Zgodba o njej, ki nas uči, da imamo vse svoje kotle transformacije.

Danes vam poleg zgodbe v branje ponudim odlomek iz moje knjige Attha: Prebujanje v žensko esenco, kjer govorim o KOTLU, ki je MATERNICA:

“Naša maternica je tempelj kreativnosti, ki ustvarja tako fizične kot nefizične otroke, zaradi česar smo lahko ženske noseče s projektom, z idejo, s podvigom in na splošno s čimerkoli in z vsem, kar si želimo. Sama se natančno spominjam dneva, oziroma noči, ko sem prvič zanosila.

Zgodilo se je nekaj dni za tem, ko sem popolnoma prazna in željna pustolovščin pristala v New Delhiju, Indiji. Tiste noči so mi spanec jemali komarji, da sem dolgo v noč sedela pred računalnikom in brala. Brala o ženskosti. Natančneje, o ženski maternici. O organu, ki je začel moj spol definirati nekje okrog dvanajstega tedna mojega bivanja v maminem trebuhu. O organu, o katerem sem se pred tem vsega skupaj pogovarjala kakih petkrat v življenju, če upoštevam tisto ustno izpraševanje pri biologiji, v katerem sem ime omenjenega organa, prav tako kot v ostalih štirih primerih, izrekla napol šepetaje: »Maternica. Pssst!«

Pri svojih štiriindvajsetih nisem razen tehnikalij, ki sem se jih naučila v srednji šoli, o maternici vedela ničesar. Ničesar, če upoštevam, da védenje prihaja iz izkustva, znanje pa iz knjig. In ker do tedaj nisem v življenju nabrala še nobene izkušnje s svojo lastno maternico, me je ta ženski organ, o katerem se mi je dotlej zdelo spodobno zgolj šepetati, začel sila zanimati. Najprej sem torej žejno srkala in izpila podatke. Tistega večera, ko sem prebrala, da lahko ženske zanosimo dobesedno z vsem, kar si želimo poroditi v svet, pa sem se odločila svoja vrata odpreti izkušnji. Vrata sem odprla nepopisni veličini kreativnega potenciala, ki ga ženske nosimo v svojih zemeljskih templjih. In vrata sem odprla izkušnji te žuboreče kreativnosti.

Samo pomisli, kako so se mali Tamarici v meni, ki se je od nekdaj navduševala nad čarovnicami in njihovimi kotli, zasvetile oči, ko je tiste noči izvedela, da ima tudi sama prav takšen kotel vgrajen v svoje telo. Kaj takega! Oh, veselje! Oh, radost! In kaj storijo otroci (ja, tudi otroci znotraj odraslih), ko imajo pred seboj (ali pač v sebi) predmet svojega poželenja? Navdušeno zagrabijo za kost, ki jim jo moli življenje, kajne? V izkušnjo gredo. Brez pomislekov, a z veliko mero čutenja gredo v izkušnjo življenja. Tja sem se nemudoma podala tudi sama in še istega večera zanosila z esenco svoje lastne ženskosti.”

Na Obred prehoda, mitopoetsko potovanje iz arhetipa ranjene Punčke v arhetip Mame, o katerem govorim v videu, se lahko prijaviš tukaj: https://mailchi.mp/87095566484d/obred-prehoda

P.S.: Ugotovila sem, da imam napačne podatke: Creirwy, ime Cerridwinine hčerke, pomeni “dragulj”; Affagdu pa je asociacija na “temo” in ne dejansko pomeni “tema”.

Se vidiva v petek v Polnokrvnem prebujanju – same time, same place, new story. ❤

Tamara