Kamenček v mozaiku življenja

71149519_495192811258962_197593934707294208_n

Danes je moj tata kupil mojo knjigo z besedami: »Kaj, a jaz pa ne morem brati?«

Ne spomnim se, da bi ga kdaj videla s knjigo v roki – če seveda ne štejem tistega debelega starega francoskega slovarja rožnate barve, ki ga je preučeval na vsakem poletnem dopustu in ob tem grulil in s tem tudi mene čisto navdušil nad tem romanskim, romantičnim jezikom, kar nama je prišlo še kako prav osem let tega, ko sva se v Champagni z ženo nekega vinarja pogovarjala o drugi svetovni vojni, v francoščini, kajpada.

Danes je moj tata kupil mojo knjigo. A še včeraj sem ponovno stala na razpotju; na tistem, na katerega me redno naplavlja že vse življenje, še bolj konkretno pa odkar sem avgusta letos izdala knjigo. To je bilo razpotje lastne vrednosti, ki je tako tesno povezano s finančnim stanjem, da je joj.

Punčka v meni je spet paničarila okrog denarja. In ta panika jo je krčila in dušila vse dokler se ni prikazala Mama v meni in Punčko vzela v naročje z besedami: »Slišim te. Strah te je, ker očetu dolguješ denar in ker moraš prihodnji mesec peljati avto na tehnični. Predvsem pa te je strah zato, ker se ti kdaj zdi, da ne bo nikoli drugače, nikoli bolje.«

V konstantnih finančnih skrbeh sem že dobro utečena, saj v njih živim že vse odkar sem rodila in se ponovno rodila – v zavedanje, da je življenje prekratko, da bi ga zabila v neki službi, ki me ne veseli, ko pa imam toooooliko dati. Ampak po drugi strani je življenje prekratko tudi za to, da bi me venomer skrbelo, ali mi bo uspelo plačati položnice in kupiti hrano ali ne. Življenje je prekratko tudi za to, da bi ta trma, zaradi katere ne grem v službo in ki mi vsekakor ne koristi izigrala mojo lahkotnost in mojo radost.

Nekaj je bilo potrebno spremeniti.

»Strah te je, ker ne veš, kako bosta s sinom sploh kdaj prenehala životariti. Slišim te. In razumem te. Ampak skrbi ti še nikoli niso prinesle tistega, kar si želiš. Skrbi ti niso nikoli prinesle finančne svobode. V bistvu ti nikoli niso prinesle ničesar razen še več skrbi.«

Mama je vstala in je Punčki v meni rekla: »Naj te nič več ne skrbi. Sedaj sem tukaj jaz in jaz bom poskrbela, da bo vedno vsega dovolj. Kajti dokler bo v meni vsega dovolj, bo dovolj.«

Mama je lahko vstala, ker verjame v svoje sanje – v tiste, ki jih je natkala zase in za svoj svet. Mama je lahko vstala, ker verjame v to, kar ima dati svetu. In odkar je Mama vstala, čutim, da se dotikam nečesa globljega. Ti pogovori s seboj o vrednosti postajajo drugačni. Kajti ne glede na to, kako močno na trenutke podvomim v prihodnost, v sedanjost ne dvomim več. Vase ne dvomim več, kajti jaz sem sedanjost. In v istem trenutku, ko me zapopade tisto večno retorično Punčkino vprašanje: »Kaj se sploh grem?!«, zaslišim odgovor, ki preglasi glasove opozicije v meni: »Sledim temu, kar imam dati. Ker vem, da ima nekdo sprejeti točno to, kar imam jaz dati.«

Po vseh pogovorih s seboj in ljudmi v mojem življenju o tem, kakšni so moji načrti, da bi prišla na zeleno vejo, greva s Svarunom v knjižnico. In ko tudi z njo zaključiva debato o denarju in lastni vrednosti, mi Patricija, knjižničarka, za katero sem neskončno hvaležna, zakliče: »Ooo, bog ne daj, da bi na to pozabila!«

Izroči mi rdečo kuverto. Rdečo, kot je rdeča prva, korenska čakra, ki jo tradicionalno povezujemo z denarjem in žgečkljivimi vprašanji, kot je na primer: »Kaj se sploh grem?!«

V kuverti me čaka sporočilce, ki pravi: »Kamenček v mozaiku življenja. Irena.«

Irena je zelo prijetna gospa, ki se je pred dobrim tednom dni udeležila moje prve predstavitve knjige v knjižnici Kozina. In Irena se je v knjižnico Kozina ponovno pripeljala, da bi Patriciji zame pustila rdečo kuverto s sporočilom in bankovcem za 20€.

»Denar …« dahnem in se obrnem k Patriciji, »kako je vedela, da me ravno ta žuli?«

»Ona ve,« neomajno odgovori.

Pa res.

To simbolično rdečo kuverto z bankovcem za 20€ sem dobila na dan, ko sem brodila po razpotju. Dobila sem jo v podporo. Iz hvaležnosti. In iz srca, ki daje.

Pravijo, da če sam nimaš, ne moreš dajati. In kako je to res! Ampak danes razmišljam, da tisti občutek, da imam, morda le ni odvisen od številke na bančnem računu ali števila prodanih knjig ali števila všečkov in komentarjev in pohval in priznanj? Kaj, če je tisti občutek, da imam, odvisen samo od tega, koliko sama sebi dam?

Ne, ne moreš dajati, če sam nimaš. Ampak Mama v meni ve, da ima. Ima podporo soljudi, ima sebe in orodja, da na svoj »zakaj« nikoli ne pozabi. In ima željo, ki rodi potrebo, ki rodi odgovornost, da daje. Daje, ne prodaja. Daje svetu svoje darove in gleda, kako jo to polni. In vsak dan znova in vsak dan sproti in vsak dan posebej izbere sebe. Sebe in svoje življenje. Tisto, ki si ga zares želi živeti. Tisto, o katerem sanja. Tisto, ob katerem se ji pocedijo sline in navlažijo sluznice in usta raztegnejo v nasmeh in srce potone v vzhajajoči radosti. Tisto življenje, ki mu lahko res reče »moje«.

*

Več informacij o moji knjigi lahko dobiš na tej strani, kjer jo lahko tudi naročiš.

Škotski oatcakes

71047503_761482304288132_4617777106686836736_n

Danes s tabo delim recept za krekerje, h kateremu se obračam že vso poletje (no, natančneje: vse odkar sem začela gledati Outlanderja, ki se odvija na Škotskem) in se pri nama doma čudovito obnesejo.

Poznaš škotske oatcakes? Jaz sem jih odkrila kakih štirinajst let tega v ljubljanski Nami, ko sem anoreksična in sestradana iskala “nekaj majhnega s točno navedeno količino kalorij”. Naletela sem na lično karirasto škatlo okroglih krekerjev Walkers, ki so bili sicer cenovno precej zasoljeni, ampak takrat se na to nisem ozirala; starši so mi plačevali nastanitev v Ljubljani, prav tako so mi skupaj z nono primaknili tedensko štipendijo, poleg tega pa sem imela še Zoisovo štipendijo. No. Danes je situacija precej drugačna, moram reči. In ne, tu ne govorim samo o finančni situaciji. Govorim tudi o tem, da raje kot kupujem, ustvarjam. Čaram. Ker me to polni in osrečuje. In četudi si Walkersove krekerje še vedno kdaj pa kdaj kupim, danes bolj ko ne tisti dobro znani masleno ovseni okus najdem v teh krekerjih, ki jih naredim doma.

Sestavine:

100g sončničnih semen

385g ovsenih kosmičev

50g maščobe (original uporabljajo svinjsko mast, sicer pa maslo ali kokosovo olje)

1 žlička sladu (ječmenovega sladu, melase, agave nektarja, med odsvetujem)

1 žlička soli

1/2 žličke sode bikarbone

začimbe (tukaj naj pride ven čarobnica in naj se igra: jaz sem danes uporabila česen v prahu in gorski šetraj, ki sem ga nabrala prejšnji vikend)

70 – 100 g vode

V skledi zmešaš sončnična semena in ovsene kosmiče in jih zmiksaš, da nastane groba moka; če želiš, lahko pred miksanjem odvzameš kakšno pest ovsenih kosmičev, da boš imela v krekerjih več teksture. Maščobo in sladilo segreješ ter dodaš mešanici kosmičev in semen. Mešanici dodaš sedaj vse preostale sestavine in dobro pomešaš. Vzameš dva kosa peki papirja in med njima razvaljaš del mase za krekerje, ki jo nato narežeš na kvadratke ali rombe in 12 – 15 minut pečeš v pečici, ogreti na 175 stopinj. Zatem krekerje ohladiš na pekaču in razlomiš po črtah. Nepredušno jih zapreš in hraniš tja do tedna dni. Ampak itak ne bodo tako dolgo zdržali. Ker jih boš prej pozobal/a, ker so tako slastni in pašejo zraven vsega.

71200313_1333819470111732_8381308419612606464_n

71169173_794559667627456_6840683764838825984_n

70993304_1307195242763945_5001429436973711360_n

71515697_425738904964892_8592144339788890112_n

Krog mora biti

70668815_2449641831779393_2850732075399512064_n.jpg

Sobota zvečer: včeraj sem imela prvo predstavitev knjige, jutri dopoldan, ob jesenskem enakonočju, pa prvič sama prirejam ženski krog. Oboje zelo ranljivo.

Ko ženskam pošljem sporočilo s še zadnjimi napotki glede lokacije kroga in potrebščin, Punčka v meni nemirno brca. Ker jo samo štirinajst ur ločuje do tega, da prvič sama otvori ženski krog, v njem ljubeče drži prostor in daje tisto, kar ima dajati, pa še vedno ne ve natanko, koliko žensk prisede v krog. Morda štiri. Morda nobena.

Punčka v meni nemirno brca, ker se ne počuti varno. Ob tem, da večer pred dogodkom še vedno ne ve, ali katera od šestih interesentk sploh pride, se ne počuti dobro. Ampak tako se počuti, ker ni pomislila na prijavni rok ali na akontacijo – na lastno varnost. Punčka ne bi nikoli pomislila na lastno varnost, ker misli, da se ji nič ne more zgoditi. Punčka se samo prepusti, ker želi ustvarjati in si želi svetu ponuditi vse, kar ima, da bi ja prišli, da bi jim bilo ja dovolj, in da bo kdo ja opazil, kako se ona igra in ustvarja in ob tem uživa …

Punčka rabi Mamo, da poskrbi za njeno varnost. In ta tudi živi v meni. Vedno. Ampak ko je bilo treba tokrat postaviti meje in poskrbeti za varnost, je Mama zadremala in Punčka prevzela krmilo. Podobno kot kadar mačke ni doma in miši plešejo.

Sporočila začnejo prihajati. Eno, drugo. Tretje. Da ne utegnejo.

In v istem trenutku zaslišim vreščanje žalostne, razočarane punčke: »To je gotovo zato, ker nisem dovolj dobra! Ker nisem nihče. Ker se nihče ne poistoveti z mojimi besedami. Ker nisem dovolj topla, prijazna in običajna, da bi me ljudje razumeli in vzeli za svojo. Ker si jemljem prostor, ki mi ne pripada, ker, ker … nimam nič za dati.«

In prav lahko bi podlegla skušnjavi in začela Punčki pritegovati in se z njo metati na tla, ker nekaj ni šlo točno tako, kot si je ona zamislila.

Ampak nisem. Tokrat ne. In namesto, da bi se vrgla na tla in začela kujati, ker nisem dovolj in ker nič ne gre po mojem, sem zaprla oči, globoko vdihnila in izdihnila, ter poklicala Mamo. Mamo, ki je vedno nekje v meni, ampak je včasih ne slišim, ker se Punčka tako jasno in glasno bori za svojo prevlado.

»Mama, prosim čuvaj me. Mama, vem, da me čuvaš. Hvala ti.«

In zaslišim: »Waw, občudujem tvojo željo, da bi vsem ugodila. Ampak dajva probat tole še enkrat in tokrat bova najprej poskrbeli, da se boš ti počutila udobno in ugodno in varno, prav? To je zelo pomembno, kajti ničesar, kar sama nimaš, ne moreš nikomur zares dajati.«

In ko sem odprla oči in v sebi prepoznala tisto Mamo, ki ne reagira, ampak se odziva, sem vedela, kaj moram storiti – Sari, edini, ki je svoj prihod potrdila, sem nemudoma napisala sporočilo: »Draga Sara, zelo možno je, da bova jutri sami. Ampak ne glede na to, bi jaz krog imela, če se tudi ti strinjaš.«

Kajti ko sem odprla oči in v sebi prepoznala tisto Mamo, ki ne reagira, ampak se odziva, sem vedela, da krog mora biti. Ne zato, ker sem si jaz tako zamislila. Ampak ker ga rabimo. Kajti ko živim iz tiste skrbne, ljubeče, nežne, pomirjene, zadovoljne, polnokrvne Mame v sebi, me navdih vodi in jaz točno vem, kaj mi je storiti. Kar je vedno isto. Kar je vedno tisto, kar je dobro. Dobro zame, za ljudi okrog mene in za moj planet. Mama stori vedno tisto, kar je dobro za vse skupaj. Ker lahko. In ker zmore.

70643299_472234610293123_591365865073541120_n

Sodobna Pepelka

002-tamara attha WEB
Foto: Tamara Bizjak

Odloži kitaro.

Spogledava se in pokimava: »Nәrjeno.«

Sklonim se in se mu med tlačenjem zelene mape z besedili v torbo nasmehnem: »Hvala, ku ste gwәdli.«

Prasneva v smeh, nakar hihitaje dodam: »Dobesedno!«

Hvala, ku ste gwәdli je fraza, ki jo na Krasu uporabimo, ko se želimo nekomu zahvaliti za družbo in/ali za sodelovanje. V smeh pa sva prasnila, ker mi je Jogi delal družbo s svojo kitaro in je dobesedno igral, gwәdu, me spremljal na kitaro, medtem ko sem jaz pela svoji pesmi, ki ju bom premierno odpela v petek, na premierni predstavitvi moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco v mojem domačem kraju, na Kozini.

Preden se povsem posloviva, še zaječim: »Aaaaaaa!«

Trenutka, ko uradno pospremim svojo knjigo v svet, se namreč veselim in obenem bojim. Veselim se ga, ker stojim za vsem, kar sem pisala in obožujem vse, kar me je knjiga naučila in čutim, da boljšega časa in boljše mene za to delo še ni bilo. Hkrati pa me ta knjiga popolnoma slači in misel na to, da bi s srcem na dlani in brez vseh tančic stala pred svetom, me še venomer plaši. No, vsaj del mene. No, vsaj tisti del mene, ki se je rad skril ali spremenil zato, da bi ugajal.

Ja, da bi se odprla svetu tako kot se roža toplemu dnevu, še vedno plaši Punčko v meni. In potem stoka. In paničari. Dramatizira. In drugi ji prigovarjajo: »Ma saj bo šlo!« ali »Ne skrbi!« ali »Tamarica, prosim, ne se sekirat.«

In prisežem, Punčka v meni vsega tega ne počne zato, da bi jo vsi ti zlati ljudje tolažili. Ne. Punčka to počne zato, ker sama ne zna začutiti tega, kar ji vsi pravijo. Punčka to počne zato, ker rabi, da jo Mama objame, poboža po laseh in jo začne počasi zibati in prepevati, da se pomiri. Punčka to počne, ker rabi svojo Mamo …

Včeraj sem poslušala tretjo lekcijo Ma-mmune, dvanajstmesečnega tečaja, v katerem bom s skupino žensk iz celega sveta prehodila pot iz arhetipske Punčke v arhetipsko Mamo, in Sarah Durham Wilson, ki nas na tem prehodu vodi, je rekla nekaj, ob čemer sem se zamislila: »Če ranjeni Punčki v nas dovolimo reagirati, namesto, da se kot Mame odzivamo, je tako, kot če bi mali Punčki dovolile, da sedi za volanom in »fura« naše življenje.«

In res! V določenih ozirih sem pri svojih dvaintridesetih še vedno majhna Punčka, ki rabi tolažbo drugih vsakič, ko podvomi vase. Punčka, ki bi se rada skrila Mami pod krilo vsakič, ko podvomi vase.

No, dobra novica je, da Punčki ne bo potrebno daleč, da bi našla kakšno krilo. Kajti ta Mama, ki nosi krilo in ta mama, ki jo lahko objame, poboža po laseh in jo začne počasi zibati in prepevati, da se pomiri – je v bistvu njena cimra. Jap, tudi ta Mama živi v meni. In trenutno je moje delo to, da se učim, kako lahko kot Mama vzamem v naročje in potolažim tisto dvomljivo in prestrašeno in dramatično Punčko vsakič, preden naredim nov korak v svet, v smeri svojih sanj.

Punčka bi namreč rada še naprej ostala Pepelka; naučila se je, da jo imajo drugi radi le, če je zamazana in zakrita s pepelom, da ne more zares zasijati v vsej svoji lepoti. In Punčka bi, če bi imela kaj besede, za dogodek ob predstavitvi knjige izbrala intervju, tako kot vsi ostali avtorji, in ne bi izstopala. Ampak Mama, ki ve, kdo je in ve, da je vredno živeti samo s srcem na dlani in s svetom deliti vse svoje darove in dušna hrepenenja, mi je naprtila predavanje z branjem odlomkov iz moje knjige, pripovedovanjem zgodbic in petjem avtorskih pesmi!

Hja, nedvomno je prav mojstrsko na kupček zbrala venček mojih strasti, stvari, ob katerih se prižgem in zasijem. Ampak da ne bi ob vsaki pomisli na petek pridušeno zaječala, se moram vzravnati in vprašati: »No, ali bom še naprej Punčka, katere častni vzdevek je »gospa drama« – ali bom tokrat njena Mama?«

In, veste, mislim, da sta se Punčka in Mama presedli.

Trenutno je za volanom Mama, kajti ko me je prejle Patricija, naša draga knjižničarka, vprašala, kako sem glede petka, nisem čisto nič zaječala ali zastokala ali obraz spremenila v za opazovalca mukotrpno gmoto. Namesto tega sem začutila tla pod nogami in življenje v telesu in ji odgovorila: »Ej … dobro. Dobro sem. In dobro bo. Vem, da bo.«

In res.

Ne vem, kako bo. (Ker ženska esenca je padanje v neznano.)

Ampak vem, da bo dobro. (Ker ženska esenca je sprejemanje vsega, kar pride.)

»Komaj čakam,« mi zakliče, preden me Svarun odvleče iz knjižnice.

»No, jaz malo manj čakam … ampak vem, da pride dan,« odvrnem.

Naj pride.

Naj pride dan, ko dam Pepelko v sebi spančkat. Princeska je že zelo utrujena.

In naj pride dan, ko vse Ženske sveta s sebe stresemo pepel izgorjene majhnosti in si dovolimo zasijati v vsem, kar smo. Mmm, kako bo to en dober dan. En, a šele prvi v vrsti.

***

Povezava, kjer lahko več prebereš o moji knjigi in jo tudi naročiš, je tukaj.

In povezava do ženskega kroga, ki ga bomo imele to nedeljo, 22.9., med 10:00 in 13:30, je tukaj.

attha_naslovnica.jpg

So pasali cajti

28366_387444169269_4534822_n
Takole je Deklica Tamara pozirala devet let tega v Queen Mary’s Gardens v Regent’s parku v Londonu. 🙂 Če pa ste kdaj v The Big Smoke, vam silno priporočam obisk tega dela mesta. 

Včasih sem veliko nosila kratka krilca. Takšna, ki se končajo najpozneje na pol poti med bokom in kolenom. Kratka krilca sem nosila vsakič, ko sem hotela biti seksi – in v obdobju Dekleta je bilo to večino časa.

Kratka krilca sem nosila, ker so bile moje noge moj adut. In ker sem se že majhna naučila, da moram kot ženska skriti tisto, kar na meni »ni lepo« in izpostaviti tisto, kar natanko ustreza nekim tujim idealom o tem, kako naj bi žensko telo izgledalo. In zato sem vse življenje nosila kratka krilca … in potrpežljivo čakala dan, ko bom lahko pokazala tudi trebuh.

Za razliko od nog namreč moj trebuh nikakor ni bil del telesa, ki bi ga lahko pokazala. Ne. Nikoli ni izgledal kot šolski primeri trebuščkov iz revij. Jaz pa sem si tako želela nositi kratke majice – in biti v njih sposobna dihati! –, ker se mi je zdel razgaljen trebuh seksi in ker sem hotela biti seksi … to se pravi zaželena … to se pravi sprejeta. Ali kako?

Dva dni nazaj mi je prijateljica prinesla malce krajšo majico, ki je sama ne bo več nosila, z besedami: »Saj ti kdaj pokažeš trebušček, kajne?«

Kar naenkrat sem se instinktivno prijela zanj, ga malce pobožala in izdavila samo: »Ma ne. So pasali cajti …«

In šele na tisti izolski plaži z belo kratko majičko na solzice v rokah sem se pričela zavedati, da si trebuha v resnici sploh ne želim več kazati. Pa ne zato, ker sem obupala, da bo kdajkoli »takšen, kot mora biti«. Zato, ker se mi to zdaj zdi preveč intimno. In v svojo intimo dandanes ne želim več spuščati naključnih mimoidočih zgolj zato, da bi se počutila zaželeno in sprejeto.

So pasali cajti, bi rekla moja nona. Je šlo mimo.

In ko danes razmišljam o tem, se smejim sami sebi. Ja, prav zares sem vse življenje čakala na trenutek samozavesti, ko si bom upala obleči kratko majico in v njej dihati! – pred tistim trenutkom pa sem dočakala dan, ko si tega sploh ne želim več. Kajti danes mi je bolj kot to, da izgledam seksi, pomembno to, da se počutim udobno. Kajti, ko se počutim udobno, se lahko čutim … v vsej svoji senzualnosti.

Deklica v meni je mislila, da je njena seksualnost njen edini adut. In sedaj jo ob misli na to gladim po laseh, nežno zibljem v naročju in šepečem: “Je že v redu, srčica. Vem, da si si sprejemanje zagotavljala tako, kot si najbolje znala. Šššš, je že v redu …”

Mama v meni ve, da se ji ni treba razgaliti zato, da bi bila sprejeta. Naš videz se vseskozi spreminja. Naša senzualnost, ki jo vzgojimo odznotraj in sije navzven, pa se dan za dnem krepi. In jaz sedaj izbiram slednjo.

O tem in še o marsičem, kar je povezano s TELESOM, bomo govorile prihodnjo nedeljo, 22.9. v Ženskem krogu ob jesenskem enakonočju. Vabljene na Kraški rob, kjer bo vreme  mislim da prizanesljivo in bomo lahko zunaj. Krog bo potekal med 10:00 in 13:30, več o njem pa izveš tukaj

In če ti je zgornji zapis spregovoril, te povabim, da se pobliže spoznaš tudi z mojo knjigo Attha: Prebujanje v žensko esenco, kjer pišem o temah, povezanih z iskanjem ženskosti.

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n

 

 

Mama je vedno blizu

summer4

»Presenečenjeeee! Kopat se greva s prijatelji,« mu povem takoj, ko pridem ponj v vrtec. Rad ima presenečenja. In jaz rada vidim, kako mu ob njih poženejo iskrice v oči in nasmeh na obraz in srbečica v podplate, zaradi česar običajno začne poskakovati in poplesovati naokrog.

»Jupiii!« tudi tokrat pade v afekt in ko se ognjemet radosti poleže, odrineva.

Na ulici, kjer običajno parkirava, najdeva parkirno mesto, ki sicer uradno ni parkirno mesto, ampak ker sva tam doslej brez težav puščala najin avtič, ga začnem naprej-nazaj tlačiti v vogal. In ko si po kaki minuti poravnavanja ob Svarunovem navigiranju zadovoljno ogledam rezultat kapljic potu na mojem čelu, Svarunu vržem petko in v torbo spakiram stvari za plažo. V trenutku, ko se odpraviva proti naši najljubši pasji plaži, zaslišim: »Gospa, jaz na vašem mestu ne bi pustila tukaj avta. Mene nič ne motite, sploh ne, ampak se bojim, da boste tukaj dobila kazen, ker so zadnje čase redarji tu zelo aktivni.«

Glas je prihajal z balkona hiše, nasproti katere sva parkirala, zato sva se ozrla gor in zagledala prijetno gospo, kako se nama smehlja.

Zelo sem ji hvaležna, da me je opozorila. Resnično. Ampak hkrati se namrdnem in pomislim: »Bom mar  tvegala kazen zato, da bom pet minut prej zaplavala?«

Dekle v meni bi. Ker njej se ne more nič zgoditi. Ker tudi, če bi zares dobila kazen, bi se skušala nekako izviti: koga bi lepo pogledala, mu izpostavila svojo nemoč in če res ne bi šlo drugače, bi poklicala tatija v upanju, da jo lahko kako reši iz zagate.

Ja, dekle v meni bi. Ampak mati v meni ne bo. Ker ve, kdaj je varno tvegati in kdaj ne. In ker ve, koliko stresa bi si nakopala s tem tveganjem, se odloči, da ne.

Gospe se zahvalim in se malo nejevoljna, ker se Dekle v meni glasno kuja in manipulira, obrnem k Svarunu: »Svarunči, ti pojdi kar dol k prijateljem, jaz pa grem premaknit avto, prav?«

»Ne,« odvrne, »te bom počakal tukaj.«

In ker se mi zdi nesmiselno, da bi me čakal na soncu in ker mu privoščim, da gre čimprej uživat na plažo, poskusim ponovno: »Poglej. Jaz bom naredila samo en krog in probala najti novo parkirno mesto na tej ulici, ti pa pojdi na plažo, prav? Saj veš, kjer se običajno kopamo. Tam naj čakajo tudi danes. Do tja imaš vsega skupaj sto metrov. Jaz pa pridem čez pet minutk, prav?«

Ker ne slišim njegovega odgovora (morda zato, ker v sebi še vedno mirim protestirajoče Dekle), domnevam, da sva zmenjena. Zato se mu nasmehnem, se usedem v avto in odpeljem, brez da bi ga videla odhajati.

Seveda sem pozabila, da so v Izoli pri cerkvi same enosmerne. Zaradi tega je bil moj krog veliko daljši, kot sem bila predvidela, zato sem imela čas razmisliti in se odločiti, da se v ulici najbrž ni sprostilo nobeno parkirno mesto in da mi bo bolj udobno kot to, da se lomim z bočnim parkiranjem, če avto enostavno pustim na tistem parkirišču na začetku Izole, in se do plaže sprehodim.

Res naredim tako. Nemudoma zatem pa pokličem Uršo, da preverim, ali se jim je Svarun že pridružil. In ko mi njen najstarejši Ažbe po telefonu pove, da Svaruna še ni na plažo, začutim paniko. Ker če je otrok sam v mestu, se lahko zgodi tiiiiiiiiisoč stvari narobe, kaj?

Vsa pretresena prosim Ažbeta, naj gre Svarunu naproti. Ker poznam svojega sina, vem, da se je najbrž odločil, da me počaka. Vem pa tudi, da ga bo postalo strah, če me kaj kmalu ne zagleda spet na ulici. Zato pospešim svoj korak in zaslišim, kako glasno mi utripa srce. Ima me, da bi stekla. In tik preden se zares poženem v dir, me neka nevidna roka nežno zaustavi. In mi pove, da imam izbiro.

Lahko udarim galop do vrha hriba in do obljubljene ulice in vmes še naprej razmišljam o tem, kaj vse bi se že lahko zgodilo Svarunu v tem času. Ja, čisto zares se lahko odločim za paniko in histerijo in dramo in stres. Dekle v meni bi se v vsaki od teh počutilo izjemno domače, kajti navajeno je tvegati svoje dobro počutje, svoj mir in užitek za čustvene nevihte, ki ji dajejo občutek živosti.

Lahko pa se odločim zaupati Mami, ki vedno poskrbi za vse svoje otroke.

In navkljub ječanju Dekleta v meni, se odločim, da se bom tokrat obrnila k Mami. Zato upočasnim svoj korak tako, da še vedno hodim hitro, vendar ne več nalahno tečem, ker čutim, da mi tek v tako strm klanec pri 30⁰ Celzija in z dvema težkima in nerodnima torbama na ramah povzroča stres. Nato globoko vdihnem ter izdihnem, da se moje telo sprosti. In zaslišim, kako se iz mene povsem nepričakovano izvije … molitev.

Mama, prosim, pazi nanj. Mama, prosim, čuvaj ga.

To preseneča tudi mene, a se ne ustavljam.

Mama, prosim, pazi nanj. Mama, prosim, čuvaj ga.

Moje molitve običajno niso takšne. Doslej še nisem molila k njej. A očitno je v zadnjih dveh mesecih, odkar duh arhetipske Matere temeljito preučujem, ga raziskujem in ga nagovarjam v svojih jutranjih meditacijah, le-ta postal zame dovolj resničen in dovolj prisoten. Kajti ko sem se včeraj v stiski obrnila k njemu, sem čutila, da me pomirja. Čutila sem, da je moj sin v varnih rokah. In ko sem zares vdihnila vedenje, da ga »vse ljubi in čuva« – tako kot je nekoč dejala naša ljuba Ana –, kajti Mama vedno poskrbi za svoje otroke, se je moja molitev spremenila.

Mama, vem, da paziš nanj. Mama, vem, da ga čuvaš. Hvala ti. Hvala ti. Hvala ti.

Še vedno v molitvi pogledam gor, da bi prečkala cesto in kakšnih deset metrov stran od sebe zagledam Svaruna, ki tava po pločniku s spačenim obrazom in povešeno glavo. Hkrati mi gre na jok in na smeh.

Stečem k njemu, pokleknem in ga močno, močno objamem. Tudi on ovije svoje mehke ročice okrog mojega vratu in me ne spusti. Ko se odvozlava in ga pogledam, vidim v očeh še malce nesigurnosti, zato se pošalim: »Ja miško, ti se pa klatiš po Izoli kot kak izgubljen kuža, kaj?«

»Oh, kako sem vesela, da sta se našla!« zaslišim ženski glas in šele sedaj zagledam mlado družinico, ki stoji nedaleč stran od naju.

»Smo ga opazili, da je sam in videli, da je v stiski, pa smo mu sledili,« mi pove mlada mamica dveh otrok in se mi nasmehne. Tudi jaz se nasmehnem in zahvalim njej, a najraje bi jo objela! No, saj v bistvu sem jo. Samo ne fizično. Kajti bila je odgovor na moje molitve.

Mamo sem prosila, naj pazi na Svaruna in ona mu je poslala fizično Mamo, da bdi nad njim, dokler se jaz ne vrnem. Mamo sem prosila, ona pa mi je zagotovila, da je vedno kje kakšna Mama, ki poskrbi za svoje otroke.

Ko sva se dodobra pogovorila o vsem, kar se je zgodilo, sva ravno hodila mimo hiše, v kateri prebiva prijazna gospa, ki naju je opozorila, da bom dobila kazen, če pustim avto, kjer sem ga sprva nameravala.

Pa me vpraša Svarun, ki je še vedno v fazi velikih stvari, zaradi česar ga fascinirajo vile: »Mami, a je to vila?«

»Hmmm, ne bi rekla. Ampak notri pa živi dobra vila,« mu pomežiknem. Dobra vila, zaradi katere sva se oba naučila, da Mama vedno poskrbi za vse svoje otroke.

***

O prebujanju arhetipske matere govori tudi moja knjiga Attha: Prebujanje v žensko esenco, o kateri si lahko preb ereš več in jo tudi naročiš na tej povezavi.

Vabim te pa tudi na Ženski krog ob jesenskem enakonočju, na katerem bomo govorile o materinskem odnosu do svojega telesa in ta naš tempelj tudi popraznovale.

67794007_330642810977327_7689121886642372608_n

Zakaj ravno tebe rabimo v krogu

69705655_2456604671093364_5667039897727270912_n.jpg

Ljuba ženska,

24.8. sem na čudovitem festivalu, ki ga je organiziral dolgoletni znanec, že drugič vodila ženski krog. Kak mesec dni pred tem me je poklical in rekel: “Tamara, to, kar deliš, je zlato. Bi prišla na festival, ki ga organiziram za družine z otroci, in tam vodila ženski krog za mamice?” Ker mi je bilo vabilo v čast, sem pristala, hkrati pa nisem mogla, da se ne bi začela spraševati, ali je res že čas, da začnem prioritizirati sanje in ne strahove ~ to vabilo je bilo namreč že drugo iste sorte v nekaj mesecih: “Prosim, pridi in vodi ženski krog na našem dogodku. Vem, da si prava oseba za to.”

Odkar sem se leta 2016 prvič usedla v ženski krog, sem vedela, da je to nekaj, kar si želim tudi sama početi ~ nekoč in nekje, ko bom dovolj stara in modra, da si bom lahko zaupala. Če bi ta nekoč kdaj zares prišel sam od sebe, ne vem. Kar pa vem, je, da ni moje delo, da posedam in ga čakam.

Sarah Durham Wilson, ki je moja vodnia na prehodu iz Mladenke v Mater pravi, da je Mladenkino darilo to, da misli, da ima ves čas na svetu, medtem ko je darilo Matere zavedanje, da ga nima. Ko govorim o Mladenki in Materi se seveda nanašam na dva arhetipa ženskosti, na dve obdobji, ki krojita naša življenja: o obdobju Mladenke, ko se dekliško razposajene bohotimo in nastavljamo življenju ter smo pripravljene tvegati vse za tisto malo ljubezni, po kateri hrepenimo ~ in o obdobju Matere, ki ve, kdo je in kam gre, in ve, da je ravno danes pravi čas, da se razcveti in ponudi svetu vse, kar je doslej dosledno skrivala globoko v svoji duši, svoji atthi.

Ja, skoraj štiri leta tega sem si prvič zaželela voditi ženski krog. Ampak dokler sem si to samo želela, nisem imela ne volje ne energije, da bi to zares izpeljala. To je bila pač še ena izmed mojih površinskih, egoističnih želja, ki je pravzaprav precej podobna tisti, da bi imela ozek pas in večje prsi in drobna, ženstvena ramena; včasih sem se namreč težko sprijaznila z gradnjo Amazonke širokih ramen in bolj ko ne ploskih prsi. In na isti način, kot se zavedam, da mi v tem življenju pač ni namenjeno prebivati v mahjnem, drobnem teleščku, se zavedam tudi, da mi v tem življenju pač ni namenjeno ustvarjati – če ne vem, zakaj ustvarjam. Če v vsaki svoji celici ne čutim, da je točno to, kar si želim, točno to, kar svet trenutno rabi.

Nekoč sem rekla svoji mami: “Jaz skrbim za svoje telo, ker vem, da moram živeti dolgo zato, ker vse počnem tako počasi …” Pustim, da se želje umedijo počasi. In sedaj, po štirih letih, odkar sem začutila, da so ženski krogi nekaj, kar bi rada tudi sama vodila, lahko rečem, da sem *počasi* pripravljena.

Vem, da svet za zdravljenje potrebuje več ženske esence, ker trenutno v svetu prevladuje moška esenca. Vem pa tudi, da lahko ženska esenca zdravi samo, če smo ženske med seboj povezane, če ne tekmujemo, če se ne primerjamo in če si ne mečemo polena pod noge, ker verjamemo, da lahko samo ena izmed nas zacveti. Ne samo, da lahko vse zacvetimo, celemu svetu samo koristimo, ko vse zacvetimo – ko se zares odpremo življenju in delimo svoje darove, ker vemo, da jih lahko in ker vemo, da smo zato tukaj.

Ko sem Žana poklicala, da bi se mu zahvalila za vabilo na festival in za priložnost, ki me je iniciirala v pripravljenost, mi je rekel: “Hvala tebi. Kajti kot vidim in se pogovarjam, je tvoj krog ustvaril velike premike v ženskah. Hvala.”

“Mhm,” se medeno nasmejim. Res jih je ustvaril. Kajti to se pač zgodi, ko se ženske zberemo na kup.

Ko se s skupno namero usedemo v krog, ustvarimo alkemični prostor, ki ponuja preporod vsem zbranim. V krogu ugotovimo, da smo si med seboj bolj podobne kot različne in to zdravi na več nivojih in zdravi tudi tisto rano ločenosti, izolironasti, osamljenosti, ki nas velikokrat zaskeli in govori, da smo čudne, da smo preveč in da nismo ok v svojem čustvovanju. Zato se moramo usesti v krog, da slišimo, da smo normalne, da smo ok točno takšne kot smo in da smo nujno potrebne za dobrobit vseh okrog nas in celega sveta nasploh.

In veš, kaj je smešno? Da sploh ne pretiravam.

Vem. Zgornje besede lahko zvenijo pompozno in napihnjeno. Ampak niso. Niti najmanj. Kajti ko se ženska poveže z žensko esenco in s svojo žensko dušo, svojo attho, zavzame svoj prostor na svetu. Zavzame ves prostor, ki ga potrebuje za vse svoje blagoslove, darove in odgovornosti. Nekaj, kar lahko stori samo, če ima podporo.

Naš ženski krog je namenjen temu, da vsaka od nas začuti to podporo in jo odnese s seboj domov. Tako se lahko nanjo spomni naslednjič, ko se bo počutila samo in osamljeno in čudno s svojimi čustvi.

V upanju, da se nam na dan jesenskega enakonočja, 22.9. ob 10:00 pridružiš na Kraškem robu, te pozdravljam in ti zaželim čudovit začetek jeseni.

Z ljubeznijo,

Tamara

*

Če so ti všeč teme, o katerih pišem, ti bo zagotovo všeč tudi knjiga, ki sem jo letos izdala. Naslov je Attha: Prebujanje v žensko esenco, o njej pa lahko več izveš na tej povezavi.

67382376_632502670588925_1358891493124734976_n