VSE SAMA.

Poznate?

“Ampak zakaj bi vse sama, Tamara? Od kod ti ideja, da moraš?”

“Ah, saj ne bi razumeli. Nekomu znotraj sebe moram pač dokazati, da zmorem … sama. Nekomu znotraj sebe moram pač dokazati, da sem … dovolj.”

V petek sem tako odšla na terapijo k čudoviti mladi ženski – in odšla neskončno hvaležna, da obstajajo ljudje, ki jih lahko prosimo za točno takšno pomoč, kot jo potrebujemo.

***

 

Prazna sem. Prekleto prazna sem. In prazna ne morem več dajati. Ne zmorem.

»Se pravi se zadovoljiš s prvim, ki pride mimo z obljubo ljubezni?« me vpraša, nič kaj očitajoče, nič kaj obtoževalno, ampak odločno in neomajno. Njene besede me streznijo, da se ji zazrem v oči in še dolgo ne umaknem pogleda. Je ena prvih ljudi, s katerimi lahko tako dolgo vzpostavljam očesni stik, brez da bi se počutila neprijetno.

»Ja,« skesano priznam in pobesim pogled. Čutim solze, ki olajšano bruhajo iz moje nemoči, iz moje ranljivosti: »Mama samohranilka sem! Ljubečo pozornost zato večinoma samo dajem, poleg tega pa še moje poslanstvo, ki mu tako trmasto sledim … saj, pisanje obožujem in prav tako način, na katerega se besede dotikajo sožensk, ampak tudi tu zaenkrat samo dajem in vlagam in ker mi nič ne prinaša, mi ne nudi varnosti in se mu ne morem v popolnosti posvetiti in potem ostajam suha in presušena … Ne morem več tako naprej. Tako sem lačna … tako si želim sprejeti!«

Zato sprejmem kar vse.

Odprem srce, razširim noge. Karkoli je pač potrebno, da kaj priteče.

In ponovno sem se pustila zapeljati tej slepi potrebi po ljubezni, v kateri se najbrž ve najdemo; vse in vsi. Spet sem bila pripravljena zatajiti sebe in se celo v London preseliti; v kaos Londona, ki bi samo pihal v žerjavico mojega notranjega kaosa in mi na ramena stavil uteži, ki jih ne potrebujem. Spet sem bila pripravljena z roko zamahniti svojim vizijam v brk in zastaviti svoje življenje za nekaj trenutkov ljubezni z obljubo večnosti. Tisto, po čemer zares hrepenim, je ljubezen, in zavoljo nje sem se velikokrat predala ali prodala prvemu nič hudega slutečemu, ki je prišel mimo, padel na kolena in dahnil, kako sem mu všeč.

Saj sploh ne vem, kaj pomeni zaljubiti se v nekoga do ušes, se odločiti zanj in potem z metuljčki v želodcu in nerodnimi nasmehi na obrazu počasi stopati z njim, korak za korakom, v intimnost? Kar pomnim, sem se samo tako zaljubila in odločila – in potem, neučakana kot sem, forsirala, da stvar dozori še preden so bili pognali prvi zeleni listki; ampak to je že druga zgodba, za kdaj drugič.

Večinoma sem se dajala tistim, ki so me hoteli, saj že dolgo ne verjamem več, da bi bila lahko jaz všeč tistemu, ki je všeč meni. Še več, že dolgo ne verjamem, da takšen, ki mi bo zares všeč, sploh ne obstaja. Mhm. Priznam. To je na nek način hecno, saj sem bila venomer tista, ki verjame: moja vera v življenje je neomajna in neusahljiva, to vam lahko kar takoj priznam. Toda kar se partnerskih odnosov tiče, sem neizpodbitna heretičarka, zaprisežena nevernica, ki ne zaupa, da bo v ljubezni kdajkoli srečna. In potemtakem …

Zakaj bi se torej tisti gospodič, ki ima moč, da me zares vrže na rit – v kolikor, seveda, recimo, da pogojno obstaja nekje na tej zemeljski obli – trudil in hodil tu naokrog?

Nobenega razloga nima, kajne?

In tudi, če bi se bil po nekem naključju znašel tukaj, bi se ga v prepričanju, da so nama trenutki radosti – ti minljivi utrinki večnosti – šteti, kaj kmalu prav pošteno potrudila znebiti. Ga odgnati. Ga izgnati. Ga strašiti in preplašiti tako, da bi si nadela svojo dobro znano masko neukročene trmoglavke, ki je bila prevelik zalogaj za vsakogar doslej. O, ja. Gotovo bi mu bila napovedala vojno brez obljube miru. To mi je vedno šlo od rok.

»Zakaj pa sprejmeš kar kogarkoli?« me predrami glas terapevtke, medtem ko plovem po svoji mali večnosti, tako pogojeni s strani preteklih vtisov.

Pogledam v tla in zasopem: »Zato ker v resnici sploh ne verjamem, da obstaja tak, ki si ga želim. Tak, ki bi me lahko sprejel. In tak, ki bi ga jaz lahko sprejela: v svoje življenje, v svoje telo, v svoje bistvo.«

Kako bi tudi verjela? Tisti, ki izbira, izbirek dobi, mar ne? Kolikokrat so mi bili namenili te besede! Kolikokrat? Ne vem. Vem pa, da je bilo dovoljkrat, da sem jim lahko začela verjeti. In da jim še verjamem.

V dneh po terapiji me je draga sestra s svojim plesom spomnila na zbirko grških pesmi, ki sem jih neskončno rada poslušala nekoč davno, ko sem se zaljubila. Ponovno sem ji prisluhnila in se ob odločnem, a mehkem zvoku grškega ouda vrtela in cedila. Pesmi so se vrstile, medtem ko sem jaz listala po spominih. Nato pa so se pričeli uvodni takti ene melodije, ki mi je bila tedaj posebno ljuba. Ošvrknem ekran, ki pravi, da je naslov pesmi An Iparhis Kapou Esi, kar v slovenščini pomeni Če si nekje. V tisti stotinki trenutka, ko sem imela na voljo izbiro, kako se bom ob njej počutila, mi šine: »Oh, kako domače.«

Ja. »Če« je zame bolj domač kot »izberem te«. »Če« ničesar ne obljublja. Od njega nihče ne pričakuje nobenih obljub. Ampak vseeno še kar obstaja. Tako, brez navezav. »Če« mi nudi veliko prostora za sanjarije in misli in te me v mnogih ozirih izpopolnjujejo (kar morda lahko razumete samo preostale horoskopske ribice). Kajti »če« on zares obstaja, sem lahko srečna v svoji domišljiji, hrepenenje po fizični izkušnji pa še naprej kuri moj navdih. Tako sta volk sit in koza cela. Ko se pa zavem, »da« on zares obstaja, »ker« najbrž zares obstaja, »ker« sem tekom let že toliko pospravila v mapo »midva«, da moram sedaj samo še spustiti in dovoliti – me strese do kosti.

Kaj pa če ob vsem lepem ne bom imela o čem pisati?

Kakšne pesmi so sploh lahko srečne pesmi?

In kakšne knjige so tiste, v katerih nima protagonistka nič več iskati in nič več najti?

Ne vem. Ničesar ne vem. Razen tega, da čutim luč na koncu tega predora. In tega, da so moja prepričanja o ljubezni kot železen oklep, ki me tiščijo od stopal do temena, saj vsebujejo tako obnožnice, kot tudi kolenske ščitnike, pa nabedrnike, verižno srajco, ovratnik, čelado in nosnik! (S Svarunom bereva Arturjanske legende, pa se zraven učiva za oprodi.)  In tega, da se že neskončno veselim prihodnje terapije, ko bova kopali globlje.

You're beautiful!(1)

Čas za alkimijo srca

candle2

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

V meni mrgoli. Kakor stare vešče mojo luč, moj kisel nasmeh, obletavajo misli. Nešteto misli, ki sem jih nekako zajezila z zabavnim, polnim dnem. Ampak sedaj, ko je dneva konec, in se uležem v mehko posteljo poleg Svaruna, da bi zaspala, čutim, da v meni vibrira; tančica nočne tišine pač slabo tesni bolečino.

Dovolim ji, da steče. Naj teče.

Ne čutim tiste klasične tesnobe v srcu, ki je prisotna vsakič, ko se bojim, da bom nekoga izgubila. V srcu čutim ščemenje. Moje srce se počasi, počasi širi, dokler ne bo dovolj veliko, da bi s svojo toplo odejico brezpogojne ljubezni pokrilo tudi tisto novo vrlino, ki jo osvajam. Ne, ne čutim tesnobe. Ne zdi se mi najhujša stvar na svetu, da bi odšel. Na nek način se mi zdi celo, da ne more oditi, čeprav je morda že preč.

Zaprem oči in sežem predse, pa pristanem v njegovem objemu.

Odprem oči in pokukam na zaslon, pa ga ni.

Tišina. Tišina me včasih resda prestraši, ampak tišina še ne priča o tem, da nečesa več ni. Še včeraj sem vedela, da je med nama vse; če bi danes verjela zgolj temu, kar vidim s svojimi fizičnimi očmi – in to je enako nič – bi prej ali slej resno podvomila v tisto, kar sem vedela včeraj. Še včeraj je bila najina dvojina moje vesolje; včeraj bi lahko energija naklonjenosti, ki sva jo v teh mesecih nakopičila, premikala gore. Mislite, da bi lahko samo ena noč ugasnila toliko ognjenikov, kot sveti nama? Ah, kje. Vse je energija in te ne moremo izničiti; lahko samo prehaja iz ene oblike v drugo. Iz besede v zgovoren molk.

V tem molku zaslišim kričeč, hreščeč glas ranjene Tamarice: “Sovraaaaažim, če mi kdo govori o mojih pomanjkljivostih! Sovražim, kajti če sem lahko jaz dovolj spoštljiva, da nikomur ne solim pameti o njihovih problemih, marveč zgolj sočutno in nežno tipam za njimi, lahko pričakujem enako diskretnost nazaj, mar ne? Sovražim, ko si kdo drzne izpostaviti moje probleme … ker to pomeni, da se jih nekje globoko v sebi že zavedam, a ničesar ne ukrenem in to me mori. Prisežem, ko mi kdo lepo na pladnju servira moje šibkosti, me to tako razjezi, da bi mu lahko odgriznila glavo; ali pač vrgla zrel, mesnat pomidor z njive mojih staršev v njihovo belo srajco.”

»V kakšnem svetu sploh ti živiš? V takšnem, kjer si vedno žrtev?«

Včeraj sem se pogovarjala z eno od mojih dveh dragih mlajših sestric; to se redko zgodi, saj leta in leta nismo govorile skupnega jezika, ampak sedaj počasi, čutim in upam, vztrajno prihajamo skupaj. Jo poslušam. Jo gledam. In se v njej prepoznam. Govorila mi je o situaciji, ki bi jo lahko z mojega zornega kota, prav tako kot vse na svetu, dojemala kot pomanjkljivost ali pač prednost. Ona se je odločila, da bo v njej iskala navidezne težave – in v tistem mi trkne: »Seveda, saj smo se tako izučile živeti. In tako smo se učile tudi komunicirati: vzpostavljati izmenjavo z nekom na podlagi subjektivno negativnih faktorjev. Seveda!« Vse smo se naučile v ljudeh, stvareh, okoliščinah videti in pričakovati najprej slabo, negativno, neželeno. In vse smo se naučile sočloveku približati na en in edini način: s tarnanjem … čez vse slabo, negativno, neželeno, kar se nam dogaja. In tarnanje čez vse slabo nam rodi še več slabega, če le zato, da se imamo še naprej čez kaj bentiti. Hm, tukaj se vendar vrtimo v krogu, ste opazile? No, jaz grem; izstopam iz tega ringišpila, da si poiščem kakšnega bolj po mojem okusu.

Pred nekaj dnevi sem na Facebooku objavila sliko sebe s piškotom, nadokusnim produktom moje in Svarunove gospodinjske delavnice. To je ta slika:

40272864_436195027162760_2549203230663901184_n

Slika je kar nekaj ljudem padla v oči in moja prijateljica Sara, ki sem jo tu gori že večkrat omenjala, je rekla, da sem na njej zelo mehka. Ja, to je beseda. Tako se počutim: mehčam se. Mehčam se pod rokami življenja in odpravljam svoje robove, ki so me doslej ločevali od vseh in vsega (dobrega), kar mi prihaja na pot. Mehčam se in po tisti strašno jezni, impulzivni prvi reakciji, se v jezo ne ujamem več. Raje prisluškujem temu, kar je zares v meni; temu, kar leži pod impulzivnostjo ranjene živali.

Ponižna postajam. Na zdrav način. Da je zdrav, vem, ker se živčno zahihitam vsakič, ko sama pri sebi na skrivaj pomislim: »Kaj pa, če ima prav? Kaj pa se res vedno okronam za žrtev?« Živčen smeh mi priča o nezavednih potrditvah. Če ima prav, bo to zelo slaba novica za moj ego. Ugreznil se bo v zemljo, vam povem. Ne prenese namreč dejstva, da ima kdo drug lahko prav – sploh o stvareh, ki si jih nisem niti sama spakirala, pa jih v kovčku nevede nosim že vse življenje; vzorci iz otroštva, privzeto mišljenje, te stvari. Menda bi jih ja opazila, če bi jih s seboj nosila, mar ne? No. Menda.

Moj ego je ranjena punčka v meni, ki se bolj kot vsega boji tistega, kar boli. A s tem, ko skuša preprečiti mojo bolečino, mi jemlje tudi možnost, da sem ranljiva. In ranljivost je tista, iz katere se rodi notranja moč, ki bi mi preprečila, da se še v enem moškem popolnoma izgubim.

Ga gledam, kako je neustrašen, sploh kar se tiče naju, in žvečim: »Kako si lahko nekdo, kot je on, ki se tako suvereno potaplja v tole strašljivo intimnost, ne upa na potovanje v Iran?« Pravi, da ne vidi smisla riniti v vojna območja, kjer se dnevno dogajajo stvari izven dosega naših rok. Izven dosega naših rok? Hecno, jaz sploh ne razmišljam o tujih rokah. Jaz razmišljam zgolj o svojih rokah, o svojih prstih. In predvsem o vsem, kar mi lahko skoznje spolzi, medtem ko svojo ljubečo pozornost namesto sebi in svoji rasti posvečam nekomu drugemu. Jaz se ne bojim v Iran, kajti življenja mi nihče zares ne more vzeti. Edino, kar mi lahko vzame življenje, je izguba Sebe; tiste Sebe, do katere sem po trnovi poti prišla. In edina, ki mi lahko vzame življenje, sem jaz sama – tako, da se mu voljno predam in izgubim v njegovih labirintih.

Ranjena Tamarica v meni namreč verjame, da me bodo njegovi labirinti pogubili. In ranjena Tamarica v meni verjame, da me bo on pogubil. Da je moj nasprotnik, ki je tukaj zgolj in izključno zato, da me prizadene. Šepeče mi: »Ne smeš, ne smeš mu dovoliti, da te objeme in ščiti.« Zadnjič, na enega zelo temnih in tesnobnih menstrualnih dni, mi je rekel, da si me želi samo objeti in ščititi pred vsem svetom, celo pred samo seboj. Saj vem, saj vem, kaj je imel v mislih. To je rekel zavoljo mojega hiperaktivnega uma, poleg tega se mu je najbrž zdelo romantično, toda mene so njegove besede zbodle. Kajti če me objame in ščiti, to pomeni, da sem krhka in nebogljena in nemočna in to nočem biti nikoli več.

Ob tako bujni notranji pokrajini naj bi me plašili zunanji okoliščine?

Hja, kot kaže, se jaz ne bojim vojne na Bližnjem vzhodu, ampak svojih lastnih notranjih front. Bojim se dvojine, ker ne želim, da mi vzame mojo ednino. In do življenja v lastni senci mi pač več ni.

Ampak.

AMPAK.

Tukaj ne morem mimo pomislekov: »Kaj pa, če se čisto malo, za spoznanje preveč oklepam Sebe?«

Če se res oklepam, potem to nisem jaz, marveč ego. On je namreč edini v tej enačbi, ki ima kaj izgubiti. Kajti vse tiste ideje in definicije in nalepke o lastnem jazu je le s težavo zbral na ta ogromen, svetlikajoči se kup, izza katerega kukam jaz. V moji tišini, v moji praznini. Jaz, ki mi je ravno do Kosova za vse, kar naj bi bila, vse, kar bi me naj prizadelo in plašilo. Mooji, pa tudi moj prijatelj Attila iz arambolske džungle, pravita, da jaz prebiva v niču, v tišini, v praznini, ki jo naseljujemo; vse ostalo ni jaz, ampak zgolj moj čudoviti avtoportret, ki mi je tako zelo všeč, da sem ga zato pripela na stene svojega uma, kjer me sedaj kot nekakšna svetnica straži ter nadzira vsako mojo misel in vsak moj gib.

Hecno. Kaže, da vprašanje “Kdo sem jaz?” res nikoli ne gre iz mode. Ampak sedaj, sedaj se bom raje osredotočila na to mehčanje in širjenje, ki me vlečeta narazen, da lahko vame, v mojo notranjost posveti sonce —

… in tukaj zdaj čepim na teh jajcih. Kaj naj z njimi? Nič, najbolje, da grem v kuhinjo. Nekaj moram iz njih začarati.

*Čas je, da prižgem svečko. Čas je za alkimijo srca.*

You're beautiful!(1)

Kraljice, tako ali drugače

queen

»Mami, zakaj lahko ti odpreš vsa štiri okna v avtu, nono pa samo sprednji dve?« mi z zadnjega sedeža z zanimanjem zakliče v trenutku, ko ob izstopu iz avtoceste nemudoma, hlastno odprem vsa štiri – no, tri, če smo natančni, saj zadnje levo okno iz svojih razlogov že nekaj časa ne želi sodelovati – okna. Oh, svež kozinski zrak!

»Zato ker sem kraljica,« brez pomišljanja bleknem in se zahahljam. Ne, ne zato, ker bi bila sama sebi tako smešna, ampak zato, ker me lastne besede v trenutku opomnijo, naj popravim svojo držo. Naj se vzravnam in odprem srce življenju, v vsej svoji ponižni veličini, ki buhti iz vsake moje pore – ko se je le zavedam.

Pomislim in se sama pri sebi čudim svojemu pogumu (svojemu dolgemu jeziku se že leta ne čudim več), kako suvereno sem se pravkar oklicala za kraljico! V istem trenutku zaslišim, kako je moja notranja okupatorka trenila, in sedaj že hiti mojemu vedenju čimprej servirati masten sveženj nalepk, ki bo neizogibno vseboval besede, kot so: nadutost, oholost, predrznost, vzvišenost, iluzornost, domišljavost.

Iz te interne fronte me potegne Svarun, ko pravi: »Jana je mačja kraljica

Ja, mojo mlajšo sestro Jano so zaradi njene neumrljive ljubezni do mačk tako oklicali že v otroštvu in še danes je zelo kos svojemu nadimku, saj v družini, kjer je to početje vsem nepojmljivo, ona naši Pixie še vedno dovoli ležati v svoji postelji.

»Ja, Jani pravimo mačja kraljica, ker ima že od malega zelo rada mačke,« razširim poved.

»Jana je mačja kraljica, jaz sem bog ognja …« našteva in se sredi povedi ustavi, ter vprašljivo nadaljuje, »kraljica česa si pa ti?«

Pomislim. Kraljica česa pa sem jaz? Ljubezni? Ah, ne. Preveč klišejsko in ne dovolj določno, če je ljubezen res vse, kar je. Sočutja? Koga pa slepim. Ne glede na to, kako mi sočutje dogaja, se z njim šele spoznavam. Niti v sanjah se še ne počutim pristojna za nošenje krone sočutnosti. Naglavnih venčkov? Ali to sploh obstaja? In ali to resnično potrebujemo za širše dobro? Ne, ne, nič od tega.

»Boginja česa si, mami?« Svarun s svojim vztrajanjem boginji na ljubo zmoti moj miselni proces.

»Huh, sedaj sem pa že boginja, kaj?« zamencam in skočim ponovno v um, tokrat na hitro blagajno, po svoj pravi odgovor, »no, če bi se morala odločiti, potem bi bila …«

»Ne, ne si nečesa izmisliti. Povej mi, kdo si!« me njegova odločnost varno prestavi malo bolj v tukaj in zdaj. Kar je super. Ampak jaz moram do odgovora še vedno nekako priti, mar ne? Zato skušam še naprej mencaje iz zadnjih misli izribariti pravilen odgovor: »No, meni se zdi, da bi bila zelo dobra boginja …«

»Ne,« odreže, sedaj še bolj odločno, a vendar čisto mehko in otroško, »kdo si?«

Zdrznem se ob vprašanju mojega štiriletnika, ki nagovori mojo dušo. Pogledam v vzvratno ogledalo, da bi ujela njegove temne oči, in iz sebe nagonsko spustim nemiren smeh. Nemiren smeh služi kot ventil, ki prepusti besedo moji duši. Ta se nato odkašlja in povsem zbrano spregovori: »Jaz sem boginja dualnosti.«

»Kaj je dualnost?« nagne glavo in se velikih oči zazre vame, ki strmim vanj, medtem ko čakava zeleno luč na semaforju.

»Dualnost je dvojnost, je dvojina in dvoličnost. Je celota,« nadaljujem, besede pa kar dežujejo vame in iz mene v sveti prostor med nama. »Jaz sem tukaj, da svetu sporočam, da ni nič samo črno in nič samo belo. Da je vse hkrati malo črno in malo belo. Nič ni dobro ali slabo. Vse samo – je. Vedno praviva, da je, kar je, kajne? In kar je, je čudovito.«

»Ja, v vsem je ful belega in ful črnega,« mi nato pritrdi s svojim odraslim, suverenim, poznavalskim glasom, ki se mu vedno, ko ga le uspem uloviti v radar, iz srca nasmejim. Oh, ko bi ga le slišale. Ko bi le lahko slišale to suverenost! To je ta suverenost, ki jo potrebujemo, da same sebe okličemo za kraljice.

Hm.

Čakajte malo. Da bi se same oklicale za kraljice?

Če res dobro pomislim, sploh ni nujno, da se okličemo za kraljice – ali za karkoli drugega. Besede so vendarle samo besede in njih esenca ne bo nikoli zaobjela magičnosti doživete izkušnje (so pa poskusi le-tega zaobjemanja čudoviti in dušo-božajoči in nenazadnje tudi razlog, da jaz sedaj to pišem in vi to berete). Zato ne, drage moje. Ni se nam potrebno oklicati za nič in nikogar – razen, če hočemo same sebe opomniti o smeri, v katero gremo. Naše besede namreč govorijo zgolj o tem, kar bi rade postale; o tem, kar že smo, govorijo naša dejanja.

Veste, danes sem se namenila dokončati tale zapis, v katerem govorim o tem, kako podporno se je za nekaj oklicati, da bi to hitreje postale. (Za to početje, ki v resnici ni nič drugega kot spreminjaje misli in besed v dejanja, že obstajajo besede in vse jih poznate: temu pravimo afirmacije, mantre, uroki, odvisno, od kod pač prihajamo in kam gremo.) Ta zapis v mislih žvečim že cel teden, ampak bolj, kot sem si ga želela dokončati in bolj, kot sem se trudila osmisliti ga, manj se mi je zdel smiseln. Kar se mi ni zdelo smotrno, je osredotočati se en sam, samcat način kreiranja resničnosti in reči: bodisi ja, dajmo se oklicati za kraljice, da bi to postale, bodisi ne, nesmiselno je oklicati se za kraljice, saj so besede vendarle samo besede, kajne? (Mogoče mislite, da preveč kompliciram. In mogoče res preveč kompliciram. Ampak sledite mi še malo, na koncu bo vse zelo smiselno.)

Nekaj vrstic tega sem se sama oklicala za boginjo dualnosti, in kot taka preprosto ne morem slediti svoji poti, če trdim, da obstaja samo ena pravilna pot, ko pa vem, da jih obstaja mnogo in premnogo in da prej ko slej vsakdo najde svojo.

In četudi se sama zelo dobro zavedam moči besed, si ne upam trditi, da bodo afirmacije in mantre na poti do skupnega cilja pomagale vsem; vsaka izmed nas ima svojo dušo in ta duša nas vleče na svojo pot, edino in edinstveno. Na pot besed ali pa ne. Jaz sem ženska besed; o njih veliko razmišljam, se z njimi igram, z njimi ustvarjam, se zanje (pre)večkrat zahaklam in jih vzamem čisto preveč resno, ampak predvsem sem zanje hvaležna, ker so besede pač moje barve in čopiči, s katerimi slikam svoj pogled na življenje, dan za dnem. Meni besede pomagajo, da se medim v nekaj, kar je zame vabljivega, tako, da me dvignejo, ko se plazim in mi vzravnajo hrbtenico, ko jo nezavedno ukrivljam. Razlog, da mi pomagajo počutiti se bolje (in včasih tudi slabše) pa tiči v tem, da mi besede pomagajo čutiti. Ker za to v resnici gre.

Čutenje je tisto, ki nam v resnici pomaga postati vse in še več.

Saj veste, kako pravijo: če hočeš videti, moraš verjeti. No, če hočeš postati, moraš čutiti. Najprej moramo začutiti, kakšen je občutek, ko smo nekaj, kar bi radi postali, šele nato lahko to namerno postanemo. Res, najprej moramo čutiti. Čutiti kaj? Ugodje. Kajti ugodje je tisto, ki nas posede v naročje kraljice znotraj nas samih.

Kraljica, kaj? Boginja. Pri njiju smo danes začele.

Kraljica in boginja sta za nekatere samo besedi, zame pa sta mnogo več, kajti ti dve besedi mi pomagata čutiti navdih in vznemirjenje, ki venomer odkleneta moje delovanje. Šepetata mi o odnosu do življenja in o tisti drži, v kateri zadovoljno pričakujem še več obilja in ugodja na svoji poti. Ti dve besedi me opomnita, da se zleknem globoko vase in čutim hvaležnost za vse, kar že imam in iskrico v očeh ob vsem, kar šele prihaja. Ti dve besedi mi pomagata začutiti, kako je, če čisto zares verjamem, da si že zaslužim vsega tega obilja, ki mi prihaja naproti – toda čutenje samo je tisto, ki me v izkušnjo transportira, saj šele ko to čutim, to lahko postanem. Morda tokrat zgolj za trenutek ali dva, toda prej ali slej za vselej.

Drage moje kraljice, ki ste vztrajale z menoj do konca tega zapisa, smisel vsega tega besedičenja ni v razglabljanju o tem, kaj je podporno in kaj ne; kar je za eno podporno, za drugo morda ne bo in zares verjamem, da se trenutno nahajamo v času in prostoru, kjer bi lahko prerasle obsojanje ostalih žensk in njihovih poti samo zato, ker niso identične večini naših poti. Smisel vsega tega besedičenja je, da vam da misliti o tem, kaj je za vas podporno na poti do tistega, kar bi rade postale … kajti, vse imamo ideale, kajne? Morda besedi kraljica ali boginja sploh ne resonirata z vami, ker vam vsa ta pompoznost, ki meni tako piha v krila, sploh ne dogaja. Nič hudega. Saj veste, ne gre za besede, marveč za občutke, ki jih besede sprožajo. In občutki, h katerim ta članek stremi ustvarjati, so občutki ugodja in udobja in obilja. Občutki vrednosti. Zaslužnosti. Občutki zleknjenosti v mehkobo tega življenja, ki nas boža, tudi ko se zdi, da na nas od vsepovsod letijo vedra žebljev.

Zatorej, kaj je tisto, kar v vas prebudi občutke ugodja znotraj same sebe, ob katerih vzniknejo tudi občutki ugodja v svetu? Ples? Petje? Slikanje? Branje? Akcija? Sprehod v naravi? Hišni ljubljenci? Otroci? Kak film ali pesem? Popravljanje avta? Gospodinjenje? In kaj je tisto, v smeri česa greste? Kaj si prizadevate postati? Že res, vse to bodo tudi samo besede, ampak besede, ki jih me oplemenitimo, ko jih navdamo z navdihnjeno vsebino naše duše, naše ženske duše, naše atthe.

Na koncu koncev, ko ni več potrebe za besedami, lahko s taisto suverenostjo, ki me je uči Svarun, trdim, da si bolj kot česarkoli drugega čisto vse izmed nas želimo postati preprosto še bolj – me same. Ženske, ki nam je namenjeno biti. Pristne, spremenljive, močne, ranljive.

Poti do te ženske je več. Vsaka izmed nas bo našla svojo. Toda vsaka izmed teh poti bo vodila preko čutenja.

You're beautiful!(1)

 

Eva iz Rajskega vrta

Tiha sem. To se pravi, molčim. Raje molčim, kot bi bila delila laži.

Kolikokrat mi je danes šinilo: Kako ga sovražim!

Sovražim, da ga? Sem se mar zataknila nekje v srednji šoli, če moram intenzivnim čustvom, ki jih čutim do moškega, poiskati njihovo nasprotje, da bi se počutila manj ranljivo? Sem se mar res zataknila nekje v srednji šoli? Ali pa se je srednja šola zataknila nekje v meni in me sedaj, ob vseh sedmih retrogradnih planetih prosi, da jo tokrat raje izpustim, kot pa ponovno, že neštetič uprizorim.

Hm. Ali sem sploh sposobna v odnosu uprizoriti kaj drugega kot klasično srednješolsko dramo? Ali bi mi tokrat lahko uspelo uprizoriti odraslo sebe, Tamaro, ki se zaveda notranjih krikov svoje Tamarice, in deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu, ki jo lahko drži?

Vse svoje otroštvo in vse tja do osemnajstega leta, ko sem odšla na sprejemne na AGRFT, smer dramska igra in umetniška beseda, sem razglašala, da bom nekoč igralka. Ko sem pa sprejemni izpit padla, mi je vse ostalo tudi padlo – in nikoli več nisem zavila na nikakršen oder v vlogi nekoga drugega. Ni mi bilo treba. Tedaj in tam sem namreč celo svoje življenje zavestno spremenila v oder: zavoljo vznemirjenja, zavoljo šova, zavoljo nestalnosti. Ja, tedaj in tam sem se zavestno odpovedala Tamari, da bi lahko bila vse: Julija, Magdalena, Kali in Afrodita, Diana in Brigita. Odpovedala sem se sebi, da bi lahko bila vse od naštetega. In bila sem. Bila sem vse od naštetega in neznansko uživala v tem, da lahko menjam obraz enako pogosto kot spodnje hlačke (ki sem jih tedaj še nosila). Mislila sem, da sem svobodna, če se uspem lahkotno, nonšalantno, doživeto izražati v svoji vlogi. Mislila sem, da vrtim cel svet okoli svojega mezinca … v resnici pa sem se sama vrtela v nižjih krogih Dantejevega pekla kot kurbe, zvodniki in zapeljivci, saj jaz v nasprotju z njimi nisem prodajala svojega telesa, marveč svojo dušo. Vse, kar sem počela, sem počela za plačilo.

In moje plačilo je bilo odobravanje drugih.

Zavist drugih.

Poželenje drugih.

Drugih. Drugih. Drugih.

Mene v tej enačbi ni bilo do izpred kakih sedmih let, ko se je začelo moje potovanje v žensko esenco – moje raziskovanje večne zagonetke: kdo sploh sem? Veste, včasih se mi zdi, da je bilo pred začetkom potovanja lažje odgovarjati na zgornje vprašanje. Tedaj sem samo skomignila z rameni in preprosto odvrnila: »Ne vem.« Ali pa sem pričela naštevati vse nalepke, s katerimi sem se istovetila, misleč, da odgovarjam na dejansko vprašanje.

Sedaj? Sedaj še vedno ne vem, kdo sem. Vem pa, denimo, da predstavlja to, o čemer govorim in pišem, zgolj tisto, kar se nadejam v (bližnji) prihodnosti postati in ne to, kar sem. Vem, da prav vsakič, ko začnem naštevati, kdo vse nisem, govorim iz mene strah, ne moja duša. In vem, da me dvojina plaši prav zato, ker se mi zdi neizogibno, da se bom v njej ponovno izgubila in ponovno po vseh štirih plazila do najbližjega kavča, ob katerega se lahko uprem in dvignem na noge …

hm, razen …

razen če bi mi na noge lahko pomagala njegova iztegnjena roka?

No, ne vem. Morda. Tvegano je, a lahko poskusiva. Ampak pod enim pogojem, dragi moj um: če mi vnaprej obljubiš, da me zaradi tega, ker mi nekdo pomaga vstati na noge, ne boš prepričeval, da sem manjvredna, nesposobna, neumna.

Sva dogovorjena? Prisežeš?

Prav, potem pa greva. Dajva, poskusiva, ali nama tokrat uspe stopiti v vlogo, v katero se mediva zadnjih sedem let: v vlogo Tamare, ki se sočutno zaveda notranjih krikov male Tamarice, ampak deluje v skladu s svojo najvišjo vizijo o sebi in svetu. Veš, to preprosto pomeni, da Tamarici ne bova dala sladoleda samo zato, da bi jo utišala, ampak preprosto zato, ker je poletje.

Dajva, um, poskusiva. Kaj sploh potrebujeva za to dramsko uprizoritev?

Igralko? To imava. Imava mene. Kolikor se spomnim, sem nazadnje prebivala ravno tu, v tem telesu, ki se zadnje tri dni napihuje in zmrduje nad tisto torkovo ohrovtovo mineštro. Če pozabim svoj tekst, lahko vedno računam na svojo žensko dušo, na svojo attho, ki piše moje vrstice v novem poglavju življenja, in ni vrag, da iz vsega tega obilja izraznih oblik, ne bo uspela izribariti ravno tisto Tamaro z zvrhanim košem zavedanja same sebe in vere v to, da se lahko tudi na tako zloglasnem terenu, kot so odnosi, počuti popolnoma varno in sprejeto.

Dobro, igralko imava. Naprej. Kaj še potrebujeva?

Oder? Ni nujno.

Gledalce? Ah, kje. Saj tega ne počneva več zavoljo vznemirjenja in šova in nestalnosti! Ne. Sedaj to počneva zavoljo sebe, zavoljo tistega dela sebe, ki si želi v odnosih z ljudmi uspevati, ne uveneti.

Ne potrebujeva odra in ne potrebujeva publike, ampak glede na to, da stopava v odrasle čevlje znotraj dvojine – si upam reči partnerstva? – boš ti neizogibno prej ali slej moj oder in moja publika.

D … daj, drži mi prostor, v katerem se lahko izrazim. Drži ga, ko bruhajo iz mene strahovi male Tamarice, ki se boji, da je nič. In drži ga, ko bruhajo iz mene provokacije mojega ega, ki si želi, da mu priznaš svojo zmoto in njegov prav; svoj poraz in njegovo zmago. Drži mi prostor, ko misliš, da iz svojega klobuka na skrivaj vlečem probleme, ker se že predolgo imava preveč lepo. Drži mi prostor tudi, ko misliš, da se boš vsak čas naveličal tega mojega razburkanega morja; saj veš, da je lahko tudi cele dneve in tedne čisto mirno in spokojno.

Vem. Vem, da sem zalogaj, ampak ti si vendar velik fant. Pardon, ni res. Sploh nisi velik fant. Tudi ti imaš tukaj, ob meni, priložnost uprizoriti moškega v sebi. Moškega, ki ne jemlje vsega, kar prihaja iz mojih ust, osebno; ki se zaveda, da so besede zgolj meglen odsev resničnosti, ki jo nabijajo s čustvi. Moškega, ki je kapitan svoje barke in gospodar svojih čustev; ki se zaveda, da ga nikoli ne prizadene beseda in dejanje drugega, ampak njegov lasten odziv nanje. Moškega, ki ve, da je ženska ob njem mogočna sila narave, ki senzibilno, dojemljivo, prizemljeno in včasih popolnoma kaotično potuje svoje krog mesec za mesecem – v imenu ljubezni, v imenu življenja in v imenu skupnosti.  

No? Kaj praviš? zaključim svoj notranji monolog in pogledam na telefon. Nobeno novo sporočilo me ne čaka. Hkrati si oddahnem in zakrčim. Toliko mu imam povedati, pa molčim. To se pravi, tiha sem. In dovoljujem, da se na zunaj zdi, kot da mi gre vse narobe in da je to tisto, kar me frustrira, v resnici pa samo izrabljam vsako priložnost zato, da se lahko zgrudim pod bremenom bolečine, in zjočem. Včeraj zvečer sem, denimo, po pomoti izbrisala dva nova zapisa, ki sta se rodila v zadnjem tednu in sem ju hotela podeliti z vami. Zaprepadeno sem bolščala v ekran, na vse pretege iskala za vedno izgubljena zapisa in se v resnici jokala iz strahu, da bi se tudi on ne pridružil rubriki »za vedno izgubljeno«.

Izgubljen, da bi bil? Ja, kako pa govorim? Saj v to vendar ne verjamem. Saj sem bila vendar še tri ure tega popolnoma pomirjena ob dejstvu, da sedaj pač ni najin čas … si oporekam.

Kdo komu oporeka? Ne vem. Pojma nimam. Ne vem več, kdo je kdo.

Ne, še vedno (ali pa morda spet) ne vem, kdo sem – vem samo, kam grem lahko to iskati.

O, slišim jo, me že kliče. Duša me vabi na divji ples. 

Gre kdo z nama?

No, če si premislite, veste, kje naju najdete. Navznoter in navzdol.

In dress code?

Rajski vrt. Eva v duši in Eva v telesu.

bride

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara M.

Ko se izkušnja rodi (nam zunanji svet ne diši)

Zadnji teden dni me zunanji svet ne kliče.

Običajno me vabi in vedno tudi zvabi na ples, te dni pa uživam v sebi, svoji samoti in v Svarunu. Veliko imam za podeliti. Uh, ko bi le vedele. Izkušnje, ki se vrstijo in me neumorno vrtijo mi denejo dobro, hkrati pa me puščajo brez besed – mene, ki imam tako rada besede. Puščajo me brez besed, če samo zato, da mi postane na koncu vsakega novega dne, ko jih ponovno nič ne prelijem na papir, kristalno jasno, da so besede v primerjavi s tistim, čemur dajo izraz, samo šum. Ja, šum, ki osvobaja, ki dela prostor za novo. A vendar samo šum. In ne, to ne pomeni, da se z besedami ne bom več ukvarjala – nikoli!, kajti nudijo mi moč, da se mehko, ljubeče dotikam sebe in vseh vas, ki me prebirate; nudijo nam prostor, da se lahko v svojem čudovitem samosvojem notranjem svetu vse (in morda tudi vsi) počutimo malce bolj normalni – in skupaj. Ne, to ne pomeni, da se za besedami ne bom več ozirala. Pomeni zgolj, da si dajem prostor in čas znotraj živete izkušnje, na čigar krilih trenutno letim, in zadovoljno, sproščeno pričakujem dan, ko me slap besed, za katerega se vedno zdi, da prihaja od nikoder, ponovno spere. Ah, kakšna radost!

Veste, vsakič ko že pomislim, da bi vam kaj napisala, da bi kaj z vami podelila, ker, saj veste, poletje nam na duri prinaša sto in sto stvari, mi besede ob glasnosti trenutne izkušnje, zbežijo na vse strani. Zato se raje umaknem in utihnem. In zamižim, tudi ko sem budna. Ne zato, ker bi ne želela, da vsi vidite mojo ranljivost, ki mi jo plima nečesa novega naplavlja – tudi ta bo našla pot med vrstice. Zamižim, ker tako lažje v vsej svoji zbranosti uživam v tem padcu nazaj, v neznano. V še več kaosa ali v mir. Pri čemer pot do miru tako ali tako običajno vodi skozi še več kaosa, kajne? Zamižim in padam in ne vem kdaj ali kje bom pristala. Edino, česar se še zavedam, je vsebina mojega srca. Edino, kar se me še oklepa, je življenje, vse ostalo se ruši. Padajo zidovi, za katere sem mislila, da me varujejo pred tem, da bi ponovno padla na trdna tla, v bolečinah. Zažigam mostove, ki vodijo do vsega, kar sem mislila, da vem o sebi in življenju: do vsega privzetega, posvojenega, pogojenega mišljenja, ki se oklepa mojih gležnjev, ko hočem narediti korak naprej – v življenje, ki si ga resnično želim, v odnose, ki si jih resnično želim.

Uživam v mirovanju. Uživam v izrekanju dobrodošlice in sprejemanju. Uživam v opazovanju. Opazujem najprej sebe na tej novi zemlji, tako znani in vendar tako drugačni od vsega, kar sem pred tem poznala; svežina prizorišča mi v iztegnjeni roki ponuja priložnost, da se tokrat svoje vloge ženske protagonistke lotim drugače, kot sem jo kdajkoli poprej izigravala. Ko mi je opazovanja sebe dovolj, opazujem, kako moj sončni čaj iz šipka in hibiskusovih cvetov, ki mi jih je draga prijateljica Tjaša prinesla iz Hondurasa, na okenski polici vso popoldne lovi sončne žarke. V Svarunovih očeh iščem celo Mlečno cesto, njegov močan bojevniški krik pa me vsakič, ko moja ženska duša, moja attha, zaplava, predrami v današnji dan, v današnjo resničnost mojega telesa. Včasih kaj zapojem, večinoma pa samo plešem. Dovoljujem, da mi ritem glasbe, ki nama pritajeno tiktaka namesto ure, zaokroži v bokih, mi usloči hrbet, mi dvigne roke in obraz proti njemu, edinemu in večnemu, soncu. Včasih kar preberem, ampak tudi berem sedaj drugače. Če sem prej religiozno obvisela na vsaki ponujeni besedi in zvesto sledila modrostim tistim, ki so bili pred menoj, sedaj berem izza svojih očal, ki držijo zastavo mojim dosedanjim izkušnjam in čutenju. Všeč mi je, kako sedaj berem. Hvaležno izrekam slavo vsem, ki so kdajkoli kaj napisali in tako nahranili lačne v duši, in vzamem, kar je mojega – nič več se ne trudim v svojo resničnost stlačiti vsega balasta, ki odjema prostor tistemu, kar je zame v tem trenutku in tem telesu in tej izkušnji resnično pomembnega.

Tako priporočam tudi vsem vam, da berete – ta moj zapis in vse ostale. V vedenju, kaj je tukaj vašega, kaj vam lahko danes polepša dan, kaj vam lahko morebiti zagotovi, da niste sami v vašem doživljanju. Moja želja je, da se v tej ogrlici besed namestite udobno kot v puhastem oblačku, izdihnete, in šele nato odstraniti tiste perlice, ki vas tiščijo in preprečujejo, da v sproščenem užitku malodane zaspali.

Hvala, ker ste. Hvala, ker berete.

Rada vas imam,

Tamara

DSC_5649

Foto: Anja Orian, čigar čudovita lanena oblačila nosim na tej fotki (https://www.etsy.com/shop/InteriorHandmade?ref=l2-shopheader-name)

O ljubezni, ki vedno teče

Čutim potrebo, da se vam javim.

Ne nujno zato, da ponovno dostavim nekakšne tla-majajoče uvide, ki sem jih dobila, odkar sem nazadnje objavila zgodbo in definitivno ne zato, da obeležim kakšno zgodbo, ki se venomer piše v mojih mislih. Ne, danes ne prinašam nobene zaokrožene zgodbe, kajti nobena še ni imela dovolj moje ljubeče prisotnosti, da se umedi, zaradi česa se, resnici na ljubo, počutim, kot da lebdim v zraku, kajti – kdo sploh sem brez vseh teh zgodb, ki jih piše življenje? Brez vseh teh zgodb, ki mi dajo priložnost, da izdihnem staro in v sebi naredim prostor za novo: nov vdih, nove izkušnje, nove trenutke s samo sabo in ljudmi, ki barvajo portret mojega življenja? Vse, ki od tega zapisa pričakujete neko sila koherentno in kohezivno celoto, kakršne sem si doslej prizadevala objavljati, boste ob tem zapisu ostale razočarane, slabim priokusom v ustih. In tudi to je v redu, ker tudi mi, ki se besedam posvečamo in namenjamo dobršen del svoje pozornosti, redno ugotavljamo, da tudi besede včasih izvisijo pri opisovanju vsega, kar je človek možen čutiti. Ni, da sem se nenadoma odločila zavračati besede. Kje pa. Še vedno jih obožujem in še vedno se klanjam njihovi moči, ko me uspejo dvigniti in razpihati in razbliniti preko tega zemljevida, ki mu pravim življenje. Ampak včasih bolj kot to, kaj besede sporočajo, veja namen sporočanja. In danes je moj namen preprosto javiti se, pomahati vsem vam, ki hvaležno berete moje zapise in znotraj njih uspete najti več sočutja do sebe.

Torej, nobene zgodbe danes.

Nobene razen ene, ki se je trenutno odvijala v moji življenjski izkušnji. Ampak obljubim, da bodo moje misli danes prav tako razpršene, kot je moja resničnost: to se pravi, še bolj razpršene kot običajno in bolj spontane, kot sem mislila, da je sploh mogoče.

Zadnje čase veliko razmišljam o odnosih in o mojem odnosu do odnosov. Letošnje poletje je na tem področju precej burno in čeprav sem ga namenila zaokroževanju svoje prve knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, v resnici počnem vse, razen tega. In ja, včasih me zapopade, da bi se krivila za to in se izgubljala v občutkih krivde in sramu, ker ne dohajam svojih zunanjih ciljev, toda takoj, ko notranjega okupatorja zavoham – in zavoham ga na daleč – mu kupim enosmerno vozovnico tja, od koder prihaja. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje sprijaznim z dejstvom, da sem le človek in ne supermama, ki z eno roko poskrbi za otroka in gospodinjstvo in z drugo roko drži prostor ter železno disciplino svojemu kreativnemu poslu v povojih. Brez njega, ki bi mi dihal za ovratnik, se mnogo lažje spomnim dejstva, da sem le človek, ki v vsakem trenutku dneva v svojo izkušnjo privablja različne dogodke in ljudi, ki mu pomagajo pisati zgodbe življenja – in nenazadnje pomagajo izpisati tudi knjigo, ki si jo tako želi izdati.

Eden izmed ljudi, ki sem jih tako privabila v svojo resničnost zadnje čase, je bil Dan. To je tisti moški, ki mi je pred dobrim mesecem dni na enem izmed socialnih omrežij pustil čudoviti komplimet, ki sem se ga najprej morala naučiti sprejeti. Z Danom sva – sicer zgolj preko telefona, saj živi približno dva tisoč kilometrov stran – šla z najinimi vsakodnevnimi pogovori v globine, ki so me s svojim vedno tesnejšim primežem najprej krčile in nato sočno, slastno sproščale in mehčale v odpiranje. In čeprav mi je dobri stari um, ki je hotel celotno darilo odviti pri priči, vseskozi metal polena pod noge, češ, da se odnos ne more razviti z nekom, ki trenutno biva pod španskim nebom, medtem ko jaz diham slovenski zrak, ostajam po tej navezi prepričana, da je mogoče.

Ja, prav zares je mogoče nekomu se odpreti in nekoga sprejeti v svoj mehurček brez dotika, ki v današnji resničnosti služi kot predplačilo za vse, kar še prihaja. Saj veste, o čem govorim. Saj smo vendarle ljudje. Saj smo vendarle ženske, lačne in žejne dotika, ki zdravi in neguje. To čudovito žensko telo, ki nam nudi dom in zavetje, izkuša svet s pomočjo petih čutil in zaokroža našo fizično resničnost, v katero smo tako vneto skočile v začetku naše zemeljske izkušnje. In kaj se zgodi, ko telo ne more fizično izkušati in spoznavati sočloveka? Tedaj delo prevzameta um in duša.

Naša duša bo, takoj ko ji dovolimo, začela ljubiti.  Začela bo ljubiti preprosto zato, ker je naši duši lažje ljubiti, kot pa ne ljubiti. Resnično, naši duši je lažje ljubiti in nato ljubezen izgubiti (če bi kaj takega sploh obstajalo), kot ne ljubiti. In če v odnos stopamo z dušo, je zatorej možno zaljubiti se v nekoga, ki ga še nismo zagledali s svojimi fizičnimi očmi in povohali s svojim nosom in pokusili s svojim jezikom in se ga dotaknili z vsakim delčkom naše kože.

Veste, naša duša živi za vse ali nič. Večkrat, ko me zanos zapelje v dramo, kjer gre za življenje ali smrt, in potem o svojih notranjih pokrajinah razlagam svojim sestram, dobim nazaj skesan odgovor, da se morajo bolje naučiti cenzurirati moje presežnike in bogato intonacijo. In tega vam ne govorim, da s strani svoje duše upravičim svojo izvorno nagnjenost k teatralnosti, ampak zato, da vam lažje oslikam način, na katerega naša duša pristopa k ljubezni. Naša duša ve, da je ljubezen vedno na poti k nam. Naša duša ve, da se ljubezen skriva za vsako masko vsakega mimoidočega na vsaki ulici vsakega mesta vsake države vsakega kontinenta. In zato, ker naša duša vse to ve, nas vedno vabi k temu, da se vsemu v polnosti odpremo. V polnosti odpremo. Na vse ali nič. Silovito. Brezkompromisno. Prvinsko. Rumi pravi, da moramo svoje srce treti in treti, dokler se ne odpre, naša duša pa pravi, da se moramo ljubezni vedno znova odpirati, dokler nam ljubiti ne postane enostavneje od ne ljubiti.

Ja, naša duša si želi izkusiti vso ljubezen, ki plava v našo izkušnjo. Naša duša si želi, da se odpremo vsaki novi izkušnji. Naša duša si želi, da stopimo iz svoje sence v soj ljubezni, ki je tu, da nas nahrani, napoji. Tega si naša duša zares želi.

Hm. Kaj pa počne medtem naš um? Naš um bo, če ga pustimo bezljati, vedno iskal  nove težave našim rešitvam. Um seveda ne išče težav, ker bi bil naš sovražnik, ampak ker je naš prijatelj, ki skuša skrbeti za nas, kot ve in zna. Misli dobro, tudi, kot seje tisto manj podporno in žanje tisto manj užitno, takorekoč. V resnici pa je um le eno zelo prestrašeno bitje, ki na podlagi preteklosti predvideva prihodnost.

Nekega dne mi je, nič hudega sluteči, šepnil: »Tamara, še noben moški ni bil kos tvojemu kaosu in tudi ta ne bo, zato bo bolje, da mu sedaj, ko še nista vpletena in bo zatorej morebitna izguba manj intenzivna in boleča, pokažeš celotno čustveno paleto, s katero žongliraš, in v zasedi počakaš, da dvigne roke. Zaupaj mi.« Pa sem šla v akcijo in na plano privlekla vse izrazne oblike moje duše, moje atthe, od male Tamarice, ki se je bila pri šestih odločila, da noče imeti nikoli družine, do svobodne Tamare, ki si želi potovati s svojim sinom in kombijem, do Tamare z bolečim prepričanjem, da še vedno potrebuje nekoga, ki jo bo rešil. Vse sem mu postregla in se zares izkazala kot gostiteljica. Rezala sem in rezala in on je jedel in jedel.

Rezala sem tudi, ko je nehal jesti in ga porogljivo, zasmehljivo, zaničevalno vprašala: »Pa ne, da ti je že dovolj?«

Pa mi je vljudno odvrnil: »Zelo je bilo okusno, ampak nisem več lačen. Hvala.«

In rezala sem še naprej in naprej in se nič več ne ozirala na njegovo lakoto po tem, da me spozna, kakor je bil trdil, ampak zgolj na mojo lakoto, da si končno dokažem tisto, česar sem se začela nekje na pol poti začela bati: »Če me spozna v vsem, kar sem, mu zagotovo ne bom več všeč. Če me spozna v vsem, kar sem, mi zagotovo ne bo več želel držati prostora, v katerem se lahko varno, necenzurirano izrazim.«

Moje misli še vedno vršijo. V mojem telesu še vedno odzvanja. In kar lahko rečem, je samo, da raste tisto, kar zalivamo. Saj poznate tisto anekdoto o belem in črnem volku? No, jaz sem se tokrat odločila hraniti sestradanega in prestrašenega volka, za katerega sem verjela, da potrebuje mojo pozornost, mojo ljubezen. Odločila sem se hraniti svoj strah, da bo moje izkustveno obilje za vsakega moškega preveč. In temu pravim “še ena izkušnja več”. Še ena izkušnja trenja lastnega srca, dokler se v polnosti ne odpre, kajne?

V zadnjem času sem veliko prebirala Rumija, in še ena izmed njegovih slavnih misli se glasi: nismo tu zato, da iščemo ljubezen; naša naloga je le poiskati vse prepreke, zaradi katerih ljubezen ne more steči. Ker ljubezen je tisto, kar teče. To počne. Teče, od mojega srca, do vašega in tako naprej in nazaj in za vselej.

wildwoman2

Epilog

Želja po pisanju je v meni bivala dolgo preden sem zares začela tale sveti spletni prostor polniti z drobci moje življenjske izkušnje. Mislim, da mi jo je v zavedanju prvič prebudila mama, ko mi je nekje desetletni mimogrede predstavila Balaševićevo in zaupala, da si je v življenju vedno želela samo brati in pisati – pa je šla namesto tega študirat ekonomijo, kjer so bile razpisane štipendije. Mama mi je predala ljubezen do lepe pisane besede, ki ima vedno večjo moč, da mi nenapovedano ustavi dih in ujame trenutke iz mojega polnega, pisanega dne, ki jih posveti v preprosti hvaležnosti in ugodju. Ampak razen tega, da sem nekoč pri kakih štirinajstih za neki natečaj napisala izrecno poganski esej o Suši, v katerem se spomnim, da sem čarala s kamni, klečala na tleh in klicala dež, in bila zanj odlikovana, se v svet pisanja sama nisem pretirano vključevala. Seveda, bilo je nekaj poskusov namenskega zlaganja besed, utrinkov iz zunanjega sveta, toda vsi so zaradi mojega razočaranja in skritega prepričanja, da pač nimam tega daru, prej ali slej pristali v plamenu noninega šp’rgerta, po slovensko šporheta.

Potem pa sem se deset let kasneje nesmrtno zaljubila v filozofa z iskrico v očeh in pristno naklonjenostjo sočnosti besed, ki je slednjo po letih in letih spet prebudil v meni. To je bilo nemudoma po tem, ko sem diplomirala, in tik pred tem, ko sem jo mahnila v Indijo, in to je bil čas, ki sem ga namenjala temu, da malce doložim k že tako zajetnemu kupčku, namenjenemu za potovanje. V valovih tiste ljubezni me je navdih preplavljal vse do konic prstov in prvič v življenju sem zares čutila potrebo, nič več željo, po pisanju. Besede, lepo zložene v rimajoče se misli, so kar bruhale iz mene kjerkoli, kadarkoli, in nikoli ne bom pozabila, kako sem se v gostilni, kjer sem delala kot natakarica, skupaj s svojim plazom besed skrivala za kamin in na servietke v naglici, preden mi uidejo, čečkala ode svoji ljubezni. Od tedaj me želja, potreba po pisanju, ni več zapustila. Še več, ne samo, da potreba ostaja tukaj, prerasla je v odgovornost, ki jo čutim do sveta, h kateremu imam pridati svoj delček. Tudi odgovornost je v meni prebudil taisti fant, ko mi je leta kasneje nekoč bežno navrgel, ali sem kdaj pomislila, da bi začela pisati, “tako, zares”, češ da znam besede tako zložiti skupaj, da bralca slastno pobožajo.

Da znam?

No. Hvala.

A res?

Okej. Ampak to v resnici ni tisto, h čemer stremim, veš, To, da bi postala mojstrica v zlaganju besed in žela pohvale in nagrade me sploh ne zanima. Ne. Pisanje je samo sebi namen. Pisanje je moja oblika zdravljenja in presejanja in celjenja, v kateri želim kar se da točno zaobjeti občutke in čustva svoje izkušnje, za katere vem, da niso samo moje, ampak preprosto in pristno – človeške.

Veste, nekaj vam moram priznati. Navkljub vsej naklonjenosti besedam, ki jo čutim od nekdaj, si v resnici nikoli v življenju nisem želela postati pisateljica. Ah, kje. Vedno sem govorila, da bom igralka (druga izbira) ali pevka, poetinja, kantavtorka, pri čemer je bila glasba vedno – in ostaja – moja prva ljubezen. Razlog, da sem izbirala same takšne, v zgodbe zavite poklice, tiči v tem, da sem se vedno želela dotikati ljudi; zares dotikati. Želela sem, da se jih zgodba, pa pesem in glas, na tak način dotaknejo, da bi ob tem pozabili na svoj vsakdan in dovolili svoji duši, da se jim zglasi. V obliki smeha, v obliki solz, v obliki napetosti in jeze in strahu in presenečenja in užitka in blaženosti. V vseh možnih oblikah. Kajti znotraj naše človeške duše so zajete vse možne izrazne oblike.

Tisto, kar vidijo in kar slišijo in čustva, ki jih ob tem spreletevajo, so v resnici le odsev nas samih. Moja draga Nika vedno pravi: “If it bites you, it’s in your own clothes.” In res je tako. Vsemu, kar nas grize, posodimo lastne zobe, pri čemer drugi to prebudijo v nas. In skupaj tako soustvarjamo, najprej sebe in potem še svet, v katerem si želimo živeti.

V nedeljo sem tu gori objavila razmišljanje o lastni vrednosti in denarju, ki se v meni medi od lanske jeseni in dere globoko, globoko, vedno globlje. Ja, še vedno dere. Ne, še vedno nimam vseh odgovorov. Ja, dovolila sem si biti ranljiva in pisati o nečem, za kar še nimam odgovorov. Dovolila sem si spraševati se in si priznati vse, kar tli, kar se v meni kadi. Dovolila sem si objaviti zgodbo brez zaključka, brez epiloga, vedoč, da epilog že še pride. Ker epilog vedno pride. In epilog je čisto zares prišel – popolnoma drugače, kot sicer. Poslala mi ga je prijateljica Maja, lepa, čutna, mojstrica besed, ki redno prebira moje zapise in tako soustvarja svojo resničnost z menoj. Njen epilog moje zgodbe me je spravil na kolena in mi pokazal ogledalo, v katerem sem videla, kako iz pepela vstaja nekaj novega.

Danes ga delim z vami. Ker je to vrhunec soustvarjanja. Ja, saj je res, da vsi vedno sami pridemo do svojih odgovorov. Ampak včasih pomaga uzreti skelečo svetlobo v tujem človeku, ki je naše ogledalo, se strinjate?

Majin epilog k mojemu zapisu Rakov čas žgečka mojo luno:

“Daj, spusti, mogoče kar zaduši, kot pravijo za plevel, tisto malo možgansko grizeče bitje, in dovoli, da je zate poskrbljeno tako kot si ljubeče ustvarjeno namenjena.

Epilog: Dovolim si, da me zaobjame živo prisotna ljubezen in ne dovolim, da trmasta Tamara Deluje proti moji poti. Naredila je odločilen korak, potreben korak, korak zavestne ženske izmaličenega patriarhalnega sistema, vendar si ta Tamara zasluži pravljično ljubezen in lahkotno hodi v to smer.”

wildwoman1