Obred prehoda ni še en tečaj. Pa ne, da je s tečaji kaj narobe. Absolutno ni. Tečaji nam ponudijo nove elemente za našo namišljeno vrečo z orodji, ki nam pomagajo živeti bolje in bližje sebi. In to je čudovito. Je pa lahko to tudi past. Še posebej, če je ena tvojih temeljnih vrednot rast.

Rast je tudi ena mojih temeljnih vrednot. Obožujem, ko se naučim novih stvari, ki jih potem lahko integriram v odnos s sabo in s svojim sinom (dva moja najbolj intimna odnosa), da mi na nek triger ni treba odreagirati tako, kot sem nanj reagirala čisto vsakič od šestega leta naprej … ampak se lahko nanj odzovem točno tako kot izberem, da se želim nanj odzvati štiriintridesetletna. To je rast. Rastemo zato, da ne stagniramo. Nekateri pa so celo mnenja, da je rast nasprotje umiranju in da če ne rastemo, potem v bistvu … počasi umiramo.

Hm, glede tega … ob tej misli se v meni nekaj skremži in rezko zazveni moj rdeč alarm, ki me opozarja, da tukaj nekaj ne štima. In kar mi kot hčerki Velike Matere, ki se predano uči od Narave, ne štima, je to, da mi v tej izjavi manjka drugi pol rasti. Drugi pol, ki je zima: čas, ko se ustavimo in procesiramo in integriramo in živimo zelo počasi in navznoter. Tudi rast ima, tako kot vsaka stvar, poletje in zimo. In če se osredotočamo samo na poletje rasti in gladko malo razvrednotimo zimo, potem lahko rečemo, da je bila rast kot vrednota izmaličena, ker je postala še ena stvar, za katero se potuhne patriarhalitis.

Patriarhalitis je skovanka moje učiteljice Obredov prehoda Sarah Durham Wilson in se nanaša na bolezen bivanja v patriarhalnem svetu, kjer smo od rojstva naprej trenirani ponotranjiti patriarhalne vrednote. Z besedno zvezo patriarhalni svet pa se jaz osebno nanašam na svet, v katerem je ženska esenca potlačena v kolektivno senco, zaradi česar si ženske bolj stremijo biti okraski kot oraklji, ki smo prišle biti.

Patriarhalitis je zahrbtna bolezen, za katero se sploh ne zavedamo, da jo imamo, zaradi česar lahko z njo mirno živimo vsaj do tridesetega leta – obstaja pa tudi mnogo primerov, ki so jo odnesli s seboj v grob. Toda vsaj pri ženskah se nekje konec dvajsetih oziroma v začetku tridesetih let tista meglica v glavi, ki je tako značilna za patriarhalitis in nekaj časa uspešno zastira resnico, razkadi in ženska presenečeno ugotovi, da ne prepozna življenja, ki ga živi.

“Kako je mogoče, da je to moje življenje?

Kako je mogoče, da doslej nisem opazila, da dnevno redno počnem stvari, za katere se nisem nikoli zares odločila?

In kako to, da so vse tiste stvari, ki sem si jih od nekdaj želela početi, ker se ob njih počutim živo, samo boleče hrepenenje, ki me prevzame konec vsakega napornega dne, potem ko sem kot ženska in partnerica in mama in hčerka poskrbela za vse?”

Mar zgornja vprašanja tudi tebi rojijo po glavi? Če je tvoj odgovor pritrdilen, ti želim čimveč mehkobe do sebe in prosim, vedi: vprašanja so vse, ker z vprašanji se vse začne!

No, pa da sedaj ti dve nitki, ki sem nam ju priklicala v vidno polje v tem zapisu, namreč rast in patriarhalitis, povežem v zanko:

Prejle sem rekla, da je bila rast kot vrednota izmaličena, ker je postala še ena stvar, za katero se rad potuhne patriarhalitis. Kako, se morda sprašuješ?

Če se rast potuhne v patriarhalitis, smo venomer osredotočeni na to, kaj še nismo in kaj moramo nujno postati, zato da bomo potem sprejeti (kar je po mojem najbolj prvobitna težnja človeka, kajti biti sprejet v osnovi pomeni biti ljubljen).

Če se rast skrije za patriarhalitis, se osredotočamo na to, kaj vse moramo narediti in se s tem ko vozimo slalom med vsemi opravki, uspešno izmikamo temu, da smo v bistvu prišli preprosto: biti; obmirovati; obsedeti – s tem, kar je. Rast postane beg pred tem, kar je, in beg potrebujemo, ker tega, kar je, ne zmoremo sprejeti.

Če se rast potuhne v patriarhalitis, se ujamemo v hrčkovo kolo, kjer neumorno vrtimo in vrtimo in smo vedno več in vedno boljši in vedno višje in vedno bolj čisti in vedno bolj rešeni ega … ampak praznina v prsih nam pravi, da nismo nič bližje sebi in smo morda celo vedno dlje sebi, ker delamo “vse, kar je prav in vse, kar naj bi počeli, da bi ozdraveli/ dvignili vibracijo/ you name it” … ampak ni nikoli dovolj. In to, da ni nikoli dovolj, je patriarhalitis.

Ok. Kako pa se da drugače?

V zadnjih letih, odkar sem prehodila svoj lasten Obred prehoda in posledično dnevno redno izbiram živeti kot Mama sebi, svojemu sinu in svetu in si torej prizadevam biti tista verzija mene, ki jo moram priklicati iz praspomina svojih kosti, ugotavljam, kako zelo pomembno je hkrati:

1. biti človek in si prizadevati, da sem tista naj naj verzija sebe, ki je možna v tem trenutku in

2. si z vero vase reči: “Zdaj sem dovolj. Zdaj vem dovolj. Nisem popolna in ne stremim k njej, kajti popolnost pomeni dovršenost in dovršena bom šele tik preden odpadem z drevesa svojega življenja in mehko in odločno padem na tla in se vrnem k Materi. Zdaj sem. Zatorej je zdaj čas.”

Na Obredu prehoda je fokus na tem, kar je. In razlog, da pravim, da Obred prehoda ni še en tečaj, je v tem, da v bistvu s tem, kar je, samo smo. To, kar je, si dovolimo čutiti, morda prvič v življenju, in sprejmemo, da je to naše življenje v tem trenutku.

Težko. Ampak bo šlo, bo. Zmoreš ti to. 

Na Obred prehoda se lahko prijaviš tukaj.