MaMa in MaNa

Mlaj mi zadnje čase kot kak ljubimec ponoči ne da spati. In ni, da se pritožujem – tako kot se tudi čez ljubimca ne bi.

Običajno me predrami okoli 3:30, ampak tokrat se je podvizal in me zbudil že ob 1:40. Razlog, da me zbuja je jasen obema. Kar slišim ga, kako mi šepeta na uho, medtem ko me nežno ziblje: »Ne pozabi, da si kraljica brazgotin. Tako kot luna. A da iz ran nastanejo brazgotine, ki so darilo zate in za svet, se morajo najprej dodobra zaceliti.«

In mlaj verjame, da boljšega časa za celjenje ran ni kot je njegova tema v tišini noči.

Ko smo že pri Kraljici brazgotin:

Si vedel/a, da so brazgotine iz posebnega veznega tkiva, ki je močnejše kot naša koža?

Mhm.

Ko se rana enkrat zaraste, postane tisti predel naše kože praktično neuničljiv. In to drži za brazgotine na naši koži… kot tudi za tiste, ki jih ne moremo videti nikjer na koži in jih lahko samo čutimo, ker smo rane utrpeli – na duši.

Eno takih ran sva z mlajem nocoj ajala…

Takoj ko sem se predramila, še v polsnu, se mi je pred oči prikradel spomin, ob katerem me je stisnilo pri srcu, moj obraz pa se je skremžil v kislo gmoto, ki se je obrnila vstran – stran od prodornih oči spomina, ki je v temi noči bolščal vame.

Gre za enega tako bolečih spominov, da se z njim doslej še nisem upala soočati. In tudi danes sem sprva čutila, da lahko izbiram: ja ali ne? Ampak takoj ko sem zagledala ranjeno Tamarico iz spomina, sem vedela, da v bistvu ne jaz izbiram… ker sem že bila izbrana. Ranjena Tamarica je izbrala MAMINO MANO, ki jo je sicer potrebovala že šest let tega – in ji jo sedaj lahko ponudim.

MAMINO MANO?

Ja. MANA je sladki sok, medek, ki se cedi z nekaterih rastlin – v Bibliji pa tista »snov, ki jo je bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti iz Egipta v Palestino«[1]. In če je mana ta medek …

potem je MAMINA MANA ljubezen in sočutje, ki se cedita iz por ženske v arhetipu Mame. In je podpora in moč, ki jo boginja venomer pošilja ženskam v arhetipu Mame venomer za hrano na poti v polnokrvnost.

Ko rečem »ranjena Punčka«, imam v mislih senčno stran arhetipa Punčke, v katerega ženske zabredemo, ko je čas, da postanemo bolj zrele, mehke, močne, odločne in samozavestne … v družbi, ki ima svoje ženske rada za vedno mlade; v družbi, kjer smo pozabili na Obrede prehoda: mejnike v življenjih posameznikov, ko se prerodimo v takšno različico sebe, kot jo sedaj rabimo. Malo pred ali po tridesetem letu se običajno ženske zavemo, da je nečesa konec in se nekaj drugega začenja. In to lahko je, ali pa ni vezano na biološko materinstvo, kajti Obred prehoda v Mamo ni (samo) za biološke mame, ampak za ženske, ki so pripravljne, da staro življenje spustijo – in novega rodijo.

Točno na tem mestu sem se šest let tega znašla jaz:

V spominu, ki sem ga danes ajala, je ranjena Punčka Tamarica tavala po peščeni plaži idiličnega otoka z otrokom na enem boku in torbo na drugi rami, v sebi pa krvavela, trpela, umirala. Vse bi dala, da bi jo nekdo rešil pred lastnim življenjem. In vse tudi je dala – že prejšnjo noč, istega večera, ko ga je spoznala, samo da bi čutila malo pripadnosti in ljubezni, tudi če samo za pet minut.

Naslednjega jutra, ko jo je zavrgel z utemeljitvijo, da »on pač tak je«, je vzela sina in se solznih oči odpravila v zaliv na rtu Rdeča gora, iščoč oporo in iščoč ljubezen in iščoč vse tisto, kar je dotlej iskala pri moških.

TOČNO TAM sem jo danes srečala.

In bila sem TOČNO TISTO, kar je rabila.

Bila sem MAMA IN MANA, ki jo je potrebovala takrat – in ki sem ji jo lahko dala danes.

To je tisto, kar te naučim na Obredu prehoda: kako biti MAMA IN MANA vsem tistim delom sebe, ki so še ranjeni, zato, da se rane zacelijo in zarastejo v brazgotine … neuničljive in učljive.

Za svojo vem, da se je danes zjutraj zarasla, medtem ko sem ranjeni Tamarici v zalivu šepetala, da sem ponosna nanjo, hvaležna zanjo, in da jo imam neskoooooončno rada.