#vimenuboginje

Ob treh ponoči sem se zbudila z odprto lučjo in ob odprti knjigi antičnih pripovedk, ob kateri nekaj ur pred tem zaspala. Še vedno me je obletaval isti roj misli kot takrat, ko sem zaspala, in sedaj, sredi noči, so se te misli – kot to rade počno sredi noči – zložile v tole kratko rimo:

Sedaj, ko gledam

vse te “stare” stvari

z “novimi” očmi,

me marsikaj zaboli –

in se zgodi,

da kak del mene

instinktivno zamiži

ob nečem, ob čimer

prej ne bi niti trenil.

Govorim o mizoginiji v grških mitih. In o tem, da je včasih še opazila nisem, saj mi je bila kot punčki in pozneje ženski, ki je odraščala v patriarhatu, povsem naravna. In o tem, da sedaj le s težavo berem stare grške bajke z novimi očmi – takšnimi, ki ne nasedajo več patriarhatu.

Govorim o tem, da včasih nisem niti opazila, kako so ženske v starih grških mitih krive za vse nasilje, ki so ga deležne. Krive ker so zanj okrivljene s strani drugih IN ker se za svojo nesrečo vedno krivijo tudi same.

Čakaj … kako so lahko ženske krive tega, kar se jim zgodi, se morda sprašuješ?

No. Po principu: “Sama si je kriva, kaj pa je izzivala.”

Saj poznaš?

Jaz sem nekoč pri sedemnajstih, ker sem zelo rada nosila mini krila, od prijatelja nekdanjega fanta slišala: “S tem krilom jih prav iščeš, veš. Ne bom jaz kriv, če se ti kaj zgodi.”

Seveda; ta izjava je bila mišljena kot kompliment, kot hihi haha, ampak živo se spominjam, da se po njej nisem počutila prav nič polaskano. In danes, z novimi očmi, razmišljam: »Da lahko nekdo to dejansko izreče, mora odraščati v družbi, kjer je mizoginija tako vseprisotna, da smo ženske od malega učene skrivati svoje telo, ker … kaj? So »moški pač moški« in kot taki »si ne morejo pomagati«,  ko vidijo zaplato gole kože?

Sorry, ampak tole ne bo več zaleglo.

Kaj pa, če je to zato, ker so bili fantje v zahodni družbi vsaj od Stare Grčije naprej vzgajani v patriarhalni »fantje ne jočejo« mentaliteti, ki jih nasilno pohablja v osvajalske stroje in uči: »Vse, kar vidijo moje oči, je moje.«  

In to, da mislimo, da imamo pravico naravo (ki je ženska esenca) ukrotiti, osvojiti, dominirati in izkoristiti, je esenca mizoginije.

Sem mama osemletnega fanta, ki to svoje poslanstvo jemlje ZELO resno.

Ko sem začutila, da nosim fantka, se spomnim tesnobe, ki me je zaobjela.

»Kaj lahko sploh jaz naučim fanta? Nič ne vem o njih,« sem paničarila.

In potem je iz mojih globočin jasno in glasno zadonelo: »Saj ga ne boš učila, kaj pomeni biti moški. Tvoje delo je, da postaneš ženska, ki si prišla biti, da ga lahko učiš o ženski esenci.«

In modrosti ženske esence so točno tisto, o čemer se rabimo učiti vsi – v tem moškem svetu.

***

Ljuba, ljubi. 31.1. zvečer sem zaslišala zelo jasno povabilo, naj začnem vsak dan ustvarjati čas in prostor za tisto, česar si v življenju želim več & želim vsak dan: pisati. Pisati… ker v tem uživam & me torej dela živo. Povabilo je prišlo s strani boginje: povabilo, naj se vsak dan prikažem & naredim svoj delež pri najinem soustvarjanju ~ sklopu zapisov s skupnim naslovom V IMENU BOGINJE. Ful bova veseli, če se nama z branjem /& komentiranjem /& deljenjem teh zapisov na potovanju pridružiš. Dobrodošla, dobrodošel.

Bi še?

Če ti ti zapisi zapojejo, potem imam zate še eno poslastico, ki je POLNOKRVNA: 7-tedensko mitopoetsko potovanje v polnost. Polnokrvna je spletno potovanje, ki ženske vodi k povezovanju z lastno človeškostjo – to je Z VSEM, KAR SMO. Na potovanje se lahko prijaviš tukaj, z branjem mojih zapisov pa lahko nadaljuješ tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki jo naročiš preko povezave v komentarju … ali pa počakaš na jutrišnji zapis.