Danes zjutraj sem imela na izbiro dvoje:

* ali se še naprej ukvarjam s tem, v kakšnem kaosu je moje življenje in zaradi tega zanemarjam to, kar mi je dano početi (to bi in je skorajda vsakič doslej, ko sem zagazila v težko obdobje, izbrala Ranjena Punčka v meni)

* ali pa stopim v arhetip Mame in si rečem: “Ok, to se dogaja, ampak to ni vse, kar se dogaja.” In obstanem tukaj, sredi nevihte, ki je življenje, z odprtim naročjem, ki je dovolj veliko, da v njem lahko obstaja hkrati ta osebna dramica, ki se mi trenutno odvija pred očmi … in hrakti to, kar je večje in bolj večno kot to, kar se trenutno dogaja: moja resnica in tisto, za kar sem prišla živeti.

Ranjena Punčka in Mama sta v keltskem duhovnem izročilu dva arhetipa ženskosti: dve obdobji, skozi kateri gre ženska tekom svojega življenja (obstaja še tretji arhetip in tretje obdobje, o katerem sem v ponedeljek povedala zgodbico: Modra ženska, Starka, Crone) in Obred prehoda je način, da preidemo iz enega v drugo obdobje.

Ampak v kulturi, kjer ni interesa, da bi z leti postajali bolj vidne, bolj glasne, bolj uglašene s seboj, bolj zrele in močne … in je interes, da bi se od prvih gubic naprej ženske ukvarjale izključno s svojo zunanjostjo, s tem, kako zamrzniti čas, doseči večno mladost in se počutiti kot da imajo za vedno 20 let, zato da bodo ostale še vedno zaželene, ker s tem, ko si zaželen, si vreden ljubezni … smo na Obrede prehoda pozabili.

Danes se pred vami pojavim takšna kot sem v tem trenutku: z umazanimi lasmi, ker smo očitno zvečer po pomoti izklopili bojler, zelo ranljiva in kaotična in ne-najbolje … zavedajoč se, da moram ostati v tem obdobju, ko toooliko stvari odpada, zvesta tistim, ki mi imajo neizpodbiten SMISEL … in ker je pripovedovanje zgodb ena od teh redkih stvari, ki mi še imajo smisel, moram pripovedovati te moje zgodbe, kot da je moje življenje odvisno od njih … kar čutim, da tudi je.

Danes vam povem zgodbo o Marion Woodman, ki je s svojim delom navdihnila Sarah Durham Wilson, da je začela zbirati in sestavljati koščke, ki so sčasoma postali mitopoetsko potovanje iz arhetipa Punčke v arhetip Mame.

To mitopoetsko potovanje, Obred prehoda, sedaj z veliko odgovornostjo ponujam v svet. Ker kot nas je naučila indisjka gospa iz današnje zgodbe: “Nekdo, ki umira, rabi ob sebi nekoga, da bdi ob njem in drži prostor za metamorfozo.” In na Obredu prehoda puščamo za sabo mnogo, mnogo in rabimo nekoga, da je ob nas.

Več o Obredu prehoda izveš tukaj, tukaj pa lahko naročiš mojo knjigo.

Hvala, objem,

Tamara