Ko sem se zjutraj zbudila, sem nemudoma tam nekje okrog srca opazila zaplato tesnobice. Bil je to dobro znan občutek, zato sem dobro vedela, kdo je prišel na obisk: moja notranja upornica, moja notranja bojevnica – mala Punčka Tamarica, ki živi globoko v meni.

Živi
in se bori …
vsaj dokler ji ne pokažem druge poti.

Zanimalo me je, na katerem bojnem polju točno se nahajam, zato sem začela med čiščenjem pečke in kurjenjem ognja poslušati Mother Church. Mother Church je delo moje učiteljice obredov prehoda Sarah Durham Wilson in je prostor, kjer se ženske spomnimo, kako postati in ostati v arhetipu Mame v svetu, ki sedaj bolj kot kdajkoli prej rabi Mame.

Kot ženske v poletnem cvetu svojega življenja, ki se pred brenčečim življenjem ne želimo več zapirati, ampak se mu odpreti, pokazati vse svoje barve, in dovoliti, da se življenje dotakne našega svetega jedra, rabimo v svojem rokavu med vsako partijo nabor preverjenih orodij, ki nam pomagajo nazaj na naš prestol.

Mother Church je eno mojih orodij. In danes sem tam, v templju, spet dobila svojo lastno medicino.

TO JE obred prehoda: je iniciacija v globlje poslušanje sebe in v zaupanje tistemu glasu navznoter, ki ima vedno prav.

Če Ranjena Punčka v nas brezglavo bega od enega do drugega zdravilca, v upanju, da jo en od njih reši, v upanju, da če samo sledi tujim navodilom, bo življenje spet znosno … potem Mama v nas izklopi zunanji šum in iz prve roke, od svojega telesa in svojega duha, izve, kaj je zanjo v tem trenutku najbolje. In tega ne stori zato, da bi bilo življenje spet znosno, kajti že zdavnaj se ne trudi več samo preživeti. Sedaj vso svojo energijo usmerja v to, da bi iz življenja iztisnila ves sok: da bi živela tisto globljo resnico, ki se zdi, da nikomur drugemu nima imela smisla in ki mogoče nima smisla niti njeni glavi, njenemu razumu … ampak ker njeno telo ob pomisli na to oživi, ve, da mora tja.

No, in kaj sem ugotovila glede tiste jutranje tesnobice?

Na bojnem polju sem zaslišala kričati Ranjeno Punčko v meni: “Nočem! Vem, kaj hočem! Nočem!”

To so v bistvu besede mojega dragega Jogija, ki jih ranjena Tamarica večkrat uporabi. Nočem! Hočem stran. To ni moj dom, to ni moje življenje, to ni del poti, kjer si želim biti.

Mama v meni, modra, mehka, močna, na to mirno odvrne: “Na pustolovščini smo. In to je del tvoje poti. Pustolovščina se tukaj ne začne, na njej si od nekdaj. In vsi ti zavojčki, vse te slepe ulice, vsi ti mrtvi rokavi so že del poti. Prav tu, kjer si, je del tvoje poti. Samo počasi, samo počasi – da je dovolj prostora za vse občutke. Dovolj je bilo impulzivnih, forsiranih, nasilnih, destruktivnih zavojev. Sedaj lahko narediš zavoj, kot da bi bila rojena na drsalkah. Kar si tudi bila. Rojena na drsalkah, da vijugaš in vedno znova izbiraš svojo pot.”

---

Ljuba, ljubi. 31.1. zvečer sem zaslišala zelo jasno povabilo, naj začnem vsak dan ustvarjati čas in prostor za tisto, česar si v življenju želim več & želim vsak dan: pisati. Pisati… ker v tem uživam & me torej dela živo. Povabilo je prišlo s strani boginje: povabilo, naj se vsak dan prikažem & naredim svoj delež pri najinem soustvarjanju ~ sklopu zapisov s skupnim naslovom V IMENU BOGINJE. Ful bova veseli, če se nama z branjem /& komentiranjem /& deljenjem teh zapisov na potovanju pridružiš. Dobrodošla, dobrodošel.

Bi še?

Če ti ti zapisi zapojejo, potem imam zate še eno poslastico: Obred prehoda. Obred prehoda je mitopoetsko potovanje iz Punčke v Mamo, ki ga ponujam individualno – v marcu pa prihaja tudi skupinski obred. O Obredu prehoda si lahko več prebereš in se nanj prijaviš tukaj, z branjem mojih zapisov pa lahko nadaljuješ tudi v moji knjigi Attha: Prebujanje v žensko esenco, ki jo naročiš tukaj … ali pa počakaš na jutrišnji zapis.